Zakaj nizka rodnost med (avtohtonimi) Evropejci?

Domen Mezeg 17.11.2017 7:3222 komentarjev
 

Tako pri nas kot tudi v nekaterih drugih evropskih državah, še zlasti na vzhodu in jugu Evrope, gre opaziti pojav dolgotrajne finančne odvisnosti od staršev.

Macron je vključen v ne ravno plodno »ojdipalno zvezo« z mnogo starejšo žensko, ki bi v psihološkem smislu lahko bila tudi njegova mačeha.

Gre za tematiko, ki se zdi vselej aktualna. Občasno je sicer potisnjena v ozadje, bodisi zato, ker jo s svojo senzacionalnostjo zasenčijo druge teme, bodisi zato, ker si tako evropska politika kot tudi t. i. »povprečni Evropejci« pred njo zatiskajo oči. A še vedno se v javnosti pojavljajo skrb vzbujajoče vesti, ki se nanašajo prav na obravnavano, sicer dokaj kompleksno področje.

Odgovor na vprašanje »Zakaj ima povprečen Slovenec oziroma Evropejec vse manj otrok?« se običajno glasi: »Zaradi težke finančne situacije, pomanjkanja denarja, pomanjkanja sredstev za preživljanje ITD.« Gre za zelo preprost in priročen odgovor, ki ga je precej težko postaviti pod vprašaj. A ob tem se zdi zanimivo, da je rodnost v Evropi razmeroma visoka prav tam, kjer ekonomski kazalci ravno ne blestijo – na primer na Kosovu. Po drugi strani pa je rodnost med premožnimi Norvežani ali Nemci v povprečju precej nižja, razen če ne mislimo tudi priseljence, ki prebivajo na Norveškem oziroma v Nemčiji. V kolikšni meri lahko potemtakem za nastalo situacijo krivimo pomanjkanje denarja?

Ker ni bilo računalnikov, televizorjev, pametnih telefonov …

Obenem se zdi zanimiva primerjava med današnjo stopnjo rodnosti na Slovenskem in tisto v času naših starih staršev, ko je bila ta v povprečju precej višja. Mnogi želijo to pojasniti z dejstvom, da v tistem času ni bilo široko dostopne električne energije in naprav kot sta računalnik in televizor, ter da ljudje zato ob večerih niso imeli na voljo drugačne zabave kot da se prepuščajo »posteljnim radostim«. Spet drugi to dejstvo skušajo utemeljiti s pomanjkanjem kontracepcije, kar pa seveda povsem ne drži. Tudi naši dedje so namreč poznali določene oblike kontracepcije iz »domače lekarne«, gre pa vsekakor dvomiti o njeni zanesljivosti.

Več otrok, več lačnih ust?

A bolj kot »večerna zabava« in »domača kontracepcija vprašljive kakovosti« se ponuja še ena razlaga: naši predniki so bili večinoma kmetje in so za obdelovanje svojega koščka zemlje potrebovali pridne ročice. Ugovor v slogu »več otrok več lačnih ust« tu morda ni ravno na mestu, saj so bili tedanji stroški vzdrževanja otrok zagotovo bistveno nižji kot dandanes, predvsem v povezavi z izobraževanjem, pa tudi nudenjem vsakovrstnega razkošja in udobja. Naši dedje po večini niso menili, da je dobro imeti zgolj enega ali največ dva otroka, da bi mu »nudili vse«.

Kariera, uživanje …

Poleg tega so otroci zagotovo predstavljali tudi socialno varnost na stara leta, saj so bile pokojnine privilegij posameznikov. Dandanes, ko pokojnine (še) obstajajo, pa se mnogi rajši kot potomstvu posvečajo ustvarjanju kariere, samorealizaciji in udobju. Posedovanje otrok številni vidijo še zlasti kot odpoved uživanju.

Smo pač družba v kateri je hedonizem postavljen na piedestal – je vrlina vseh vrlin. Pa saj se tudi pozdravljamo z besedami »Pa uživaj!« Vsak nov otrok predstavlja dolžnost, nek napor, ki pa je tudi posledica dejstva, da se dandanes izredno poudarja odgovorno starševstvo in pomembnost zdravih socialnih razmer za ustrezen otrokov razvoj.

En otrok pri štiridesetih

Poleg tega so nekoč željo po samorealizaciji in karieri gojili predvsem moški, medtem ko jo v posvetiti dolgotrajnemu študiju, nato pa še dokazati v kakšni ugledni službi, ne da bi vmes kdo »pobegnil« na materinski dopust, potem je razumljivo, da imajo tako Slovenke kot tudi Evropejke otroke mnogo pozneje kot so jih imele njihove babice oziroma jih imajo ženske v državah tretjega sveta.

Medtem ko imajo nekatere Slovenke, ki se posvečajo npr. karieri v zdravstvu, svojega prvega otroka šele pri svojih petintridesetih ali štiridesetih letih, se v nerazvitem svetu zamenjata že dve generaciji žensk, od katerih ima vsaka po tri, štiri, pet ali celo več otrok. Kaj takšnega je pri nas vse večja redkost, četudi je še mogoče najti družine z več kot tremi otroki. Slednji so namreč mnogokrat razumljeni kot težava in ne več kot bogastvo.

Hotel mama in mamin sinko

Kaj pa odvisnost od staršev? Tako pri nas kot tudi v nekaterih drugih evropskih državah, še zlasti na vzhodu in jugu Evrope, gre opaziti pojav dolgotrajne finančne odvisnosti od staršev. Mladi pogosto študirajo dolgo časa in brez prave perspektive za poznejše poklicno življenje. Z zaposlitvijo se pričnejo ukvarjati šele tedaj, ko so tako rekoč »vrženi« na trg dela. Zdi se, da v družbi ne obstaja pravi koncept vzgoje in izobraževanja, ki bi mlade tako miselno kot tudi dejavno pripravil na osamosvajanje.

Pri nas gre opaziti, da namesto, da bi si v času študija aktivno pridobivali izkušnje z delom na svojem študijskem področju, pogosto rajši opravljajo druge vrste dela, ki so morda finančno privlačna, potrebnih izkušenj za poznejše poklicno udejstvovanje pa ne nudijo. Med mladimi pa se zdijo še posebej ranljivi t. i. »sinčki edinčki«, torej prav tisti, ki jim je bilo v življenju »ponujeno vse«, in ki poleg močne materialne odvisnosti pogosto gojijo še nezdravo čustveno navezanost na enega od staršev (še zlasti, če so ti ločeni), kar lahko še dodatno ovira njihovo »postavljanje na lastne noge« in ustvarjanje družine. Zdi se, da gre za svojevrstno »osebnostno invalidnost«, ki je slabo opažena v sodobni slovenski in evropski družbi.

Muhasti delodajalci in draga stanovanja

In če so bili naši dedje odvisni predvsem od svojega koščka zemlje, od pridnih rok, pa tudi od vremenskih vplivov, so dandanes mladi pogosto prepuščeni dobri volji (beri preračunljivosti) svojih delodajalcev. Redno zaposlitev je težko pridobiti in jo obdržati, obenem pa velikansko težavo pri ustvarjanju družine predstavljajo tudi stanovanjske stiske. V takšnih razmerah mladim pogosto ne preostane drugega kot da plačujejo visoke najemnine ali pa se odločijo za »hazardiranje« s krediti.

Samski politični voditelji so »in«

Kaj pa popkultura? Sodobni filmi pogosto prikazujejo samske like, ki se zdijo srečni v tem kar so, in ki jih njihova vsakodnevna opravila, hobiji in potovanja v celoti izpolnjujejo, zato posledično ne potrebujejo družinskega zavetja. Obenem je podoben trend opaziti tudi med vodilnimi evropskimi politiki. Macron je tipičen primer te vrste, saj je vključen v ne ravno plodno »ojdipalno zvezo« z mnogo starejšo žensko, ki bi v psihološkem smislu lahko bila tudi njegova mačeha.

Kakšno vlogo pa ima na področju rodnosti vernost prebivalstva? Med številnimi »nedelniki« in ateisti ni opaziti bistvene razlike. Res pa je, da si velike družine navadno ustvarijo prav verujoči. Tovrsten trend je še posebej opazen znotraj nekaterih cerkvenih (postkoncilskih) stvarnosti kot so Opus dei, Neokatehumenska pot, Marijino delo, Emanuel ITD.

 
Značke:

22 komentarjev

  • Po mojem videnju problematike:

    1. Mladi si želijo imeti več otrok, ampak se želji odpovedo zaradi službe. Predvsem bolj izobražene mamice se težko odpovedo poklicni poti. Tudi zato, ker jih mediji prepričujejo, da jih nihče ne bo zaposlil , ko se bodo vrnile na trg dela. Mogoče manjka državna vzpodbuda? Da mladim izobraženim mamicam ponudijo dodatno izobraževanje, s katerim bodo kljub materinstvu ohranile stik s stroko, za katero so študirale? Ne pa, da se morajo same, brez vzpodbude skupnosti, truditi za to. Poleg tega je javno mnenje izrazito nenaklonjeno odločitvi, da ženska nekaj svojega časa nameni materinstvu. “Enakost” pa to.

    2. Zahteve, ki jih staršem vsiljuje tako stroka kot javno mnenje, so pretirane, kar se tiče nege in vzgoje otrok. Istočasno pa se spregledajo resni primeri zanemarjanja in nasilja (primer jeseniška deklica, tudi otroci alkoholikov in drugih zasvojencev).

    3. Drži, da v hedonizem usmerjena zahodna družba postavlja na piedestal vse prej kot skrb za otroke in družino. Ne drži pa po mojem mnenju, da sodobni človek zaradi TV in interneta zanemarja “posteljne radosti”. Naši dedje in babice so trdo delali za preživetje, zvečer so pa običajno molili, tako da vsaj babice niso imele kakšnega hudega veselja do posteljnih radosti. Res pa ni bilo kontracepcije, številni otroci v družini pa so bili “in”. Na zdravje in počutje ženske se ni dosti gledalo.

    4. Govoriti o otrocih kot garanciji za socialno varnost v starosti je pa v današnjem času zelo nezaželeno. Po mnenju večine ljudi je takšno razmišljanje čisti egoizem. Sodobni človek mora imeti enega, največ dva otroka, mu nuditi čim več, nato pa še našparati denar za svojo starost, nego in postrežbo v nekem domu za ostarele. To je v današnjem času “in”, poglejte si komentarje na različnih forumih.

    Osebno dvomim, da je tak trend dober. Vendar, zahodna družba je zašla predaleč v dekadenco. Nočem biti pesimistka, a dejstva kažejo, da zahodna civilizacija izumira. Kot so v preteklosti že vse tiste civilizacije, ki so užitkom, egoizmu in ležernosti pustile prosto pot.

  • Domen vendar napisal nekaj pametnega. Bravo.
    Tisto o otrocih, kot delovni sili na kmetiji, je sicer bolano, a morda prav slovensko.
    Sicer sem prepričan, da so se naše babice ravno tako veselile posteljnih radosti.
    Problem je v zasužnjenosti današnjega človeka. Ženskam sužnji niso privlačni. Posebno ne taki, prostovoljni. Moški so poženščeni. Tudi taki ženskam niso privlačni. Ko pa ženski ni do tega, moškim hitro upade pogum. In še kaj.

    • “Sicer sem prepričan, da so se naše babice ravno tako veselile posteljnih radosti.”

      Ah, seveda. Posebno še zato, ker so kar naprej rojevale in jih je veliko umrlo pri tem opravilu. Pa dojenčkov tudi.

  • Jedro tega problema je v emancipaciji evropskih (zahodnih) žensk. Ženske hočejo danes izobrazbo, kariero, vsakovrstne užitke, bogatega, lepega in pozornega partnerja, otroka (otroke) pa dojemajo bolj kot oviro in strošek.

    Včasih je bila zakonska zveza in številni otroci, kot ugotavlja avtor, tudi ekonomska nuja, zlasti za ljudi na podeželju, ki so se ukvarjali s kmetijstvom. Danes temu ni več tako in z napredujočo avtomatizacijo/robotizacijo se bo potreba po človeški delovni sili še zmanjševala. Ta, ki pa bo potrebna, pa bo morala biti visoko izobražena in zdrava.

    • Res fascinantna prihodnost se nam obeta. Komu se treba zahvalit za tako rožnato prihodnost? Heil Cerar?

      Zakaj potem delodajalci večinoma iščejo poklice z malo kvalifikacijami, mnogi visoko izšolani pa se preživljajo iz rok v usta?!

      • “mnogi visoko izšolani pa se preživljajo iz rok v usta”

        Verjetno je treba upoštevati še smer visokega šolanja.

        • Ni to. Dandanes se išče predvsem visoko specializiran kader. Nihče nima denarja ali samo ni pripravljen vlagati v šolanje. Delodajalci so predvsem preveč razvajeni. V času krize si dobil kogarkoli si hotel in poceni. Delodajalci zdaj počasi dobivajo mačka. Kot smo lahko videli, pred kratkim v Tarči, nekaterim predstavnikom delodajalcev ni prav nič sram predlagati odprave še tistih varovalk proti socialnemu dampingu iz južnih sosed, ki morda še obstajajo. Manj kvalificirani se niti ne zavedajo kakšne nevarnosti jih še čakajo v prihodnosti. Čeprav se morda sliši neverjetno, jaz menim, da manj kvalificiranih poklicev kriza niti ni preveč hudo udarila.

  • ksantipaster

    Zelo zanimiv clanek.
    Bi pa dodala manjsi popravek. Kot primer daljsega studija in posledicne nizje rodnosti je bilo navedeno zdravstvo. Vendar ta primer ni pravilen. Sama sem namrec zdravnica in sedaj pri 31ih pricakujem ze 3.otroka. In vsekakor nisem edina. Zadevo sem pred parimi leti preverila pri NIJZ,kjer so potrdili,da je v Sloveniji najvisja rodnost ravno v kategoriji visoki/univerzitetno,/doktorsko izobrazenih zensk. In da je mit o karierizmu visoko izobrazenih zgolj mit. Se posebaj pa to velja za zdravnice,ki imajo nadpovprecno stevilo otrok glede na slovenske razmere kljub 6-letnemu studiju. In da jih imamo ne glede na dolzino studija prej kot je slovensko povprecje. Zanimiv je podatek, da je v letih,ko se je rodilo samo okoli 16000-17000 otrok letno v Sloveniji,kar je cca 6000 manj kot zadnja leta,bil ta primanjklaj v nizjem in spodnjem srednjem razredu predivalstva. Se pravi,da se za otroke v tistih letih niso odlocale zenske brez izobrazbe oz.z nizko,socialno sibke,ogrozene….medtem ko rodnost v istem obdobju med visoko izobrazenimi zenskami ni bila bisvteno spremenjena. Tako da bi jaz raje zakljucila,da izobrazba oz.kariera ni tako pomemben dejvanik kot neto dohodek. Ne glede na to,da je neto dohodek revezev v Sloveniji bistveno visji kot npr.v Bangladesu. Po mojem videnju,se slabse situirani ljudje ne odlocajo za nove druzinske clane,ker nocejo poslusati ocitkov o neodgovornosti,da ne morejo preskrbeti otrok oz.da zivijo samo od socialnih transferjev in otroskih dokladov. Vendar pa bi tudi take otroke Slovenija potrebovala. Imamo kljub vsemu relativno dobro solstvo,zdravstvo in transferje,ki bi tudi takim otrokom omogocili solanje in pridobitev izobrazbe.

    • Gospa ksantipaster,
      lepo ste pokazali pravilnost trditve, da sužnji nimajo dovolj otrok za nadaljevanje svoje vrste. Tudi novodobni sužnji ne.

    • Res je. V prejšnjem sistemu je bila rodnost med sužnji višja, saj jim je oblast vseeno privoščila lastni prostor (družbena stanovanja).
      Medtem ko jim sedanja oblast tega ne privošči.
      V smislu pa naj pocrkajo.

      • Tule bom pa vseeno nekaj dodala: V našem malem mestu je domačin zelo težko prišel do družbenega stanovanja, vsaj tisti navadni ljudje ali “sužnji”, kot jim pravite. Obstajala so stroga pravila – točkovnik – za dodelitev družbenih stanovanj. Večinoma so jih dobili priseljenci z juga. Zakaj? Ker so po prihodu v Slovenijo (kjer so dobili šiht, doli pri njih je bila večja brezposelnost kot v Sloveniji)stanovali dobesedno v luknjah – v kakšni stari opuščeni hiši ali propadajočem nekoč meščanskem stanovanju. Hitro je za njimi prišla kakšna žena in otrok, še kakšen je bil na poti – kako naj torej komisija, ki je odločala o dodelitvi družbenih stanovanj, spregleda te mizerne stanovanjske razmere? Domače mlade družine so pa običajno živele pri starših, utesnjeno sicer, ampak vsaj zamakalo ni skozi streho in pihalo pri vseh oknih noter. In so se znašli na prednostni listi tam od desetega mesta naprej, če so imeli srečo. Stanovanj pa tudi ni bilo ravno na pretek. Zato so se mnogi odločili za zidanje hiše. Zapufali so se do onemoglosti za material, delali so pa itak “udarniško”. Vse popoldneve, vikende, dopuste.
        To o družbenih stanovanjih, ki da so bila vsem dostopna, je fama. Gotovo so pa stanovanja hitro dobili potomci kakšnih funkcionarjev, to pa.

        • Helena, delno imaš prav, kakor kje je bilo. Kot primer sem napisala zato, ker stanovanjske politike sedaj praktično ni. Mladim je izredno težko pri osamosvajanju, če jim starši ne morejo nudit pomoči. In v takih razmerah naj si omišljajo družine?
          Očitno je, da tej vladi (27 let min 5 let) ta vprašanja nikoli niso bila prioritetna.

        • Morda nam hočejo pokazat kako se živi v gnilem kapitalizmu 🙂 ?
          Sicer sem pred dnevi poslušala primer, kako rešujejo ta vprašanja na Dunaju, kjer imajo za mlade poseben sklad za najemniška stanovanja, da se mladi takoj po šolanju lažje odlepijo od doma.

    • Če se pa katera predrzna le upa rodit, ji ga pa sociala odpelje.
      Kako si upa, saj vendar ve da nima pogojev!!

  • Ajmene, od kdaj pa Merklova ni poročena? 🙂

  • Jelena in Valter sta še realno dopolnila.

  • Tudi pripombe ksanti so sporočilne.

  • Veliko bi bilo že narejenega, če bi število splavov zmanjšali npr. na petino sedanjih.

    Toda mnogi so še vedno prepričani, da je umor lastnega nerojenega otroka nekakšen napredek.

  • Če bi ženskam dovolili, da(p)ostanejo ženske, bi bil problem (demografski in še marsikateri) verjetno manjši. Bojim pa se, da pravzaprav niti ne vemo več, kje je meja med žensko in ‘superžensko’, kakršno smo (piarovsko) umetno ustvarili: uspešno obvladujočo družinsko, poklicno in družbeno funkcijo. In ženske s(m)o nasedle propagandi do te mere, da je beseda materinstvo nezaželena in se ob njej mnogi nelagodno počutijo. Ker pa (tako v resolucijah za naslednja leta) ga ženske še vedno jemljejo kot pretežno žensko poslanstvo, je treba z državnimi ukrepi še pospeševati njegovo razvrednotenje (kot tudi razbijanje, marginaliziranje in uničevanje družine). Državno spodbujan (načrtni?) samomor? Težko da se tako patološko stanje pravočasno popravi do te mere, da bi bili sposobni obnavljati/nadomestiti ‘sebe’.

    Ker je ‘norma’ (in tak tudi prioritetni vrstni red funkcij) ‘zaposlena mama’, je materinstvo pač drugo- ali celo tretje-razredna naloga (in nikakor več kakšno ‘poslanstvo’).

    Toda kljub visoko tehnološko razviti družbi bomo v domovih za ostarele potrebovali (človeške) roke, ki bodo znale obrisati rit(ko) ali poravnati blazino pod glavo. Bojim se, da bi roboti to opravili s preveliko (programirano) natančnostjo in brez vsakega občutka … A tisti, ki svoje sprotne prihodke ‘vlagamo’ v rast potomcev, ne bomo imeli prihrankov, da bi si v onemoglosti privoščili domove, zato ne razmišljamo o robotih, temveč o tem, kako v svetu, ki je tako individualistično in hedonistično usmerjen, vzgojiti otroke v poštene, delovne in pokončne ljudi, ki bodo sledili glasu vesti in ohranili čim večji del ‘svojih’ možganov. Priznam: težak je ta ‘posel’, a vreden, da zanj zastavimo vse moči.

  • Zakaj premajhna rodnost? Morda zato,ker je lahko resnično rodovitna-v vseh pogledih- samo prava ljubezen.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI