Idealisti in realisti

Jurij Pavel Emeršič 24.11.2017 6:4511 komentarjev
 

Foto: D. Sterle (Facebook.com)

Idealizem in »politična korektnost« Pogačnika in Pahorja imata za posledico ozemeljske izgube in krivice, storjene zamejcem. Pogačnikova kariera se je kmalu končala, Pahorjeva pa se nadaljuje z možnostjo popravnega izpita.

Vsaka narodna zgodovina pomni različne »prelomne« dogodke in procese, ki so prinesli bodisi narodov vzpon, bodisi zaton. Če pobrskamo po naši zgodovini, naletimo na vrsto pametnih potez, ki so jih naredili naši predniki: politična navezava na Bavarce in Franke v 8. stoletju, oblikovanje nacionalnega programa sredi 19. in prelom s komunistično Jugoslavijo ob koncu 20. stoletja … Bilo pa je tudi nekaj manj modrih potez, ki se jih neradi spominjamo.

Dr. Lovro Pogačnik

Dr. Lovro Pogačnik

Na eno izmed njih sem se spomnil ob včerajšnjem prazniku Rudolfa Maistra. Ta genialni vojaški poveljnik je pred 99 leti v Mariboru onesposobil nemške oborožene enote in nam tako zagotovil Spodnjo Štajersko. Nato pa je dal svoj talent na razpolago politikom. Podobno vojaško akcijo kot v Mariboru je želel izvesti tudi na Koroškem, a je dobil iz Ljubljane hladen odgovor dr. Lovra Pogačnika[1]: »Saj je vse lepo to. A tekla bi kri. Mi smo pa sedaj v demokratični državi in v demokratski državi ne sme niti kaplja krvi teči. Dosegli bom vse potom pogajanj.« V primerjavi z avstrijsko diplomacijo je bila naša precej nebogljena, a je Ljubljana kljub temu vse stavila nanjo. Ob pomanjkanju političnega realizma smo ostali brez velikega kosa slovenskega narodnega ozemlja; 27 let kasneje bi ga sicer lahko dobili nazaj, a ga je Tito z Angleži zamenjal za protikomunistične begunce, ki jih je nato pobil.

Zgodovina je učiteljica življenja pravijo. Le zakaj to pri nas ne velja? Kljub veliki lekciji preteklosti smo pred 7 leti ponovno »padli na izpitu«. Tokrat v odnosu z južno sosedo. Kljub temu, da smo imeli boljša pogajalska izhodišča (članstvo v EU), se je naš predsednik vlade, ki je sedaj predsednik države, odločno zavzel za »gentlemansko« rešitev spora.  Ob zavzemanju za arbitražni postopek je bil njegov besednjak zelo podoben Pogačnikovemu; poln visokoletečih misli o miru, prijateljstvu, obojestranski koristi, demokraciji … Na 23. izredni seji Državnega zbora je maja 2010 poudaril, da bomo s tem sporazumom Slovenci drugim narodom »zgled za to, kako je treba rešiti velike probleme.«

Idealizem obeh, Pogačnika in Pahorja, zveni zelo lepo v teoriji in preživi le v sterilnem laboratoriju, ne pa v realnem političnem okolju. Njun idealizem in »politična korektnost« sta imela in še imata za posledico ozemeljske izgube in krivice, storjene zamejcem.

Obstaja pa ena velika razlika med Pogačnikom in Pahorjem. Pogačnikova kariera se je kmalu končala, leto dni kasneje je umrl. Pahorjeva pa se nadaljuje. Pahor ima možnost popravnega izpita. Pred nekaj dnevi je sprejel ženo dr. Milka Novića in po srečanju povedal nekaj kritičnih besed o slovenskem pravosodju: »V prepričanju, da polno spoštuje neodvisnost ustanov pravne države, si (predsednik, op. a.) dovoli opozoriti, da posamezni sodni postopki trajajo nesorazmerno dolgo. To je še posebej zaskrbljujoče v kazenskih postopkih in v primerih, ko se obdolženi nahaja v priporu in mu je tako prostost odvzeta, ne da bi bil na pristojnem sodišču že pravnomočno obsojen.«

Pahorjeva poteza pomeni korak proč od sterilne politične korektnosti. Želim mu, da »popravni izpit« opravi z nadaljevanjem kritike na račun Avgijevega hleva na Tavčarjevi 9. Slovencem pa želim več političnega realizma (Realpolitik), da nas ne bodo »novi obrazi« naplahtali pred čisto vsakimi volitvami.

[1] V Narodni vladi Slovencev Hrvatov in Srbov je bil poverjenik za narodno obrambo, ki jo je vodil v zelo težavnih razmerah do 20. januarja 1919, ko je z odločbo iz Beograda prenehala delovati Narodna vlada za Slovenijo.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Srbi so takrat vedeli kdo mora biti zadolžen za obrambo, da ne bo preprečeval Italijanom, da bi zasedli slovenska ozemlja.

  • Ne vem, kako naj bi bilo delanje reda oz. normalizacije slovenskega pravosodja poprava po avtorju menda slabega arbitraznega sporazuma. Nihce od krikov AS tudi ni se verodostojno razlozil nacina, kako naj bi Slovenija prisla do zanjo ugodnejse razmejitve.

  • svitase

    Slovensko ozemlje so dobili Italijani zato, ker so prelomili pogodbo Z Avstroogrsko o nenapadanju in so potem skupaj s Srbi zrušili njen obstoj.

    Žrtev teh spletk pa smo bili Slovenci, saj smo z Rapalsko pogodbo, ki sta jo sklenili Italija in Kraljevina SHS, izgubili tretjino celokupnega slovenskega ozemlja.

  • Z Rapalsko pogodbo je Italija priznala Veliko Srbijo, v zahvalo pa je Italija prejela slovenska ozemlja Benečijo, <Rezijo, Trst, Primorsko, Kras, Istro, Cres, Krk, Gorski Kotor ter hrvaško Dalmacijo.

  • Vnaprej obljubljen ministrski položaj, ki se je tudi uresničil, je bil zelo mamljiv.

    Zato se ni smelo Beograd razočarati. Vse bodo rešila mirovna pogajanja z Italijo. Slovenska avstrijska Koroška pa je bila le kolateralna škoda.

  • Poleg tega pa bi postali Slovenci domišljavi, če bi jim uspelo osamosvojiti slovensko avstrijsko Koroško.

    Potem bi se odločili za svojo državo kot jim je svetoval tedanji ameriški predsednik Wilson.
    S tem pa bi bil ogrožene hegemonistične težnje Italije po slovenskem ozemlju. Padla bi tudi ideja o veliki Srbiji.

  • Ah, svitase, tudi Italija je upraviceno stremela po prikljucitvi delno ali v celoti italijanskih etnicnih ozemelj, ki so bila dotlej pod habsbursko krono. Zato dogovor z antantnimi silami. Kolateralna skoda je seveda prizadela del Slovencev in Hrvatov, ki so padli na ono stran rapalske meje. Del ozemelj je pa Italiji pripadlo povsem upraviceno.

  • Emersic sicer svoja stalisca predstavlja zelo decidirano in prepricano v svoj prav. Po mojem je sicer vec kot dvomljivo, da bi bila severna meja Jugoslavije leta 1945 znova odprto vprasanje. To so trdili in nemara mislili tudi komunisti. Mednarodnopravno zavezujoci plebiscit iz leta 1920 je bil po mojem prevec sveze dejstvo in nasploh zahodne sile, ki so imele upravo nad

  • Koroskim delom Avstrije, vnovicnega odpiranja vprasanja druavne meje po mojem ne bi pustile. Drugace kot avtor gledam tudi na pacifizem predednika prve slovenske vlade. Zakaj bi bil plebiscit slabse in manj verodostojno resevanje pripadnosti prebivalstva neke dezele od vojaske opcije in sile? Koroski plebis it ni bilvn

  • Plebiscit oktobra 1920 ni bil vnaprej izgubljen, ceprav se je to zal zgodilo. Lahko bi juzno Korosko dobili na miren nacin.

  • svitase

    Plebiscit na Koroškem bi uspel, če bi se na njem lahko ljudje izjasnjevali za samostojno slovensko državo ne pa za pravoslavno in zaostalo Srbijo.

    Logično je, da je pravoslavna vera in balkanska mentaliteta negativno vplivala na pridobivanje glasov.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI