J. Dežman za Mladiko o pravici do groba in spomeniku žrtvam vseh vojn

Jože Dežman 20.10.2017 8:18
 

Prikrita grobišča v Sloveniji (http://www.geopedia.si/)

Predsedniške volitve bodo v bistvu referendum o vprašanju, če je pravica do groba danes splošno sprejeta. Slovenci bodo povedali, če se s spravnimi dejanji in besedami Boruta Pahorja strinjajo. Jaz mislim, da se.

Danes smo že v fazi izvedbe, kako to pravico uresničiti. V nedeljo, 22. 10. 2017, ko se odločamo, kdo bo naslednjih pet let na čelu naše države, bodo pokopališču na Vidmu pri Dolenji vasi pokopali žrtve, izkopane iz brezen pri Konfinu.

Čisto nekaj drugega pa je z zavestjo o tem, kaj je prav in kaj ni, kaj se sme in kaj se ne. To ni tako enostavno. Ali je družba množične umore zaščitenih oseb (civilisti, vojni ujetniki) že prepoznala kot zločin? Država je to prepoznala, sankcionirala, kriminalisti delajo. Dobršen del zagovornikov komunističnega partizanstva pa ne. Pravim pa, da ne bodimo preveč nestrpni. Če pogledaš v Ameriko, boš našel še danes sinove unije in sinove konfederacije s parolami iz njihove državljanske vojne, tudi v Španiji so napetosti še žive, mrtvi še niso pokopani, da o Grčiji ne govorimo, o novejših nacionalnih razkolih pa sploh ne. Huda jama je sprožila toliko reakcij, toliko različnih ljudi me je na pogrebu nagovorilo, nekaj se je premaknilo, ker je toliko dejstev in resnice zunaj. V bistvu je bilo veliko investiranega. Potreben je bil seveda čas, a smo ga kar dobro izkoristili.

O spomeniku žrtvam vseh vojn, ki na Kongresnem trgu v Ljubljani stoji od julija, mislim, da je uspel, doživel je polemike z leve in z desne. To je spomenik vsemu trpljenju, ki si ga je človek povzročil na tem prostoru, gre za najbolj bazično definicijo. Je tudi perfektno prazen, tak, da lahko sprejme vse mrtve. Kot podoba Marije Pomagaj na Brezjah, ki za vse tam stoji. Po drugi strani je ta spomenik neusmiljeno zrcalo za žive. Zanimiv je, ker, kakorkoli ga obrneš, so tam vsi in so vsi naši. Izbrani Župančičev verz »Domovina je ena, vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt« je mogoče ponesrečen, a je postavljen podpodno, da ne moti. Ta spomenik od nas tudi zahteva, da se spominjamo vseh žrtev, ki so povezane z vojno: strašno zapleteno izhodišče. Spomniti se moramo ne le žrtev vojne in revolucije, temveč tudi vseh ubogih beguncev, predvsem otrok, iz Posočja, ki so med prvo svetovno vojno umrli v izgnanstvu zaradi okužb, lakote, vseh žrtev španske gripe, ki je bila posledica vojne, žrtev stalinističnih sodnih procesov pa vse do ubežnikov, ustreljenih na meji, predvsem tu na vašem koncu.

Spomenik na Kongresnem trgu je izenačil vse mrtve in postavil obvezo, ključno podstat, da lahko začnemo dialog o nadaljnjem urejanju mesta mrtvih. V tej nesrečni Sloveniji gojimo neizmerno željo po simbolnih vojnah in tisti, ki so najbolj glasni, se v glavnem posvečajo svojim strastnim obračunom in ne nameravajo odkopati kogarkoli. Če bi ta želja bila, bi v 25 letih to že uredili, komunistična veteranska organizacija pa bi lahko že marsikaj popravila. Nemci so se okoli spomenika žrtvam holokavsta v Berlinu prepirali dvajset let. Padali so razpisi, pobude za in proti, na koncu je odločila politika po hitrem postopku, namenili so mu 70 milijonov evrov in spomenik je impozanten. Naš spomenik ta volumen impozantnosti, hvala Bogu, ima. Zdaj je na vrsti temeljna sprememba v ravnanju vseh, ki se z žrtvami in njihovo dediščino ukvarjamo z različnim pristopom, nimamo pa skupnega izhodišča za nov pristop. Že leta 2006 smo snovali pobudo za oblikovanje novega zavoda za oskrbo grobov vojne in revolucije. Vendar najprej se je potrebno sporazumeti o tem, kje smo ter kam, kako, zakaj hočemo.

Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je morda najbolj “večen” organ v tej državi. Večkrat je bil že napisan predlog z leve, da nas ukinejo, lansko leto so zganjali pravega hudiča z desne. Od leta 2009 do leta 2015 smo bili zelo na hladnem, a smo vprašanje prikritih grobišč in pokopov obdržali v javnosti. Saj drugega tudi nismo mogli, kot da smo opozarjali na odprte teme. Komisija trenutno uživa podporo predsednika republike Boruta Pahorja, deloma Cerarjeve vlade, tudi opozicije, predvsem pa doživljam pozitivne odmeve od ljudi, za katere si ne bi mislil, da se bodo opredeljevali do te problematike. Zdaj smo proračunsko preskrbljeni, na razpolago imamo 500 tisoč evrov letno, ki nam zadostujejo za sondiranja, označevanje morišč in grobišč v naravi (križ, ograja, informacijske in usmerjevalne table), za raziskave, izkope in pokope posmrtnih ostankov žrtev.

V vseh teh letih smo si priborili status foruma, ki je sposoben te stvari urejati. Tisti, ki bi rušili našo komisijo, si prevzemajo razmeroma veliko politično tveganje, ker bi potem nekdo moral prevzeti vse to garanje nase, če bi hoteli, da se delo nadaljuje. Ves čas so se tudi preko teh tem lomila velika politična vprašanja. Politična usoda nekdanjega predsednika republike Danila Türka je pokazala, da te tematike niso ravno drugorazredne. Türk je govoril tudi o političnem manipuliranju z žrtvami, a greh manipulacije in norčevanja nosi predvsem njegova stran, ki vztraja s strašnimi napadi komunističnih veteranov na pravno državo in ženevske konvencije, ki ohranja sistem varovanja in razvijanja revolucionarnih privilegijev z lažmi in škandaloznimi izjavami raznih častnih občanov mesta Ljubljana, pa tudi samega župana, ko tuli, da domobranskih spomenikov v Ljubljani ne bo. Lahko bi mu kdo tudi povedal, da jih ima pred nosom krepko več kot pet.

Novih vlad, predsednikov, imenovanj novih odgovornih se ne bojimo. Saj menda nihče ni neskončen. Seveda, vse je možno, a posebnega pritiska osebno ne čutim več. Z zgodovinarjem Mitjo Ferencem in kriminalistom Pavlom Jamnikom smo naše delo tako izpopolnili, da je to postal zapleten mehanizem, ki se ga ne da kar tako izbrisati. Smo že v zgodovini. Še vedno pa ni samo od nas odvisno, kako teče letni program, tudi zaradi napetosti med potencialnimi izvajalci, ki se prijavljajo na razpise. Tako začetek odstranjevanja naminiranega skalovja na posmrtne ostanke umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov lahko ustavijo pritožbe, revizija.

 

Pripis uredništva:

Celoten prispevek je objavljen v reviji Mladika (št. 7, l. 2017), kjer je v fokusu te številke daljši intervju z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, ki ga je pripravila Erika Jazbar na temo reševanja temeljnega vozla matičnega naroda, in sicer na konkretni ravni dostojnega pokopa vseh slovenskih vojnih in povojnih žrtev ter na antropološki ravni iskanja takih prijemov in gest, ki bi slovenski družbi vrnili notranji mir.

 
Značke:

8 komentarjev

  • Mesto mrtvih? Ne!
    Nihče ne ruši komisije!
    O tem spomeniku in o teh novih kamnitih šotorih pa je očitno samo to, da ste nekrofil. In kot nekrofil zasedate mesto direktorja te komisije.

  • lansko leto so zganjali pravega hudiča z desne
    ===========
    Res? Le o čem vi to, kjer naj bi bil pravi hudič!?

  • Spomenik na Kongresnem trgu ni ničesar izenačil in dva bloka tudi ne moreta izenačiti nekaj, kar zahteva konkretna dejanja izenačitve. In teh ni.

    Žrtev revolucionarnega nasilja in žrtev obrambnega delovanja pred tem nasiljem sta žrtvi, a nista izenačeni. Če sta izenačeni, pomeni, da se zločin izplača ali se vsaj tolerira.

    Kdaj bomo končno bobu rekli bob in se prenehali sprenevedati?

  • slehernik

    Spoštujem gospoda Dežmana, njegovo delo in
    prizadevanja.

    V spomeniku, kakršen je, pa ne najdem nobene primerne simbolike, še najmanj o kakšni spravi ali spoštovanju takšnih ali drugačnih žrtev. Navsezadnje “žrtvam vseh vojn” ne pomeni nič, saj vprašanje ali smo za vojno ali za mir tačas ni nobeno ključno vprašanje našega preživetja.

    Tako spomenik še najbolj spominja na dejstvo, da se z njim med nami kot gnili temelj te družbe ohranjata laž in čaščenje zločina, čeprav bi moral s svojim sporočilom predvsem oboje do kraja razkrinkati.

  • Zemljevid dokazuje, da je Slovenija bila eno samo barbarsko morišče!

    Tudi iz samega pisanja gospoda Dežmana izhaja, da bi na spomeniku na Kongresnem trgu moralo pisati:

    “Žrtvam vseh vojn in nasilne revolucije”

  • Upravičeno sprašujemo:

    Koliko te barbarske miselnosti je še v Sloveniji in v kakšnih oblikah se še pojavlja?

    Očitno je še, saj se pojavlja v naslednjih oblikah:

    – Še premalo so jih.
    – Pustite že enkrat te kosti
    – Mene to ne zanima…

    • slehernik

      Koliko barbarske miselnosti je še?

      Za ustavno večino – ne se varat, da je drugače in da se barbarska miselnost drži le manjšine.

  • Tudi tile hočejo prikriti in ohraniti barbarsko miselnost:
    – Poglejmo le v prihodnost, ne v preteklost!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI