Ali ima sploh smisel?

Matevž Vidmar 12.11.2017 6:571 komentar
 

Papež Frančišek

»Pojdimo kot družina naprej, ostanimo na poti! Obljubljene so nam še večje stvari. Ne obupujmo zaradi svojih omejitev, a se tudi ne odpovejmo prizadevanju za polnost ljubezni in communio, ki nam je obljubljena.«

Radi ugotavljamo, v kako razvrednotenem svetu živimo, in težko temu oporekam, četudi bi, v nekakšni idealistični drži, temu rad nasprotoval. A ko mi enajstletnica ugotavlja, da ona se pa pač ne bo poročila, in ko dvanajstletnik temu doda, da se ne splača, idealizem v meni malce usahne. Sedaj imam dve možnosti: lahko grem »v jok in na drevo«, kot pove ustaljena fraza, lahko pa se s tem soočam. V zadnjem letu smo se pravzaprav z razmišljanji o papeževi posinodalni spodbudi Radost ljubezni z realnim stanjem večkrat soočali. Ta zadnji zapis, ki bo zaključil serijo člankov, se bo tokrat naslonil zgolj na zadnjo točko te spodbude (AL 325).

»Učiteljeve besede (prim. Mt 22,30) in tiste sv. Pavla (prim. 1 Kor 7,2931) o zakonu so – ne naključno – vključene v zadnjo in dokončno razsežnost našega življenja, ki jo moramo znova ovrednotiti.«

Prav res, oboje je potrebno znova ovrednotiti: tako poslednjo razsežnost krščanskega življenja, saj mnogokrat pozabljamo, da smo velikonočni kristjani, kot tudi zakonsko razsežnost, za katero sem nakazal, da tudi pri otrocih dostikrat nima prave vrednosti.

»Tako bodo zakonci lahko spoznali smisel poti, po kateri hodijo.«

Ker dejansko ima svoj smisel. Križi in težave, s katerimi se zakonci soočajo, pa tudi vstajenja, ki se dogajajo v družinskem življenju, so konkreten blagoslov za Cerkveno skupnost. Zakonske zvestobe in življenja, ki ga zakonca živita, ne živita zgolj sama zase. To bi ga, v kolikor bi sklenila zgolj civilen zakon. Cerkvenega pa sta si podelila pred pričo Cerkve in Cerkvena skupnost se na nek način hrani tudi z njunim življenjem. Zato ni kar vseeno, kako živita. Kar pa po drugi strani ne sme biti zanka, da bi sedaj pričakovali, da bodo vsi živeli popolno.

»Kajti, kakor smo v tej spodbudi večkrat spomnili, nobena družina ni nebeška resničnost in izdelana enkrat za vselej, temveč zahteva postopno zorenje svoje sposobnosti za ljubezen.«

Večkrat sem že opozoril in še večkrat bo potrebno, da smo vselej na poti. Meni osebno je ravno zato tako všeč struktura Markovega evangelija, ki se večinoma dogaja na poti in katerega zadnja misel je: vrniti se nazaj v Galilejo in prehoditi isto pot, tokrat z velikonočnim pogledom (Mr 16,7).

»Obstaja pa neki stalni poziv k popolnosti, ki izhaja iz popolnega občestva Svete Trojice, iz dragocenega zedinjenja med Kristusom in njegovo Cerkvijo, iz tiste tako lepe skupnosti nazareške družine in iz brezmadežnega bratstva in sestrstva med nebeškimi svetniki.«

Ta stalni poziv je ravno velikonočna vera, ki vsebuje zavedanje, da je naš Gospod Jezus Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt. Tudi učence je po svojem vstajenju grajal, kar pa ne pomeni, da se je na njih zadiral, kot se kakšen košarkarski trener v minuti odmora, po tem, ko njegovi igralci ne upoštevajo navodil. Ne, stalen poziv k popolnosti je poziv ljubezni. S prisilo ljubezni ne moremo doseči, ljubezen vedno terja svobodo v odnosu.

»Kljub temu nam razmišljanje o še ne doseženi polnosti tudi dovoljuje, da zgodovinsko pot, ki jo hodimo kot družine, vidimo v pravi perspektivi. Tako bomo nehali od medčloveških odnosov zahtevati popolnost, čistost namenov in povezanost, do katere bomo lahko dospeli šele v dokončnem kraljestvu. Ta pogled nam preprečuje, da bi strogo sodili tiste, ki živijo v okoliščinah velike slabosti.«

In ta isti pogled ljubezni moramo usvojiti tudi v naših medsebojnih odnosih, predvsem do tistih, ki so želeli hoditi po poti popolnosti, pa jim to ni uspelo. Marsikaj, kar očitajo papežu, so na nek način očitali že Jezusu. Da ima preveč usmiljen pogled, da se pogovarja s Samarijanko. Da ima zgrešen pogled na postavo, saj ozdravlja v soboto. In da si ne zna izbirati prijateljev, saj obeduje s cestninarji in grešniki. Bodimo pozorni, s kakšnim pogledom gleda na omenjene Jezus …

»Vsi smo poklicani, da v sebi vzdržujemo živo stremljenje po nečem, kar presega nas same in naše omejitve; vsaka družina mora živeti s to stalno spodbudo.«

Ko so nam na fakulteti razlagali Pavlovo teologijo o »že« in »še ne«, smo jo sprejeli z nekim razumskih odobravanjem. Govori o tem, da nas je Kristus sicer že odrešil, vendar nismo odrešeni v polnosti, saj smo še vedno podvrženi grehu. Ta »že« in »še ne« ima v praksi kar težek pomen. Živimo odrešeno, a vendar se zavedamo naših slabosti. Družina mora živeti s spodbudo, da presega samo sebe, a vendar je to velikokrat v praksi težko in skorajda nemogoče. Res pa je to pristno krščanska pot, saj velikonočna zarja vsebuje tudi mučno pot velikega petka. Tudi zato mi je tisti stotnik pod križem tako všeč: zre trpljenje in smrt v velikonočni zarji. »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,39) In do tega je mogel priti samo, če je stopil na pot … na tej poti, pa smo tudi mi … končna spodbuda naj bo torej papeževa, saj je njegova pravzaprav celotna posinodalna spodbuda Radost ljubezni.

»Pojdimo kot družina naprej, ostanimo na poti! Obljubljene so nam še večje stvari. Ne obupujmo zaradi svojih omejitev, a se tudi ne odpovejmo prizadevanju za polnost ljubezni in communio, ki nam je obljubljena.«

 
Značke:

1 komentar

  • “Ali ima sploh smisel?”

    Čudno vprašanje, zakaj ne: “Ali ima smisel biti srečen?” Seveda se odgovor takoj pojavi: “Da!”

    In gremo dalje. V neki zelo stari knjigi so zapisani še starejši napotki, kako biti srečen. Upoštevajmo napotke, ki so v tej knigi, pri nas znani kot Sveto pismo.

    Uf, nismo pismeni? Nič hudega, avtor omenjene knjige ti jo bo sam bral. Le vero moraš imeti in seveda (!) moraš mu dovoliti, da ti bere.

    Seveda to ne bo šlo brez težav, še največje težave bo povzročala organizacija, kateri je avtor poveril čuvanje in razmnoževanje te knjige. Zato je pametno vsak nasvet vsakega iz te organizacije preveriti pri avtorju, ali ustreza Njegovi Milosti in Ljubezni. Obe sta namreč brezmejni, tudi za tiste, ki so zaenkrat odklonili to knjigo, ki Ga nočejo poslušati. Slednji se seveda čudijo, kako to, da niso srečni.

    Vsak nasvet preveriti! Kajti v dvatisočletni zgodovini se je v to organizacijo prikradlo marsikaj! Zelo nevaren je tujek, ki mu pravimo janzenizem. Bodimo pozorni nanj!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI