B. Cestnik: O sv. Barbari, zavetnici rudarjev, in njenem sporočilu

Branko Cestnik 7.12.2017 21:021 komentar
 

Resnica res skozi stene hodi, toda če bo sten več kot ena,… če bo sten več kot pet,… če bo sten enajst, se resnica morda le ne bo mogla prebiti skozi.

Sveta Barbara, njen god je 4. decembra, mučenka iz prvih krščanskih stoletij, je pri nas zelo češčena, saj ji je posvečenih 18 cerkva, v številnih cerkvah širom po Sloveniji pa najdemo njene kipe. Iz njenega življenjepisa, obogatenega z legendami, je znano, da je bila sv. Barbara na ukaz svojega krutega očeta zaprta v temen stolp. Tako so temni tudi rudniški rovi globoko pod zemljo. Rudarji, ki si želijo, da pridejo iz jame in umreti doma, sv. Barbari na njen god v prižigajo lučke.

Zgodba o Barbari govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur blazno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je preko Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero. Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti in služabnike prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko pride oče in zve, kaj se je zgodilo, pobesni. Hčer izroči sodnikom (smo namreč v l. 306, v času krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki Barbaro obsodijo na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se ponudi, da bo sodbo izvršil on sam. Kar se tudi zgodi: oče Dioskur v imenu države obglavi lastno hčer Barbaro.

Zgodba o sv. Barbari je tudi zgodba o zidovih, katerih namen je preprečiti prihod ljubezni in resnice. Barbara se ne bi smela srečevati s svojimi vrstniki, kaj šele se nenadzirano zagledati v kakšnega fanta. Barbara tudi ne bi smela spoznati resnice o smislu življenja in Bogu. Toda ljubezen in resnica, ki sta v Bogu eno, hodita skozi stene. Ljubezni je lastno, da se širi; resnici je lastno, da pride na dan, v Barbarinem primeru v temni stolp. To je Barbarino sporočilo, to je, če tako rečemo, Barbarino pravilo.

Barbarino pravilo se je na silno dramatičen način izkazalo pri odkritju umorjenih v Hudi jami. Ti so bili zmetani v rudarski rov – glej to igro skritih pomenov! – z imenom Barbara-rov. Kako naduti so morali biti krvavorokci, ki so l. 1945 mislili, da Barbarino pravilo ne bo delovalo v rovu, ki nosi njeno ime!

Po eni strani nadutost, a po drugi vendarle strah, da se stvar ne izve. Po eni ubijalčev „božanski“ občutek moči nad življenjem in smrtjo, po drugi nizkotnežev pratrepet pred sijajem resnice. Pratrepet, pomislek, dvom, vest,… nekaj, kar gloda in postavlja vprašanja: Kaj, če se zve? Kaj, če resnica priden na dan? Resnica res skozi stene hodi, toda če bo sten več kot ena,… če bo sten več kot pet,… če bo sten enajst, se resnica morda le ne bo mogla prebiti skozi.

Konec 3. stoletja je v Nikomediji nek posesiven oče zgradil stolp, da bi do njegove hčere ne prisvetila luč spoznanja. Slovenski upravitelji skritih zločinov so l. 1945 v Hudi jami pozidali 11 pregrad, do pregrad pa po tleh nasuli finega peska, da bi lahko brž videli, če je kdo hodil tja, kamor po odredbi države ne bi smel. Fini pesek in 11 pregrad, da Barbarino pravilo v Barbarinem rovu ne bi delovalo?

Kakor je resnici lastno, da gre naproti človeku, tako je človeku lastno, da jo išče, kakršnakoli že je. Predstavljati si človeka, ki ne išče resnice, je kakor predstavljati si človeka brez možganov. Možgani so naš naravni organ za resnico. Resnica ni abstraktna, z resnico ne gre žonglirati, kajti resnica je tudi naše nevrološko naprezanje in stanje.

Sv. Barbara, ki ji je bilo bivati v temnem stolpu, je zavetnica rudarjev, podzemnih kopačev. Eden izmed njih je Mehmedalija Alić: musliman, ki je bil izbran, da razkrije še eno poglavje slovenske krščanske in protikrščanske travme; tujec, ki je kakor angel prišel od nikoder, bil od države izbrisan, da bi na koncu domačinom nakazal pravo pot; človek, ki je na nekem drugem morišču, v Srebrenici, izgubil najdražje. Mehmedalija Alić je vodil podiranje enajstih pregrad do žrtev Hude jame. V svoji knjigi Nihče je o moči resnice zapisal:

Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti.

Resnica skozi stene hodi. Resnica ozdravlja in osvobaja. Sv. Barbara, prosi za nas!

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger, kjer je bi ta prispevek z naslovom ”Sv. Barbara ali Kako resnica skozi stene hodi” tudi  objavljen.

 
Značke:

1 komentar

  • svitase

    In to kruto resnico navezujočo na Barbarin rov opeva preroško tudi ljudska pesem o sveti Barbari, ki je zelo melodična in jo že nekaj stoletij pojejo ljudje na našem koncu, tudi tisti blizu Hude jame.

    Ko sem jo slišal prvič, me je kar srh spreletel, saj me je moja čustva potisnla k tistim, ki so trpeli Kalvarijo v Hudi jami.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI