Slovenija 107 let po izidu Cankarjevih Hlapcev

Andrej Tomelj 14.11.2017 2:150 komentarjev
 

Na fotografiji: Petra Govc in Marko Mandić Foto: Peter Uhan

Cankarjevi Hlapci v ljubljanski Drami so predstava, ki navdušuje gledalce in je dobro ocenjena pri kritikih. V osrednjo slovensko gledališko hišo se je po nekaj letih vrnil režiser Janez Pipan, ki ni maličil žlahtnega Cankarjevega besedila. Prav je tako, kajti številni citati drame iz leta 1910 so tako rekoč ponarodeli. V dobrih sto letih se je pravzaprav zelo malo spremenilo. Še vedno je aktualna sla po oblasti, še vedno se človeški značaji razpirajo v pahljačo od Jermanov do Komarjev, od človeka, ki živi za načela in ideale, do prilagodljivega lizuna, še vedno se uvrščamo med  »preudarne« in »nespametne«

Na fotografiji: Marko Mandić in Doroteja Nadrah Foto: Peter Uhan

Predstava pa vendarle ne teče po povsem po Cankarjevi zamisli. Režiser Pipan je v tokratni postavitvi Hlapcev relativiziral revolucionarno gibanje. Kovača Kalandra je prelevil v salonskega levičarja, kar ta sporoča s svojim gosposkim kostumom in ciničnim nasmeškom ob prošnjah ter rotenju njegove žene, naj se vendarle spametuje. Nadalje je v Cankarjev tekst vrinjeno razmišljanje o jalovih dosežkih revolucij, zavezništvu med delavci in študenti med marčno revolucijo ter o taistih študentih, ki da so kasneje postali dvorni svetniki. Tako se je pač dalo razumeti in upam, da se ne motim.

Na fotografiji: Boris Mihalj, Bojan Emeršič, Vojko Zidar, Timon Šturbej, Marko Mandić, Valter Dragan, Blaž Popovski, Iva Babić in Matija Rozman Foto: Peter Uhan

Pridružujem se komentarjem oziroma kritikam, da je v predstavi velik poudarek na psihološkem vidiku, osebni drami Jermana, ne na političnem agitatorstvu. Skrbi pa me, da vloga Jermana ni najbolje zasedena. Dovolim si vprašati, kaj mora res vse glavne vloge v Drami SNG odigrati ravno Mako Mandič. Je ta igralec s slabo dikcijo res nenadomestljiv? Njegova nevrotična igra, s kakršno začne prve prizore, se ne more razviti v kaj drugega kot karikaturo blazneža, kar nikakor ni Cankarjev Jerman.

Dotaknem naj se še dveh bolj obrobnih zdrsov, ki po nepotrebnem zmotita tok dogodkov na odru. Zakaj se mora Jerman, ko se mu sesipa svet in mu umira njegova mati, nacejati z vinom? V izvirnem besedilu je namreč zapisano: »Lojzka stoji ob mizi in naliva čaj.« Še dobro, da igralka pije pobarvano vodo, saj bi ob tolikšnem lokanju alkohola zanesljivo zgubila tla pod nogami.

Ko se Jerman poslavlja od umirajoče matere in svojih življenjskih idealov ter se počasi seseda sam vase, pridušeno zapoje prve takte Internacionale. Le zakaj? Kakšno zvezo ima Cankarjeva socialna demokracija s komunistično internacionalo?!

Ker si je režiser vzel kar nekaj svobode pri odnosu do revolucionarnega spreminjanja sveta, nehote razmišljam o tem, kako bi se dalo aktualizirati in preslikati hlapčevanje učiteljstva v naš čas – iz začetka dvajsetega stoletja v začetek enaindvajsetega stoletja, iz Avstro-ogrske monarhije v Republiko Slovenijo.

Morda bi šolo obiskal župan in ne župnik, na mizi bi se namesto Kepčanove Hoje za Kristusom pojavil certifikat LGBT. Morda bi Minka opravičila svojo zamudo na povolilni sestanek učiteljskega zbora zaradi udeležbe na tečaju joge, Geni bi se morda navduševala nad pečenimi piškami halal, iz knjižnice bi metali slovenske klasike in police polnili z multi-kulti literaturo. Hvastja bi s svojim trdnim značajem postal »tehnološki višek« in šel na čakanje za upokojitev, nadučitelj pa bi morda imel na USB ključku pripravljene tako pristopne kot tudi odstopne izjave za nove in še bolj nove politične stranke, morda bi preko turistične agencije organizirali šolo v naravi na Goličavi, deklice pa bi, namesto na telovsko procesijo (v belih oblekah in s košaricami cvetja), odpeljali v pionirskih uniformah na proslavo AFŽ, morda…

Pravzaprav ne fantaziram – to je resnično življenje v Sloveniji sto sedem let po nastanku genialne Cankarjeve drame.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI