Komunisti in vera v Sloveniji po prevzemu oblasti po koncu druge svetovne vojne

Tamara Griesser Pečar 30.11.2017 6:1517 komentarjev
 
Zasliševanja škofa Vovka so operativno vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi Mitja Ribičiča in Zdenka Roterja (http://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf). / Foto: BoBo

Zasliševanja škofa Vovka so operativno vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi Mitja Ribičiča in Zdenka Roterja (http://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf). / Foto: BoBo

Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema pokoncu druge svetovne vojne.

Ob 100. obletnici oktobrske revolucije je prav, da se spomnimo tudi na preganjanje Katoliške cerkve v Sloveniji. Za komunistično oblast je bila Katoliška cerkev vse do prevrata 1990/1991 sovražnik številka ena, predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven Komunistične partije. Že v poročilo notranjega ministrstva novembra 1945 je bila opredeljena kot »hrbtenica reakcije«. Po partijski logiki je bilo potrebno tega sovražnika odstraniti, in če to ni bilo mogoče, vsaj kolikor mogoče zmanjšati njegov vpliv. Zato se je takoj po koncu vojne začelo precej odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov ter vidnih vernikov. Sledile so hišne preiskave, množične aretacije in sodni procesi, potem pa stanovanjsko utesnjevanje, brisanje iz volilnih list, ukinjanje cerkvenih šol, omejevanje verouka, prav tako verskega tiska. Agrarna reforma in nacionalizacija sta posegli po cerkvenem premoženju, zaprli so cerkvene šole in iz bolnišnic odpuščali nune, v časopisih, radijskih oddajah, na odrih in političnih mitingih pa so se vrstili napadi proti duhovnikom, redovnikom in Cerkvi. Ženski redovne skupnosti so bile še posebno močno preganjane. Usode redovnic so še vedno malo znane in raziskane. Po maju 1945 so polagoma popolnoma izginile iz javnosti, že njihova redovna obleka je v prvih letih po vojni izzivala hude represalije.

Oblast je najprej podpirala idejo narodne cerkve, vendar ta ni padla na plodna tla niti pri tim. »napredni« duhovščini, torej tisti, ki je z oblastjo sodelovala. »Ljudska oblast« Cerkvi kljub številnim posegom ni mogla do živega, ker je imela veliko zaslombo v pretežno vernem slovenskem prebivalstvu, predvsem pa tudi, ker je bila mednarodno organizirana. Zato je oblast na vse načine skušala preprečevati vpliv Vatikana. Že 21. 6. 1945 je Edvard Kardelj na seji Centralnega komiteja KP Slovenije ocenil, da je »vprašanje cerkve edina resna nevarnost« in zahteval, da se naj duhovnikov ne pušča brez dovoljenja v župnije, uporablja naj se gibčno taktiko, cerkveno pomoč naj se deli vasem, ki so  naklonjene oblasti, tam pa kjer se »reakcija« pojavi, pa »lahko tolčemo«  (D. Drnovšek, Zapisniki politbiroja ZK KPS/ZKS 1945-1954, Viri 15, Ljubljana 2000, str. 31-32). Septembra pa je še zahteval, da naj se s posegi proti duhovnikom ne zavlačuje: »Našo popustljivost smatrajo za slabost. Kadar se začuti organizacija, takoj aretirati!«(ARS, AS 1589)

Slovenski notranji minister Boris Kraigher se je izrazil tako: »Svobodo more uživati samo tisti človek, ki je dozorel za tako svobodo in ki je vreden take svobode, glede večine duhovnikov pa ne bi upal trditi, da so jo popolnoma vredni.« (ARS, AS 1529) Torej če je niso vredni, potem po tej logiki, ni potrebno spoštovati njihovih pravic. Seveda, kdo je vreden teh pravic, je določal vrh partije.

Zdenko Roter, ki je konec leta 1946 pristal v referatu za kler Uprave državne varnosti, bil je tudi njegov odgovorni referent, imenuje obdobje od ustanovitve komunistične Jugoslavije pa do šestdesetih let »konfliktno obdobje«, v nasprotju z časom po tem, ki mu je dal ime »kompromisno obdobje« (Roter, Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945-1973, Ljubljana 1976, str. 276). Osrednja osebnost prvega obdobja v Jugoslaviji je bil predsednik škofovske konference in zagrebški nadškof kardinal Alojzij Stepinac, ki je bil septembra 1946 na montiranem procesu obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom. Kazen je prestajal najprej v zloglasnem zaporu Lepoglava, po šestih letih pa so ga prestavili v domačo župnijo Krašić, kjer je bil do smrti v hišnem priporu. Po tem ko ga je Vatikan 29. 11. 1953 imenoval za kardinala, je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z Vatikanom.

Ljubljansko škofijo pa je od srede junija 1945 kot generalni vikar vodil Anton Vovk. Septembra 1946 je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti škofa Gregorija Rožmana leta 1959 je postal njegov naslednik in, ko je ljubljanska škofija bila povišana v nadškofijo leta 1961, še nadškof. Na svoji koži je skusil vso brezobzirnost in brutalnost nove »ljudske oblasti«, ki je stalno pritiskala na njega in ga poniževala, tako v več kot sto zasliševanjih, s stalnimi nadzori na škofiji in na svojih potovanjih po župnijah, po letu 1960 tudi v tujini. Bil je tarča poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: v Kočevju, Dolenjskih Toplicah leta 1947, v Škofji Loki, na Bledu leta 1951. 20. januarja 1952 pa so ga polili z bencinom in zažgali na železniški postaji v Novem mestu. Vse je bilo skrbno pripravljeno, vse je vodila UDV.

Zdenko Roter navaja v knjigi Katoliška cerkev v Jugoslaviji, da je prišlo do nasprotovanja med državo in Cerkvijo, ker je komunistična država »zastavila […] nov normativni in vrednostni sistem ter se angažirala, da bi njeni člani vsaj do določene mere spoštovali nove normativne in vrednostne standarde«, da je ta nova državna politika »vzpostavila tudi glede religije in cerkve nov in od prejšnje meščanske države drugačen in popolnejši vrednostni in normativni sistem«(str. 175-176).

Človekove pravice, h katerim sodi tudi svoboda veroizpovedi, očitno niso bile del tega novega normativnega in vrednostnega sistema.

 
Značke:

17 komentarjev

  • svitase

    Sovražen odnos do cerkve in kristjanov še danes veje od dedičev nosilcev totalitarnega sistema v bivši državi.

    Še danes slavijo totalitarne idole in njihovo ideologijo.

  • svitase

    Še sreča, da smo v Evropski uniji, sicer bi bilo še slabše.

    • tolmun1 tolmun1

      Svita se do neke merice drži , da bi bilo slabše ! Kljub vsemu pa ni tako kot bi moralo biti , predvsem je tukaj velik problem v tem , da se EU kot inštitut združene Evrope izmika resnim odločitvam , ki so odločilne za obstoj demokracije v nekaterih državah
      članicah , če se izrazim vulgarno se obnaša v veliko primerih “mensejebistično” in
      človek dobi očutek , da je to ustanova namenjena sama sebi in “velikim”po njihovem
      statusu v EU ! Veliko je pripomogla k temu Merklova , ki se požvžiga na to , kaj je s svojo
      sebičnostjo povzročila v malih in manj razvitih državicah , kjer se leva komunistična golazen
      niti slučajno ne da motiti pri svojih rabotah in krši človekove pravice vsak dan , če že
      ne vsak trenutek ! EU je postala v času svojega obstoja senca tistega , kar je obljubljala in nas morda celo zavestno zavajala ! Problemi v pravosodju in šolstvu
      v naši “državi” gospodov na odločilnih mestih referatov za sodstvo in človekove
      pravice popolnoma nič ne zanimajo ! Dokler bo vodil EU senilnež , ki mu gre samo
      še za “čast” in užitke , take in drugačne , ne bo nič – afera Bratušek je dovolj zgovorna in potrjuje do neke mere moje razmišljanje ! Kakšne velike sreče na račun EU , pač ne vidim gospod Svitase napišite kaj o “vrednostnem” delovanju EU ! Ali se zavedate g. Svitase , da
      bodo verjetno po spomladanskih parlamentarnih volitvah v “SRS” sedeli samo še levaki in nastopači in nastpoačinje fajoninega kova in potem ?!!!

      Andrej Briški

      • V tem primeru bomo zares skoraj nazaj v SRS. Afera Bratušek je skoraj šolski primer tega kako deluje vodilni menedžment paralelne ekonomije v ozadju politike: Deluje po načelu “roka roko umije,” jaz naredim uslugo tebi, ti pogledaš stran, ko me dobijo s prsti v marmeladi. Bratuškova se je pred vstopom v politiko namreč svaljkala po nadzornih odborih nekaj podjetij. Lahko bi nadaljeval z Jankovičem in še kom.

  • svitase

    Kakšne so možne rešitve za pozitivne spremembe na področju medsebojnih vrednotnih človekoljubnih odnosov?
    Najverjetneje tudi naslednje:

    – vrednotno izobraževanje v šolstvu
    – vrednotne vsebine v medijih
    – vrednotna znanstvena dela
    – vrednotne prireditve
    – vrednotna druženja….

    Brez tega ne bo mogel rasti vrednoten,človekoljuben duh v medsebojnih odnosih.

  • V enoumju je dovoljena samo ena vera, vera v komunizem in Partijo.

    Cerarjeva vlada si skupaj s pomočniki še danes prizadeva za takšno enoumno šolanje. In mnogi se s tem strinjajo.

    Kot je pojasnil Lukšič, eden izmed vidnih kontinuitetnih naslednikov Partije, sedaj KC ni več njihov glavni sovražnik. Sedaj sta glavni sovražnik Janša in SDS, Cerkev je zdrknila na drugo mesto na njihovi lestvici sovražnosti.

    Kontinuiteta s svojimi sateliti proti svojim sovražnikom še naprej uporablja podobne metode kot v preteklosti. In tudi s tem se mnogi strinjajo. Tudi takšni, ki pravijo, da so desni.

  • Zakaj je na prvem mestu SDS?

    Zato, ker opozarja na totalitarizem in njegove vzroke ter odgovorne osebe, ki ga ohranjajo.

    In ker konkretno predlaga, kako se rešiti te barbarske miselnosti in barbarskih ukrepov, ki rušijo vrednotni temelj slovenske skupnosti in države.

  • Temeljna naloga slovenske skupnosti in vsakega slovenskega državljana je:

    Prispevati svoj ustvarjalni delež k uveljavitvi civiliziranih, demokratičnih vrednot, ki so garant razvoja vrednotne slovenske skupnosti in slovenske države!

    Da bi lažje uresničili ta plemeniti življenjski cilj,
    si pomagajmo z vrednotno preizkušenimi zgledi iz vrednotno razvitih, vrednotno učinkovitih evropskih držav.

    Koristno in nujno bi bilo, da bi tja pošiljali na praktično izobraževanje :
    – zdravnike
    – sodnike in tožilce ter odvetnike in profesorje prava
    – zdravnike
    – upravne uslužbence
    – in iz drugih področij, na katerih razvojno zaostajamo.

  • In tudi politike, da ne bodo razmišljali vrednotno pogubno kot da bi živeli v Severni Koreji, Kubi, Venezueli.

  • Vsak, ki dela v politiki in na drugem odgovornem mestu, bi moral opraviti test normalnosti.

    Z njim bi se preizkusilo:
    – da obvlada zakonitosti logičnega razmišljanja in dobrega gospodarjenja
    – da ne boleha za različnimi zasvojenostmi, ki škodljivo vplivajo na realno razmišljanje in odločanje
    – da ima čvrst vrednotni temelj in pozitiven odnos do vrednotnega razvoja posamičnega in skupnega…
    – da ima pozitiven odnos do samokritičnega odstopa s funkcije ipd., ko se ugotovijo njegove kršitve ali malomarno opravljanje dela…

  • Vsak do javnosti izpostavljenem delovnem mestu, bi moral opraviti vrednotni test.

    To tudi velja, poleg politikov, tudi za sodnike, zdravnike, odvetnike, urednike , novinarje…

  • Logično, da tudi za ministre, premierja, predsednika države, poslance, župane, člane nadzornih odborov, odgovorne v državnih službah, inšpektorje, izvedence, stečajne upravitelje, izvršitelje…

  • Vrednotni test – test normalnosti.

  • Vrednotni test- test normalnosti bi pripomogel, da bi postali normalna država, v kateri delujeta demokratična levica in demokratična desnica, ki si lojalno in ustvarjalno trudita za slovensko skupno in posamično dobro, pri čemer upoštevata civilizacijske vrednote, ki zagotavljajo duhovno vrednotni in materialni razvoj slovenske skupnosti in vseh njenih državljanov.

  • V mnogih razvitih demokracijah lahko najdemo zglede za demokratično civilizirano vrednotno delovanje levice in desnice.

    Pošljimo politike tja in novinarje na praktično izobraževanje.

    Zgled takšnega praktičnega izobraževanja je bil prikazan pred nekaj dnevi na RTV, kjer je v oddaji Prava ideja intervjuvanec , ki je bil v švedski IKEJi na praktičnem izobraževanju prikazal, kako so tam učinkoviti pri odpravi poslovnih zastojev. Kadar se zgodi poslovni zastoj pri njem vsi sodelujejo v podjetju z namenom , da se ta čimprej odpravi tudi direktor. Vsi imajo enaka delovna oblačila ( tudi direktor) in npr,. takoj prevzamejo blago in ga dostavijo na police ali trgovcem, da je čim manjši zastoj.

    To ima številne pozitivne učinke ( občutek za gospodarnost in pripadnost podjetju oziroma skupnosti, poznavanje poslovnega procesa in njegovih pozitivnih učinkih, zadovoljstvo zaposlenih, večji zaslužek, dobro se vrača z dobrim.

  • Dvomim da so kaj željni učenja, če so polni sami sebe in zase mislijo da so superiorni.

  • In v tej vase zagledanosti in imunosti za spremembe, ki jih zahteva pozitivna konkurenčnost z razvitimi državami, na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, je velik problem in težka cokla razvoja.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI