Anton Tomažič: Zakaj se je zalomilo?

Anton Tomažič 5.12.2017 11:1217 komentarjev
 

Ko pripravljam svojo knjigo »V objemu slovenske pomladi«, si ne morem kaj, da ne bi tudi ugotavljal vzrokov za zakasnelo in tako po nepotrebnem podaljšano tranzicijo iz totalitarizma v pravo demokracijo. Res da sta nam »zlati dve leti« (1990, 1991) prinesli prvo samostojno slovensko državo, vendar se že v tem obdobju skrivajo tudi pravi razlogi za prepočasen nadaljnji razvoj.

Sam takrat nisem nikomur, niti sebi, obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine v letu 2017, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko  bilo.

Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini.  Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.

Moja stranka SDZ – Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske  stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!).  Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v državni zbor. Namesto  tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki »novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«. Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo trik z ustanavljanjem novih strank.

Enako sem bil potem še večkrat razočaran tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti. Eden je bil celo Predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!

Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa. Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v Vzhodni Evropi  – daleč za nami po vseh relevantnih kazalcih.

Začel sem se spraševati:»Kje je izvirni greh naše neuspele tranzicije ?»

Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi direktne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč  preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo.  Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene (ne bi smele nastopati na volitvah!), njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi,  v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali povsem nove.

Po kriterijih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank.  Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva  sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov zelo zapletene Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

V svoji knjigi bom veliko pozornost posvetil tudi naslednjim vprašanjem:

  • KDO je bil za demokratizacijo in kdo za ohranitev totalitarnega sistema
  • KDO je bil za samostojno Slovenijo in kdo za Jugoslavijo
  • KDO si je želel, da bi plebiscit uspel in kdo bi rajši videl, da ne bi
  • KDO je bil v Demosu iz prepričanja in koliko je bilo »usmerjevalcev« (krtov)
  • KDO je začenjal rušiti Peterletovo vlado
  • KDO je rušil Demos in kdo ga je branil
  • KDO je bil za bolj demokratičen volilni sistem in kdo za status quo
 
Značke:

17 komentarjev

  • “Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen..”
    hja, najbrž je res tukaj težava – da so naši politiki (in stranke) res izjemno predani, pošteni, maksimalno etični, demokratični, povezovalni, požrtvovalni, nesebični.. in kar je še tega, ampak žalibog naš volilec ne valja in ga bomo pač ob priliki zamenjali..

  • in da bi bila zdaleč najbolj demokratična in sploh rešitev v tem, da našemu nespametnemu volilcu mičkeno zožamo izbiro, da se bo laže pravilno odločal..
    saj ali ni že rajni Kardelj govoril, da je ena stranka ravno tisti optimum, ko se lahko volilec najbolj pravilno opredeli?

  • svitase

    Zanimiv prispevek avtorja.

    Slovenska levica je ignorirala zglede iz okolij, ki je vedno gojil podobne vrednote kot Slovenci ( Avstrija, Švica).

    Desnica pa se je teh zgledov premalo posluževala s konkretnimi rešitvami in primeri iz prakse.

    Brez teh zgledov pa ni bilo mogoče spreminjati miselnost ljudi in njihovo ujetost v nelogično razmišljanje, kar je dediščina totalitarnega sistema v bivši državi.

  • Sarkazem

    Jaz pa volilnim rezultatom prav nič ne verjamem. Vsi vemo, da so na vsa ključna in odgovorna mesta postavljeni preverjeni “naši” ljudje. Seveda tudi v volilno komisijo in tja, kjer se seštevajo in ljudem sporočajo volilni izidi. Vsi vemo, kakšne velike goljufije se dogajajo pri nas in med njimi bi bilo ponarejanje volilnih izidov še med najlažjimi in najmanjšimi. Režim, ki je zmožen mirno tolerirati krivosodje, tajkunski grabež, bančno luknjo, pranje denarja v državni banki itd., itd., zlahka tudi premeče nekaj številk pri volitvah. Zato mi ni jasno zakaj toliko člankov, komentarjev in celo knjig analizira naše volilce in volilne rezultate. Pa še to vsi vemo, da je več kot polovica naših ljudi, vključno s petino jugopriseljencev, čudovito kohabitirala s komunističnim režimom, med njimi jih je nemalo sodelovalo pri medvojnih in povojnih morijah.

  • svitase

    Ali ni žalostno, da mnogi zgodovinsko častijo revolucionarni nečlovekoljubni komunizem, ne pa sonaravni, domoljubni in človekoljubni kapitalizem, ki je uveljavil človekove pravice in svoboščine.

    Zakaj smo še vedno podrejeni tisti, ki častimo človekoljubni kapitalizem, ki je uveljavil človekove pravice in svoboščine v primerjavi s tistimi, ki častijo revolucionarni komunizem?!

    Da je temu tako, dokazuje dejstvo, da slovenska leva vlada in parlament, v katerem ima večino levica, še zdaj ni sprejel Evropsko deklaraecijo o obsodbi totalitarizmov.

  • svitase

    Tudi to je prevara, da sadove slovenske demokracije žanjejo tisti, ki so bili in so še proti njej.

  • svitase

    Ali je že bila opravljena kakšna raziskovalna naloga, ki bi prikazala, kako so različne prevare vplivale na volilne in referendumske rezultate.

    Začenši z neopravičenimi postopki zoper Janšo in njegovim odhodom v zapor.

    Zakaj mediji ne pišejo o nevtralnih raziskovalnih izsledkih teh prevar?!

  • svitase

    Demokratične vlade bi morale dopustiti in upoštevati raznovrstne nevtralne od vlade neplačane raziskave, ki bi pomagale najti resnične vzroke in na podlagi njih prave rešitve za odpravo pomanjkljivosti v pravosodju, zdravstvu, vojski, varnosti nasploh, šolstvu, politiki….
    Zakaj so te teme oziroma raziskave še vedno tabuizirane?!

  • svitase

    Demokratična medijska kultura bi morala objavljati izsledke teh raziskav in spodbujati, da se sprejmejo ustrezni učinkoviti ukrepi za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

  • svitase

    Vendar kot slišimo, leva vlada in levi parlament si skušata politično podrediti znanost in stroko s spremembo nove zakonodaje na tem področju.

    Znanstveniki in stroka so zagnali vik.

    Očitno naša politika sledi ruskemu sistemu, ki si je podredil politično vse in je opozicija onemogočena.
    Zato pa naši politiki tako pogosto odhajajo na instrukcije v Moskvo.

  • svitase

    Skratka, ponavlja se zgodba iz stare Jugoslavije, ko so naši politiki hodili na instrukcije v Moskvo.

    Kaj se je potem zgodilo pa tako vemo.

  • francelj

    Slovenija 2017 je slika tega, kam pripelje polovičarstvo. Demos je polovičarsko stopil v “zavezništvo” s komunisti, namesto da bi jih prepovedal in pospravil, zdaj pa imamo. Bolj bedastega naroda od slovenskih volilcev še nisem videl.

  • svitase

    Tudi primer Šarec je pokazal, da ni pot do uspeha le po levi ali desni poti, ampak predvsem po vrednotni poti.
    Šarec je na zunaj tako nastopal in to mu je prineslo veliko glasov.

    Ljudje si želijo vrednotne spremembe, od besed k dejanjem.

    Vsekakor mora biti stranka, ki tako deluje, da lahko zaobjame širši volilni bazen. Ne pa, da le na veliko vpije: – Jaz sem levica ali desnica, pojdite za menoj!

  • Primer Šarec je del nadaljevanke z naslovom “nikoli več nam ne boste vladali”!
    Si pa zasluži priznanje, da je v predsedniških soočenjih nastopal dokaj suvereno.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI