Debata o Amoris laetitia postaja vse bolj vsebinska

Ivo Kerže 11.11.2017 6:5330 komentarjev
 

Rocco Buttiglione, odličen poznavalec učenja Janeza Pavla II., je podal svoj odgovor na »dubia«, ki so jih glede interpretacije Frančiškove posinodalne spodbude – glede podeljevanja zakramentov ponovno poročenim ločenim –  javno izpostavili štirje kardinali.

Po dogajanju okrog besedil Josefa Seiferta o Amoris laetitia (AL) in po objavi Correctio filialis opažam, da postaja debata o tej problematični posinodalni spodbudi (končno) vse bolj vsebinska. Nimamo več opravka s praznimi parolami o tem, da kdor vidi kako neskladnost med tem dokumentom, ki nima statusa nezmotljivosti, in naukom Cerkve, ki ima status nezmotljivosti, sovraži papeža Frančiška in je slab katoličan.

Glavni akterji

K prehodu od ravni argumenta avtoritete na raven avtoritete argumenta je, priznajmo, prispeval že italijanski katoliški filozof Rocco Buttiglione, ki je že v prejšnjih mesecih skušal podati razloge, ki utemeljujejo, po njegovem mnenju, pravovernost AL Oglasil se je tudi v odgovor Seifertu in podpisnikom Correctio filialis in končno objavil vse svoje prispevke v podporo AL v knjižici, ki je ravnokar izšla v Italiji z naslovom Prijateljski odgovori kritikom Amoris laetitia, za katero sklepam, glede na slovensko cerkveno klimo, da bo tudi pri nas kmalu prevedena in objavljena. Zlasti je vzbudil pozornost izrazito naklonjen predgovor kardinala Müllerja, bivšega prefekta Kongregacije za nauk vere, ki je bil do sedaj zelo zadržan do AL, čeprav je vseskozi poudarjal njeno kontinuiteto z naukom Cerkve, kar stori tudi v tem besedilu in kar je glavna teza Buttiglionejeve knjige: da, skratka, med AL in (zlasti) okrožnico Veritatis splendor sv. Janeza Pavla II ni nobenega razkoraka. Prav tako so se zoper Seifertove izjave o točki 303 posinodalne spodbude oglasila dva ameriška teologa, Robert Fastiggi in Dawn Eden Goldstein, ki prav tako razlagata omenjeno točko, da je skladna z naukom Cerkve. Izšla je nedavno, zopet v obrambo AL, tudi knjižica dveh francoskih teologov, Alaina Thomasseta in Jean-Miguela Garriguesa, z naslovom Fleksibilna morala, ki pa ni brez kompasa.

O vprašanju vesti

V glavnem se debata vrti okrog točke 303 AL in okoli opombe 351. Točka 303, ki govori o vlogi vesti, se glasi takole: »Vest zmore več kot to, da le ugotovi, da neka situacija ne ustreza objektivno splošnim zahtevam evangelija; lahko tudi ugotovi z iskrenostjo in poštenostjo, kar je za enkrat najbolj velikodušen možen odgovor Bogu, in z določeno moralno gotovostjo spozna, da je to tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno uresničenje objektivnega ideala.«

Seifert je tej točki očital, da je v njej zatrjeno, da lahko Bog zahteva od človeka ravnanje, ki ni v skladu z evangeljskimi zahtevami, torej grešno dejanje, o čemer smo v Časniku že poročali. Tako branje postavi to točko AL v neposredno nasprotje z naukom Tridentinskega koncila, ki pravi, da bodi izobčen kdor trdi, da Božje zapovedi niso obvezne za vse ljudi (6. zasedanje, 20. kanon).

Fastiggi in Goldstein se z Seifertovim branjem ne strinjata, ker menita, če pustimo ob strani nekatere jezikoslovne opazke, ki pa po mojem ne zadenejo bistva problema, da v navedenem besedilu »tisto, kar Bog sam zahteva« ni istovetno s situacijo, ki »ne ustreza objektivno splošnim zahtevam evangelija«, čeprav je istovetno s tem, kar »še ni popolno uresničenje objektivnega ideala«. Po tem branju, skratka, vest (in skoznjo Bog) sicer zahteva odmik od grešnega stanja, pa čeprav ta odmik še ne popelje človeka v idealno stanje. Fastiggi in Goldstein to pojasnita na primeru dveh ločenih in ponovno poročenih, ki spoznata grešnost svojega stanja in se od njega odmakneta tako, da se vzdržita od spolnih odnosov. Raziti se namreč ne moreta zaradi otrok. Idealno stanje to ni, ker ne živita polno udejanjenega družinskega življenja, a grešno tudi več ni, utemeljujeta avtorja. Prikazujeta, skratka, da se da to točko AL brati v skladu z možnostjo, ki jo ločenim in ponovno poročenim, ki se zaradi otrok ne morejo raziti, ponuja že 84. točka posinodalne spodbude Familiaris consortio sv. Janeza Pavla II.

Njun prispevek k debati je izzval precej odzivov iz strani podpisnikov Correctio filialis in Seiferta samega. Sam menim, da je njuno branje neprepričljivo zato, ker ne upošteva, da ravno AL postavlja pod vprašaj 84. točko Familiaris consortio in sicer v opombi 329, kjer pravi, da lahko zdržnost med ločenimi in ponovno poročenimi škodi stabilnosti njihove zveze in to posledično škodi tudi dobrobiti otrok. Če se torej AL sama poslovi od te točke Familiaris consortio, kako naj jo v imenu te točke branimo?

Poleg tega njuno razlikovanje med »objektivnimi zahtevami evangelija« in »objektivnim idealom« tudi ni prepričljivo. Če namreč rečemo, da ni posel vesti, da le ugotavlja odstopanje od objektivnih moralnih zahtev, je jasno, da k temu ugotavljanju spada tudi ugotavljanje o tem, da je treba te zahteve izpolniti in to brez ostanka. Ločena in ponovno poročena, ki zaradi otrok živita skupaj in to zdržno, izpolnjujeta te zahteve brez ostanka, ker ne živita strogo vzeto kot poročena, saj se vzdržujeta spolnih odnosov. Ni pa naloga vesti, da kaže na razkorak med takim stanjem in stanjem idealnega družinskega življenja. Lahko si ljudje v omenjenem položaju takega idealnega sicer stanja želijo, ampak jim vest pri tem ničesar ne očita. V tem smislu odgovori Fastiggiju tudi Christopher Ferrara

O vprašanju ločenih in ponovno poročenih

Vendar bistvenejše se mi zdi v tej debati križanje mečev okrog opombe 351. Gre za znano opombo, ki pravi, da je dopustno ločenim in ponovno poročenim v določenih primerih podeliti Sv. Obhajilo, kar predpostavlja, da le-ti ne žive v stanju prešuštva in torej smrtnega greha.

Osnovna teza zagovornikov pravovernosti AL je namreč v tem, da s tem papež ne nasprotuje nauku o notranje zlih dejanjih iz okrožnice Veritatis splendor, ki pravi, da so dejanja, kakršno je prešuštvo, vedno in v vseh primerih nepopravljivo zlo (t. 82), saj da je to v okrožnici mišljeno le v objektivnem smislu, da pa za smrtni greh ne potrebujemo le objektivno pomembne materije dejanja (kot so to notranje zla dejanja), pač pa tudi subjektivne pogoje jasnega spoznanja in premišljenega pristanka.

Za ilustracijo te interpretacije se mi zdi še vedno najboljši primer, ki ga je navedel ameriški teolog Jeffrey Mirus, ki pojasnjuje, za kakšne primere bi lahko tu šlo: ločena in ponovno poročena žena spozna grešnost svojega stanja, zveze ne prekine zaradi otrok, živeti zdržno pa tudi ne more, ker njen civilni sozakonec grozi, da bo v takem primeru zapustil družino. Iz strahu za dobrobit otrok ima torej dalje spolne odnose z njim. V takem primeru, sklepa Mirus, imamo sicer objektivno vzeto notranje zlo dejanje, ki je iz subjektivne strani jasno spoznano kot tako, ni pa, po njegovem mnenju tu na delu popolnega premišljenega pristanka, in zato objektivno prešuštna dejanja te žene niso smrtno grešna.

Pri odgovarjanju na to interpretacijo se mi zdi, da stran kritikov AL do sedaj ni dala dovolj jasnega odgovora, ki ga je pa najti pri sv. Tomažu Akvisnkem in sicer v njegovi Teološki sumi, kjer obravnava vprašanje o hotenosti dejanj. Tam se namreč (I-II, q. 6, a. 6) sprašuje ali lahko imamo dejanje, ki je povzročeno iz strahu (kot je dejanje omenjene gospe), za preprosto (simpliciter) hoteno, in odgovarja, da res, pri čemer pa je treba pojasniti zakaj tako meni in obenem kaj pomeni skrivnostna beseda simpliciter, ki smo jo prevedli z besedo preprosto. Sv. Tomaž to pojasnjuje takole: »Nekaj /…/ preprosto [simpliciter] obstaja, kolikor dejansko obstaja: kolikor pa je le v mišljenju, ne obstaja preprosto, pač pa le pod določenim vidikom [secundum quid]. To kar storimo iz strahu, je dejansko tàko, kakor je storjeno: ker pa je namreč dejanskost vezana na posameznost in je posamezno kot tako vezano na dane okoliščine, je tudi to, kar je storjeno dejansko in vezano na dane okoliščine. Tako torej to, kar je storjeno iz strahu, je hoteno, ker je storjeno v danih okoliščinah, in sicer npr. v izogib večjega zla /…/. Zato pa mu pripada značaj preprosto hotenega /…/. Če pa obravnavamo to, kar je storjeno iz strahu, kot obstoječe ne glede na ta primer, in sicer v kolikor nasprotuje hotenju, lahko to storimo le v mišljenju. In zato je to nehoteno le pod določenim vidikom, in sicer v kolikor je mišljeno kot obstoječe ne glede na ta primer.«

Če povzamem glavno misel: nekdo, ki ravna iz strahu (kot omenjena gospa iz Mirusovega primera), bi ne ravnal tako kot ravna, če bi vzrok strahu ne nastopil; njegovo hotenje se načeloma ne želi tako odločati, kot se odloča, a vendar se dejansko tako odloči. Torej je dejanje dejansko hoteno. V nekem abstraktnem, hipotetičnem, zgolj miselnem smislu dejanje sicer ni hoteno, dejansko pa je hoteno. Dejanskost se pač vedno dogaja v konkretnih okoliščinah. Ali omenjena gospa hoče prešuštvovati s svojim civilnim sozakoncem? Abstraktno vzeto ne, dejansko (tj. simpliciter) pa da. Ali torej pri tem smrtno greši? Da, ker merodajno za smrtni greh je dejansko obstoječe hotenje, ne pa neko abstraktno hotenje (kot je to v nauku o »temeljni odločitvi«, obsojeni v okrožnici Veritatis splendor, točka 65), ki ga dejansko nikjer ni: obstaja le v naših mislih in virtualno (a ne dejansko) v dejanju samem.

Na podoben način v odgovor avtorjema prej omenjene francoske knjižice o AL odgovarja Thibaud Collin, ki citira pokojnega kardinala Caffarro: »Pri človeku se namen ne more uresničiti drugače kot v odločitvi. V človeškem bivanju, to kar je najbolj odločilno ni sodba vesti, pač pa sodba odločitve. Nihče ne postane kristjan, ker misli, da je to postal, kakor tudi ne biva zato, ker misli, da biva. Jaz ne postanem bolj kristjan, ker globlje mislim o krščanstvu: človeško mišljenje ne povzroča bivanja. Obstaja en sam način kako postati kristjan: izbrati, odločiti se, da postaneš kristjan. Sodba vesti je praktična le možnostno, medtem ko je sodba odločitve praktična v dejanskem smislu: gre za rabo razuma v samem dejanju izbire (I-II, q. 58, a. 2, c). Spoznanje, ki ga prinaša sodba vesti, je nezadostna, saj jo lahko nekdo zanemari v trenutku, ko se odloča«.

V tem lepem Caffarrovem besedilu, ki lepo sintetizira Aristotelov, Tomažev in Kierkegaardov nauk o odločitvi (Kierkegaard je bolj aristotelik kot si običajno mislimo), pride do izraza tudi temeljna napaka zagovornikov opombe 351 in sicer njihova zapisanost novoveški misli, ki v loku, ki se pne vse od Descartesovega cogito, ergo sum (in Kantove praktične filozofije), daje abstraktnemu mišljenju (in hotenju) prednost pred konkretnim obstojem, kar pa ima za nujno posledico, da v imenu abstraktnega, deklarativnega človekoljubja uničuje življenje dejanskih, konkretnih ljudi, kar na široko izpričuje iztek novoveške misli v totalitarnih ideologijah XX. stoletja.

Odločiti se bo treba med Sokratom in Trazimahom

Na prvi pogled se zdi morda drugače, ali celo ravno nasprotno, in sicer da so ravno kritiki opombe 351 tisti, ki stoje na strani abstraktnosti in v njenem imenu »tlačijo« ljudi v njihovih konkretnih težavah. Tu je potrebno razlikovati: kritiki AL stoje na strani abstraktnosti, splošnosti moralnih norm in na strani konkretnosti volje, ki naj tem normam sledi. Zagovorniki AL pa, ravno nasprotno, stoje na strani omenjene abstraktnosti volje, glede norm pa menijo, da bi jih bilo potrebno prilagajati konkretnosti položajev, tako da v bistvu splošne norme za njih več ne obstajajo: konkretnost postane njihova edina norma. Katera od teh dveh opcij služi konkretnim ljudem, ki so potrebni pomoči, in katera jih tlači? Nedvomno zadnja.

Že v Platonovi Državi lahko namreč preberemo, kako je Sokrat branil trditev, da so splošne norme v korist šibkejšemu, za razliko od tega, kar so trdili njegovi relativistični tekmeci, sofisti (in za njimi novoveška misel). Kdor skuša abstraktne, splošne norme relativizirati glede na konkretnost položaja, ta se ne postavlja v bran šibkejših, pač pa močnejših, kot je učil Sokratov sofistični sogovornik Trazimah, saj tam kjer ni pravil, tam kjer je džungla, zmaguje pač močnejši. In vidimo, da če s Sokratom in vso klasično filozofijo stojimo na strani abstraktnih načel, potem moramo stati tudi na strani konkretnega in ne abstraktnega pojmovanja volje, kot nas učita sv. Tomaž in za njim kardinal Caffarra in okrožnica Veritatis splendor, saj je sicer (poleg že navedenih argumentov) možno na osnovi kakršnegakoli strahu ali pritiska (in ti so vselej na delu) voljo razbremeniti kakršnekoli odgovornosti za ravnanje v danem primeru, kar pa pomeni, da se lahko poslovimo od kakršnekoli obče zavezujočnosti moralnih zahtev. Razumeti po luteranski šegi, da je poudarjanje zapovedi farizejsko, nikakor ne postavlja teh ugotovitev pod teološki vprašaj, pač pa le pokaže, da je Lutrova teologija (ki je zadnje čase v Vatikanu nenavadno čislana…) po svojem bistvu novoveška, tj. realtivistična in sofistična. Jezus, kot vemo ni prišel, da bi postavo razveljavil, ampak da bi jo dopolnil (Mt 5, 17).

 
Značke:

30 komentarjev

  • Mislim, da se je že z naukom o zdržnosti šlo predaleč. Nauk ne more biti popoln. Niti tak, nezmotljiv. Nauk še ni življenje. Vemo, da ima sam papež spovednika, kljub svoji nezmotljivosti?! Čemu bi ga rabil?
    Nauk se mora držati zdrave pameti. In tu je že zdržnost šla predaleč.
    Prešuštvujeta. In to je vse. Bog lahko odpusti tudi to, če hoče. Le mi tega ne moremo vedeti.

  • Spet se izogibamo dogodku:

    Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 1-11)

    Naj bodo te Jezusove besede izhodišče in ne Platonovo modroslovje.

  • Ivo Kerže

    Dragi AlFe, se mi zdi, da imate malce slab spomin. Že ne vem kolikič je bilo pojasnjeno, iz moje strani, pa še iz strani drugih, da si ta odlomek razlagate po protestantsko. Ni poanta tega odlomka, da Jezus reče grešnici, da je OK, da je grešila in da ji On odpušča ne glede na to ali ona misli še dalje grešiti ali ne (Lutrov nauk o “simul justus et peccator”). Poanta je, da se je spokorila, On ji je odpustil in ji rekel (kar mora biti njen trdni sklep) naj ne greši več. Če je ni kamnal, še ne pomeni, da ne obsoja njenega greha. Problem AL je v tem, da zgleda, da reče prešuštnikom, da je OK če so prešuštniki. In to ni pravoverni, katoliški nauk. Vam je to razumljivo?

    • Dragi Ivo,
      na podlagi katerih besed sklepate, da se je spokorila? Niti pokesala se ni. Oziroma v odlomku ni ničesar, kar bi lahko sklepali na to.

      Dragi Ivo,
      podobno je s temi grešniki, ki imajo dejansko dve ženi. Kako veste, da se ni spokoril? Da mu ni Bog odpustil recimo prvo zablodo? Da mu ni rekel: “Pojdi in ne greši več?”

      Dragi moj Ivo,
      vi razmišljate čisto po janzenistično. Zdi se, da nimate ne ljubezni ne usmiljenja. Zdi se, da vero jemljete kot pravo.

      • AlFe, s tem ko Jezus pravi: pa ne greši več, torej pričakuje, da ne bo več grešila.

        Da ne bo več grešila, je potrebno njeno predhodno globlje spoznanje, da je to, kar je počela, nekaj slabega in zanjo in za druge škodljivega ter od sedaj naprej nezaželenega. Kar je oblika pokore.

        Tudi v duhovnosti velja, da nobeno kosilo ni zastonj. Božja milost je v tem, da imamo možnost globokega spoznanja svojih nepopolnosti in napredovanja k popolnosti. Toda če ponujene božje roke ne sprejmemo, ostajamo tam, kjer smo. V grehu. Zunaj Evangelija in milosti.

        • Gospod Tine,

          upam, da veste razliko med človekom in Jezusom: “Človek bo vedno grešil!”

          Človek vedno znova pada v greh, vendar ima milost vedno znova vstati, če hoče.

          In ne! NE! N E !
          V krščanstvu velja, da je kosilo odrešenja zastonjski dar Boga. Z ničemer in prav ničemer si ga nismo zaslužili! Po Božji milosti bomo odrešeni po veri!

          Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. (Ef 2, 8-9)

          Gospod Tine,
          malo trdo sem vas prijel in se opravičujem. Ste pokazali, kako lepo oblikujemo Boga po svojih željah. Na koncu od Boga ostane samo malik in pa bistvo: ODPUSTKI in NE GLEJ, KAJ DELAM! POSLUŠAJ!

          • Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. (1Jan26,6).

            Ne ljubite sveta in tudi tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, nima ljubezni do Očeta, kajti vse, kar je v svetu – telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedenje – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in poželenje mineta, kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnost. (1Jan2, 15-17).

            In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. (Jan5, 4).

          • g. AlFe: “Po Božji milosti bomo odrešeni po veri!” Ker ne utegnem kaj več, samo sprašujem: kaj pa (naša) dela in ravnanja? Jezus nas je odrešil, brez nas ali posvetovanja z nami. Toda da bi to bilo že dovolj za naše zveličanje (mimogrede: to bi lahko bila tudi neke vrste diktatura (teokratura??), prisila, neupoštevanje človekove svobodne volje)? V evangelijih je vendarle še kakšen ‘pogoj’ ali vsaj namig … Jezusovo odrešenjsko delo nam je omogočilo, da bomo zveličani, če izpolnimo še ‘svoj del’ – ponavljam se: ne bo nas odrešil proti naši volji ali če se ne ravnamo po ‘priporočilih’. Tudi tako hud zna biti: “Proč izpred mene v peklenski ogenj!” Janzenizem gor ali dol – o peklu je Jezus dovolj slikovito kaj povedal.
            Drugače pa sv. Avguštin pravi: “Bog nas je ustvaril brez nas, ni nas pa hotel zveličati brez nas.”

          • Gospa Marta,
            Bog, Jezus in Sveti Duh so vam porinili v žep vstopnico za nebesa in tudi plačali. Če jo pa boste koristili ali ne, je pa čisto vaša stvar. Pri tem ste popolnoma svobodni! Lahko greste tudi na žur v pekel.

            Pekel? Omenili ste pekel? Ah, kar brez skrbi, saj je prazen. Vsi peklenški so namreč tu! 😉

            Gospa Marta,
            če vi mislite, da se lahko z deli odrešite, potem verjamete v samoodrešenje. Saj vem, da vi tako ne mislite. Je pa res, da dela včasih kažejo na vero … ampak saj veste … Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! (Mr 10,18)

            Gospa Marta,
            predlagam vam taktiko, ki jo bom tudi sam koristil. Na sodni dan bova opravičevala najina dobra dela z nezavestjo. Takrat sva bila v nezavesti pa je moral Bog premikati najine roke. Saj nama ne more zameriti tega, kajne? Sicer pa je On kriv, saj vse, kar naredi, je dobro.

      • Ivo Kerže

        Dragi AlFe, to kar Vi navajate proti meni so vse tipični, dolgočasni, že milijonkrat videni protestantski očitki katolištvu. Ste mogoče protestant? Povejte, da vem s kom se pogovarjam. To se mi (ponavljam že nevemkolikič) glavni problem pri odzivih na problematiko na AL na Slovenskem: ljudje (taki, ki zase mislijo, da so katoličani) reagirajo povsem po protestantsko na to temo. In je zelo težko nekomu, ki je (nehote!) kriptoprotestant pojasnjevati z razumskimi razlogi o veri nekaj, ko je pa on (kot kriptoprotestant) prepričan, da razum in vera nimata nič skupnega (Lutrov “sola fide”), da je uporabljati logiko v vprašanjih vere farizejsko, pravniško ali kaj že… a ja, pri nas je popularen tudi očitek janzenizma.
        Lepo bi, skratka, prosil sogovornike, da preidemo k vsebinski debati o AL. Da, skratka, tudi če se s kritiki AL ne strinjate, se skušate argumentirati v stilu Buttiglioneta, Fastiggija itd. Skušate njihove in podobne argumente še dodatno razviti, poglobiti itd. Je Buttiglione janzenist, ker skuša logično (tudi cerkvenopravno) argumentirati svojo obrambo AL? Je morda tudi Fastiggi janzenist, ker počne točno isto? No, vidite. Zato pa lepo prosim, skušajmo dvigniti nivo debate o tej temi na – ponavljam – vsebinsko in kolikor mogoče up to date raven.

        • Ja, dobro ste zapisali. Problem je, da ste namesto ljubezni uporabili pravo. Z razumom priti do Boga je izredno težko, z ljubeznijo pa zelo lahko. Ne pozabite:

          Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. (Mt 11,25)

          Kar se tiče protestantov, ne pozabimo na njihov izvor. Nastali so, ker v tedanji Cerkvi ni bilo dovolj Ljubezni. Se strinjate? Zato bodimo zadržani, predenj jih obsodimo, do nimajo prav. Mogoče tudi v sedanji ni veliko ljubezni? Mogoče se tudi danes po Vatikanu sprehaja Satan?

        • Napačni prevodi cerkvenih besedil znajo bit zelo delikatna zadeva. Sploh v tako pomembnih besedilih kot je AL ali molitev Oče naš.

          • ???
            Trdite, da je napačen prevod v Oče naš? Tako bi lahko razumeli vaš komentar.

          • Kolikor se spomnim, naj bi bila pri prevodu te molitve neprimerna zveza ‘ne vpelji nas v skušnjavo’: kako neki naj bi nas On, ki nam želi samo dobro, vodil ali napeljeval v skušnjavo (to je bolj ‘posel’ ta-črnega)? Gospod, ki mi je o tem govoril, je kot bolj primerno navajal “ne daj, da pademo v skušnjavo” ali pa “ne vpelji nas v preizkušnjo” (ali mogoče celo “ne daj, da podležemo skušnjavi”?).
            Nekaj popravkov tudi drugih (mašnih) besedil je predvidenih v novem prevodu misala, za katerega pa ne vem, kje je obtičal (že vsaj dve leti je tega, kar sem slišala, da je bil dostavljen v Vatikan).

          • Tako je kot pravi marta. O tem je pred časom razlagal tudi eden od menihov v Možinovi oddaji Pričevalci. Namesto: ‘ne vpelji nas v skušnjavo,’ naj bi bilo pravilneje: ‘ne vpelji nas v preizkušnjo’. Pomembna razlika v pomenu. In, vkolikor se prav spomnim, je bila napaka narejena že v prevodu v Latinščino ne samo iz Latinščine v Slovenščino. Se pravi je bila napaka še toliko večja saj se je s tem razširila na vse prevode iz Latinščine.

    • “Katera od teh dveh opcij služi konkretnim ljudem, ki so potrebni pomoči, in katera jih tlači? Nedvomno zadnja.”

      Tole je napisano dvoumno. Če sem prav razumel razlago v nadaljevanju: Zadnja (druga) opcija tlači ljudi, ki so potrebni pomoči, prva pa jim služi. Torej abstraktne, splošne norme so absolutne, volja pa je konkretna in relativna saj je odvisna od okoliščin. AL pa to obrne na glavo.

      To, da RKC ne dopušča zlahka razveze svetega zakona, je zelo staro dejstvo. Ker je v današnjih modernih časih to tako velik problem, bi morala RKC verjetno bolj stežka dopuščati zaveze v sveti zakon ali pa spremeniti normo. Morda smo dandanes ljudje res bolj lahkomiselni, vendar dočakamo tudi precej višjo starost kot so jo nekoč. V biblijskih časih je bila povprečna življenjska doba trideset do petintrideset let. Takrat je bilo lažje obljubit zvestobo do groba.

  • Toplo priporočam ogled video posnetka na yotube,Bližnji su nam i oni koji pljuju po nama(don Aton Šujić).

    • Če prav razumem, govornik govori o tem, da v rimo-katolištvu tempelj nima več istega namena kot v židovstvu temveč je židovski tempelj v rimo-katolištvu sam Jezus. Jezus je utelešen Bog, tako potem on lahko tudi postavlja absolutne norme, a je hkrati tudi človek kar pomeni, da so te norme narejene po meri človeka.. Iz tega sledi, da bi morda morale RKC-jeve norme biti vseeno malenkost bolj fleksibilne. V nasprotju s tem kar trdijo kritiki AL.

  • Razmišljam, čemu služijo zapletene definicije in razlage v mnogih dokumentih, ko pa je vendarle znano, da je preprosto zapisana misel razumljiva vsem, tako preprostim kot učenim, medtem ko je zamotana in komplicirana (včasih) težko razumljiva celo najbolj izobraženim – utegne pa biti podlaga za različne interpretacije in besedne dvoboje (oz. mnogoboje). Jasnim, preprostim, nedvoumnim besedam težko prevračaš pomen in jih ‘vsegliharsko’ sproti, po potrebi trenutne situacije razlagaš.

    Jezus je bil direkten, neposreden, konkreten. Kdor je hotel, ga je razumel – brez možganskega naprezanja, teološkega razglabljanja, iskanja ‘lukenj’ ali skritih sporočil. Marsikdaj je poslušalca ‘udaril po glavi’, tako da je kdo tudi ‘žalosten odšel’ (prim. Mt 19,22), ker ni (mogel/hotel??) izpolnjeval Jezusovih ‘kriterijev’.

    Še prej pa je, tam okrog Sinaja, bilo slišati: »Če boš to izpolnjeval, te bom varoval.« Ponudba Božjega varstva – če želiš/m. Pogodba: dam – daš. Bog je ne prelomi, človek pa … No, kdaj bi rad Boga prepričal, da ve in zna bolje, kot On, ki verjetno ni vedel, kako se bodo časi spreminjali … Pa rad bi kaj naredil po svoje (mimo ali celo proti kakšnemu ‘členu’ v pogodbi) in pričakuje, da bo Bog kljub temu brezpogojno nudil svoje ‘usluge’ in enostransko izpolnjeval svoje ‘obveznosti’ do nas. Kriza besede, obljube, odgovornosti … Človekove, seveda.

    Ni sicer povsem na to temo – pa tudi ne prav daleč: nekoč, ko je bilo govora o ‘brezmejni usmiljenosti’ dobrega očeta, sem cerkvenemu učitelju postavila vprašanje, kako razlaga, da je prvi korak vendarle naredil ‘izgubljeni sin’: pokesal se je, to priznal in sklenil, da bo spremenil obnašanje. Pripravljen je bil poravnati tudi (vsaj nekaj) škodo, ki jo je povzročil (»Vzemi me za hlapca …«). V odgovor sem dobila diplomatsko spleteno, zatikajočo se zgodbo, ki naj bi sicer ne bila zapisana v Svetem pismu, a obstaja v izročilu, o tem, da je oče že prej pošiljal svoje služabnike, naj gredo po njegovega (‘izgubljenega’) sina. Ni me prepričal in nisem dobila enoznačnega odgovora. Če bi bil ta detajl pomemben/resničen, ne vidim razloga, da ne bi bil zapisan v Svetem pismu.

    Pač pa Bog spoštuje našo svobodo. Odpušča nam, če mu to ‘dovolimo’: če ga za to prosimo in pokažemo namen, da se želimo v prihodnje izogibati takim grešnim dejanjem. Tako so nas nekoč učili pri verouku. Je danes kaj drugače?

  • Z avtorjem in tradicionalisti se že v osnovi ne strinjam, da bi ločenim in ponovno v zvezi ali ponovno civilno poročenim kar v načelu in počez rekli, da so prešuštniki. Prešušništva od davno ni malo ( ne nazadnje so bordeli vedno imeli veliko prometa, tudi v manj sekulariziranih časih) in zdi se mi neprimerno ta pojem uporabljati prvenstveno v kontekstu kategorije ljudi, katerih prejemanje obhajila je tu vir nesoglasij. Mislim, da se konkretnim ljudem s to oznako dela krivico in se jih pregrobo sodi.

    • Jezus jih je tako imenoval in ne neki tradicionalisti…
      Res imaš prav, da mi ne moremo tega ponavljati v njegovem imenu. Vendar je tu meja glede odveze. Meja med Bogom in Cerkvijo. Cerkev je na zemlji, ni v nebesih.
      Zato je formalno gledano to edina rešitev. Obsojanje pa ni na mestu, ker je Bog večji in odpušča po svoji volji in ne po volji Cerkve ali nas.

    • Bordeli so pa sploh neka posebnost, ali bolje Slovenija je neka posebnost, ker jih pri nas sploh ni. Slovenci, narod poštenih, delavnih, čistih… ja, dalo bi se razpravljati.
      In bordeli s prešuštvom nimajo neposredne povezave. Prostitutke dobijo odvezo brez posebnih zadržkov.

      • Prostitutke seveda ne štejem za prešuštnice, pač pa znaten del njihovih klientov. Seveda je v današnjih seksualno precej razpuščenih časih prešuštva v izobilju tudi izven bordelov.

        Cerkev pa ima v zadnjem času toliko škandalov s področja seksualne morale svojega kleriškega stanu in celo vrhov znotraj njega ( pedofilnih, homoseksualne promiskuitete), da je toliko bolj na mestu zadržanost glede nagnjenosti do strogega presojanja laikov z nekega pediestala. Najprej je treba pometat pred lastnim pragom.

        • Ti prvi sodiš druge, govoriš pa o zadržanosti do presojanja.
          Medtem pri AL sploh ne gre za problem sojenja, ampak za podeljevanje svetega. O spoštovanju svetega govorimo. Vsi pa lajajo “ne sodite” drugih, medtem ko sami sodijo na vsa usta.

  • Ta teden smo brali Evangeljske besede iz Mateja:”Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta,matere,žene,otrok,bratov,sester in celo svojega življenja,ne more biti moj učenec!”Mt18.18
    Pa vendar se ta beseda NE izključuje z zapovedjo ljubezni do bližnjih! In povedana je vsakemu učencu!
    Strinjam se z IF-om:Če torej ne gledamo,poslušamo in ne beremo ter ne razločujemo besed, stvari,dejanj,življenj,odnosov med osebami in v skupnostih posamezno in sproti predvsem pod vodstvom in v luči Sv.Duha,ampak se raje zatekamo v nujno krivično posploševanje,bomo vedno našli razloge za krivično pohujševanje.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI