Polom, ki ga (do te mere) ni bilo

Aleš Maver 6.11.2017 6:38
 

Priznam, pred štirinajstimi dnevi sem za rezultat predsedniških kandidatov iz vrst desnosredinske opozicije tudi sam uporabil besedno zvezo “hladen tuš”. Kljub temu me je po volitvah do neke mere presenetilo zatrjevanje nekaterih akterjev na desni sredini sami o epskih razsežnosti njihovega (domnevnega) poloma 22. oktobra.

Zgodil se je prestiž

 Seveda, dobra petina glasov, ki jo je opozicijska četverica (ali peterica) vknjižila, težko velja za uspeh. Pogori tudi v primerjavi z vsemi dosedanjimi predsedniškimi volitvami, celo s tistimi leta 1992, na katerih je absolutno kraljeval Milan Kučan. Toda zdi se mi, da je vendarle potrebno upoštevati kontekst. In ta je bil tokrat tak, da v vlogi favorita nismo imeli opraviti zgolj s priljubljenim dosedanjim predsednikom, marveč hkrati s prvim predsednikom sploh, ki se je vsaj malo potrudil za volivce desno od sredine. Glede na povedano ni bilo moč zares pričakovati, da bi desna sredina lahko posegla po volilni zmagi. In imel sem občutek, da so večino predvolilnega obdobja podobno razmišljali vsaj v največji opozicijski stranki in se jim skladno s tem ni zdelo vredno potratiti vse energije. Nekako je prevladala ocena, da bo šlo za tisti tip volitev, na katerih bodo ob favoritu imeli priložnost za promocijo predvsem politični igralci, ki sicer sodijo bolj v drugo ligo. Podobno se je recimo dogajalo na avstrijskih predsedniških volitvah leta 2010, ko sta ob nepremagljivem Heinzu Fischerju nastopila samo kandidata svobodnjakov in obrobne stranke kristjanov (njen kandidat je potem vknjižil spodobnih pet odstotkov). Po volitvah je sicer treba reči, da je pri nas svojo priložnost zares dobro izkoristil samo Andrej Šiško, ki si je naredil precej reklame. Za Gibanje za otroke in družine in Slovensko ljudsko stranko bo volilna polomija namesto promocije prej ovira kot promocija v že tako zahtevnem boju za vstop v parlament. Ljudmila Novak je nekje vmes predvsem naredila domačo nalogo.

Zakaj se je taktično verjetno pravilna zadržanost po volilni nedelji sprevrgla v razočaranje? Predvsem zato, ker se je izkazalo, da je bil drugi krog vendarle dosegljiv in da bi, kljub temu, da v njem ne bi bilo prave možnosti za zmago, že uvrstitev v finale prinesla ogromen prestiž. Ki je zdaj pač splaval po vodi, čeprav bi ga bilo možno doseči morda že s tem, da bi Romano Tomc poslali v ring prej in za spoznanje bolj zagnano. Skupna desnosredinska kandidatura bi bila kajpak še boljša, a je treba spet odkrito povedati, da tako daleč kot letos do nje ni bilo še nikoli.

Če pa je nauk prvega kroga, da ob hladnem razumu pri volitvah igra pomembno vlogo tudi prestiž, z vidika opozicije nikakor ni vseeno, kako se bo razpletel finale. Predstavljajte si zalogo prestiža, ki se bo nabrala, če bi se še en novi maziljenec, ki ga je levi esteblišment ustvaril tako rekoč iz nič, sprehodil do volilne zmage. Argument, ki ga je v teh dneh občasno slišati, češ da bi Šarčev uspeh skrajšal seznam “novih obrazov” za parlamentarne volitve leta 2018, je na prvi pogled vabljiv. A desnosredinska opozicija tako ali tako ne more računati na prodor, če ne zlomi uroka “novih obrazov” z nasprotnega pola kot takega in ljudem ne dopove, da gre od Pahorjeve do Cerarjeve vlade ravna črta istih vsebin v malenkost drugačni embalaži.

Vzhod ima ključe 

Ob vseh bolečih spominih ponuja prvi krog predsedniških volitev nekaj dobrodošlih informacij o trenutnem slovenskem volilnem zemljepisu. Na parlamentarnih volitvah bi utegnila biti opoziciji v prid nekakšna utrujenost, celo pasivizacija tistega dela volilnega telesa v osrednji Sloveniji, predvsem v Ljubljani in okolici, ki je levi sredini s svojo nadpovprečno podporo prinesel zmago 2008 in 2011. Ni sicer moč reči, ali gre za to, da je te volivce nagovarjal zlasti Zoran Janković, ali pa gre res že za zasičenost z recikliranjem vedno istega pod krinko “novih obrazov”. Toda ključe do preboja ima očitno v rokah (severo)vzhod države, ki je odločil referendum o drugem tiru in najbolj podprl Boruta Pahorja v prvem krogu. Gre prav za tisti del Slovenije, kjer so robovi političnih izbir najmanj ostri in kjer so si volivci v zgodovini tudi največkrat premislili. Prav zato je precejšen politični dosežek Janeza Janše in SDS, da sta v teh okoljih zmagovala neprekinjeno od leta 2004 do leta 2014, ko sta oddala ogromno glasov in je tukaj triumfirala SMC. Zato bo morda ključen odgovor na vprašanje, kaj bi lahko prineslo uspeh v teh krajih. Zdi se, da ob nekakšni štajerski varianti sredinskosti na severovzhodu najbolj cenijo ljudi akcije (za kakršnega jim je svoje dni očitno veljal Janša) in vtis bližine navadnemu državljanu.

P. S. Potencialna spodbuda za slovensko desnosredinsko opozicijo prihaja ta vikend s Slovaške. V zelo podobnem okolju, kot je naše, je levosredinski premier Robert Fico v soboto doživel najhujši poraz, odkar se je zavihtel na premierski stolček. Na pokrajinskih volitvah je opozicija zmagala v petih od osmih pokrajin, tudi v dosedanjih trdnjavah Ficove Smeri, kjer je premier dolga leta kraljeval s svojim levim populizmom. Zmagovalka je koalicija klasičnih liberalcev in krščanskih demokratov.

 
Značke:

8 komentarjev

  • Franc Mihič

    Za spravo in demokracijo!
    Borut Pahor je prvi predsednik RS, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo. Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Ni mu uspelo. Spremembi sta nasprotovali SD in SLS. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača. Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, sicer bo slaba perspektiva za demokracijo in spravo.
    http://www.delo.si/novice/politika/pahor-bi-prekinil-ledeno-dobo-v-politiki.html

    • Predlog spremembe iz delovega članka ne izgleda slabo. Sem prepričan bi bilo bolje kot sedaj.

      Jaz bi dodal še eno točko: Odpravo drugega kroga volitev za predsedniškega kandidata (če bi bila odprava volitev predsednika države prevelik zalogaj). Mi volilci nismo gvinejski prašički. Če hočejo politiki od nas spoštovanje naj najprej tudi sami pokažejo spoštovanje do nas.

    • PS: Pa res, skoraj sem pozabil, in še drugo točko: Omejitev trajanja predsedniškega kandidata na en mandat.

  • Franc Mihič

    Bolje ne bo nikoli
    Spet smo pred volitvami, pred tekmo, ki v bistvu ne odloča o ničemer drugem, kot le o tem, kdo bo zasedel predsedniško delovno mesto. Mnogo škode nam ne more prinesti ne en in ne drug, ker ta naša državica niso – hvala bogu – ZDA, Rusija ali Severna Koreja, kjer predsednik lahko zaneti svetovni požar, koristi pa tudi ne, ker to ni v njegovi moči in ker nam izkušnje z njimi to potrjujejo. A bi vendarle veljalo prvikrat v svoji mladi zgodovini poskusiti s človekom brez »rdeče« preteklosti, saj sta tako prvi kot drugi predsednik bila nekdanja komunista in v času teh treh mandatov je bila izpeljano preoblikovanje družbene lastnine, imenovano tudi rop stoletja, ko so nekaznovano izropali večino tedanjih slovenskih podjetij. Tudi zdajšnji predsednik BP iz istega partijskega legla ni naredil prav nič za delavstvo, saj je kot nekakšen socialdemokrat vodil vlado, pa so takrat lahko firme poslovale, ne da bi delavcem vplačevale za invalidsko-pokojninsko blagajno, kot je bil primer z rogaško steklarno. Sedanji ali bivši komunist na čelu kapitalistične države torej ne pomeni nekaj dobrega, zdravega, ampak kvečjemu nekaj pokvarjenega, nepoštenega, nenačelnega. Vsaj to si ne zaslužimo.
    Jožef Praprotnik, Jesenice

    • diler resnice

      Primerjava Amerike,Rusije z Severno Korejo je pa le malo preveč diletantska ali ne analitik! Povod za svetovno vojno pa ni samo v rokah popredsednikov.Za WWI je bil atentat G.Principa

    • Kaj je bil pa za WWII potem ?

  • svitase

    Ni kaj, odlična, realna analiza avtorja!

  • svitase

    So pa izidi in vse okoli njih kot naročeni, kot opozorilo stvarstva, da desnica samokritično odpravi še vse pomanjkljivosti, ki jo slabijo in njene volilne rezultate.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI