Izkupiček komunizma pozitiven?

Drago K. Ocvirk 23.11.2017 6:124 komentarji
 
Čez milijon ljudi, večinoma volivci Mitteranda in Marchaisa (oba voditelja levice), je šlo 24. junija 1984 na ulice v Parizu in protestiralo proti ukinitvi zasebnih šol, ki jih tam ustrezno imenujejo: l'école libre – svobodna šola. Situacija je bila toliko bolj groteskna in absurdna, ker se je takrat razvedelo, da imata oba voditelja levice svoje otroke v l'école libre. Foto: Francois Lochon Getty Image

Čez milijon ljudi, večinoma volivci Mitteranda in Marchaisa (oba voditelja levice), je šlo 24. junija 1984 na ulice v Parizu in protestiralo proti ukinitvi zasebnih šol, ki jih tam ustrezno imenujejo: l’école libre – svobodna šola. Situacija je bila toliko bolj groteskna in absurdna, ker se je takrat razvedelo, da imata oba voditelja levice svoje otroke v l’école libre. Foto: Francois Lochon Getty Image

Ko je Sovjetska zveza leta 1979 okupirala Afganistan, je Georges Marchais, generalni sekretar francoske Komunistične partije, hitel na televiziji pojasnjevati, kako je bil zadnji čas, da se to ljudstvo vendarle osvobodi. Si lahko mislite, je razlagal, da se tam izvaja pravica do razdevičenja (droit de cuissage), po kateri si lahko krajevni veljaki na poročno noč privoščijo mladoporočenko svojega podložnika. No, glede na to, kaj se dogaja pri nas v zvezi z ljubljanskim županom, bi lahko mi upravičeno žalovali za osvobodilno Sovjetsko zvezo in rdečo armado! Okupacija Afganistana je bila torej moralno še kako upravičena, je bil prepričan generalni sekretar … Francozi pa nekoliko manj. Vsakokrat, ko se je camarade Marchais pojavil v medijih, posebej ob razpadu Sovjetske zveze in zlomu komunizma, ni pozabil navdušeno zatrjevati, kako je izkupiček komunizma celovito vzeto pozitiven – bilan globalement positif – tako v socialističnih deželah kakor v svetu. Ne nazadnje, on je to nesporno vedel iz prve roke, ne iz teorije ali propagande, saj je pogosto preživljal dopust s svojim romunskim camaradom Ceausescom v njegovi vili na obali Črnega morja.

Na camarada Marchaisa in njegove legendarne izbruhe sem se spomnil, ko sem v naših medijih v začetku novembra poslušal in bral slavospeve »véliki« oktobrski revoluciji ob njeni stoletnici in komunizmu, ki ga je naplavila. Kakor da se je v njih reinkarniral duh camarada Marchaisa in sedaj blodi po naši zatohli boljševiški grapi! Za priboljšek je kak »intelektualec« svoje hvalnice podkrepil in zabelil s filozofom Alainom Badioujem in z njim vred stresal bes na totalitarni neoliberalizem. Badiou, ta prerok še bolj radikalnega komunizma kakor smo ga že poznali, zagovarja »komunistično hipotezo« – l’hypothèse communiste – ki temelji na ljudski vstaji. Ker prisega le na to vstajo, že od leta 1968 s prezirom gleda na buržoazne demokracije in ostaja zvest idealom maoistične frakcije, ki ji je takrat pripadal, in njenim idolom: Marxu, Engelsu, Leninu, Stalinu in Mao Zedongu. Edina neznanka zanj je način, kako se bo ta vstaja zgodila, meni pa, da bo verjetno šlo brez gulagov in »kulturne revolucije«.

Povsem drugače od Badiouja in naših reinkarnacij Marchaisa je o oktobrski revoluciji in komunizmu razmišljal oxfordski filozof Isaiah Berlin, družbeni in politični teoretik in zgodovinar idej. V svoji »kratki izpovedi vere« je ob prejemu častnega doktorata torontske univerze (1994) povedal: »’To so bili najboljši časi, to so bili najslabši časi.’ S temi besedami je Dickens začel svoj znameniti roman Povest o dveh mestih. Tega žal ni mogoče reči o našem groznem stoletju. Ljudje so stoletja uničevali drug drugega, toda dejanja Huna Atile, Džingiskana, Napoleona (ta je uvedel množična pobijanja v vojni) in celo pokoli Armencev zdrsnejo v nepomembnost pred oktobrsko revolucijo in njenimi posledicami. Nič ni namreč podobnega zatiranju, mučenju, pomoru, ki jih lahko položimo pred vrata Lenina, Stalina, Hitlerja, Mao Zedonga, Pol Pota, in sistematičnemu potvarjanju informacij, zaradi česar dolgo ni bilo mogoče izvedeti za ta grozodejstva. To niso bile naravne katastrofe, ampak človeški zločini, ki bi se jim bilo mogoče izogniti, in ne glede na to, kaj mislijo ljudje, ki verjamejo v zgodovinski determinizem, bi jih bilo mogoče preprečiti. Govorim s posebnim občutjem, ker sem zelo star in sem živel skoraj skozi vse 20. stoletje. Moje življenje je teklo mirno in varno in me je zaradi tega skoraj sram, ko vidim, kaj se je zgodilo toliko drugim ljudem.«

Kako je lahko prišlo do takšnih neverjetnih zločinov proti človeštvu? Isaiah Berlin pokaže, da za tem stojijo tiste ideje, ki poznajo tako rešitev za vse človeške probleme kakor tudi idealno družbo, ki da je uresničljiva, če ljudje storijo vse, kar je treba za njeno uresničitev. Če ljudje sprejmejo takšne ideje za svoje, potem jim ni nič pretežko, da bi odprli vrata raja. »Lenin je v to verjel, potem ko je prebral Das Kapital, pravi Berlin. Vztrajno je učil: če je pravično, mirno, srečno, svobodno, krepostno družbo mogoče ustvariti s sredstvi, ki jih zagovarja, potem ta cilj posvečuje kakršna koli sredstva, potrebna za dosego cilja. Dobesedno kakršna koli sredstva! Leninov nauk temelji na prepričanju, da imajo osrednja vprašanja individualnega in družbenega življenja en sam odgovor in tega je mogoče odkriti. Lahko se ga in treba ga je izpolniti in tisti, ki so ga našli, so voditelji, njihova beseda pa zakon.«

Ideja, da je na vsa vprašanja en sam pravi odgovor, je zelo stara in vsebinsko zelo raznolika: od grških filozofov, prek verstev do revolucionarjev 19. stoletja. Vsi ti so bili prepričani, da so našli odgovor in da zgolj človeška slabost, zloba in neumnost preprečujejo njegovo izvedbo. Vendar je takšno prepričanje strašna zmota, osnovni razlog za to pa je dejstvo, da splošne vrednote niso vedno in v vsem uglašene med seboj. Tako na primer zaradi džihadistične grožnje doživljamo, da se svoboda in varnost ne prekrivata. Če hočemo več varnosti, moramo sprejeti določene omejitve, več svobode pa pomeni manj omejitev, manj varnosti. Pravičnost je ideal vseh družb, nič manj usmiljenje, pa vendarle prihajata pogosto navzkriž, kakor sedaj vidimo ob vračanju nezakonitih migrantov v njihove dežele. Že sami nazivi idejnih tokov in skupin kot so liberalizem, socializem, patriotizem, personalizem ipd., govori, da ljudje dajejo prednost eni od vrednot pred drugimi. Demokracija omogoča, da vsa ta idejna in ideološka pluralnost oblikuje družbo v vzajemnem pogovarjanju, kompromisih, sodelovanju in tako sleherna od teh vrednot tvorno sooblikuje družbo v njenih različnih sestavinah in odtenkih.

Isaiah Berlin se sprašuje: »Kaj je treba storiti, da bi omejili prvoborce – včasih zelo fanatične – ene od teh vrednot, ko hoče vsaka od njih poteptati vse druge, tako kakor so veliki tirani 20. stoletja poteptali življenje, svobodo in človekove pravice milijonov, ker so imeli pred očmi nekakšno dokončno zlato prihodnost?« Alain Badiou in vsi drugi oboževalci oktobrske revolucije in komunizma, vključno s slovenskimi, se z njegovim odgovorom zagotovo ne bodo strinjali. Zanje je namreč vse preveč buržoazen, kompromisarski, z eno besedo: demokratičen. »Bojim se, da ne moram ponuditi dramatičnega odgovora. Samo to: če naj te osnovne človeške vrednote, ki nam omogočajo življenje, uresničujemo, potem je treba sklepati dogovore, popuščati, se usklajevati, da se ne bi zgodilo najhujše. Toliko svobode, za toliko enakosti, toliko individualnega samoizražanja za toliko varnosti, toliko pravičnosti za toliko sočutja. Sam sem prepričan, da nekatere vrednote trčijo druge ob druge: cilje, ki jih zasledujemo ljudje, izhajajo iz naše skupne narave, toda njihovo zasledovanje je treba do določene mere nadzorovati. Ponavljam, svoboda in iskanje sreče nista nujno popolnoma kompatibilna drug z drugim, niti ne svoboda, enakost in bratstvo. […] Iskanje enega samega ideala, ki se pne čez vse, zato ker je eden in edini resničen za človeštvo, vedno vodi v uporabo sile. In potem v uničenje, kri – jajca so razbita, toda omlete ni videti, obstaja samo neskončno število jajc, človeških življenj, pripravljenih, da se jih razbije. Na koncu strasten idealist pozabi na omleto in samo še naprej razbija jajca.«

Omenili smo, da Badiou verjame v vstajo, ki bo spet vzpostavila komunizem, ni mu pa znan način izvedbe. Vsekakor se to ne bo zgodilo z volitvami, ki jih zavrača. Če spremljamo dogajanje pri nas, potem je zelo možno, da se bo tokrat zgodilo s sprevračanjem in zlorabo prava in zakonodaje. Tako na primer namerava zakonodajalec spremeniti ustavo, da bi staršem vzel svobodo do izbire osnovne šole za njihove otroke. Ta svoboda že tako komajda obstaja pri nas, ko pa bodo zasebne šole za obvezni javni program ostale brez sredstev, bodo morale zapreti vrata in svobode na tem področju ne bo več. Ko so leta 1981 prišli v Franciji na oblast socialisti in komunisti (programme commun: François Mitterand in Georges Marchais) so hoteli ukiniti zasebne šole, ki jih tam ustrezno imenujejo: l’école libre – svobodna šola. Čez milijon ljudi je šlo na ulice v Parizu in proti tej nakani protestiralo, večinoma volivci Mitteranda in Marchaisa. Situacija je bila toliko bolj groteskna in absurdna, ker se je takrat razvedelo, da imata oba voditelja levice svoje otroke v l’école libre. Takšne šole so vedno imeli na voljo naši komunisti in jih bodo imeli tudi v prihodnje, v povprečnost javnega šolstva pa hočejo zapreti vse drugače misleče, da bi v kali zatrli kakršno koli drugo idejo in vrednoto, da bi zaživela in plemenitila našo družbo. Družbo ima namreč v rokah tisti, ki izobražuje in vzgaja mladi rod, zato mora biti šola zgolj enoumna, kar v praksi pomeni bolj ko ne ne-umna. Ni torej za izključiti, da je recept, kako nazaj vzpostaviti komunizem, monopol nad šolo in prek nje enoumna indoktrinacija naslednje generacije.

 
Značke:

4 komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI