Kocbek je zanimiv za vse ideološke profile

Martin Lisec 7.12.2017 6:0020 komentarjev
 
Dr. Mirko B. Miklič (drugi z desne) v sredo,6. 12. 2017, med pogovorom o knjigi Sredi krute sile nežno trajam v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. V pogovoru sta sodelovala mag. Igor Omerza, dr. Janez Juhant, pogovor pa je pripravil in vodil mag. Martin Lisec. Foto: I. Žajdela

Dr. Mirko B. Miklič (drugi z desne) v sredo,6. 12. 2017, med pogovorom o knjigi Sredi krute sile nežno trajam v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. V pogovoru sta sodelovala mag. Igor Omerza, dr. Janez Juhant, pogovor pa je pripravil in vodil mag. Martin Lisec. Foto: I. Žajdela

”Kocbek se je znašel med glavnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe in je soodgovoren za posledice boljševističnega početja. Vseskozi je verjel in hotel verjeti v sintezo krščanstva in komunizma.”

 Pogovor z dr. Mirkom Bogomirjem Mikličem, avtorjem najnovejše knjige o Kocbeku.

V sredo, 6. decembra 2017, je bila v Slovenskem svetovnem kongresu v Ljubljani predstavljena knjiga dr. Mirka Bogomira Mikliča Sredi krute sile nežno trajam. Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Izšla je pri Mohorjevi založbi Celovec.

Zakaj ste se odločili svojo študijsko in raziskovalno pozornost posvetiti osebnosti Edvarda Kocbeka?

Edvard Kocbek me je pritegnil že v gimnaziji, ko sem bral novele Strah in pogum ter Sodobni misleci. Knjigo sem takrat tudi kupil in mi še vedno bogati knjižno polico. Kocbek je dodobra zaznamoval medvojno in povojno slovensko zgodovino. Zgodovina, politika in vse, kar je povezano z njima, sta me vedno zanimali. Še posebno me vznemirjajo Prešernove preroške vrstice v Uvodu v Krst pri Savici »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!

»O zgodovina slepi nemir človeštva, nenehno spopadanje dobrega in zlega…«, so Kocbekove besede v pesmi Zgodovina. Zgodovina ni le preteklost, temveč tudi sedanji pogled na pretekle dogodke in njena usmerjenost v prihodnost. S tem dobimo tudi vpogled v etično delovanje v preteklosti.

Kocbek je bil večni upornik. Upiral se je vsem ustanovam. Vseskozi se je upiral Cerkvi, se v času NOB od nje odvrnil. Pripadnost Cerkvi je v nekem smislu očitno zamenjal za pripadnost OF, čeprav je prišel iz dežja pod kap. Njegovo delovanje lahko označujemo kot uporništvo, ki pa izraža tudi njegovo nestabilnost, strah in dvom o politični stvarnosti življenja. Kocbeka bi tako lahko primerjali z likom Cankarjevega Martina Kačurja. »Tepel« je po desnici in pozneje po levici. Šel je v boj skupaj z ljudmi drugačnih nazorov, izgubil pomen vere in se nazadnje izgubil v labirintu komunizma, ta pa ga je »izpljunil« kot nekaj prežvečenega, nekoristnega in motečega. Zdi se, da ni bil ravno »praktični« človek, bil je idealist, sanjač. Boril se je zoper okvire in padal v nove, kar je povzročalo njegove etične travme. Bil je vizionar in idealist, menil je, da ni na nikogaršnji strani, a je zaradi težkih in zapletenih medvojnih in revolucionarnih razmer padal v nove okvire, ki so narekovali katarzo, ki jo nakazuje njegovo književno delo. S svojimi izvrstnimi književnimi deli, ki so pričevalci njegovega življenja in delovanja od rojstva do njegove smrti, nam razkriva vse svoje etično‑politične dileme med strahom in pogumom, med pravico in krivico, med pripadnostjo OF in Cerkvi ter komunizmom in slovenskim narodom.

Kocbek je vseskozi, posebej pa v zadnjih nekaj letih, deležen velike pozornosti različnih avtorjev. V mislih imam zadnji dve odmevni knjigi Igorja Omerze in Andreja Inkreta. Iz katerega zornega kota ste se vi lotili Kocbeka?

Kocbek je in še vznemirja javnost, tako levo kot desno. Bil je vsestransko nadarjen, morda najbolj bister človek v dvajsetem stoletju, ki je vojno in revolucijo izkoristil za svoje najbolj osebne sanje, tudi sanje po socialni pravičnosti. Vemo, da so se s socialno parolo uveljavili na oblasti tako Mussolini kot Hitler in Stalin. Hotel je združiti nezdružljivo, končnost in presežnost, bil heretik v pravem pomenu besede, dvojno nevaren. Zato je zanimiv za vse ideološke “profile”, za rdeče in črne, prikladen tudi za dnevno politiko. Kocbeka se je med prvimi lotil Lojze Bratina v doktorski disertaciji Elementi krščanske antropologije v spisih E. Kocbeka (1974), kjer ga zanima Kocbekov pristop k antropološkemu vprašanju. Nadalje ga je raziskoval Janko Prunk v delu Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda (1977), kjer opisuje Kocbeka z zgodovinskega vidika, dokaj nepristransko, junaško dejanje v tistih “svinčenih časih”, kot jih je imenoval Viktor Blažič. Val razprav in polemik se je začel s slovensko pomladjo s Kocbekovim zbornikom leta 1987, kjer o njem ni razpravljala samo stroka, ampak tudi politična ambicija (Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel, Andrej Capuder…). Omerza opisuje Kocbeka kot žrtev, Inkret pa zgolj biografsko. Moj zorni kot je kritična analiza njegovega političnega delovanja, vzrok in posledice za slovenski narod, še posebej za skozi povojno zgodovino deklasirane slovenske kristjane. Kaj je botrovalo Kocbekovim usodnim odločitvam, da se je odločal tako kot se je, dostikrat proti svoji volji, kot je sam večkrat zapisal v svojem dnevniku.

Do katerih ključnih spoznanj ste prišli o Kocbeku – politiku?

Do različnih, a naj omenim samo nekatere. Kocbek se je znašel med glavnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe in je soodgovoren za posledice boljševističnega početja. Vseskozi je verjel in hotel verjeti v sintezo krščanstva in komunizma. Po eni strani je zgled krščanske drže odprtosti in dialoškosti do drugače mislečih, a hkrati tudi zelo zaprt (zadrt) do kristjanov, ki so imeli v odnosu do komunizma drugačno stališče kot on. Njegovo dvoumno razmerje do Cerkve je škodovalo tako njemu kot vsej Cerkvi oziroma kristjanom. Njegova negativna izkušnja potrjuje tezo, da je sodelovanje kristjanov s komunisti vprašljivo, zapleteno ter na dolgi rok nemogoče.

Se čuti še danes v sodobni slovenski politiki Kocbekova politična zapuščina?

Še kako. Ponavljajo se iste zgodbe. Komunisti potrebujejo za demokratičen izgled desne in dinamične krščanske stranke ter “sokole”. Začelo se je z SLS, Janševimi demokrati, Peterletovimi krščanskimi demokrati in še bi lahko naštevali do današnje Nove Slovenije. Vedno znova jim uspeva pritegniti na svojo stran tako posameznike (Pucko) kot celotne stranke. So mojstri političnih prevar, Kocbekovi dediči pa pogosto naivne žrtve njihovih politik.

Katere vidike Kocbekovega dela, ustvarjanja in osebnosti bi bilo po vašem mnenju v prihodnosti še vredno oz. potrebno osvetliti?

Kocbek je bil vsestranski ustvarjalec, ki je dal neko luč v umetnosti, ki bi si lahko prislužil Nobelovo nagrado, ki bi nedvomno moral biti član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, človek, ki je kljub povojni propagandi in represivni gonji oblasti proti Cerkvi in religiji nasploh ostal »javen kristjan«, obenem pa veren in zvest partizanstvu. Zato bo še predmet raziskovanja na vseh področjih njegovega delovanja, npr. literarnih zgodovinarjev, predvsem pa bodo politični analitiki dodatno raziskovali njegove odločitve, ki so usodno vplivala na trpljenje slovenskega naroda in še posebej slovenskih kristjanov pod komunistično diktaturo.

Hvala za pogovor, knjigi želimo uspešno pot med bralce!inter

 
Značke:

20 komentarjev

  • svitase

    Ondan sem poslušal trditve desnega poslanca po TV, da so interpelacije desnice proti levici nesmiselne.

    Nisem mogle verjeti, da je takšno razmišljanje na desnici sploh mogoče.

    Interpelacija je edina možnost opozicije, da opozori na škodljivo in nedržavotvorno delovanje oblasti oziroma vlade.

    To je v korist vseh državljanov.

    • tolmun1 tolmun1

      Veste Svitase , poslanec desnice ima zelo prav , kajti hijene z leve komaj čakajo in se veselijo predlaganih interpelacij , ker so velika poživitev dogajanj v parlamentu , kajti takrat ko se glasuje za , ali proti interpelaciji določenega pozicijskega poslanca so poslanske klopi levice nabito polne ! V en glas zatulijo njim sladko besedo PROTI ,
      malo bolj previdni desni levičarji pa se glasovanja vzdržijo , bolje nekaj kot nič je njihova
      filozofija ! Resnično bi bilo potrebno malo več demokracije v parlamentu ,predvsem pa treznega razmisleka ! Ali je res potrebeno , da enemo od sprtih sosedov pogori hiša , da
      se končno spravita ?

      Andrej Briški

  • Se nedolgo nazaj se je v katoliskih intelektualnih krogih o Kocbeku vecinsko govorilo in pisalo kot o preroku in zvezdi vodnici. Zadnje case prevladujejo na desni glasovi, ki ga vidijo med padlimi angeli in pristasi komunizma. Mislim, da so ene in druge ocene pretirane. Za svoje upornistvo je imel v svoji senzibilnosti upravicene eticne razloge

  • a je bil ocitno vihrava in premalo previdna osebnost in kljub inteligenci ni mogel predvideti vse posledice svojih korakov. Nekateri njegovi sledilci, recimo Blazic, Miklavcic, Pahor, so vredni vsega spostovanja.

  • Kranjec

    “Še posebno me vznemirjajo Prešernove preroške vrstice v Uvodu v Krst pri Savici »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!”

    Kolikor vem to niso preroške besede ampak opevanje pokristjanjevanja poganskih Slovencev.

  • “Kolikor vem to niso preroške besede ampak opevanje pokristjanjevanja poganskih Slovencev.”

    Žal mi je, ampak premalo veš, kako je potekalo pokristjanjevanje Slovencev.
    Svetujem, da prebereš delo Petra Štiha
    in Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana, Celovec, [1995];

    • ZigaStupica

      Gospa Helena, pa dajte no artikulirat, kaj očitate g. Kranjcu, da premalo ve in kaj je tisto kar mu svetujete glede literature Petra Štiha in Vaska Simonitija, ki jo navajate. Knjige, ki ste jo navedli, nisem uspel dobiti, sem pa vpogledal v nedavni vir Petra Štiha, Vaska Simonitija, Petra Vodopivca (Slovenska zgodovina : družba – politika – kultura, Inštitut za novejšo zgodovino, 2008), vendar ta knjiga v srži vašega citata vključuje tole:

      A – 6./7. stoletje:

      “Propadla je cerkvena organizacija s škofijami, ne pa tudi sam krščanski kult, ki se je vsaj ponekod uspel ohraniti med romanskimi staroselci. Tako je bilo npr. s prostorom Spittala ob Dravi na Koroškem. Tam je bila okrog leta 600 požgana škofijska cerkev v Teurniji…” (stran 21-22).

      B. – 7. stoletje:

      Strnjeno povzeto: Avarska nadoblast nad tukajšnjimi Slovani je oslabela s porazom Avarcev pred Bizancem leta 626 do približno konca Samove politične zveze leta 658, a tudi po tem datumu Avari niso pridobili ponovne nadoblasti nad karantanskimi Slovani.

      C. – 8. stoletje:

      “Šele dobrih osem desetletij pozneje, okrog leta 740, je avarski pritisk toliko narasel, da so morali takratni Karantanci pod svojim knezom Borutom v obrambo pred vzhodnimi sosedi pristati na bavarsko pomoč in nadrejenost.” (stran 24).

      “V tem položaju, ki ga je še oteževalo dejstvo, da je minilo le dobrih deset let, odkar so okrog leta 730 Karantanci, »divji pogani«, opustošili v svojem sosedstvu stoječo Maksimiljanovo samostansko celico v bavarskem Bischofshofnu (v dolini reke Salzach), se je Borut obrnil po pomoč k Bavarcem in njihovemu vojvodi Odilu. Ti so se odzvali in skupaj s Karantanci premagali Avare, a hkrati podvrgli Karantance podložništvu (frankovskih) kraljev. Za karantansko zvestobo so jamčili talci, med njimi Borutov sin Gorazd in nečak Hotimir, ki so bili odpeljani na Bavarsko. Tam so bili vzgojeni v krščanski veri. Ti usodni dogodki so se zvrstili malo pred letom 743 …” (stran 26).

      • ZigaStupica

        A. Ekskurz

        Neutemeljene in ekskurz (izven rdeče niti) so besede intervjuvanega dr. Mirka Bogomirja Mikliča: »Še posebno me vznemirjajo Prešernove preroške vrstice v Uvodu v Krst pri Savici »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!«

        Navedena pesnitev dr. Franceta Prešerna, ki je iz 19. stoletja namreč ni preroška. Pesnitev ne napoveduje (prerokuje) dogodka vnaprej, temveč upesnjuje dogodek za nazaj-zgodovinsko. Precizno namreč upesnjuje huda spremljajoča dejanja pokristjanjevanja, to pa analizo pesnitve vodi nazaj v 8. stoletje. Zato pesnitev ni preroška.

        So pa Mikličeve besede brez o Prešernu in 8. stoletju tudi ekskurz. Rdeča nit gornjega intervjuja je namreč vezana na nedopustna dejanja in opustitve s strani Edvarda Kocbeka v 40-tih letih 20. stoletja.

        B. Diskurz

        Diskurz so šele te Mikličeve besede: »Omerza opisuje Kocbeka kot žrtev, Inkret pa zgolj biografsko. Moj zorni kot je kritična analiza njegovega političnega delovanja, vzrok in posledice za slovenski narod […] Kocbek se je znašel med glavnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe in je soodgovoren za posledice boljševističnega početja.«

      • .. “Vseskozi je verjel in hotel verjeti v sintezo krščanstva in komunizma”
        —–
        Če krščanstvo gradi skupnost od spodaj navzgor, jo komunizem začne od zgoraj. Torej že na začetku popolnoma drugačno izhodišče ?!

      • Pravzaprav rečemo občestvo. Ker izhaja iz človeka samega. Ki gradi iz odnosa med dvema ali tudi večimi. Samo da v to sredino vključuje Boga.
        Medtem ko se komunizem postavi nad to skupnost. Organizira državo po svojem razumevanju človeka, ki pa Boga izključuje, zato pride do trenj in čedalje večjega kaosa. Nazadnje sistem kot tak propade.

  • Kocbek? Zanimiv že, ni pa svetla točka. Bolj opomin, kaj sledi, če desni kolaborirajo s komunisti.

    Res je prvi opozoril na množično in brutalno revolucionarno “čiščenje” razrednih sovražnikov. Toda to je storil šele po tem, ko je spoznal, da bo trajno v nemilosti nekdanjih partnerjev. Ko je upanje na sodelovanje pri oblasti dokončno ugasnilo.

    Kot njihov sodelavec in podpornik, je bil delno tudi soodgovoren za te zločine. In tudi za dogodke, ki so sledili vse do današnjih dni.

  • Kocbek ni zgolj pokojni zgodovinski posameznik-On je tragična oseba,ki sam na in v sebi več kot razločno ponazarja strašno zunanjo in notranjo razklanost-malone izmaličenost marsikaterega Slovenskega-pa ne le Slovenskega- človeka in trpina.

  • “Navedena pesnitev dr. Franceta Prešerna, ki je iz 19. stoletja namreč ni preroška. Pesnitev ne napoveduje (prerokuje) dogodka vnaprej, temveč upesnjuje dogodek za nazaj-zgodovinsko. Precizno namreč upesnjuje huda spremljajoča dejanja pokristjanjevanja, to pa analizo pesnitve vodi nazaj v 8. stoletje. Zato pesnitev ni preroška.”

    Dr. France Prešeren je bil pravnik in odličen poet. Ni pa bil zgodovinar. Pod vplivom protikrščanske vzgoje v prejšnjem režimu pa ima večina Slovencev njegovo pesnitev “Krst pri Savici” za zgodovinski dokaz o nasilnem pokristjanjevanju Slovanov(medtem ko zaključnih verzov pesnitve nihče ne omenja). V resnici je šlo za boj za oblast. O tem piše dr. Štih, pa tudi drugi zgodovinarji. Njega sem navedla, ker iz njegovega življenjepisa izhaja, da ni politično opredeljen. Kar pa ne velja za soavtorja Vaska Simonitija.
    Ne bom smetila s citati v komentarju. Preberite knjigo (najdete jo tudi na spletu)in si ustvarite svoje mnenje.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI