Z Dejanom Valentinčičem o raziskavi življenja slovenske skupnosti v Argentini

Časnik 29.11.2017 6:594 komentarji
 
Dejan Valentinčič

Dejan Valentinčič

Če je za potomce Slovencev širom po svetu slovenstvo, slovenščina, ohranjanje kulture in izročila prednikov del vsakdanjega življenja, pa je bilo Dejanu Valentinčiču, iz Deskel v Soški dolini, življenje slovenske skupnosti v Argentini, kjer se je mudil letos aprila, tudi predmet enomesečnega raziskovanja.

Dejan Valentinčič je po izobrazbi pravnik, maja letos, tik po povratku z obiska v Argentini, pa je doktoriral iz sociologije. Zaposlen je kot predavatelj prava na dveh slovenskih fakultetah ter na Inštitutu ASEF, ki se ukvarja s povezovanjem slovenskih znanstvenikov, ki delujejo po svetu s temi v Sloveniji.

Valentinčičevo enomesečno bivanje med člani slovenske skupnosti je bilo tudi razlog,  da je bil kasneje predstavljen še bralcem Svobodne Slovenije s pogovorom, ki ga objavljamo danes tudi za bralce Časnika.

Kaj te je pred nekaj meseci pripeljalo v Argentino?

Slovenija je letos prvič razpisala štipendije za gostovanje slovenskih študentov pri profesorjih slovenskega rodu, ki delujejo na tujih univerzah. Takšno priložnost sem takoj zagrabil ter prijavil raziskovanje pod mentorstvom prof. dr. Andreja Finka na Pravni fakulteti Katoliške univerze v Buenos Airesu. Argentino sem si želel zopet obiskati – prvič sem bil leta 2011 – predvsem zaradi slovenske skupnosti. Slovenci po svetu me zelo zanimajo, lahko rečem, da gre za mojo strast, iz katere mi je uspelo narediti tudi del službe. Tako sem prišel v Buenos Aires sredi aprila za en mesec.

Kako se je v tebi vzbudilo zanimanje za to raziskovanje?

V resnici natančno niti ne vem. Že vse od najstniških let me je tematika – tako Slovencev v zamejstvu, kot po svetu zelo privlačila, o tem sem veliko prebiral in želel te skupnosti tudi obiskati. Pri zamejstvu je seveda lažje in sem lahko reden gost na različnih prireditvah ter obiskujem prijatelje. Pri zdomskih skupnostih pa sem moral vložiti veliko več truda in prizadevanj, da mi jih je uspelo obiskati. A pomembno je, da mi je uspelo, poleg Argentine sem do sedaj obiskal tudi ZDA in Kanado ter večje skupnosti v Evropi, manjka mi torej še Avstralija.

Ali Republika Slovenija podpira tvoja raziskovanja?

Štipendija za obisk v Buenos Airesu je prvi primer, ko je bila podpora prav “za slovensko stvar”. V ostalih primerih sem moral iskati kontakte in prijavljati projekte za drugačne raziskave, a sem to sistematično delal za mesta, kjer so prisotne slovenske skupnosti, tako da sem se lahko vzporedno naužil še slovenskega duha v zdomskih skupnostih.

Kako Slovenija uporablja te raziskave? Ima Slovenija kakšen konkreten interes ali načrt glede slovenskih skupnosti po svetu?

Moram priznati, da sem sam precej kritičen do odnosa Slovenije do rojakov izven matice. Gre za nekaj utečenih politik, ki temeljijo predvsem na dodeljevanju določenih sredstev za dejavnosti, širše vizije pa ni. Veliko bi se še dalo naredili, politike nadgraditi ter obogatiti s sodobnimi potrebami. K temu bi zagotovo lahko pripomogle tudi ugotovitve teh, ki se s tem ukvarjamo, a zaenkrat Slovenija za to ne kaže posebnega interesa.

Kaj imamo Slovenci skupnega, kljub temu, da smo  razpršeni po svetu? Po kateri značilnosti kjerkoli na svetu prepoznaš Slovenca?

To je zapleteno in večplastno vprašanje. Vsaka skupnost je malo drugačna, odvisno od obdobja preselitve (oziroma v primeru zamejstva ločenosti z mejo od ostalega narodnega telesa), razlogov za zapustitev domovine, velikosti skupnosti ter kakšne možnosti je nova domovina dajala za ohranjanje identitete.

Kot skupni točki bi lahko dodal predvsem občutek pripadnosti slovenstvu ter navezanost na Slovenijo. V zamejstvu je zelo pomemben slovenski jezik, pri večini zdomskih skupnosti manj (povojna skupnost v Argentini je tukaj kar izjema). Nekje je zelo pomembna hrana, ki Slovence razlikuje od drugih, pa glasba, kulturne prvine so po skupnostih zelo različne in tako dalje. A poseben odnos do Slovenije – lahko bi rekel večje domoljubje kot med temi, ki živimo v Sloveniji, pa lahko zaznamo tako pri teh, ki se na primer večkrat tedensko s tržaškega Krasa odpravijo v Slovenijo, kot teh, ki se iz Nemčije vsak konec tedna pripeljejo domov, teh iz čezmorskih skupnosti, ki Slovenijo obiščejo enkrat letno, ali vsakih nekaj let, kot tudi teh, ki so že peta ali šesta generacija izseljencev, v Sloveniji še nikoli niso bili, a jo ljubijo iz vsega srca. Lahko bi vam pripovedoval kopico izredno ganljivih zgodb o tem.

Kaj pa argentinske Slovence razlikuje od drugih?

Dovolite, da skupnost primerjam predvsem s Slovenci v ZDA – tukaj je namreč primerjava najlažja ker sta obe skupnosti čezmorski. Ena stvar je zagotovo bistveno višja ohranitev jezika v Argentini, kar sem že omenil.

Za Slovence v ZDA, kjer sta se prevojna in povojna skupnost že bolj kot ne združili, je značilno, da tudi večina aktivnih članov skupnosti na prireditve, pa tudi k mašam ne zahaja več vsak konec tedna, ampak enkrat mesečno, ali vsakih nekaj mesecev. Ko sem bil v Clevelandu štiri mesece se mi je recimo zgodilo, da sem marsikoga spoznal le enkrat ali srečal dvakrat. Razlog je, da se ljudje naseljujejo – zaradi služb in kvalitete življenja – vse dlje od slovenskih domov ter cerkva in posledično se dinamike v skupnostih spreminjajo. A še naprej ostajajo trdno zavezani slovenstvu.

Zanimivo opažanje lahko omenim tudi glede mladih. Ko sem potoval po ZDA sem srečeval mlade, ki so tudi že tretja, četrta, peta generacija in več ter so se sami srečevali ter organizirali plese ter zabave s slovensko glasbo. Čeprav ne govorijo več jezika, se številni trudijo igrati harmoniko ter ko začnejo peti se zelo trudijo tudi s slovenskimi pesmimi, besedila so se ohranila v družinah in družbah. Nosijo majice o Sloveniji, čisto spontano se pogovarjajo o slovenski kulturi, svojih obiskih skupnosti in podobno. Včasih to mladi organizirajo čisto sami, iz lastnega veselja, zbirajo pa se tudi na letnih vseslovenskih prireditvah, kamor prihajajo iz vse države. Po facebooku vidim, da nato skozi vse leto ohranjajo stike. Tudi veliko zakonov se iz tega izcimi.

V Buenos Airesu je mladina zelo vključena v sobotne šole, pripravo iger ter vsega ostalega.  Za razliko od ZDA sem opazil tukaj večjo željo in nato zadovoljstvo ugajati starim staršem in staršem, ki so veseli in ponosni ob novi gledališki premieri, ali drugi uspeli prireditvi. A ne govorim, kaj je boljše in kaj slabše, le da je različno. Podoben primer mladinskega srečanja kot v ZDA sem v Buenos Airesu doživel z Validomom v Slomškovem domu, a je vendarle bilo različno kar se tiče glasbenega izbora.

Katere značilnosti naše skupnosti misliš, da so pomembne za njeno nadaljnje življenje? In obratno, katere meniš, da na to negativno vplivajo?

Pomembno je, da je skupnost trdno povezana, da so mladi zelo vključeni, da obstaja še veliko idej in energije za nadaljnje delo. Bolj kot o negativnostih bi govoril o izzivih. Naravno je, da bo vse več truda potrebnega za ohranjanje jezika, da bo vse več mešanih zakonov itd. Opazil sem tudi, da pri tretji in četrti generaciji vendarle upada poznavanje zgodovinskih okoliščin in tudi družinskih zgodb, ki so pripeljale do eksodusa, kar tudi ni presenetljivo, je pa izziv zaradi identitete skupnosti. Kako se z vsem tem soočiti, pa seveda receptov ne moremo dajati mi od zunaj.

Naj omenim še en izziv, ki sem ga mogoče zelo zaznal ker me to posebej zanima. Med mojim obiskovanjem v ZDA sem videl zelo močen trend iskanja korenin – osebe slovenskega rodu, ki jim predniki niso predali slovenstva, ali so ga izgubili v mladih letih ga iščejo, postajajo navdušeni Slovenci, so nova moč v skupnostih itd. To sem opazil tudi v Argentini – na facebooku zelo aktivna skupina Descendientes de Eslovenos, v Slovenski hiši sobotni tečaj za odrasle, pa tudi npr. skupnost kot je v Entre Riosu, ki sem jo obiskal in si zelo prizadeva za stike z ostalimi slovenskimi skupnostmi. A v ZDA je lažje, ker je tudi pri povojni skupnosti slovenski jezik že manj prisoten in je njihova vključitev lažja. Kaj pa v Argentini? Večina teh se jezika uči, a do znanja za tekoči pogovor ni tako lahko priti. Zagotovo se skupnost ne more odpovedati svoji slovenščini zaradi teh posameznikov. A tudi povsem zapreti vrata po mojem ne bi bilo pravilno. Ti ljudje si stikov želijo in so lahko doprinos skupnosti in globalnemu slovenstvu. Kako pa k temu pravilno pristopiti je veliko vprašanje.

Katero doživetje v Argentini ti bo posebej ostalo v spominu?

Lepo je mesec dni preživeti ob tako gostoljubnih in srčnih ljudeh. Čeprav je lepo videti naravo, arhitekturo, biti na dogodkih, trajno sled v srcu vedno pustijo srečanja z ljudmi. To priložnost bi izkoristil za iskreno in veliko zahvalo vsem, ki so me gostili, predvsem družinama Grilj in Grohar ter Alenki Prijatelj. Ter vsem, ki so mi namenili svoj čas, me vabili na svoje domove, me peljali na razne stvari, ter predvsem, ki so bili pripravljeni z menoj deliti svoje spomine, poglede na skupnost ter razmišljanja o slovenstvu. Vse to mi zelo odzvanja v srcu.

Vir: Svobodna Slovenija

 
Značke:

4 komentarji

  • ZigaStupica

    “je pa izziv zaradi identitete skupnosti. Kako se z vsem tem soočiti, pa seveda receptov ne moremo dajati mi od zunaj.”

    Kako da ne. Tudi tu od zunaj je iskati izzvani recept zaradi identitete skupnosti.

  • Moj obcutek je, da prav to, cesar slovenstvu v matici najbolj manjka, premore slovenska skupnost v Ameriki, posebej v Argentini v izobilju. Neka vesela, odprta, temperamentna pripadnost narodni kulturi in katoliski veri. Nek optimizem. V matici pa nekako ali zamorjeno ali nihilisticno-dekadentno.

    In prav stik in organsko povezavo s tistimi, od katerih bi se lahko nalezli

  • manjkajocega optimizma in organske pripadnosti pravim vrednotam, odlocujoci in verjetno tudi splosna klima v drzavi nekako odklanjajo oz. vzdrzujejo kot “nujno zlo” na minimumu. Podobno kot to velja s katoliskim solstvom, ki ga ocitno zelijo zatreti, ceprav prinasa Sloveniji novo kvaliteto in normalnost. Kaksna slepota in vrednostno-moralna nerazsodnost!

  • V oddaji Pričevalci smo se že večkrat srečali s tem neverjetnim pogumom in zanosom Slovenskih izseljencev in preseljencev,ki so si z begom v tujino reševali življenje in tam ohranili Slovenščino ter vse do danes gojili Slovensko kulturno izročilo. Pa vendar me njihove pripovedi pretresajo,saj kljub navidezno dvem ali več? domovinam ostajajo na nek trpek način brezdomovinci-doma povsod in nikjer-tujci tam in tukaj.Če jih z njihovega pravega doma niso pregnali tuji okupatorji pa so jih še v večjem deležu “osvobodili domovine”domači gangsterji,ki se še danes hvalijo s tem.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI