Literarna umetnost nima univerzalne govorice

Franci Koncilija 2.12.2017 20:082 komentarja
 
V četrtek, 23. novembra 2017, so v Knjižnici Mirana Jarca na 5. Šalijevem večeru predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. / Foto: F. Koncilija

V četrtek, 23. novembra 2017, so v Knjižnici Mirana Jarca na 5. Šalijevem večeru predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. / Foto: F. Koncilija

S temi besedami bi lahko strnili pogovor treh mladih, ustvarjalnih in nadebudnih profesorjev iz Ljubljane, ki so v četrtek, 23. novembra 2017, v Knjižnici Mirana Jarca na 5. Šalijevem večeru pred maloštevilno publiko na zanimiv način predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. Knjigo je že leta 2016 napisalo dvajset avtorjev z Novomeščanom dr. Marijanom Dovićem na čelu, ki je prispevke tudi uredil.

Moderator pogovora, novomeški komparativist in umetnostni zgodovinar Iztok Hotko, je najprej pozval urednika knjige izr. prof. dr. Marijana Dovića z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, naj udeležencem za lažje razumevanje zahtevnega predavanja razloži osnovne strokovne pojme. Urednik je pojasnil, kaj je sploh bistvo kulturnih svetnikov in njihove kanonizacije. Avtorji zbornika so namreč raziskovali dogodke po smrti najrazličnejših nacionalnih literarnih velikanov s posebnim poudarkom kanonizacije na področju literature in umetnosti – še posebej v poznem 19. stoletju, ko je v Evropi nastopila prava epidemija slavljenja velikih mož kulture, vključno z izgradnjo monumentalnih spomenikov.

Dr. Irena Samida, Iztok Hotko, dr. Marijan Dović in Luka Vidmar so na 5. Šalijevem večeru predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. / Foto: F. Koncilija

Dr. Irena Samida, Iztok Hotko, dr. Marijan Dović in Luka Vidmar so na 5. Šalijevem večeru predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. / Foto: F. Koncilija

V nadaljevanju je spregovorila germanistka doc. dr. Irena Samide s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je podrobno predstavila proces kulturne kanonizacije znamenitega nemškega kultnega pesnika, dramatika, zgodovinarja in filozofa Friedricha Schillerja (1759–1805). Schiller je bil fenomen tedanjega nemškega kulturnega prostora, ki je s svojim prosvetljenskim pisanjem za svobodo in pravico ljudi odlično zadel duh časa. Tako je Schiller postal nacionalni simbol Nemčije in vse tedanje Evrope, ko so ga sredi Moskve predstavljali kar z »Naš Schiller«! Schiller je bil takrat popularen tudi na Kranjskem, saj so ga Slovenci sprejeli kot upornika proti avstrijskemu absolutizmu. Tako ni bilo nič čudnega, da so bili Schillerjevi Razbojniki v Ljubljani uprizorjeni kar deset let prej kot na Dunaju.

Na področju likovne umetnosti glede kulturnih svetnikov pa so bile razmere skozi stoletja precej boj zamegljene. Zgodovinski razvoj je odlično predstavil doc. dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani. Poudaril je, da je za človeštvo imela besedna umetnost vedno vzvišeno vlogo v primerjavi z likovno umetnostjo. Zato med cerkvenimi in kulturnimi svetniki dolga leta ni bilo likovnikov, kiparjev itd. Tudi na Kranjskem je bila identiteta umetnikov vedno oprta na jezik, ki je dejansko od Brižinskih spomenikov in Trubarja dalje Slovence uspešno umeščal v tedanjo kulturno Evropo. Vidmar je opozoril, da je na področju likovnih svetnikov papež Janez Pavel II. povzročil precedenčni primer, ko je leta 1984 za blaženega razglasil zgodnjega renesančnega slikarja, dominikanca Fra Angelica, Guida di Pietra (1395–1455). Papeževa beatifikacija je povzročila verižno reakcijo. V Kataloniji so začeli z uradnim postopkom za beatifikacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudíja (1852–1926), v Sloveniji pa so po katalonskem zgledu razmišljali o postopku za razglasitev za blaženega arhitekta mojstra Jožeta Plečnika (1872–1957). V Kataloniji so postopek zavrli tradicionalni spori med Španci in Katalonci, ki so se zadnje čase ob poskusu osamosvojitve Katalonije samo še poglobili, v Sloveniji pa glede Plečnika ni bilo široke nacionalne podpore, pa tudi v slovenski Cerkvi doslej te pobudo še ni podprl noben škof.

Na koncu domala poldrugo uro trajajočega pogovora je dr. Marijan Dović v kontekstu kanonizacije kulturnih svetnikov spregovoril tudi o Francetu Prešernu, še posebej v zvezi z njegovo najnovejšo knjigo Prešeren po Prešernu. V razmišljanju je opozoril na Prešernovo izjemno kulturno kanonizacijo med Slovenci, ki je zasenčila druge pomembne kulturne figure, kot sta npr. Janez Bleiweis (1808–1881) in Jernej Kopitar (1780–1844) … Po spletu naključij je v zadnjem obdobju mednarodno kanonizacijo dočakal tudi pisatelj Vladimir Bartol (1903–1967). Dović je še poudaril, da so velike države vedno v prednosti, to pa ne sme biti razlog za malodušje – literarna umetnost je pač zasidrana v jezik in za razliko od vizualne ali glasbene nima univerzalne govorice.

 
Značke:

2 komentarja

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI