Milan Balažic: Zgodovinska vloga Franceta Tomšiča v prelomnem času slovenske demokratizacije in osamosvajanja I. del

Časnik 13.12.2017 22:42
 
France Tomšič na zborovanju stavkajočih delavcev Litostroja 15. 12. 1987

France Tomšič na zborovanju stavkajočih delavcev Litostroja 15. 12. 1987

France Tomšič je v prelomnem zgodovinskem obdobju slovenske demokratizacije in osamosvajanja deloval na preseku treh registrov: družbenega, političnega in nacionalnega. Bil je tvorec novega slovenskega sindikalnega gibanja, predstavlja eno osrednjih figur slovenske demokratizacije, hkrati pa je v družbi utemeljiteljev samostojnosti slovenske države. Bil je sposoben tveganja novega, razmišljal je inovativno in se ni bal storiti dejanj, ki jih po svoji epohalnosti za slovenski narod lahko imenujemo le slovenska demokratična revolucija. France Tomšič je bil strastno političen, pa vendar visoko etičen, tako ljudski tribun kot poštenjak v eni osebi. Ta redka lastnost ga je v ključnih trenutkih konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja dvignila nad druge v političnega voditelja, obenem pa ga je pozneje spravila na obrobje in prisilila v umik. Tomšič je bil tako žrtev komunizma kot žrtev demokracije: začel je kot disident v komunizmu in končal – morda paradoksno – kot disident v demokraciji. Po načinu svojega političnega delovanja ni bil velik teoretik, temveč velik inženir nove družbe in države. Vselej ga je namreč najprej zanimalo, kako zadeva deluje, da deluje in da deluje dobro v dobrobit slovenskih državljanov. Po tej svoji razsežnosti ni nobenega dvoma, da ni imel le svoje odločilne vloge v ustvarjanju prve demokratične opozicije Demos, ampak sodi – tudi z vsemi zmotami in nedorečenostmi – med »founding fathers« slovenske države.

Stavka

Piše se leto 1986. Sklep kongresa Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) aprila tega leta govori o »nujnosti legaliziranja stavk«, ki so bile v Jugoslaviji kriminalizirane kot »kršitev delovne obveznosti oz. samoupravljavske funkcije«. Komunistična država je torej prepovedovala stavko svojemu delavskemu razredu, na katerem naj bi formalno legitimirala svojo oblast komunistična partija. Ta je pobudo za legalizacijo stavk zavrnila: partijska zagata je bila skrita v dejstvu, da se partija po definiciji ponaša kot zastopnica delavskih interesov, očitno pa je postalo, da prihaja do konfliktnih situacij prav s tistim družbenim razredom, v imenu katerega si komunistična partija prilašča oblast. Tako so bile stavke neke vrste kužno znamenje jugoslovanskega in slovenskega socializma. O njih se praviloma po časopisih ne piše, politika jih označuje za »incidente«, za »nedovoljeno sredstvo«, »politično sramoto«, »ideološko diverzijo« in »sovražno dejavnost«, podatke o stavkah pa zbirata Služba državne varnosti (SDV) in notranje ministrstvo.

Že na tej ravni je bila Francetu Tomšiču jasna simptomatska resnica režima: negativno stališče ideološkega projekta socializma do »meščanskih« civilizacijskih pridobitev, med katere je vsekakor spadala pravica do stavke. Ideološki predsodki partije in njenega sindikata o socializmu kot homogeni in nekonfliktni družbi so bili podlaga za nenehno prepovedovanje stavk s političnimi in represivnimi sredstvi. Najbolj razširjena oblika stavkanja v Jugoslaviji je sicer bila t. i. siva stavka po načelu: »Nihče me ne more tako slabo plačati, da ne bi mogel še slabše delati!« Tu je bilo še več kot milijon mladih nezaposlenih ljudi na samem robu eksistence, za katere je SDV ocenjevala, da so »zato najprimernejši del populacije za sejanje nam tujih ideologij in sovraštva do naše družbe ter mesto, od koder se lahko sproži bistveno širši in nevarnejši protest«. Zaradi tega strahu režima se represija stopnjuje: ob stavkah so prvi na potezi komiteji za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Ti komiteji – neke vrste poltajna vojaško-policijska organizacija – so zaradi stavke lahko razglasili izredno stanje, kar je stavko uvrstilo med naravne nesreče. Skupaj s partijo je bila njihova naloga iskanje in preganjanje organizatorjev stavke, ki so bili praviloma odpuščeni. Jugoslovanska zakonodaja ni nameravala pravice do stavke uvrstiti med klasične svoboščine, čeprav jo je k temu zavezoval mednarodni sporazum – ratifikacija mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1971.

Leto 1987 je bilo izjemno stavkovno bogato, a ne le po številu stavk: stavkovni val doseže dva vrhunca, prvega v tridesetdnevnem merjenju moči v Labinu (Hrvaška) in drugega konec leta ob ljubljanski litostrojski stavki, v kateri vodja stavkovnega odbora France Tomšič predstavi zahtevo po oblikovanju samostojne delavske socialdemokratske zveze v okviru režimske Socialistične zveze. Na tej nevralgični točki političnega pluralizma začne oblast stavke vse bolj opredeljevati za »napad na ustavno ureditev Jugoslavije«, za »sovražne« in »kontrarevolucionarne«. Toda partiji so se uprli ravno tisti, v imenu katerih je izvajala oblast – delavci. Prvič po letu 1939 privrejo 9. decembra 1987 na ulice Ljubljane stavkajoče delavske množice, ki se izpred slovenske skupščine odpravijo zborovat v Cankarjev dom. Ključen je bil trenutek, ki zaznamuje prehod od sindikalizma k politiki: Tomšič namreč poleg socialnih zahtev in izrekanja nezaupnice uradnim sindikatom dejansko javno zahteva oblikovanje nove, resnično delavske socialdemokratske stranke in neodvisnega sindikata.

Slovenska partija je zgubljala tla pod nogami – samo na represijo se ni mogla več nasloniti, o demokraciji pa ni hotela nič slišati, zato je še hitreje menjala svojo smer, da bi vse ostalo isto. Partijski šef Milan Kučan je pred napadi iz Beograda, »da smo v Sloveniji soočeni s kontrarevolucionarnimi tendencami in političnimi diverzijami«, prisiljen do neke mere braniti poganjke demokratične civilne družbe v Sloveniji, a le do tiste mere, da so namesto zvezni podvrženi slovenski represiji. Kučan 15. aprila 1988 v kadetnici policijske šole v Tacnu zbere kompletno ekipo slovenskega notranjega ministrstva in državne varnosti. Čeprav puščice najprej letijo proti reviji Mladina in Janezu Janši, ki v tem času ustanavlja alternativno mladinsko organizacijo (ZMOG – Zveza mladinskih organizacij in gibanj), je v Kučanovih besedah o »grobem politikantskem poskusu boja za oblast« tudi napad na Tomšiča. Notranji minister Ertl opozori predvsem na tiste opozicijske kroge v Sloveniji, ki – tako kot Tomšič – partiji očitajo, da je nelegalno na oblasti: »To je demokratizacija in svoboda napadanja in rušenja vsega s polno nesvobodo, da bi kdo smel take stvari preprečevati. To pa pomeni, da bo jutri vsakdo na vsakršni javni funkciji izpostavljen kakršnemukoli podtikanju, blatenju v imenu neke demokracije, ki jo je nekdo uzurpiral samo zase. Čim pa se bo ta oglasil in rekel, da se s tem ne strinja, da je to grdobija, bo stalinist.«

Po Ertlu policijski organi in državna varnost z operativnimi in analitičnimi metodami predvidevajo možna dogajanja v tesni koordinaciji z vrhom slovenske partije. SDV se zelo muči, da partijske politike pravočasno obvesti, kaj vse se lahko zgodi s Tomšičevim vodenjem stavkovnega gibanja v Litostroju: »Kot delavec se s tem ne bi nikdar strinjal, ker mislim, da je to razbijanje delavskega razreda, kot odgovoren človek pa se ne bi strinjal zaradi tega, ker mislim, da smo delavski razred na milost in nemilost prepustili vsakomur, ki bi želel z njim tako ali drugače manipulirati.« Toda zdaj bo takšnim odklenkalo: »zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in motijo mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Postopoma bomo morali z več represije, kot smo jo doslej imeli.« Nadaljevanje je znano: afera JBTZ, ljubljanski proces, odpor demokratične civilne družbe in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic.

Stranka

Jeseni 1988 Spomenka Hribar na straneh Mladine odpre politično razpravo o prihodnosti Odbora, tega največjega civilnodružbenega gibanja v slovenski zgodovini. Nekateri so se zavzemali za to, da Odbor postane apolitična organizacija za zaščito in spoštovanje človekovih pravic, drugi so predlagali, da se Odbor politizira in preraste v stranko, spet tretji pa so menili, da morajo iz njegovega okvira izstopiti homogenizirana politična gibanja in frakcije ter se pluralno organizirati kot samostojne politične stranke. Med slednje je spadal tudi France Tomšič, ki je načrtoval ustanovitev socialdemokratske stranke. Politična praksa v Sloveniji ni čakala, da bi teorija najprej izčistila svoje koncepte demokracije. Medtem ko za oblastno garnituro revolucija še traja, se izza oglušujočega trušča afere JBTZ začnejo vzpostavljati prvi zametki strankarske scene. Prva javnomnenjska anketa konec leta 1988 v tedniku Mladina izmeri potencialne preference volivcev takrat še enopartijsko urejene Slovenije. Anketa pokaže na privlačnost dveh velikih političnih opcij socialdemokratske in ljudsko-krščanske provenience. Anketiranci so vprašani, katero od tipičnih evropskih strank bi volili, če bi imeli večstrankarski sistem. Po rezultatih bi socialdemokrati dobili 35 % glasov, krščansko-ljudska stranka 25 %, zeleni 19 %, komunisti 9,6 % in liberalci 7,7 %.

Po stavkovnem valu v Litostroju in pobudi za ustanovitev socialdemokratske stranke skuša Tomšič zbrati simpatizerje iz svojega kolektiva in hkrati pritegniti tudi nekatere znane opozicijske politične osebnosti. Med njimi je France Bučar, ki pa sodelovanje zavrne v imenu svoje krščanske usmerjenosti. Litostrojska pobuda v začetku ne zaživi. Ko Tomšič sredi poletja 1988 svojo pobudo za oblikovanje slovenske socialdemokratske stranke obnovi na sestanku Aktiva za demokracijo – gre predvsem za tiste člane Odbora, ki so v tem času še vedno člani slovenske partije – je tudi tu molče preslišan. Šele ob obletnici litostrojske stavke se pričnejo resnejše priprave za omenjeno ustanovitev. France Tomšič, Andrej Magajna in takratni predsednik ljubljanske univerzitetne konference ZSMS Gorazd Drevenšek v Mladini 9. decembra 1988 objavijo, da se je oblikoval iniciativni odbor za ustanovitev Socialdemokratske zveze. Ta odbor je od študentske organizacije dobil v uporabo pisarno in najnujnejše za začetek delovanja. V naslednjih dneh po objavi so se iniciativnemu odboru pridruževali različni posamezniki, prijatelji, znanci, simpatizerji in sodelavci SDV – vsega skupaj 36 ljudi.

Kljub manjšemu številu od pričakovanega se pobudniki pod Tomšičevim vodstvom dobro organizirajo in s svojim entuziazmom nadomeščajo kvantiteto. V prvih tednih je še posebej agilna Alenka Cotič, ki je v dogovoru s Tomšičem avtorica odločnega odgovora socialdemokratov vodstvu Socialistične zveze. Za razliko od drugih ustanavljajočih se političnih zvez SDZS razglasi, da se razume kot klasična stranka in kot taka ne bo vstopila v Socialistično zvezo. Takšna pozicija je bila seveda v nasprotju z obstoječo zakonodajo, ki strankarstva ni dovoljevala; po drugi plati pa je ta samostojna drža še povečevala privlačnost socialdemokratske opcije. V SDZS ne vstopajo le ljudje, ki hočejo voliti protirežimsko in levo, marveč tudi mnogi drugi, ki jih za seboj potegne vešča Tomšičeva retorika. Na sestankih na Kersnikovi 4 v Ljubljani se v prostorih ZSMS zbirajo Tomšič, Rupel, Oman, Magajna in ostali pobudniki oblikovanja strank. Bolj ko je upadala moč Odbora kot korporativnega nepolitičnega združenja za človekove pravice, bolj je nastopal čas nastajanja strank. Postavljalo se je vprašanje, ali naj se demokrati (SDZ) in socialdemokrati (SDZS) združijo v eno stranko ali pa naj pride do ustanovitve vsake stranke posebej. Po krajšem oklevanju pade odločitev za dve posebni stranki in med Ruplom ter Tomšičem je sprejet dogovor, da se SDZ ustanovi januarja, SDZS pa februarja 1989. Tako eni kot drugi so se zavzemali za demontažo komunističnega sistema, vendar so se v danih razmerah začasno odločili, da sebi v prid obrnejo obstoječi formalni okvir: SDZ za usluge uporablja aparat Socialistične zveze, SDZS pa študentsko organizacijo. V času okrog novega leta 1989 Samo Resnik (UK ZSMS) v Študentskem naselju v Ljubljani skliče zaupen sestanek Rupla, Tomšiča in Omana, tako da nastane prva opozicijska koordinacija. Tomšič tako demokratom kot kmetom obljubi svojo pomoč in sodelovanje.

Boj za oblast se je začel: Tomšič jasno pove, da so partijski očitki, da jim gre le za oblast in za zamenjavo enega monopola z drugim, največji cinizem oblastnikov. Na mestu je vprašanje, »ali je še kak večji cinizem od tega, da stranka, za katero vemo, da izrablja vsa možna sredstva, da bi obdržala oblast, očita drugim političnim skupinam, da jim gre za oblast?« V čem bi bilo tu karkoli spornega, če gre socialdemokratom v resnici za oblast, saj bi stranka prišla na oblast legitimno, torej z večinsko podporo volivcev na svobodnih demokratičnih volitvah. Dilema o nestrankarskem ali strankarskem pluralizmu je umetno vzpostavljena z namenom, da se ohrani enopartijski sistem. Zakaj ne bi sprejeli zgodovinsko potrjene rešitve z večstrankarsko demokracijo, ki bi jo po potrebi produktivno izboljševali, namesto da skuša partija ljudstvo nenehno prepričevati, kako je posebej izbrana za spoprijem z zgodovinskimi izzivi?

France Tomšič noče ostati v čakalnici in po ustanovnem kongresu SDZ 11. januarja 1989 priganja k podobnemu kongresu socialdemokratov. Toda stvari se zapletajo: medtem ko demokrati v tem času še sprejemajo režimska pravila igre in soglašajo z delovanjem znotraj Socialistične zveze, Tomšič – kot rečeno – ne skriva, da gre pri SDZS za stranko in da hoče doseči pripoznanje takšnega statusa. Za socialdemokrate je zadeva preprosta: »Kot smo že večkrat poudarili, je Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) avtonomna politična organizacija, ki zahteva zase enako mesto v političnem sistemu, kot ga ima Zveza komunistov. Ne priznavamo nikakršne apriorne vodilne družbene vloge kateregakoli političnega subjekta, prav tako tudi zavračamo sam pojem avantgardnosti, ki ga razumemo kot teoretično sredstvo za nasilno hegemonijo določene politične skupine v družbi ter kot način samolegitimacije, ki ima zelo vprašljivo družbeno osnovo.« Tomšič pojasnjuje, da je Socialistična zveza dejansko transmisija partije, saj ji to vlogo določa njen statut, partijski program pa je izenačen s programom same Socialistične zveze. Zato ne more biti mesto enakopravnega zastopanja različnih političnih opcij in zato socialdemokrati vanjo ne bodo vstopili. Pravo mesto artikulacije različnih političnih pobud je parlament.

Tomšič je od samega začetka poudarjal, da pri SDZS ne gre le za socialdemokratski projekt, temveč tudi za projekt slovenske državotvornosti. Takšne izjave so v začetku leta 1989 odbile nekatere levičarske intelektualce, ki so se sprva pridružili SDZS. Kljub temu se je za ustanovni zbor stranke pričakovalo, da bo to dogodek evropskega pomena – šlo je namreč za prvo politično stranko v socialističnih državah, ki je nameravala na politični sceni nastopati kot stranka v klasičnem pomenu besede, kot slovenska demokratična levica, vključena v socialistično internacionalo. Na vprašanje, ali ni socialdemokratska stranka v Sloveniji odveč, ker naj bi ta politični prostor že zavzemali Kučanovi komunistični prenovitelji, je Tomšič odgovarjal: »Mislim, da ima Zveza komunistov še vedno pro-gram, ki ga je imela prej. To, kar počne Kučan, je seveda popolnoma nov obraz slovenskih komunistov, nisem pa prepričan, da so se popolnoma znebili nekaterih svojih programskih načel (avantgarda, vodilna vloga itd.). Če so komunisti pripravljeni delovati v okviru parlamentarnega sistema, zapuščamo območje vzhodnoevropskih komunističnih partij in prehajamo v evrokomunizem, kar je že nekaj čisto drugega; evrokomunisti so se opredelili, da bodo skušali svojo idejo in svoj program uresničiti preko svobodnih volitev in parlamenta. Tisti, ki tako razmišljajo, kot navajate v vprašanju, razmišljajo že za več let vnaprej. Če bo kdaj tako, kot pravite, se bo morala Zveza komunistov preimenovati v socialdemokratsko stranko.« Tomšič partiji dopušča možnost socialdemokratizacije, vendar zgolj v kontekstu vzpostavitve parlamentarnega sistema, sicer »volivcem ne moremo ponuditi nič bistveno novega«. Njegovi socialdemokrati imajo bolje razčlenjen socialni program, v ostalem pa se strinjajo s SDZ in napovedujejo medsebojno sodelovanje v koaliciji. Medsebojno konkurirati v opoziciji v obstoječih razmerah po Tomšiču »ne bi bilo pametno«.

Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Zborniku prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. 9. 2016 v Šmarci pri Kamniku (2017). Simpozij je potekal v sklopu Socialnega tedna 2016, organizirala in izpeljala pa sta ga Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.

Se nadaljuje v enem od naslednjih dni!

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI