Partizani naj bi »preventivno pobili« 53 Romov, med njimi 25 otrok, mlajših od 14 let

Jože Dežman 1.12.2017 10:4511 komentarjev
 
Dr. Jože Dežman, predsednik Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, na tiskovni konferenci, 30. 11. 2017, ko so predstavili poročilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov Romov, žrtev partizanskega poboja v Iški pri Ljubljani (http://www.rtvslo.si)

Dr. Jože Dežman, predsednik Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, na tiskovni konferenci, 30. 11. 2017, ko so predstavili poročilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov Romov, žrtev partizanskega poboja v Iški pri Ljubljani (http://www.rtvslo.si)

Predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman je na novinarski konferenci skupaj s sodelavci predstavil izsledke izkopa posmrtnih ostankov iz grobišča na Igu pri Ljubljani, na tako imenovanem Benkovem travniku. Tam so sondiranje prvič opravili že leta 2015, nadaljevali so letos oktobra, ko so arheologi s sistematičnim izkopom tesnih jarkov potrdili obstoj grobišča, izkop posmrtnih ostankov pa so izvedli sredi letošnjega novembra

17. maja 1942 so partizani na tako imenovanem Benkovem travniku v Iški postrelili večjo skupino Romov. Šlo naj bi za družine iz Vrbljen in Podpeči. Po podatkih takratnega ižanskega župnika Janeza Klemenčiča naj bi pod streli končalo skupaj 43 Romov – moški, ženske in otroci. V skupni grob so jih pokopali domačini, ki so morali prisostvovati poboju. Med žrtvami naj bi bila po pripovedovanju tudi družina Jožeta Hudoroviča z nosečo ženo Julo.

Po neuspešnem sondiranju leta 2015, je 3. 10. 2017 arheologom idrijskega podjetja Avgusta d.o.o. s sistematičnim izkopom testnih jarkov uspelo potrditi obstoj grobišča in locirati mesto posmrtnih ostankov. Glede na rezultate sondiranja sta se predvidevali dve večji grobni jami in ne le ena, kot se navaja v pisnih virih. Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je odredila ekshumacijo posmrtnih ostankov. Izkop je bil izveden med 9. in 20. novembrom.

Dela je izvajala ekipa arheologov in antropologinje družbe Avgusta d.o.o., pod vodstvom dr. Uroša Koširja in mag. Draška Josipoviča, antropološko analizo je opravila fizična antropologinja dr. Petra Leben Seljak. Namesto dveh predvidenih grobnih jam je bilo odkritih 7 grobov – 3 enojni, 2 dvojna in 2 množična groba. Kljub množičnima grobovoma in prepletenosti posmrtnih ostankov, so bile žrtve individualizirane in zatorej postopoma (posamezno) ekshumirane iz grobov. Skupno so bili odkriti posmrtni ostanki 53 oseb, vštevši nerojenega otroka. Manjši množični grob je vseboval posmrtne ostanke 12 oseb, v večjem pa je bilo odkritih 34 skeletov. 26 oseb je bilo starih nad 20 let, od tega 14 moških in 12 žensk, med njimi tudi nosečnica v zadnjem ali predzadnjem mesecu nosečnosti. Dvoji posmrtni ostanki so pripadali mladostnikoma, starima med 15 in 17 let, .domnevno moškemu in ženski. 25 je bilo otrok, mlajših od 14 let. V enem izmed dvojnih grobov je bil pokopan štiriletni otrok, v množičnih grobovih pa je bil 1 otrok star eno leto, 8 otrok starih med dvema in šestimi leti, 14 pa med sedmimi in trinajstimi leti. Na nekaterih lobanjah žrtev so bile opazne strelne rane.

Med posmrtnimi ostanki so bili odkriti številni predmeti žrtev, večinoma deli oblačil kot so spone hlač in pasov ter gumbi. Dosti je bilo osebnih predmetov, kot so svetinjice, rožni venci, denarnice, glavniki, ogledalca, v manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov pa so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti kot so emajlirane posode, dežnika in usnjeni torbici. V eni izmed odkritih usnjenih torbic sta bila najdena brusna kamna za nože in rezervni deli dežnikov, namenjeni njihovemu popravilu. V manjšem množičnem grobu sta bila čez posmrtne ostanke odvržena tudi dva psa.

Po ekshumaciji so bili shranjeni vzorci za morebitne DNK raziskave. V neposredni bližini grobišča je bilo izvedeno še dodatno sondiranje, v kolikor bi se še kje nahajali posamezni grobovi, ki pa niso bili odkriti.

Dne 28. novembra so bili na Gornjem Igu izkopani še posmrtni ostanki Rominje, ki je pobegnila z morišča v Iški ter bila ujeta in umorjena na Gornjem Igu.

Več s tiskovne konference Vam je dostopno TUKAJ.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Nenehno novi dokazi temelja slovenskega zla, ki razdvaja in onemogoča zdrav razvoj slovenske družbe. Toda večina slovenske družbe se ne zgane in celo ponavlja laži o NOB-u, ki ohranja neperspektivni status quo.

    “In luč (spoznanja) sveti v temi, a tema je ni sprejela.”

  • svitase

    To je osebna legitimacija barbarskega revolucionarnega komunizma!!!

  • svitase

    In od te pogubne miselnosti se nekateri ne morejo odlepiti.

  • svitase

    Vprašam vas:

    Zakaj je zdaj takšna kruta ignorantska tihota pri levih medijih, da ne zmorejo nobenega sočutja do kruto pobitih otrok?! Kje pa, da bi zmogli obsoditi ta kruti zločin.

    Kakšno vest in srce imajo ti ljudje?!

    Žal jim ne morem verjeti, da so v primeru Ahmeta izkazovali iskreno sočutje, ampak jim je šlo le za negativno politiko.

  • svitase

    Otroke ni pobijal le komunistični partizanski režim, ampak tudi hitlerjanski režim.

  • svitase

    Toda hitlerjanski režim jih je pobijal na humanejši način – s plinom v prostorih, ki so jih zaplinili.

  • svitase

    Kdo je bil krutejši?

    Kot znak prezira, pa so ubijalci otrok vrgli na otroška trupla še pokončane pse.

  • svitase

    Komisijsko poročilo o pobitih otrocih pri Igu namreč vsebuje tudi ugotovitev, da so partizani na pobita trupla vrgli pokončane pse.

    To pove vse.

  • Franc Mihič

    Žrtve vihre revolucionarnih partizanov v Ribnica l. 1942
    Daki je konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico.
    Leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Ko je Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico, je začelo delovati »ljudsko« sodišče.
    Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili.
    Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF.
    Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt in so jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke.
    Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili.
    Kasneje, 26. avgusta 1942, so partizani na Zapotoku pri Sodražici na domu postrelili še člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza.
    Na Mali gori pri Ribnici pri breznu Žiglovica so bile pobite žrtve partizanske medvojne revolucionarne vihre in sicer28. julija l. 1942. Devet žrtev, domačinov iz Ribnice in kasneje še štiri žrtve iz Strug. OF je spomladi leta 1942 okrepila svoje delovanje in začela tudi z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem.
    Italijanske oblasti so zato od lastnikov parcel ob progi zahtevale, da posekajo 100m širok pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v internacijo.
    Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval.
    Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi. Med delom je ljudi okoli osme ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet.
    Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali na Malo Goro, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt.
    Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske«, domače OF in bile prepričane v grožnje in nehumanost italijanskega okupatorja. Žal so se motile.
    Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino.
    Vse do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije se ni smelo javno spominjati te tragedije domačinov.
    https://sl.wikipedia.org/wiki/Poboj_pri_%C5%BDiglovici

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI