Dr. Željka Markić: »Ljudje, ko enkrat zasedejo politične položaje, izgubijo stik z volivci.«

Blaž Karlin 2.12.2017 0:123 komentarji
 

dr. Željka Markić, zdravnica, podjetnica, žena in mati štirih sinov, je voditeljica hrvaške nevladne organizacije »U ime obitelji«. Foto: Tomislav Miletič Pixsell

Pogovarjali smo se dr. Željko Markić, zdravnico, podjetnico, ženo, mamo štirih sinov in voditeljico hrvaške nevladne organizacije »U ime obitelji / V imenu družine«, ki je  svoje izkušnje z delom na področju pro-family kampanj podelila na zadnji akademiji European Dignity Watch.

Največji uspeh je ta hrvaška nevladna organizacija, ki jo vodi Markićeva, dosegla leta 2013, ko je moral hrvaški parlament (sabor) na njihovo pobudo razpisati referendum za vpis zakonske zveze v ustavo. Na referendumu, v okviru katerega je bila Markićeva deležna številnih javnih napadov in medijskih diskreditacij – ko danes pogovor nanese nanje, se samo na glas zasmeje –, so zagovorniki zaščite zakonske zveze uspeli. Hrvaška ima od tedaj zakonsko zvezo kot skupnost moškega in ženske zapisano v ustavi.

Organizacija je tudi po uspešno izvedenem referendumu še naprej ostala civilnodružbeno aktivna, neuspešno so poskusili tudi z izletom v državno politiko. Stranka z imenom »Projekt Domovina« na državni ravni ni bila uspešna, imajo pa nekaj zastopnikov na lokalni ravni.

Z Željko Markić smo se pogovarjali ob robu izobraževanja Evropske akademije zagovorništva, ki je pretekli vikend potekalo v Bruslju.

Zakaj ste se odločili za referendum leta 2013? Kaj vas je pri tem motiviralo?

Dejavnikov je bilo več. Eden glavnih je bil zagotovo ta, da je novoizvoljena socialistična vlada že po šestih mesecih v vse hrvaške šole uvedla novo spolno vzgojo – vzgojo, ki ni bila utemeljena na znanosti, ki je podpirala LGBT agendo in za katero je bilo jasno, da ne bo koristila mladim.

Dejstvo, da je ena vlada na tako nasilen način v šole pripeljala nekaj, o čemer se v času volilne kampanje sploh ni govorilo, nam je dalo vedeti, da je tej vladi vseeno za dobro otrok in družin. Še več, starši so se začeli upirati, ker niso dovolili, da bi njihovi otroci obiskovali takšen pouk, z njim se tudi ni strinjalo mnogo učiteljev.

Uspeli pa smo tudi na ustavnem sodišču. Ko smo namreč zahtevali presojo ustavnosti takšnega ukrepa vlade, nam je sodišče dalo prav, da gre za odločitev oblasti, ki ne spoštuje z ustavo zagotovljene pravice staršev, da so njihovi otroci vzgajani skladno s prepričanji staršev.

Istočasno pa smo lahko po celem svetu v začetku leta 2013 spremljali množične shode v Franciji, na katerih so se ljudje upirali temu, da bi lahko istospolni pari posvajali otroke, tedanja francoska ministrica pa je te proteste popolnoma ignorirala in se z njihovimi predstavniki sploh ni hotela pogovarjati. Ko smo to videli, smo si mislili, da če se to dogaja v Franciji, kaj bo potem šele pri nas na Hrvaškem. Prav tako nas je opogumil uspeh referenduma v Sloveniji.

Videli smo torej, da če se ljudje organizirajo, lahko tudi uspejo. Po drugi strani pa smo videli tudi, kaj se je zgodilo v Španiji, ko je Zapaterova leva vlada brez širše javne razprave o tako pomembnih vprašanjih, kot sta zakonska zveza in družina, uvedla podobno zakonodajo, kot so jo predlagali pri nas.

Skratka, to si bili ti glavni dejavniki. Bolj kot to, da se bomo začeli oglašati šele potem, ko bo škodljiv zakon že sprejet in bo verjetno že prepozno, smo želeli ljudem omogočiti, da se pravočasno vključijo v procese odločanja in predstavijo svoje argumente.

Koliko časa ste imeli na voljo za pripravo na referendum?

Da bi zbrali dovolj podpisov za razpis referenduma, smo imeli na voljo le dva tedna. V tem času smo morali zbrati podpise najmanj desetih odstotkov volivcev, tj. 380 tisoč podpisov. V dveh tednih! Pri nas imamo namreč enega najstrožjih zakonov v Evropi, ki ureja področje referenduma. Nam pa je uspelo, da smo jih zbrali še enkrat več, preko 750 tisoč.

Kaj ste se naučili iz vsega tega? Kakšne so bile lekcije za naprej?

Prvo, kar smo se naučili, je, da je nujno, da se mi sami angažiramo. Če bomo samo sedeli in čakali, obenem pa pričakovali, da bodo politiki poskrbeli za naše dobro, bodo stvari le še slabše.

Kot se je na žalost pokazalo tekom kampanje, so referendumu o zakonski zvezi nasprotovali predsednik vlade, celotna vlada in predsednik države. Javnost vedno rada spomnim, da so kasneje vsi izgubili volitve, danes nihče – ne predsednik vlade, ne predsednik države, ne zunanja ministrica, ki je bila med najbolj gorečimi nasprotniki referenduma – ne zasedajo več pomembnih političnih položajev.

In vloga medijev pri referendumu?

Velika večina medijev mu je nasprotovala. Naše analize po koncu referenduma so pokazale, da je kar 75 % novinarskih objav bilo proti referendumu, 15 % je bilo nevtralnih in le 10 % za. Medijska stroka pravi, da je v takšnem položaju zaradi pritiska okolja tudi tistih 15 % nevtralnih dejansko proti. To pomeni, da je bilo kar 90 % medijskih poročil proti referendumu, na katerem je potem 66,7 % udeležencev referenduma glasovalo za.

Najpomembnejša stvar zame osebno je bila prav to, da sem videla, koliko so ljudje sposobni, koliko lahko naredijo, koliko lahko mi sami dosežemo, če se le povežemo okoli pozitivnih stvari.

In drugič, videla sem, da se lahko premaga glavne medije. Da se medije lahko premaga, pa čeprav oni napadajo in se vedejo kot ena izmed strani v spopadu, ko zavajajo in lažejo, klevetajo in sprevračajo. Čeprav so bili zame osebno ti medijski napadi izjemno šokantni, ker nisem bila navajena, da so lahko mediji tako nepošteni in neprofesionalni, sem bila istočasno z druge strani opogumljena. In mislim, da lahko dosežemo še veliko več, samo ne smemo le sedeti pred televizorji in kričati v ekrane.

Po referendumu pa ste ustanovili politično stranko?

Da. Potem ko smo videli, da nas vsi glavni politiki ignorirajo, smo se po tem referendumu odločili, da organiziramo še referendum o spremembi volilnega zakona. Ker smo bili mnenja, da je obstoječi sistem slab, ker poslanci v saboru niso dovolj odgovorni do ljudi, ki so jih izvolili.

Poslanci so v saboru zato, da zastopajo nas in naše interese, ne pa da se na volivce po končanih volitvah sploh ne ozirajo več. Namesto da bi imeli odgovornost do svojih volivcev, poslušajo samo še predsednike svojih strank in tako tudi glasujejo. In proti predlagani reformi volilnega sistema sta bili obe stranki – HDZ in SDP* –, se pravi tako desna kot leva stranka na Hrvaškem.

Ker smo videli, da je velika težava, ker na volitvah nimamo alternative, da nimamo verodostojnih političnih predstavnikov, in ker so se nekateri izmed nas želeli tudi politično angažirati, smo ustanovili stranko Projekt Domovina. Vendar smo ugotovili – bili smo namreč neuspešni in nismo dobili nobenega poslanca –, da nimamo zadostnih kapacitet, da bi hkrati delovali tudi politično. Zdaj na primer spodbujamo druge skupine in neodvisne kandidate, da se vključujejo v politiko, mi pa smo se odločili, da bomo aktivni v civilni družbi.

Kaj je po vašem formula za pravo razmerje med civilno družbo in politiko? Kako naj ti dve sferi družbe sodelujeta?

Idealno bi bilo, če bi mi v civilni družbi oblikovali konkretne predloge rešitev na področju za nas pomembnih politik, naši politični predstavniki pa bi jih nato uresničevali na ravni države in se pri tem posluževali državnih institucij, ki za to obstajajo.

Če vam na referendumu dve tretjini ljudi jasno pove, da jim je zakonska zveza kot skupnost moškega in ženske pomembna, da je pomembna družina, potem bi normalen človek pričakoval, da bodo politiki, ki te ljudi predstavljajo, vložili vso svojo energijo in čas v to, da te institute še bolj okrepijo. Ne pa, da se politiki ukvarjajo s tem, kako bi nato s t. i. Istanbulsko konvencijo** uvedli ideologijo spola.

Vlogi civilne družbe in politike se v normalno delujočih okoljih dopolnjujeta, obenem pa lahko civilna družba preko spremljanja in neodvisnega nadzora nad politiko daje jasen signal, s čim se ne strinja.

Hoteli smo spremeniti volilni sistem, pa nas ni podprla niti ena stranka. Vendar smo vztrajali, ker smo bili kot državljani mnenja, da je to potrebno. In nas ni zanimalo, če so politiki proti. Vseeno je, kaj si politiki mislijo, stvari je treba urediti, pa če politikom to ugaja ali ne.

Mislim, da je glavni problem današnjih demokratičnih družb – pa ne samo na Hrvaškem –, da ljudje, ko enkrat zasedejo politične položaje, izgubijo stik z volivci, mi pa nimamo učinkovitih mehanizmov, da bi to preprečili. Če bi jih imeli, bi se politiki obnašali drugače.

Celoten prispevek je dostopen TUKAJ

 
Značke:

3 komentarji

  • Dr. Željka Markić: »Ljudje, ko enkrat zasedejo politične položaje, izgubijo stik z volivci.«
    ==============================================
    Gospa doktor je odkrila slabost demokracije brez krščanstva:
    položaje zasedejo psihopati, ker uporabljajo take postopke, ki jih moralni ljudje ne morejo. Od tod tudi tako silovita borba proti krščanstvu, saj z vsakega križa vpije Jezus oblastniku: “Kakšen pa si? Spreobrni se!” To vpitje pa je tako močno, da morajo križe odstraniti.

  • svitase

    Temeljni vzrok zakaj politiki po izvolitvi izgubijo stik z volivci je dejstvo, da manjka v sistemu poudarjena odgovornost politika do volivcev.
    Zdaj, ko je internet, bi bilo enostavno vzpostaviti zvezo med volivci in izvoljenim politikom:

    – pri dajanju pobud in predlogov politiku
    – pri sprotnem poročanju politika volivcem o njegovi uspešnosti
    – pri sprotnem spremljanju uspešnosti in odgovornosti politika
    – pri zahtevi za njegov odstop ali odpoklic.

    Vsa ta aktivnost bi bila tudi dokazljiva z elektronsko pošto.

    Očitno še ni prave volje v politiki, da bi se delalo prizadevno in pošteno.

    • O odgovornosti politikov do volivcev je pisal že Janez Šček leta 1989 v svoji knjigi “Drugačna politika”.
      Že takrat je iz svojih izkušenj poznal to lastnost politike in zato predlagal izboljšavo odnosa med politiko in volivci.
      Iz tega je potem nastalo gibanje OPS.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI