Dialog, sočutje, sprava

Branko Cestnik 19.11.2017 10:023 komentarji
 

Foto: fineartamerica.

Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.

Slovenski katoličani potrebujemo solidno in razvidno politično teologijo. Izraz politična teologija seveda povzemamo po tistih modernih teologih, ki s pridevnikom „politična“ hočejo reči „družbeno učinkovita“ ali „v povezavi s človekom v današnji družbi“. Izognili pa se bo treba siceršnji rabi tega pojma v zvezi s teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve je človeško zgodovino pretirano razumevala kot „znamenje časa“, se pravi, kot kraj kjer Bog govori in nas skozi družbene emancipatorne procese osvobaja za Božje kraljestvo. Do določenih procesov, vključno do marksistično umevane socialne prebuje in do ideološkega feminizma, je zato bila premalo kritična.

Enako se bomo izognili, da bi pod politična teologija razumeli drugo skrajnost: to je katoliški integrizem. Idejo o državi, ki je sicer sekularna in demokratična, vendar v celoti podrejena t.i. katoliškim načelom. To bi bila soft teokracija. Sofisticirani klerikalizem.

Mislim, da nam je nezavedna, slabo formulirana ter nereflektirana politična teologija zadnjih 20 let naredila ogromno škode. Kam po pomoč? Obrise nekakšne nove politični teologije najdemo v slovenskem krovnem načrtu Pridite in poglejte (PIP, 2012), ki vendarle ohranja in nadaljuje žlahtno koncilsko tradicijo dialoga (sinodalnosti), odkriva sočutje kot srčiko solidarnosti in socialne akcije, nagovarja k spravi in pouči o temeljnih načelih spravne poti.

Izhodiščni stebri naše politične teologije naj bodo trije: dialog, sočutje, sprava.

Vera v človeka je vera v dialog

Prvi steber t.i. „politične teologije“ naj bo dialog. Bog je Beseda. Bog se razodeva in nam prihaja naproti na dialoški način. Dialog, pogovor različnosti je zato hoja naproti Bogu. Greh proti 2. vatikanskemu koncilu bi bil, če bi nehali verjeti v dialog: med seboj, z družbo, z dozdevnimi nasprotniki. Seveda, s tistimi, ki so zlonamerni in manipulativni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. A kultura dialoga, komunikativna etika (kot jo imenujejo sodobni filozofi) je možno razvijati v naši družini, skupini, župniji, ulici, vasi,….

V tej luči gre brati tudi PIPovo poudarjanje živih majhnih občestev. To je pastoralno politična sprememba od spodaj, kakovostni in nezamenljiv prispevek k razvoju demokracije.

Sočutje je skrita politična formula in vstop v srčiko Božjega kraljestva

Četrti izziv v PIPu govori o sočutju. Morda bi lahko šel korak naprej in se osredotočil na usmiljenje. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Ključ usmiljenja zdaj razvija kardinal in teolog Walter Kasper, papež Frančišek pa je javno dejal, da mu je Kasperjeva knjiga naredila veliko dobrega.

Sočutje in usmiljenje kristjanov razodevata Boga v svetu. Po Kasperju je naše usmiljenje „krščanska namestniška eksistenca“. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in solidarnost sama sebi prerasteta v družbeno-politična razsežnost.

Zelo slovenski izziv: sprava

Sprava ni abstraktni teološki manever. Krene iz izkustva križanega in vstalega Kristusa v naši temi, v našem trpljenju, v naših mučencih. Od krivca za genocid se zato pogled mora obrniti k žrtvi. „Kristjani častimo mučence, vendar ne govorimo o njihovih mučiteljih. Ne obsojamo jih, ne ukvarjamo se z njimi. Častimo mučence, ki so poveličani v Kristusu, ne razpravljamo pa o Neronu,“ je zapisal jezuit in umetnik Marko I. Rupnik. Tam, ob žrtvi in v njej, je Gospod. V „šoli mučenca“ bo naše velikonočno izkustvo in moč za odpuščanja. Škofje v PIPu zato učijo o „prvenstvu žrtve“: „Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.“

Kot sem nekje že zapisal: Via slovenica nove evangelizacije je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstveni privilegij. Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.

Več o tem je objavljeno na blogu Branka Cestnika v prispevku Kristjan med vero in politiko

 
Značke:

3 komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI