Brez recepta

Marko Rijavec 22.10.2017 6:31
 

 

»Učitelj … Povej nam torej, kaj se ti zdi … « (Mt 22,17)

Krščanstvo ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe.

Misel ob evangeliju, 29. navadna nedelja

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13)

Vprašanje o davku, ki so ga učenci farizejev in herodovci postavili Jezusu, je bilo podobne teže. Judje so davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja.

Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. Diplomatsko se je izvlekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Vendar pa njegovega odgovora ne smemo razumeti samo politično spreten odgovor, temveč predvsem kot jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav.

Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe.

Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

Marko Rijavec je duhovnik, pesnik in bloger .

 
Značke:

9 komentarjev

  • Lepo.

  • Strinjam se z avtorjem,ki tu iz primera Jezusove opredelitve do javne zadeve -torej politične?- na drugačen način potrjuje moje mnenje,da tudi npr.voliti=izbirati med različnimi možnostmi v življenju skupnosti- ne more biti kar ukazana”krščanska dolžnost”,ampak le premišljena svobodna odločitev-zanjo pa učenci prevzemamo tudi odgovornost in se naprej učimo tudi iz posledic svoje odločitve.

  • Cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, nikakor ni nekaj “diplomatskega”. Kristus ni nič “izvlekel”. Kristusa imamo za kralja in vladarja vesolja, pa naj bi se “diplomatsko izvlekel”?!
    Sem pa že večkrat slišal kaj podobnega o Kristusu, kako je vedno znal reči “nekaj vmes”. Tega pa res ne bi smeli tako enostavno sprejemati.

    Kristusove besede niso “nekaj vmes”, nekaj politično korektnega, ampak nekaj kar ločuje meso od kosti!

  • V članku tega avtorja, in pa vsaj v enem nedavnem članku drugega avtorja, dobim občutek v smislu, da kdor ne verjame v Boga pravzaprav avtomatsko nima nobenih vrednot. Jaz sem prepričan bi to bilo preveliko poenostavljanje. In s tem pravzaprav demoniziranje tako ateizma kot politeizmov. Praktično pa v naših krajih predvsem demoniziranje ateizma seje dodaten razdor med ljudi.

    • Se strinja, da avtomatizem ni na mestu. Sta vsaj dve vrsti ateistov, vsaj dve. Za ločevanje med tema dvema vrstama pa lahko uporabimo besede, ki jih najdemo v Svetem pismu:

      Kdor ni proti nam, je za nas. (Mr 9,40)

      “Demoniziranje ateizma” je pa zanimiv izraz, ker demoni in njihov poglavar Lucifer verujejo v Boga. Le borijo se proti njemu.

    • Se mi zdi spet preveč splošno merilo. Ni logično saj proti katolikom so v nekaterih pogledih tudi protestanti.

      • Saj proti katolikom so v principu vsi. Ni torej toliko problem v tem kdo je proti nam, ampak kako priti do tega, da je Bog z nami?!

        • Se lahko samo strinjam. Kdo je proti nam je dosti manjši problem od tega, da je Bog z nami. A ni tako? Kljub temu, da naš krščanski Bog ni maščevalen. Se pravi naš Bog se bolj trudi biti naš prijatelj kot naš vladar. Tako se zaradi tega po eni strani ne rabimo tolk sekirat vendar smo mu s tem, po drugi strani, bolj dolžni prijateljstvo vračat. Enostransko prijateljstvo najbrž ni preveč obetavno prijateljstvo, čeprav ima Bog neskončno usmiljenje.

  • .. “nekaj nikdar do konca definiranega’
    —–
    Nepopolni smo, vsaj to bi lahko priznali. Vsaj ta lastnost bi nas lahko združevala, če že nobena druga ne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI