Zgodba o pesniku Francetu Balantiču, dolga in mučna

Časnik 18.11.2017 10:073 komentarji
 

P. Kolšek, Sobotna Priloga: Čému se je smejal France Balantič?

Zgodba o pesniku Francetu Balantiču, dolga in mučna, je tistemu delu javnosti, ki premore ustrezno radovednost, znana. Vsaj v osnovnih obrisih, ki vključujejo domobransko smrt, poveličanje v povojni politični emigraciji in partijsko zadrego, v kateri se je njegova poezija s težavo vračala domov in se po letu 1991 končno tudi vrnila. Res je tipična slovenska zgodba, a je obenem evropska in svetovna, saj se pridružuje mnogim biografijam doma nezaželenih umetnikov – od starorimskega Ovida do sovjetskega Solženicina. Tudi Balantičeva ima dovolj vsebine za moderni nacionalni ep, za čustveno nabit biografski film ali za senzibilno zgodovinsko monografijo.

Pesnik je sicer umrl zelo mlad, pet dni pred svojim dvaindvajsetim letom, razmeroma neznan in iztrgan od doma, a s svojim predsmrtnim in še bolj posmrtnim življenjem pooseblja tako slovensko 20. stoletje kot nabor tragičnih evropskih ideologij tistega časa. Pri čemer je njegova velika lirična poezija brez zunanjih znakov ideološke mobilizacije.

Vse to je bilo znano že prej, a biografska pripoved Pozni november za pesnika, ki je izšla konec lanskega leta (Celjska Mohorjeva družba), je odprla priložnost za novo ali podaljšano premišljevanje o nesrečnem pesniku in njegovem času. Napisal jo je France Pibernik, dolgoletni proučevalec »zamolčanih« avtorjev in najbolj skrbni varuh njegove poezije. Prepričani smo lahko, da so nova dejstva in podatki, do katerih se je dokopal, verodostojni in točni, kolikor je to ob pomanjkljivem dokumentarnem gradivu mogoče. Avtor biografskih vrzeli ni na silo romansiral, ampak jih je napolnjeval z logičnim sklepanjem, prežetim z uvidevnostjo. Druga dobra lastnost te biografije, pričakovana, a glede na pristranski tip slovenskih razprav o polpretekli zgodovini ne samoumevna, je dosledno objektivni ton pripovedi; Pibernik se ne pusti zapeljati sirenam slabšalnega ideološkega označevanja.

Seveda se ob (ponovnem) srečanju z Balantičem izpostavljamo srhljivim emocijam in nejasnim vprašanjem. Kdor ima vsaj malo občutka za usodno razmerje med zgodovino in posameznikom, ne more biti ravnodušen ob tolikšni koncentraciji enkratnega pesnikovega duha, zgodovinskega kaosa in prelite krvi. Ker gre v tem primeru za vrhunskega pesnika, je njegovi usodi dodana avreola nacionalne tragedije. Uveljavljene primerjave z enako zgodaj umrlimi pesniki (Kette, Murn, Kosovel, Kajuh) ne merijo samo na spodsekano mladost, ampak tudi na dejstvo, da je ta mladost prehitela samo sebe in ustvarila umetniško dozorele opuse, ki se jim mladost sicer pozna, a za svoj nadaljnji razvoj ne potrebujejo starosti. Balantič je vrhunec dosegel v enaindvajsetem letu; pol leta pred smrtjo, ko je bil najprej uniformiran vaški stražar, nato pa belogardist, ni verjetno napisal ničesar več. Ob slikoviti literarnozgodovinski galeriji, ki jo mimogrede ponuja Pibernikovo gradivo in ki prinaša podobe generacije pomembnih okoli dvajsetletnikov, ki so prišli do polne besede šele po vojni, se odpira mikaven vpogled v stanje duha medvojne akademske mladine. A vsega tega je preveč, ostanimo pri Balantiču in se omejimo na dve vprašanji, pri katerih ne more biti protagonist nihče drug kot on.

Prvo se glasi takole: Je bil mladi Balantič v kolaboracijsko aktivnost zapeljan ali se je za takšno pot odločil sam? Na sledi Pibernikove pripovedi je jasno, da so bile pesnikove gmotne in druge življenjske okoliščine po aprilu 1941, ko se je iz rodnega Kamnika poslednjič odpravil v Ljubljano, takšne, da se mu je bližnja prihodnost izmikala. Pot do študija slavistike je bila zaradi italijanskih okupacijskih zakonov omejena (lahko je hodil na predavanja, ni pa mogel opravljati izpitov), pot domov pa zaradi meje z nemškim rajhom zaprta. Bil je odvisen od dobrotnikov, tudi od družine Kremžar, iz katere je bil gimnazijski sošolec. Junija 1942 je moral z drugimi potencialnimi nasprotniki okupacijskih oblasti za skoraj pol leta v internacijo v Gonars. Ko se je pozno jeseni vrnil, se je životarjenje, tako blizu, a vendar daleč od doma, nadaljevalo. Kam naj se obrne? V slavističnem seminarju je prevladovalo uporniško vzdušje Osvobodilne fronte, med nekaterimi tovariši katoliške provenience, ki ji je pripadal tudi sam, zlasti pri Kremžarju, so bili očitni znaki protikomunistične dejavnosti.

Na katero stran naj stopi? Pibernik je dilemo prikazal s prizorom iz frančiškanske cerkve, kjer je v tišini »poskušal moliti za svoj dušni mir. Globoko v sebi je čutil, da je že vse odločeno. Da odločajo stvari, on pa je samo zraven.« Glede na Balantičeve naslednje korake se zdi takšna formulacija prizanesljiva. Čez nekaj dni, bilo je sredi marca 1943, si je namreč oprtal nahrbtnik in se z vlakom odpeljal na Rakek, tam pa ga je že čakal Kremžar in ga pospremil v »svojo« postojanko v Grahovem. France Kremžar, ambiciozen in militanten mladenič, je bil namreč tam poveljnik vaških stražarjev. A če je ta odhod iz ljubljanske letargije v negotovost vaške vojaške druščine še mogoče razumeti kot poskus spremembe mučnega položaja, je toliko bolj presenetljivo, da se je po neuspeli in krvavi dogodivščini, v katero je posadko sredi septembra po nepotrebnem zapletel Kremžar in sta se po njej oba vrnila v Ljubljano – že konec oktobra znova odšel za svojim pajdašem v kraje ob Cerkniškem jezeru. Nič niso zalegli dobronamerni nasveti nekega drugega prijatelja iz istega katoliškega kroga, Marijana Tršarja, ki je ostal v Ljubljani in čakal na boljše čase; enako bi lahko ravnal Balantič. Edini (ne)razumni argument bi lahko bila želja po bližini Marije Mišič, po njegovem srcu ukrojenega kmečkega dekleta z Bločic, ki je po vojni pristala med francoskimi usmiljenkami. Tako se je znova znašel v Grahovem, veliko bolj razsutem in nevarnem kot prvič. In tam se je z večera 23. na jutro 24. novembra 1943 zgodilo, kar je bilo glede na gibanje partizanskih enot po okoliških hribih skoraj jasno, da se bo.

Obeležje pesniku Francetu Balantiču, delo Janeza Repanška, Rudnik pri Radomljah / Foto: Aleš Čerin

Ali bi se lahko za Balantiča končalo drugače? Kot domoljub ni maral okupatorjev, a še večji odpor je čutil do komunizma. Prav zaradi te razlike v zavračanju, ki se je izrazila v uniformi in orožju, ni mogoče reči, da je bil pesnik le pasivna žrtev neobvladljivih okoliščin. Res pa je, da je bila njegova ideološko ponotranjena odločitev za protikomunizem tesno povezana s težko dojemljivo in samo njegovi duhovni naravi lastno eksistencialno agonijo, zaradi katere mu je bilo vseeno za smrt. Pravzaprav jo je po tihem klical in pričakoval. O tem priča njegova poezija. Na tem mestu se ji ne moremo posvečati, a dobro si oglejmo naslednje verze, ki začenjajo eno njegovih zadnjih pesmi: Svetlobi bolečin sem darovan, / trpkó dišijo kamni žrtvenika, / ne najdem čistih ustnic svečenika, / da bil bi dar moj poveličevan. – Skozi te verze in druge okoliščine je laže razumeti zadnje pričevanje o pesniku, ki ga je podal eden redkih preživelih iz obkoljene domobranske posadke, ko jo je že zajel ogenj: »Klečal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo z obrazom na tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal.«

Drugo od obeh vprašanj je, ali ima ta žalostna slovenska zgodba 20. stoletja določene usedline tudi v sedanjem času. Da ni docela končana – čeprav je Balantič kot pesnik doživel vsesplošno literarno kanonizacijo –, pričata dogodka iz zadnjega časa. Aprila 2014 je Nova slovenska zaveza, potomka medvojnega domobranstva, v Grahovem postavila spomenik 32 žrtvam in nanj postavila napis, ki je zaradi sprevržene zgodovinske in civilizacijske logike podobno strašen, kot je bila strašna tista daljna novembrska noč: »Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev Slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.« In novembra 2015 so nekateri »levi« Kamničani poskusili preprečiti poimenovanje tamkajšnje knjižnice z njegovim imenom. K sreči jim ni uspelo.

A tisti odpor do »tujcev po misli«, ki je gnal tudi Balantiča, sina iz verne delavske družine in gimnazijskega maturanta, ter ga pognal v smrt, je med Slovenci živ tudi danes – in živ je vedno bolj, razteza se od ljudstva do političnih elit s predsednikom vlade na čelu. Kot da se znova vrača kompaktna ideologija, o kateri je na veliki domobranski proslavi, posvečeni pesniku Balantiču že junija 1944 v ljubljanski Drami, govoril priložnostni pesnikov mentor dr. Tine Debeljak. Rekel je (potem ko eno leto pred njegovo smrtjo ni ničesar ukrenil z rokopisom zbirke, ki mu jo je pesnik zaupal), da bo »njegova pesem živela vse dotlej, dokler bo živel narod s svojim jezikom in svojo težnjo po Redu, v katerem naj bo Bog središče vsega, kar se dogaja v svetu, v vesolju in v naših dušah«. France Balantič je za takšen svet zgorel in se mu, vse tako kaže, ob uri smrtne groze smejal.

 
Značke:

3 komentarji

  • Balantič in tudi mnogi drugi Slovenski pesniki so(bili) preroki.

  • Kakšno pisanje je to, “kolaboracijsko aktivnost”, “belogardist”, kakšni pojmi so to?
    Še nikoli nisem slišal, da bi se imenovali za belogardiste.
    Zelo zmedeno pisanje.
    Tudi pripisovati Balantiču neko vrhunskost, je bolj prilizovanje. Nepotrebno.
    Ali se je sam odločil ali je bil zapeljan? Kakšna vprašanja so to?
    Prvič pa slišim reči, da so bili vaški stražarji pajdaši.

  • Balantič kot nežna in občutljiva duša je gotovo težko prenašal divjanje komunističnih teroristov nad nedolžnimi civilisti. Verjetno se je zato postavil v vrste vaških straž, ki so so se branili pred tem revolucionarnim nasiljem.

    Tega Kolšek, kot suženj in ujetnik komunistične propagande, seveda ne more dojeti niti razumeti. Njega resnica ne zanima. Umetniški kritik, ki ga resnica ne zanima, je navaden lakaj nosilcev moči.

    Ob takšnih kritikih ni čudno, da se danes vsake smeti štejejo za kulturo.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI