Lojze Slak – Moje plošče so moje knjige

Časnik 22.11.2017 19:180 komentarjev
 

V četrtek zvečer, 16. 11. 2017, je ob izidu monografije Lojzeta Slaka s podnaslovom Moje plošče so moje knjige potekal pogovorno-glasbeni večer v prostorih Mladinske knjige na Glavnem trgu v Novem mestu. Zbralo se je veliko ljubiteljev Slakove glasbe, ki so prisluhnili ustvarjalcem knjige o dolenjskem rojaku, legendi slovenske narodno-zabavne glasbe Lojzetu Slaku.

V pogovoru so sodelovali mag. Ivan Sivec, avtor knjige, Robert Slak, sin pokojnega glasbenika, ki je v knjigi sistematično zbral vse naslove očetovih skladb, ter urednica knjige Metka Pušenjak, ki je pogovor vodila. Metka Pušenjak je o Lojzetu Slaku, enemu najprepoznavnejših slovenskih glasbenikov narodno-zabavne glasbe, povedala, ”da je prehodil izjemno bogato pot od ljudskega godca do odličnega muzikanta. Ustvaril je več kot štiristo izvirnih melodij in številna besedila ter mnogo glasbenih priredb, med njimi tudi ljudskih viž. Izjemna zgodba izpod peresa pisatelja Ivana Sivca podrobno opisuje Slakovo življenjsko in glasbeno pot. Pripoved dopolnjujejo dokumentarne fotografije in besedila skladb ter preglednica Slakovega dela. Knjiga je nastala na pripovedovanju Lojzeta Slaka in članov njegove družine: žene Ivanke ter sinov Slavka in Roberta. Tako je svojevrsten dokument časa, ki odstira pogled v Slakov glasbeni svet pa tudi v njegovo bogato glasbeno dediščino, iz katere bodo črpali še mnogi slovenski rodovi.

Prisotna sta bila tudi Lojzetova žena, 80-letna Ivanka Slak, in Lojzetov nečak, Matija Slak, ravnatelj Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto. Po pozdravu je za začetek mag. prof. Sandi Ravbar zaigral Slakovo ponarodelo skladbo V dolini tihi, vmes pa so zbrani lahko prisluhnili še melodijam skladb: Čebelar, Sem fantič mlad in Dobri prijatelj. Pisatelj Ivan Sivec je s Slakom veliko sodeloval, zanj je napisal veliko besedil in že prej knjigo En godec nam gode.

Lojze Slak je bil preprost kmečki človek. Živel je za glasbo, prehodil je izjemno bogato pot od ljudskega godca do odličnega muzikanta. Obudil je veliko narodnih in ljudskih pesmi. Vsi mladi ansambli igrajo njegovo glasbo. V knjigi izpod peresa Ivana Sivca je opisana izjemna zgodba, ki opisuje Slakovo življenjsko in glasbeno pot. Pripoved dopolnjujejo dokumentarne fotografije in besedila skladb ter preglednica Slakovega dela. Knjiga je nastala tudi na podlagi pripovedovanja Lojzeta Slaka in članov njegove družine: žene Ivanke ter sinov Slavka in Roberta. To je bogata glasbena dediščina, iz katere bodo črpali še mnogi slovenski rodovi.

Pisatelj Ivan Sivec je v monografiji Lojze Slak s podnaslovom Moje plošče so moje knjige o legendi slovenske narodno-zabavne glasbe napisal naslednje:

Lojze Slak je imel pred mnogimi drugimi muzikanti veliko prednost: bil je še pravi ljudski godec, ki je veliko igral in prepeval med fanti na vasi, posebno pa še na svatbah, ohcetih, kjer je najboljša učna ura za vsakega glasbenika. Če znaš prisluhniti poslušalcem, če jih znaš zabavati do zgodnjih jutranjih ur, če znaš zaigrati in zapeti prav tiste pesmi, ki so jim všeč, potem ne plavaš v svojem svetu, temveč na hitro začutiš, kako prepeva ljudska duša.

Pri slovenskih godcih-harmonikarjih je bila najbolj pogosta diatonična harmonika, to je harmonika, v kateri se s pritiskom na isti gumb oglasi različen ton, odvisno od tega, ali se meh stisne ali raztegne. Najpreprostejša je otroška harmonika z eno vrsto gumbov, najpogostejši pa dvovrstna in trivrstna. Harmonika je na svatbah in ob drugih večjih slovesnih priložnostih hitro prevzela vodilno vlogo: spremljala je plesalce na plesu, pozneje pa tudi pevce pri petju. Najbolj običajne godčevske skupine so z uveljavitvijo harmonike nastopale v dvojicah harmonika-klarinet, harmonika-bas in harmonika-trobenta. Kombinacij v triu in v večjih sestavih je bilo seveda še več, najpogostejše sestave pa so bile harmonika-klarinet-bas, harmonika-gosli-berda, harmonika-klarinet-piščalka in harmonika-gosli-kitara-klarinet-piščalka. Mnogo ljudskih inštrumentov – z goslimi in piščalmi vred – si je harmonika povsem podredila oz. jih v celoti izpodrinila. Drugi inštrumenti ob tako glasnem in vsestranskem inštrumentu na lepem niso bili več potrebni. To je bila sicer za glasbeno barvitost velika izguba, a harmonika je pač glasbilo, ki je – ob svoji basovski podpori – tako rekoč samozadosten inštrument.

Vloga nekdanjega godca oz. harmonikarja v ljudskem življenju je bila značilno vezana na domači kraj oz. na ožjo lokaliteto, med posebnostmi pa so tudi te, da je igral za druge in ne samo sebi v zabavo, da je nastopal tako na domačih kot javnih prireditvah ter da je bil vedno povabljen. Boljši godci so se radi pohvalili s tem, da so igrali na premnogih svatbah, ki so se ponekod razvlekle na dva ali celo tri dni. Lojze Slak je imel za seboj, preden je stopil na največji slovenski oder, na radio in pozneje na televizijo, za seboj več kot petsto ohceti. Petsto javnih vaj, petsto dni in noči, prebitih z najbolj razigranimi pevci in plesalci, petsto preizkušenj, ali je sposoben z glasbo, pa tudi z govorom in skeči, obvladovati večjo skupino ljudi po deset, dvajset in celo več ur.

Lojze Slak je imel za seboj, preden je stopil na največji slovenski oder, na radio in pozneje na televizijo, za seboj več kot petsto ohceti. Petsto javnih vaj, petsto dni in noči, prebitih z najbolj razigranimi pevci in plesalci, petsto preizkušenj, ali je sposoben z glasbo, pa tudi z govorom in skeči, obvladovati večjo skupino ljudi po deset, dvajset in celo več ur.

Seveda si je godec pomagal predvsem z narodnimi pesmimi, pa tudi z drugimi najbolj priljubljenimi napevi, vmes pa je vpletel tudi vse tiste skladbe, ki jih je pobral pri drugih godcih oziroma si jih je preprosto izmislil sam. Slednje velikokrat kar na sami ohceti. Rečeno še drugače: Slak je imel, preden je stopil v širšo javnost, že dolgoletno delovno dobo.

Godčevskega poslanstva se nekdaj ni dalo na hitro priučiti. Glasbenih šol ni bilo, godci so bili raztreseni precej redko, neprimeren ugled pri ljudeh pa je tudi marsikaterega nadarjenega posameznika sam po sebi odvrnil od izpopolnjevanja. Med godce so se tako vpisali le najbolj trdovratni, najbolj vztrajni, najbolj nadarjeni. Torej tisti, ki jih je narava kar sama od sebe silila k temu početju… (Blog Ivan Sivec)

Vir: http://www.lokalno.si

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI