Naj Pahor končno reče komunistom adijo. Mogoče mu bo zrasla hrbtenica.

Blaž Vodopivec 20.10.2017 6:10
 

dr. Blaž Vodopivec

Simpatično predvolilno tekmo kvari nesrečno dejstvo, da je zmagovalec že dolgo znan. Slovenski volivci so v svoji brezčasni modrosti spoznali, da je Pahorja, najslabšega predsednika vlade doslej, bog ustvaril za predsedniško funkcijo, kot jo opredeljuje slovenska ustava. Lahko Pahor v drugem mandatu kaj pripomore k temu, da bo Slovenija končno dobila politiko, ki se je ne bomo vsi sramovali? Predsednikovanje je ena najtežjih služb v državi. V petih letih mandata je efektivnega dela za kakšnih pet dni. Zevajočo praznino odsotnosti realnih pooblastil in smisla predsedniki napolnijo s projekcijo svoje osebnosti. Kučan se je posvetil predenju senčnega gospodarsko-političnega omrežja, ki se je izkazalo za rak rano našega razvoja in normalnosti. Drnovška je zaneslo v new-age mesijanstvo. Türk je praznino polnil z drugo obliko praznine, naduto pompoznostjo.

Praznina, s katero praznino funkcije polni Pahor, se mi zdi od vseh še najbolj simpatična. Če biti predsednik ni ravno pomembna vloga, zakaj bi se pretvarjal, da je. Če na dogajanje v državi praktično nima vpliva, je dejansko eden od nas, ki ga tudi nimamo. Čisto prav, da nam pride vsaj smetnjake izpraznit.

Pahorjev populizem mene osebno ne moti. Niti miška mala niti friziranje blondink niti Instagram. Ne moti me niti to, da noče biti moralna avtoriteta (o tem nekaj kasneje).

Mene pri Pahorju najbolj čudi, in seveda tudi moti to, da nikakor ne more prerezati popkovine s svojo partijo. Na čisto formalni ravni, ne more se predstavljati kot nestrankarski ali nadstrankarski kandidat, če njegovo kandidaturo na volilno komisijo prinese celoten centralni komite. Na hujšo patologijo kažeta dve bolj temeljni zadevi:

  1. Pahor je po političnih prepričanjih čisto drugje kot SD. Je tisto, kar je bilo nekoč znano kot tretja pot, ali še nekoliko bolj desno od tega. Za razliko od stranke, ki jo v fundamentu nese v vedno bolj maoistične poglede. Pahor na primer podpira privatizacijo. Eden najpomembnejših projektov v njegovem mandatu vodenja vlade je bil logistični holding, s katerim bi nemškim železnicam prepustil vodenje in odgovornost za razvoj velikega dela slovenske logistike, vključno z železnicami in Luko Koper. Pri tem ga je minirala njegova stranka. Kot pri vseh drugih poskusih reform in normalizacije gospodarskega sistema. Prav zaradi obstrukcije v lastni stranki je bilo njegovo vodenje vlade ena hujših katastrof, ki so prizadele našo državo v njeni kratki zgodovini.
  2. Po padcu vlade je stranka Pahorja izpljunila in potem se je kot self-made man, partiji navkljub, reinkarniral kot predsednik ljudskih src. Javna skrivnost je, da so danes, v tem trenutku, v tej kampanji, resnični centri moči v ozadju njegove stranke tisti, ki si najbolj prizadevajo, da bi ga odstranili s predsedniške funkcije.

Zakaj Pahor po vsem tem in ob vsem tem še vedno opleta s podporo SD in zakaj tej stranki dovoli, da opleta s to podporo, mi je nedoumljivo. Je že bolj predmet psihodiagnostike kot politične analize. Bolj ga tepeš, bolj maha z repom. To ni vedenje osebe s hrbtenico.

Pahorja pozivam, naj še pred volitvami, ta teden, jutri, izjavi nekaj podobnega:

»Spoštovani bivši tovariši in tovarišice. Zahvaljujem se vam za ponujeno podporo, vendar je ne želim in je ne sprejemam. Tudi potrebujem je ne, v resnici vi potrebujete mojo podporo, a si je ne zaslužite. Oziroma, bolje rečeno, ne zaslužijo si je vaše škodljive ideje, ki jim moramo preprečiti, da bi še kdaj dobile pomemben vpliv na slovensko prihodnost. Vi ste pa seveda vsi krasni fantje in dekleta. Ampak vaše nazadnjaške ideje socialnega inženiringa, centralnega planiranja in državnega kapitalizma bodo Slovenijo pripeljale v mizerijo, tako kot so jo že enkrat. Zato nikakor ne želim, da se šlepate na moji priljubljenosti, ker bom v tem primeru (še enkrat) soodgovoren za beden razvoj svoje države.«

Lahko bi tudi preprosto rekel: »Ker želim biti predsednik vseh Slovencev, ne želim kandidirati s podporo nobene stranke.« Tisto zgoraj pa bi si zgolj mislil. To bi bil vsekakor velik prispevek k normalizaciji naše politike. Pahor pa bi lahko iz ljudskega predsednika in edinega političnega gospoda pri nas postal še državnik s hrbtenico.

Na koncu še misel o moralni avtoriteti. Verjetno nihče izmed tistih, ki okrog tega zganjajo največ cirkusa, ni pričakoval, da bo Pahor rekel »splav je umor« ali kaj podobnega. Nasprotno, njegovi bivši delodajalci in ekosistem, ki so ga nasadili po akademski sferi in »civilni družbi«, so besni, ker se kot predsednik ni po njihovem zgledu zaganjal v vsakogar, ki ni poravnan z njihovo progresivistično agendo…

Celotni prispevek je bil 18. 10. 2017 objavljen na PRSTAN-u

 
Značke:

14 komentarjev

  • svitase

    Vseskozi je bil igrača svoje stranke. Tako kot so oni želeli, tako je bilo.
    Premierskega položaja sploh ne bi smel prevzeti, ker bi moral vedeti, da nima te sposobnosti, avtoritete.

    Res pa je, da je pri levičarjih še najbolj demokratičen in da ima sposobnost povezovanja, ki jo dozira njegova stranka.

    Očitno je obremenjen s premierskimi negativnimi izkušnjami, ko je večkrat izvisel, ker ga njegovi niso podprli.

    Če ni dovolj aktiven predsednik, pa naj bo aktiven državljan v vlogi predsednika.

  • domoljub1

    Ja Blaž, lahko bi tudi preprosto rekel: »Ker želim biti predsednik vseh Slovencev, ne želim kandidirati s podporo nobene stranke.«, vendar tega ni rekel in si je nepremišljeno nakopal dolg do te stranke. Svojim strankarskim kolegom se tudi na tvoje prigovarjanje formalno ne bo odrekel, intimno pa zagotovo nikoli.
    Verjetno je Pahor kot človek res vreden tvojega slavospeva. Toda za državnika,voljenega od vseh državljanov, ki bi kljub omejenim pristojnostim moral imeti hrbtenico, Pahor nima potrebnih sposobnosti.
    Bolj kot kdajkoli Slovenci potrebujemo »Ordnung und disziplin«, ki je odločil avstrijske parlamentarne volitve. Tega pa Pahor ne more ponuditi.
    Zakaj?
    Če ne drugega, se mora v prihodnosti oddolžiti stranki, ki mu je na stroške stranke zbrala podpise za predsedniško kandidaturo.
    Glede nahrbtika pa Pahorja bremeni kar pomemben utemeljen sum.
    Kakšen?
    Če so naslednje navedbe Bojana Požarja na požareport resnične (Pahor se jim sedaj vztrajno izmika), kar vedno bolj verjamem, da so:
    »Predsednik vlade Borut Pahor je za sporne iranske transakcije izvedel septembra 2010. Takrat naj bi mu tudi povedali, da bo “slabo za vlado in NLB, če afera pride v javnost”. Premier Pahor naj bi to sprejel, vendar zahteval, da se zadeve uredijo in transakcije ustavijo. In res, nekaj tednov kasneje je sporne iranske transakcije uradno prepovedala Banka Slovenije.«,
    so naš sedanji predsednik, kot tudi vse ostale uradne osebe, ki so vedele za obravnavano pranje iranskega denarja, utemeljeno osumljeni storitve kaznivega dejanja, ker so opustili ovadbo zoper storilce in pomagače tega pranja iranskega denarja.

    Zelo žalostna in tragikomična je ugotovitev komentatorja IGOGA (požarreport): V DEŽELI IDIOTOV VLADAJO KLOVNI.

    PS: Meni se zdi pomenljiv pred kratkim objavljeni zapis Mateja Avblja: »Na tej točki spoznanja smo predvsem tisti, ki prisegamo na politični liberalizem, prisiljeni v paradoksalno izjavo. Potrebujemo močno državo! Za učinkovit boj proti vsem mogočim interesnim skupinam, ki parazitirajo na skupno dobro, še posebej pa zoper tiste, ki jih tako rekoč ni več mogoče ločiti od pojma mafijske skupine v klasičnem pomenu te besede.«

  • To ni res, da je Pahor ” bil igrača svoje stranke”. Je pa res, da ob moči znanih in manj znanih ideoloških in interesnih ozadij slovenske levice marsičesa bolj prelomnega v izvršni funkciji ( zlasti kot predsednik vlade) ni uspel izpeljati, ker ni bilo podpore ne v stranki, ne v koaliciji. Svoja stališča je pa sprejemal avtonomno in delno po njih uspel voditi stranko. Vodopivčeva analiza je v tem zelo dobra.

    Mislim pa, da avtor pričakuje preveč, ko predlaga direktni afront Pahorja s svojo ( nekdanjo) stranko. Ne samo, da to ni v njegovem karakterju, ampak tudi taktično ne bi bilo pretirano modro. Saj bi mu znatno ožilo dosegljiv volilni krog.

    Lahko bi pa brez pretiranih besed res šel na volitve mimo svoje nekdanje stranke. Desni ( desno-sredinski) volilci bi mu lahko zamerili dejstvo, katera stranka ga zdaj kandidira. Ampak kot kaže mu niti ne preveč.

    • Desni volilci so namreč ravno tako revolucionarji. Dol s kraljem, bi lahko bila ravnotako tudi desna krilatica. Zato pa komunistom uspeva tako dolgo vse kar si zaželijo.

      • Ni res! NI in ni pa ni res!

        Mi na desni imamo svojega kralja in to je sam veliki Janez, ki bo do smrti kraljeval! Pa naj se Tonin na dva dela pregrizne!

  • Sarkazem

    To kar predlaga pisec je popolna iluzija in se nikakor ne bi moglo zgoditi. Naj naštejem nekaj razlogov.
    G. predsednik je otrok prejšnjega in enakega sedanjega režima, ki mu dolguje vso svojo kariero in vse svoje funkcije od otroških hlačk pa do danes. V tem sistemu je bil vzgojen, v tem sistemu je živel, živi in bo živel. Kljub posameznim prebliskom drugačnosti, se mu nikakor ne more odreči.
    Naš politični sistem je silno podoben iranskemu (mogoče zato tudi poznane medsebojne usluge). Absolutni vodja, nad katerim je samo nebo, je verski in ideološki ajatola z gremijem svetovalcev. Od njega zavisi vse, tudi kdo sme kandidirati za predsednika ali poslanca ter celotno ideološko gibanje. Brez vrhovnega verskega voditelja se na politično- gospodarskem področju ne more zgoditi ničesar. Za red poskrbi njegova revolucionarna garda. Predsednik je lahko nekoliko drugačen, lahko se celo nekoliko zameri ajatoli, če bi se pa le preveč, bi bil takoj onemogočen.
    In ker je še mlad, se po poteku mandata ne more kar upokojiti, ampak bo uspešneje kot Türk odskočil na visoko mednarodno službo, kar bi mu bilo v primeru pretirane nepokorščine takoj onemogočeno. Tako se je zgodilo BMZju, ki pa je starejši in se lahko vseeno smehlja iz upokojenskega fotelja.

  • Neverjetno, kako vsi zlahka nasedejo lepim obrazom in prijetnim besedam. Čeprav, če jih pozorno poslušate, boste našli Pahorja, ki nič ni spremenil niti je kdaj to hotel. A IF pa kar samo še, da ga v nebesa ne prikuje. 🙂

  • Funkcijo predsednika Slovenije bi bilo potrebno ukiniti!

    • No ja. Po tej logiki lahko ukinemo kar celo Slovenijo.

      Sveti Avguštin je zapisal: “Kaj je država brez pravičnosti? Nič drugega kot roparska tolpa.”
      ==================================================
      Avguštin se je rodil leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki, materi Moniki in očetu Patriciju. Uvrščamo ga med prve odločilne filozofe krščanskega srednjega veka.

  • Kakšno naivno pisanje, samo dva primera, ker niti nisem še prebral do konca:

    “Mene pri Pahorju najbolj čudi, in seveda tudi moti to, da nikakor ne more prerezati popkovine s svojo partijo.”
    ========================

    Ne more oz. ne sme, ker drugače ne bi bil predsednik. Vse razno razne “trzavice” s svojo stranko so navidezne.

    ” … Pahor na primer podpira privatizacijo. ”
    ========================

    Pahor je pripravljen podpreti karkoli samo, da bi se obdržal na funkciji predsednika.
    Vedno je rad všečen vsem, vsaj na nekih točkah, tako se lažje prikazuje kot “vsem razumevajočega”. V resnici nima lastnega mnenja, ker je politika zanj igra z edinim ciljem biti na čim višji in čim bolj protokolarni funkciji.

    Kdo se ne spomni njegovega pozerstva kot predsednika vlade pred polno dvorano podjetnikov pred katerimi je požel močan aplavz za svojo izjavo: “Javni sektor bi lahko bil pol manjši”

    Na to so ostro reagirali sindikati javnega sektorja, in kaj je naredil Pahor. Posipal se je s pepelom in se izgovoril, češ, da je to izgovoril v smislu: “da če bi postavljal javni sektor na novo od začetka”.

    Pahor je največji škodljivec med vsemi politiki, ki so bili na visokih funkcijah. Če do njega izraža simpatije nekdo, ki se prikazuje kot liberalec je to prav žalostno, če ne že škodljivo.
    Kaj naj si obeta Slovenija s takimi liberalci?

    • Riki: “Ne more oz. ne sme, ker drugače ne bi bil predsednik. Vse razno razne “trzavice” s svojo stranko so navidezne.”
      ========================

      … v resnici pa deluje v korist levice kjerkoli more.
      Spomnite se kako je predlagal 4 sodnike, pa bi jih lahko samo 3, ker je vedel, da bo parlament izločil četrtega: Jakliča, ki so se ga v resnici želeli znebiti. Podlo in preračunljivo.
      Vprašajte Jakliča kaj si on misli o tem.
      Vprašajte sebe kaj bi si mislili o tem, če bi bili na njegovem mestu.

  • No sedaj sem prebral še (skoraj) vse komentarje, in na hitro še članek do konca (ostanek tega bom komentiral pozneje, sploh patetično priporočilo).

    domoljub1: “Ja Blaž, lahko bi tudi preprosto rekel: »Ker želim biti predsednik vseh Slovencev, ne želim kandidirati s podporo nobene stranke.”
    ============================

    Pa IF-u, pa mogoče še komu tudi:

    Pahor se je na kandidaturo za predsedniške volitve prijavil kot NESTRANKARSKI KANDIDAT.
    Ko sem to prvič videl sem bil presenečen in si rekel, no poglej po Kučanu je še on deponiral partijsko knjižico.

  • Prej mu bodo brada in brki zrasli kot hrbtenica 😀

  • A Blaž Vodopivec snubi Boruta Pahorja v Prstan?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI