Butalci na ta veseli dan kulture

Andrej Tomelj 9.12.2017 7:18
 

Fran Milčinski z Butalci dokazuje, da so bili Prešernovi strahovi o zaplankanosti Kranjcev upravičeni.

Pred sto petdesetimi leti, 3. decembra 1867, se je v Ložu rodil Fran Milčinski, pisatelj nesmrtnih Butalcev. Z njimi si je ustvaril trajen spomin, Slovencem pa dal trajen opomin. Pisateljeve obletnice so se spomnili na Radiu Slovenija, kjer sta Boris Kralj in Aleš Valič mojstrsko prebrala nekaj humoresk iz Butalcev. Poslušanje mi je bilo sicer v veliko veselje, žal pa se mi je prepozno oglasila vest, zaradi katere bi bil moral ugasniti radijski sprejemnik. Čudim se, kako so urednik, varuh poslušalčevih pravic in programski svet lahko spregledali pravi izbruh sovražnega govora in Butalcev niso umaknil iz sporeda ali jih vsaj priredili dandanašnjemu človeku.

Le kaj me je tako vznemirilo? Posvet Butalcev namreč, v katerem so ti stopnjevali sovražni govor z vsebino napisa »Turkom prepovedana pot«, nato »Turkom strogo prepovedana pot« in končno »Turkom najstrožje prepovedana pot«. Če naj bi bili napisi na vhodu v Butale sad zaletavosti in strahu občinskih mož, pa je izjava »Turek, krivoverna ta nesnaga« naklepni in nezaslišani sovražni govor, ki v enaindvajsetem stoletju nima mesta na zasebnem, kaj šele na javnem radiu v multikulturni Evropi. Škandal, še več, kaznivo dejanje!

Neprimerna za današnji čas je tudi humoreska ”Kako so Butalci širili cerkev”. Prvič, cerkev je ločena od države in javnega radia, drugič, táko čtivo utegne usodno moti nevtralnost javne šole, če imajo morda Butalce še v kakšni šolski knjižnici, in tretjič, površni bralec bi lahko povišano in razširjeno cerkev razumel kot neustavljivo bohotenje Katoliške Cerkve. O branju Butalcev v katoliških šolah, čeravno pri tistih petnajstih odstotkih pouka, ki ni financiran z javnim denarjem, naj se izreče Butalski mirovni inštitut.

Kot je znano, so Butalci odšli po sol v mesto Solimuri. Ko so se vrnili v Butale, so na vprašanje, kakšno da je tisto mesto, in ali je postavnejše od Butal, dejali: »Kaj bo postavnejše – še plota nimajo, da konja zanj privežeš.« To  besedilo Frana Milčinskega moramo vsekakor posodobiti, kajti konjev ni v Butalah, glavnem mestu Butalostana, in tudi plotove smo že davno podrli, saj živimo v najlepšem mestu na svetu. No, tistih plotov v naših glavah, naj Bogu bo hvala, nismo in ne bomo podrli nikoli. Plotove v mestu smo nadomestili z oglasnimi  vitrinami, ki so zrastle na vsakih deset metrov. Prav radi se pohvalimo z njimi; takšnih v Solimuriju še videli niso, kaj šele da bi jih imeli. In tudi o naših oglasih, ki so en sam presežek oblikovalske in oglaševalske stroke, se jim niti ne sanja. Za dan čarovnic imamo v sleherni vitrini damske nogavice, črne, kajti to je značilna barva čarovnic. Za Miklavža je najlepše mesto na svetu ozaljšano z nedrčki, rdečimi, saj je vendar Miklavževa barva rdeča. Nad oglasnimi vitrinami so lučke, med vitrinami in pod lučkami pa tavajo množice iz prostranega Butalostana, ki z vsemi čutili hlastajo za nepozabnimi vtisi »veselega decembra«. Oči iz leta v leto gledajo poplavo Modičevih lučk in se jih nikakor ne morejo nagledati, nosovi duhajo nedoločljivo mešanico smradu iz prazničnih kolib, jeziki okušajo hitro pripravljene prigrizke in »kuhančka«, najslabše vino, ki mu ne bo nikoli dano postati kis, ušesa so deležna izobilja elektronskega hrupa iz nekaj stotnij zvočnikov.

Ves december je veselica tudi na butalskem gradu. Tujce s plakati vabimo na »Castle Christmas«, Butalce, ki jih zmrazi ob besedi Božič in se sramujejo svojih krščanskih korenin, pa na »Grajski december«. Kleni katoličani naj ne bi rinili na grad, ker tja gor preprosto nismo povabljeni. Oznanjena božična maša na sveti večer v grajski kapeli sv. Jurija je samo kramarski trik po pravilu »za vsakogar nekaj«. Božična maša je lahko le na Božič in božični večer, ne pa na sveti večer. To sta dva različna dneva oziroma večera – tako kot veliki petek in velika noč.

Kako se Butalcem mudi v (neo)poganstvo, se lepo vidi tudi iz voščil. Nekoč smo si voščili »blagoslovljene božične praznike«, nato »vesele božične praznike«, zdaj pa samo »vesele praznike«. Tudi butalski trgovci imajo ponudbo in voščilo za praznike. Kateri prazniki naj bi to bili, pa menda ja ve vsak Butalec kot tudi Nebutalec, ki bi ga utegnili z besedo Božič nezaslišano užaliti in mu uničiti samopodobo. Povsem na mestu je vprašanje, če z opisanim razdiralnim početjem nismo zavestno prestopili meje med butalsko pametjo in sovraštvom do krščanstva.

Ni dobro, da Butalci ostajamo preveč domačijski, saj se novi in novi rodovi Butalcev ne rojevajo samo v raju pod Triglavom. Ne boste verjeli, Butalostan se je razširil tja do Švedske in od tam se kar sama ponuja nova zgodba z naslovom Kako je butalski bog postal spolno nevtralen. Razširjena in posodobljena izdaja knjige bi morala nositi naslov, ki bi bil primeren za naš čas: Butalka, Butalec in Butaltele. (Slednji je ali srednjega ali neopredeljenega spola.) Pod Andtje Jackelen, škofinjo in voditeljico Švedske luteranske Cerkve namreč povsem resno razpravljajo o tem, da naj bo Bog spolno nevtralno bitje. Izogibali naj bi se poimenovanjem: »Oče«, »Gospod Bog«, »On«. Po novem naj bi se pokrižali »V imenu Boga in Svete Trojice.« Kaj pa ikonografija? V Butalah imamo (verjeli ali ne) Sveto Trojico kar na Kongresnem trgu. Bog Oče je starec z brado, Bog Sin s križem, Bog Sveti Duh v podobi goloba. V pravoslavju Sveto Trojico slikajo kot tri postavne angele – golobrade evnuhe (primerjaj: A. Rubljov). Le kako bo videti švedska Sveta Trojica? Morda bo vprašanje pomagal rešiti sekularizirani musliman, turški Nobelov nagrajenec Orhan Pamuk, ki si je v otroštvu boga predstavljal kot žensko v belem (primerjaj: Pamuk, Orhan, Istanbul – spomini na mesto, Sanje, 2007, str. 172). Turki imajo tudi to srečo, da je v turščini za zaimke on, ona in ono ista beseda. Nestrpno pričakujem pobudo slovenskih levičarskih »intelektualcev«, naj Slovenska katoliška Cerkev ne zamudi zgodovinskega trenutka in sledi Švedski luteranski Cerkvi. Upe polagam na taiste »intelektualce«, ki so nam z neizmerno požrtvovalnostjo zabijali v glavo, koga naj izvolimo za predsednika republike.

Oh, ta tretji december, kako močno je zaznamoval Slovence! Leta 1800 se je rodil France Prešeren, ki je Slovencem razprl kulturna obzorja, 1867 se je rodil Fran Milčinski, ki s še vedno aktualnimi Butalci dokazuje, da so bili Prešernovi strahovi o zaplankanosti Kranjcev upravičeni. Prešernov rod je s smrtjo njegove hčerke Ernestine Jelovšek 3. decembra 1917 ugasnil, njegov duh in poezija pa še živita. Vsako leto 3. decembra so na »ta veseli dan kulture« številne kulturne prireditve zastonj in upati je, da niso zaman.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI