Zanikanje in zamolčevanje krščanske tradicije je izpraznilo evropskega duha

Ivan Štuhec 21.10.2017 6:55
 

Evropi je uspel izjemen zgodovinski podvig, da je poleg sprave med zahodnimi, v drugi svetovni vojni še sprtimi državami vzpostavila mir in da so v devetdesetih letih z miroljubnimi sredstvi bili prisiljeni odstopati do zob oboroženi komunistični voditelji.

Oblast in mir

Druga temeljna vrednota, ki so si jo ustanovitelji moderne Evrope postavili za cilj, je bil mir. Prva velika preizkušnja za Evropo na tem polju se je zgodila tudi po letu 68, ko so se po zahodno evropskih državah pojavile radikalne revolucionarne skupine, ki so se navdihovale pri teoretikih revolucije. Bili smo priče destabilizacije evropskih demokratičnih oblasti, atentatov na politike in civiliste in nekakšne revitalizacije neomarksističnih in socialističnih idej v kontekstu katerih se je Titova Jugoslavija znašla kot nekakšen vmesni model med komunizmom in kapitalizmom. To je šlo tako daleč, da so Kardeljev samoupravni socializem prevajali v svetovne jezike.

Razkorak med bogatimi in revnimi deželami je postajal vse večji, s tem pa tudi ugodna tla za marksistično ideologijo, ki se je posebej prijela v latinsko ameriških državah. Svetovni mir je ogrožala atomska oborožitev in hladna vojna med Rusijo in Ameriko ter ostalimi zahodnimi državami. Veliko se je govorilo o t.i. tretji poti, kar bi naj pomenilo nekaj vmes med socializmom in kapitalizmom. Vse do ustanovitve evropskega parlamenta, smo malo vedeli in slišali, kaj se je dogajalo med evropskimi državami podpisnicami rimske pogodbe leta 1954. Slovenci smo bili trdno zasidrani v komunistični Jugoslaviji in imeli tudi najbolj vplivne ideologe v njej. O kakšni drugi skupnosti kot o jugoslovanski je bilo prepovedano misliti, kaj šele pisati in govoriti.

Prihod Poljaka na papeški sedež je v marsičem spremenil tok zgodovine in iskanje novih rešitev. Atentat na Janeza Pavla II. je pokazal kako pomembna in usodna bo njegova vloga v prihodnosti, saj je bilo popolnoma jasno, da je po t.i. pisti Bulgari, po bulgarski poti, ki je peljala tudi čez takratno Jugoslavijo in Slovenijo, ruska tajna policija najela muslimanskega Turka, ki je streljal na papeža po dveh letih njegovega pontifikata. Danes vemo, da ga je pred smrtjo obvaroval čudež po Fatimski Mariji in da je po atentatu dobil večjo moralno moč v svetu, kot vse ruske in ameriške atomske bombe skupaj. Evropa je stala pred novo prelomnico, ali bo odpravila totalitarni komunistični sistem po mirni poti ali z novim prelivanjem krvi. Potrpežljivo vztrajanje poljskih delavcev in drugih povezanih v Solidarnosc je deset let pripravljalo konec komunizma, ne samo na Poljskem ampak tudi na celotnem področju za železno zaveso.

Evropi je uspel izjemen zgodovinski podvig, da je poleg sprave med zahodnimi, v drugi svetovni vojni še sprtimi državami vzpostavila mir in da so v devetdesetih letih z miroljubnimi sredstvi bili prisiljeni odstopati do zob oboroženi komunistični voditelji. Padec komunizma je združil nemški narod, katerega voditelj Helmut Kohl se je zavedal, kaj dolguje vzhodnim evropskim narodom, ki so vsi po vrsti vzpostavljali nov demokratični družbeni red in trkali na novo politično skupnost, na evropsko skupnost ter na obrambno povezavo, ki bi nas naj zavarovala pred morebitnimi novimi oblikami nasilja in okupacij.

Evropa je tako uspela uveljaviti vrednoto miru na dva načina, najprej na podlagi sprave med sprtimi narodi, za tem pa na podlagi mirnega rušenja totalitarnega komunizma in mirnega vzpostavljanja novega družbenega reda. Ta dva modela nas učita, da je mir mogoč samo na podlagi dialoga med sprtimi in na podlagi miroljubnih sredstev, ki ne povzročajo novih in novih ran in konfliktov.

Vrednotno oddaljevanje zahoda in vzhoda

Na prelomu stoletja je dobršen del evropskih narodov postal povezan v evropskem parlamentu in v drugih evropskih institucijah. S tem pa se je odprla pot ne samo razvoju, napredku in blagostanju, ampak birokratizaciji, oddaljevanju institucij od državljanov, dajanju prednosti interesom pred vrednotami, iskanju dobička v sredinah, ki so se komaj znale odpirati svobodnemu trgu, izogibanju transfuzij iz preteklosti, dvojnim ali trojnim hitrostim razvoja in sprejemanju liberalnih idej, kot novega uradnega evropskega svetovnega nazora, ki je našel svojega najboljšega sogovornika v nekdanjih komunistih in njihovih z marksizmom okuženih nasledniki

Pluralizem, demokracija in svoboda so postali ščit za vsiljevanje novih in novih teorij o človeku in njegovem dostojanstvu. In na tej točki se je ustvarila razpoka med nekdanjim vzhodom in zahodom. Zahod je vse bolj izgubljal stik s svojimi ustanovitelji in njihovo kulturo ter vrednotami. Vzhod pa je večinoma izpraznjeni ideološki prostor nadomestil z vrednotami, ki jih je komunizem prepovedoval. Nacionalna država in nacionalni ponos sta postala pomemben mobilizator za poudarjanje svoje različnosti. Vera in njene vrednote so se vrnile tako skozi vzgojno izobraževalni kakor skozi sistemsko pogodbeni odnos med državo in verskimi skupnostmi ali celo nacionalnimi Cerkvami. Problemi v islamskih državah in pritisk muslimanov v Evropo je dodatno in močno polarizira, sicer institucionalno povezane evropske države.

Liberalni pogled na kulture in religije se je uveljavljal skozi različne pravne poti. Zanikanje in zamolčevanje krščanske tradicije ter popolna odprtost v globalni svet, brez kakršnih koli drugih kriterijev kot individualnih, je izpraznila evropskega duha do te mere, da je seveda nastal novi prostor za levičarske in desničarske ekstremne ideologije, ki se, ali z nostalgijo ozirajo po egiptovskih loncih ali pretiravajo z domoljubjem v smeri nacionalizma in v populizmu iščejo odgovor na nove izzive in konflikte, ki jih prinaša begunska in migrantska kriza. Slednja je padla v evropski prostor, ki se lovi ob vprašanjih identitet. Najbolj sramežljiv in zadržan je prav do krščanstva, do tiste, ne samo religiozne osnove Evrope kot take, ampak do krščanstva v sekularnem smislu, ki je kot religija od svojega ustanovitelja naprej ustvarila prostor za pomembno, da ne rečemo usodno, razlikovanje med duhovno in svetno oblastjo, med sekularno družbo in versko skupnostjo. To, česar v nekaterih bivših komunističnih deželah ne razumejo in ne sprejemajo, je propagiranje individualističnega, liberalnega in univerzalističnega multikulturalizma, ki bi naj dobil domovinsko pravico na mesto tradicionalne religioznosti, ki je v veliki meri prispevala k padcu neke druge ideologije in njenega sistema, katerega cilj je bil podoben, zanikanje narodnosti in zlitje v internacionalizem. Da je upor proti tem trendom po nekod v smeri nacionalizma in populizma, je razumljivo, saj vsak ekstrem sproži nasprotnega. Ampak tega dejstva in pojava si na zahodu ne razlagajo tako, ker so prepričani, da so ideologije mrtve in da smo mi že sprejeli vse demokratične principe združene Evrope. Pri tem pa pozabljajo, da je transfuzija preteklosti na zahodu in vzhodu pomembno drugačna. Na zahodu je internacionalizem in z njim multikulturnost in multireligioznost rasla iz določenega opravičenega občutka krivde nekdanjih kolonialnih sil. Večina na vzhodu s tem ni imela težav. Amerika in Kanada kot primer multikulturnih držav, vse do danes nista uspeli preseči segregacijskega načina sobivanja različnih religij in kultur. Tudi v Evropi je podoben pojav, tako v Franciji, Angliji in Nemčiji.

Pripis uredništva:

Objavljamo tretje in četrto poglavje predavanja »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, ki ga je dr. Ivan Štuhec imel na srečanju v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo. Srečanje je bilo v soboto, 14. 10. 2017 v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Uvodna poglavja tega predavanja so dostopna TUKAJ.

Naslednja poglavja predavanja, ki ga je dr. Štuhec naslovil »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, bomo objavili v prihodnjih dneh in tednih.

 
Značke:

3 komentarji

  • svitase

    Ali je že kaj prekosilo krščansko vrednotno bit človeka?

    Nasprotniki krščanstva in s tem krščanskih vrednot, sodijo danes krščanstvo po krščanskih odpadnikih, torej tistih, ki so krščanstvo zlorabili ali s svojim načinom življenj teptali, pa so kljub temu trdili, da so kristjani.

    To je enako kot bi človeka sodili le po tistih, ki izničujejo človekove plemenite vrednote, na pa po tistih, ki jih negujejo v življenju. In bi tako zaključili, da človek nima več življenjske perspektive.

  • Podirajo evropski zeleni gozd, da bi ostalo le suho drevje!

    Zakaj pa nočejo podreti le suha drevesa?!

  • Pri nas se velikokrat zasledi, do potrebujemo predsednika, ki bo deloval povezovalno med Slovenci – med levico in desnico: “Biti predsednik vseh Slovencev je tisto, kar potrebujemo.” Nekateri se izrazijo nekoliko drugače in bolj jasno: “Predsednik mora biti všeč ljudem.” Tako mišlenje je polomija, ki neizogibno vodi v brezno.

    Prišleki (begunci) mislijo drugače. Oni vedo, da se ljudje lahko zedinimo edino okoli Boga. Zato so tudi tako uspešni. Jasno pravijo: “Vsak človek mora biti všeč Bogu. Tudi politik.” Zakaj je potem obnašanje prišlekov (beguncev) kljub občudavanja vrednemu stališču nevarno? Žal ne vedo, da je pravo središče življenja Odrešenik.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI