Slavljenje Boga s pesmijo

Jožef Pavlič 3.12.2017 7:180 komentarjev
 

Pričevanje ob izidu tretje pesniške zbirke Vodoravnice in navpičnice

Božja beseda predzadnje nedelje v cerkvenem letu, 19. novembra, nas je povabila, naj umno in prizadevno uporabljamo talente, ki nam jih je podaril Bog. K temu so nas na vseslovenskem srečanju Katoliške karizmatične prenove v Svetem Duhu (KKP) ob 40. obletnici »prihoda Karizmatične prenove v Svetem Duhu« v Slovenijo prejšnjega dne v Nevljah pri Kamniku pozvali tudi organizatorji tega obletnega srečanja, prav posebej začetnik duhovnega toka v Sloveniji bloški župnik Anton Marinko, koordinatorka KKP za Slovenijo Cvetka Ajd, njen »predhodnik« dr. Janez Cerkovnik, koordinator KKP za novomeško škofijo Marjan Dvornik, psihologinja Darja Justinek, v govoru med mašo ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore. Prav danes – 19. novembra – v svoji zahvalni besedi nekdanjim sodelavcem pri tedniku Družina njen poslavljajoči se odgovorni urednik mons. Franci Petrič. Zapisal je: »Naj vas na vsakem koraku spremlja zavest, da delate za Cerkev in širjenje evangelija.« Bolje ne bi mogel »zadeti« tega, k čemur so nas skorajda ves dan v Nevljah vabili odgovorni v vrhu duhovnega toka na Slovenskem: pričujte za Jezusa Kristusa z besedami in dejanji, z vsem srcem in vso dušo!

Sam to delam z besedo že več kot 37 let kot urednik za Cerkev po svetu pri katoliškem tedniku Družina pa tudi z vsakovrstnim pisanjem, prevajanjem, fotografiranjem, v zadnjih letih tudi priporočanjem tednika po slovenskih župnijskih cerkvah. Po meri darov (talentov), ki sem jih prejel od Gospoda, iz velike hvaležnosti, da me je za to izbral, potem ko je v svoji previdnosti in veliki ljubezni do mene odločil, da mu bom služil na ta način in ne kot njegov služabnik pri oltarju, kar sem prvotno nameraval, pozneje pa vdano sprejel v zavesti, da je najbolje upoštevati Božjo voljo in ne trmoglaviti s svojo. Tako kot je bilo povedano na srečanju v Nevljah. Izkazalo se je, kar sem spoznaval šele pozneje, kako daljnovidna je bila zame ta Božja odločitev, ki sem jo sprejel v veliki poslušnosti Svetemu Duhu, h kateremu sem se vedno rad zatekal, pa tudi prebiral, kar je pisalo o tem. Tako delam še danes, nameravam delati jutri, pojutrišnjem, dokler bo Gospod to želel in mi dajal moč za to. Kot laik v vsej ponižnosti ob Gospodovih nogah. Tam se najbolje počutim, saj dobro vem, da je od tam lahko le pot navzgor, kolikor in kakor bo hotel Gospod.

To sem izpričal tudi v svoji tretji pesniški zbirki Vodoravnice in navpičnice, ki je te dni izšla pri založbi Družina; nakazoval pa že v prejšnjih pesniških zbirkah Nikoli brez upanja in Živim. Že naslov veliko pove, skorajda ni potrebna razlaga. V prvem delu pesniške zbirke, naslovljenem Vodoravnice, sem izpovedal, kakšen sem bil in sem kot človek. Nič mi ni bilo prizaneseno. Vse bolečine, trpljenje, razočaranja, obupavanja, vnovična iskanja, padanja in dviganja so bila požlahtnjena, ko me je Jezus vedno znova prijemal za roke in previdnostno vodil, da nisem še globlje zabredel ali se celo izgubil. Mogoče tudi zato, ker sem iz največje temine, sredi najhujših preizkušenj in največjih težav iz same srčike srca in duha klical k Njemu: Jezus, reši me, pomagaj mi, brez Tebe mi ne bo uspelo! Tudi takrat, ko mi je hudi duh omrtvičil vse telo, je iz ust prihajala le ena beseda, en klic, ena sama prošnja in zavedanje: Jezus! In Jezus se je sklonil k meni, se me je usmilil, me dvignil iz blata, me povedel in vrnil na pravo pot. Kako, je zapisano v pesmih. Pristno, resnično, do dna razgaljeno, kakor hoče Gospod, da smo pred njim v vsej svoji revščini, da nas potem lahko ogrne s svojim plaščem odpuščanja, milostljivosti, usmiljenja, miru in sreče.

Kako je mene, razkrijem v drugem delu pesniške zbirke z naslovom Navpičnice. Ta del, kot tudi vso pesniško zbirko, bi lahko naslovil: Hvalnice, Psalmi ali celo Molitve. Povedane v prostem stihu, dobesedno izpraskane iz najglobljih poči srca in duše za žgalno daritev neskončno usmiljenemu, odpuščajočemu in dobremu Bogu.

Kdor jih bo bral, mi bo pritrdil, bo z mano čutil enako ali vsaj blizu mene, mi bo v duhu, mogoče pa tudi pri srečanju, segel v roke, rekoč: Jože, hvala ti za tako odkritosrčno izpoved! Tudi sam tako mislim in čutim, a si ne upam povedati, ti pa si si upal. Priznam, da sem si drznil to narediti najprej iz globoke hvaležnosti Bogu za vse dobro, pa tudi za preizkušnje in težave, ter iz zavesti, da sem dolžan pričevati za Gospoda. Če ne znam in ne zmorem drugače, z besedo, pesmijo. Gospod mi je za to dal moč in navdih, mi potisnil pero v roke, pesmi so vrele iz mene, da sam nisem vedel kako; enostavno zapisal sem jih. Želim si, da so tudi Tebi, dragi brat, draga sestra, v duhovno spodbudo, zavest in povabilo: tudi jaz bom slavil Gospoda, pričeval zanj, ga ljubil in mu bom zvest do konca svojih dni. Če je treba, sem pripravljen to potrditi v molitvenih občestvih KKP po Sloveniji, sicer pa je najbolje, da se o tem prepričate sami, ko boste vzeli v roke mojo pesniško zbirko. Kako velik je Gospod v svojih delih, pa tudi usmiljen, milostljiv in dober, kadar človek iz dna srca in duše kliče k Njemu! Resnično Emanuel, Bog z nami! Hvala mu iz vsega srca!

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI