Vlado Niklanović: Črnogorski “križev pot” (PRIČEVANJE)

Časnik 7.12.2017 21:580 komentarjev
 

Iz Črne gore je prišla vest, da je v teh dneh umrl leta 1924 rojeni Vlado Niklanović, predsednik združenja Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović iz Budve. To združenje je bilo med pobudniki postavitve spominske kapelice v Kamniški Bistrici, za katero so prispevali tudi večino sredstev za njeno izgradnjo. Ker gre za človeka, ki je po spletu okoliščin preživel poboje na kamniškem koncu, medtem ko sta dva njegova brata v njih izgubila življenje, ob njegovem slovesu objavljamo njegovo pričevanje o “križevem potu” Črnogorcev. Povzeto je po knjigi Prelomna leta, ki jo je leta 2016 izdalo Društvo Demos na Kamniškem. In prav tam, kjer so Vlada ločili od njegovih dveh bratov, so včeraj, 7. 12. 2017,  s sondiranjem potrdili obstoj večjega grobišča! 

Vlado Niklanović (1924-2017)

Vlado Niklanović (1924-2017)

Spoštovane dame in gospodje, žalujoči zbor, potomci razsutih kosti v blagoslovljeni slovenski zemlji! Moje ime je Vlado Niklanović. Rodil sem se 1. 7. 1924 v majhni vasi Blizikuće, občina Budva, Črna gora. Moji starši, oče Djuro in mati Milica, sta bila rojena leta 1899 in sta se zgodaj pri svojih 21 letih poročila, leta 1920, in v šestih letih dobila štiri sinove: Mitra, rojenega leta 1921, Toma leta 1923, mene leta 1924 in Dušana, najmlajšega, leta 1926.

Moj ded Krsto Niklanović je ta čas živel v Carigradu, današnjem Istanbulu v Turčiji, in delal kot visoki uradnik British Company Loyd, kjer se je tudi upokojil leta 1928 in se po 48 letih vrnil k svoji družini v Blizikuće. Tudi moj oče Djuro je veliko časa preživel v Carigradu, zato je lahko z osmimi svojimi sorodniki sprejel za tisti čas zelo mamljivo ponudbo za selitev v Kanado. Junija 1926, ko je bil moj brat Dušan vsega dva meseca v plenicah, je oče Djuro s skupino osmih Paštrovićev zapustil svoj rojstni kraj, da bi poiskal boljše in srečnejše življenje v daljni Kanadi. Oče je, ko se je odpravil na dolgo pot, načrtoval, da bo svojo soprogo in štiri sinove pripeljal k sebi v Vancouver, Britanska Kolumbija. Na žalost se njegova želja ni izpolnila. Moja mati je ostala in vzgajala štiri sinove, stare od dveh mesecev do petih let. Sreča je bila, da se je ded Krsto dve leti po odhodu očeta Djura vrnil iz Istanbula in je družini materialno pomagal. Poleg njega je bila desna roka moje mame tudi teta, ki smo jo kot otroci vsi klicali druga mati.

Naša družina je tradicionalno privržena imenu in poreklu, iz katerega izviramo. Od rane mladosti so nas vzgajali v narodni tradiciji, zato smo v tistih burnih časih po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije 1941. leta ostali zvesti kralju in domovini.

Moja starejša brata, Mitar, star 20 let, in Tomo, star 18 let, leta 1941 nista bila mobilizirana v vojaško službo, najbrž zaradi hitre kapitulacije kraljevine Jugoslavije, tako smo se 6. aprila, ko se je začela druga svetovna vojna in je bila po petnajstih dneh naša domovina okupirana, vsi znašli v domači hiši.

Danes, v 91. letu svojega življenja, sem zelo ganjen, ker mi je pripadla dolžnost, da vas vse pozdravim in se vam zahvalim za prisotnost pri posvečenju te spominske kapelice nad kostmi umorjenih pred 70 leti. Kolikor mi moje fizične in psihične zmožnosti glede na leta dovoljujejo, bom vseeno kot priča spregovoril o dogodkih slovenske krvave pomladi maja 1945. leta.

Na dan družinskega praznovanja (Mitrov dan, 8. november) 1944. leta smo se vsi štirje bratje pridružili enotam s področja Grahova, Boke Kotorske, Budve in Svetega Štefana, ki so se premikale v smeri Bar–Ulcinj proti Skadru v Albaniji. Bili smo pripadniki četniškega gibanja, kakor se je takrat imenovala kraljeva vojska v domovini. V Skadar bi morale priti vse ostale enote iz Črne gore pod poveljstvom majorja Pavla Djurišića, da bi potem čez Albanijo šli v Grčijo v sestavu zavezniške osme armade.

Naše enote so prišle na področje Skadra 12. novembra in namesto načrtovane poti v Grčijo je prišel ukaz, da se vrnejo v Črno goro, na področje Podgorice. Do spremembe je prišlo zaradi objave, da se bodo deli osme zavezniške armade izkrcali na našo obalo na območje Dubrovnika–Metković.

Po najavi zaveznikov, da se pripravlja odprtje fronte v Dalmaciji, je komandant četniških enot Črne gore vojvoda Pavle Djurišić ukazal vsem enotam, da se zberejo na področju Podgorice in Zete. Medtem ko so se enote zbirale na določenem mestu, so prihajale grozne vesti o ubojih tistih, ki so ostali v svojih hišah. Po odhodu četnikov proti Skadru s področja Grahova so partizani 23. in 24. oktobra ubili 157 nedolžnih ljudi, ki so ostali na svojih domovih. Skupina, ki se ni hotela vrniti iz Skadra v Podgorico, se je odločila, da se vrne domov. Na poti med Barom in Petrovcem v mestu Buljarica so jo prestregli partizani. 24. 11. 1944 so jih likvidirali pod obzidjem starega Bara.

Ta uboj nedolžnih ljudi samo zato, ker so pripadali drugi strani, je iz njihovih domov in ognjišč dvignil mnoge intelektualce različnih poklicev, starejše ljudi, žene in veliko nepolnoletnih otrok ter skoraj vso duhovščino črnogorsko-primorske metropolije na čelu z metropolitom Joanikijem Lipovcem.

8. decembra 1944 se je začel Veliki beg ali Zlobna pot enot četniškega gibanja Črne gore pod poveljstvom vojvode Pavla Djurišića, članov nacionalnega sveta, duhovščine črnogorsko-primorske metropolije v dolgem neoboroženem sprevodu proti mestu Rudo v Bosni.

V majhno gorsko mesto Rudo smo po 28 dneh težke in naporne poti, ves čas v dežju in snegu, prišli na večer Kristusovega rojstva – božič. Po kratkem odmoru in ko je bilo končno potrjeno, da ne bo zavezniškega izkrcanja, je bil ukazan premik čez Bosno v zelo težkih razmerah, brez vsega, kar je potrebno, v dotrajani obleki in obutvi, v smeri Han Pjesak– Vlasenica–Kladanj in naprej proti širšemu območju Majevice. Na tej težki poti in v nenormalnih razmerah je mnoge enote še dodatno pestila epidemija tifusa. Zaradi težkega stanja je poveljstvo ukazalo kratek predah na območju Majevice zaradi počitka in velikega števila ranjenih in bolnih. Ta počitek, pet do šest dni, je bil usoden in opozorilo na težko katastrofo, ki se je bližala zaradi pomanjkanja vsega, kar je potrebno, zlasti zdravil in streliva. V noči med 6. in 7. marcem 1945 je dramo 700 težkih ranjencev in napol mrtvih tifusarjev na hitro rešila partizanska Šesta liška divizija in življenje je šlo naprej. Kljub nadčloveškim okoliščinam so se begunci premikali naprej proti planini Motajica in Lijevča polju.

Nepojasnjeno pa je ostalo, kako je pri prehodu reke Vrbas v trikotniku med Vrbasom in Savo na Lijevča polju prišlo do zastoja in so bile vse naše enote obkoljene. Epilog drame na Lijevča polju so razpletli ustaši, Nemci, dukljanski Črnogorci Sekule Drljevića in partizani. Drama je bila rešena tako, da so bili pobiti vsi ranjenci in bolniki.

Prvi polk, ki sem mu pripadal, edina še regularna vojaška enota, se je 6. maja 1945 na jurjevo uspel prebiti skozi obroč ustašev in čez Gorjance (Žumberak) prispel na območje Slovenije (Krško). Na slovensko ozemlje so celo pred 6. majem z vseh strani prihajale kolone raznih vojska in civilov, kar je povzročalo nered in kaos na vseh straneh.

9. maja, ko je Nemčija kapitulirala, se je naša enota, še vedno brez večjih izgub, znašla na železniškem križišču (Zidani Most). Tukaj se je zbralo nešteto skupin in kolon tistih, ki so bežali pred partizanskimi enotami in iskali zaščito in rešitev tako, da so šli na zahod proti zahodnim zaveznikom. Zidani Most je bil samo začetek likvidacij, ki so se zgodile na območju Slovenije. Naša enota, ki sploh ni bila več videti kot vojaška, se je v zgodnjih jutranjih urah 10. 5. najbolje rečeno obesila na tovorno kompozicijo, ki se je premikala proti Celju. Z železniške postaje v Celju se je naša skupina odpravila zahodno proti Ljubljani v nameri, da se srečamo z Angleži. Med potjo proti Ljubljani so bile ponekod izobešene tako britanske kot ameriške zastave, zato smo pričakovali hitro srečanje z njimi.

Našo skupino so pred mestom Kamnik ustavili slovenski partizani in tam smo morali predati orožje, ker z njim nismo smeli skozi mesto.

Utrujeni, lačni, razcapani in napol bosi, z dotrajano obutvijo smo se premikali po kamniških ulicah in se po dveh do treh kilometrih po izhodu iz mesta ustavili na ravnini, obkroženi s hrastovim gozdom, da se odpočijemo. Nič več ni bilo ne položaja ne frontne črte. Čeprav smo bili daleč od svojih domov, ampak svobodni, smo bili srečni zaradi vesti, ki je krožila po Sloveniji, da je vrhovni komandant partizanskih enot maršal Tito razglasil abolicijo, po kateri je prepovedano vsako ubijanje, da bodo kaznovani samo zločinci in se lahko svobodno vrnemo na svoje domove. In tako smo se mi Paštrovići, srečni, ker smo preživeli Golgoto, zbrali, da bi se skupaj odločili, kako in kam naj gremo. Vse to so počeli tudi vsi ostali in iskali končno rešitev vojne drame, ki se je za nas končevala na širokem območju pod gorskim masivom Triglava in Karavank.

Drugi dan taborjenja v bližini mesta Kamnik je v poznih popoldanskih urah prišla Tretja partizanska divizija pod poveljstvom generala Sava Burića in takoj obkolila naše taborišče. Niso izgubljali časa, ampak so takoj poklicali sedemdeset ljudi. Te so izločili, ostale pa so nas pod močno stražo odvedli v Kamnik na prostor stare tovarne Titan, obdan z bodečo žico. Ko je bila naša kolona na poti proti Kamniku oddaljena do tri kilometre, smo zaslišali rafale mitraljeza iz smeri, od koder smo odšli, in takoj smo vedeli, da so sedemdeset poklicanih po kratkem postopku brez sodišča in pravice likvidirali.

Področje stare tovarne, kamor so nas privedli, je bilo zapolnjeno še z drugimi skupinami, ker se je tu znašlo tri ali celo več tisoč »sovražnikov«, kakor so nas imenovali. Naslednje jutro so prišli politični komisarji, da opravijo popis: priimek, ime in leto rojstva. Takoj, ko so bili seznami izdelani, so ukazali, da se ločijo vsi stari do 20 let, vsi čez 20 let pa ostanejo. Ker sem že bil v 21. letu, sem ostal s svojima starejšima bratoma Mitrom in Tomom. K meni je prišel brat Tomo, me dregnil in rekel, naj grem za Dušanom, da ne bo sam. Jaz sem čisto brez premisleka, da bi rešil svojo glavo, odšel k bratu Dušanu in ostal z njim. Takoj, ko so zaključili ločevanje, so nas z brzostrelkami oboroženi skojevci Pete proletarske brigade razporedili po enotah. Usoda tistih, ki jih je obkrožala bodeča žica stare tovarne Titan, se je žalostno končala. Bili so likvidirani.

Od 9. do konca maja 1945 je Slovenija po ukazu Josipa Broza Tita postala množično grobišče več sto tisoč umorjenih. Miniti je moralo petdeset let, da se je tančica težkih zločinov komunistične partije lahko dvignila in razkrila resnica.

Moj pokojni brat Dušan, ki se je skoraj pred tremi leti preselil v večnost, daleč pred začetkom razkrivanja težkih zločinov po Sloveniji, je poskušal kaj izvedeti o usodi svojih bratov in prijateljev, ki so izginili v maju. Še leta 1981 je kot turist s svojo soprogo Vidosavo naskrivaj obiskoval mesta okoli Kamnika in proti Celju, da bi karkoli odkril, čeprav je bilo v tistih časih zelo tvegano celo omenjati te dogodke. Nevladna organizacija Otkrićemo istinu, katerega prvi in glavni organizator je bil, nosi njegovo ime, ker je to tudi zaslužil.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI