J. Treven: Za nas so sveti kraj Teharje

Časnik 16.10.2017 12:27
 

»Umirali so častno, z molitvijo na ustnicah. Pred nami vstajajo kot vzor poguma in zvestobe do konca. Zvestobe Bogu, narodu in domovini.  V sled povedanemu: ”Svojci ne moremo sprejeti tega, da naše drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Maribor”.«

Svojci ne moremo sprejeti tega, da naše drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Maribor. Za nas so sveti kraj Teharje.

Objavljamo nagovor Judite Treven na spominski slovesnosti na Teharjah, 1. oktobra 2017

Prišli smo na ta sveti kraj Slovenske zemlje, da se poklonimo spominu neizmernega trpljenja in mučenja; spominu tistih, ki so po strahovitem mučenju že tu omagali in počivajo pod temi kupi smeti in industrijskih odplak, ki nas obdajajo; spominu tolikih od tu neznano kam odpeljanih v smrt, spominu skoraj do smrti izstradanih, ki so zaradi mladoletnosti sicer preživeli, pa se je za njimi izgubila sled na poti domov, in spominu tistih, ki so se z zadnjimi močmi privlekli domov, a jih je še dolga leta mučil spomin na preživeli pekel Teharskega taborišča.

Tudi sama se prištevam med svojce tistih, ki so tukaj trpeli oz. bili s tega kraja odpeljani v smrt.

Teharje so domnevno zadnje počivališče očetovega strica, domobranskega častnika, ki so ga verjetno že tu, v taborišču, mučili in ubili. Od tu so v smrt, najverjetneje na Hrastniški hrib, odpeljali dva moja strica, očetova brata, domobranca, stara 20 in 22 let, skupaj še s 152 rovtarskimi domobranci. In tu sta ves Teharski pekel preživela moj oče, domobranec, ter stric po mamini strani, mamin brat, tudi domobranec. Oba je smrt obšla zaradi mladoletnosti. Vendar pa je za slednjega bila skoraj usodna totalna izstradanost.

O usodi mojih ljudi, sorodnikov in sorojakov ne pripovedujem, ker bi bile te zgodbe nekaj posebnega; to je samo del mnogih zgodb, ki so se dogajale v tistih težkih časih in so usodno zaznamovale naš narod. Verjetno bi skorajda vsak izmed vas tukaj prisotnih lahko pripovedoval o podobnih usodah …

Dogajanje na tem kraju v tistem usodnem času je presegalo čas in prostor. Ti ljudje, njihovo trpljenje in smrt, izvzemajo ta kraj iz običajne zgodovine in ga delajo nadčasovnega.

V svetopisemski pripovedi, ko se Bog razodene Mojzesu v gorečem grmu, beremo: »Bog je rekel: ”Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja”.« (2 Mz 3,5)

Kot da bi Bog Mojzesu hotel reči: »Kraj, kjer stojiš, je poseben, posvečen, zato si iz spoštovanja sezuj čevlje z nog in ne tacaj po njem, kot da je to navadna trava.«

Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem in smrtjo tolikih nedolžnih ljudi, ga spoštujmo in ne barantajmo z njim, kot da je to navadno zemljišče. S svetimi kraji se ne baranta! Tako kot Mojzes ni izbral gorečega grma za sveti kraj razodetja, pač pa je to storil Tisti, ki se mu je razodel kot »Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, tudi mi nismo izbrali Teharij. Temu kraju lahko le spoštljivo priznamo to, kar že je – sveti kraj Slovenske zemlje. Svetosti pa mu ne daje le trpljenje, pač pa tudi razodetje Boga, Boga naših očetov. Dobesedno. Na Boga so se v urah obupa, bolečine in smrti z molitvijo obračali tukaj zaprti. On jim je bil edina tolažba in upanje. O tem govorijo pretresljiva pričevanja redkih, ki so preživeli Teharski pekel, med njimi tudi pričevanje preživelega iz naših krajev (navajam dobesedno):

»Bili smo močno zastraženi. Ponoči nihče ni smel dvigniti glave. Ob sedmih zjutraj pa smo morali stati vsi brez izjeme. V skupinah po 10 so nas vodili na stranišče.

Na tej poti sem se srečal z nekaterimi oficirji, ki so jih komunisti že prej odgnali v bunker in jih tam mučili. Ko sem enega od njih šepetaje vprašal, kako je tam, me je zavrnil: »Grozno …«  Bili so vsi krvavi, modrikasto pegavi od udarcev. Iz oči jim je žarela groza prestane noči.

Tako sem se srečal tudi s svojim kuratom Francetom Kunstljem. Bledega in brez moči sta ga podpirala dva partizana. Bolj vlekel se je, kot hodil. Ko me je zagledal, je tiho dejal: »Reci fantom, naj obude kesanje: nazaj grede vam bom dal odvezo …« Naše skupine sem o tem obvestil: čete iz Rovt, Šentjošta in od Sv. Treh kraljev. Vse oči so bile uprte v kurata, ko se je vračal: dajal nam je odvezo. Ko so rablji to videli, so zarjuli: »Čakaj, hudič, pokazali ti bomo!« Odgnali so ga v bunker, skoraj nato pa so ga do pasu slečenega vrgli na razbeljen pesek: prste je imel zdrobljene, iz zapestja je tekla kri: k nam obrnjen je na pesku leže z razmesarjeno desnico še zmeraj delil odvezo …

Pobrali so nam rožne vence, z vratu so nam trgali križce in svetinjice in jih mendrali v prah. Čeprav so nam prepovedali moliti, smo kljub izmučenosti vztrajali v molitvi rožnega venca. Molitev nas je pomirila.« (Roman Leljak,  Zbornik Vetrinje, Teharje, Rog, Radenci: Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine, 2013, str. 109, povzeto po Odprti grobovi, str. 63-65).

Svetost pa se je dogajala tudi za tihimi vrati domov, kamor bi se morali vrniti očetje, možje, sinovi … Pa jih ni bilo. Ostale so same vdove s številnimi otroki, ostareli stari starši, neporočena dekleta, zdesetkana duhovščina … ena sama neizpeta žalost in praznina … Ti so nosili resnično težo dneva. V šoli so se nad otroki, še posebno nad tistimi brez očetov, znašale partizanske učiteljice, kmetije brez gospodarjev so stiskale težke obvezne oddaje, vdove so bile brez vsakih osnovnih socialnih pravic, niti vprašati niso smele, kje so njihovi možje … Edina uteha jim je bila Cerkev, kjer so jih nemalokrat bodrili, tolažili in opogumljali skorajda svetniški duhovniki, ki so bili deležni nenehnega zasliševanja in šikaniranja, svoje bivanje na župnijah pa so redno izmenjavali z bivanjem v zaporu in delovnih taboriščih. Po njih se je Bog razodeval kot Bog Tolažnik … Ljudje so trpeli in molili … in nekako preživeli.

Po mnogih letih smo končno prispeli do točke, ko lahko umorjene izkopljemo iz jam, brezen, rudniških rovov, globeli … in jih pokopljemo v blagoslovljeno zemljo ter jim postavimo nagrobnik. Tako imenovani pogrešani oz. zamolčani, ki so živeli le v spominu sorodnikov, so prišli v našo skupno zavest, postali so nekakšna last nas vseh. Imenovali so se odbori in komisije, o pomorjenih se je začelo odločati na višji ravni. Izkazalo se je, da te odločitve niso vedno usklajene s pričakovanji in željami svojcev pobitih. Leta zamolčanosti, odrinjenosti, ignoriranja, izključevanja in drugorazrednosti so v nas, svojcih, oblikovala še posebno občutljivost. Menimo, da imamo po naravnem pravu prvi pravico odločati o mestu prekopa, obredu oz. žalni slovesnosti, postavitvi nagrobnika itd.

Naj za konec navedem zadnji odstavek knjige, ki jo je napisal že umrli poljski filozof Leszek Kolakowski in nosi naslov Moderna na zatožni klopi. Glasi se takole: »Boj med Hudičem in Bogom v zgodovini ni zabaven. Edina tolažba, ki jo imamo, izhaja iz preprostega dejstva, da nismo pasivni opazovalci ali zgolj žrtve tega spopada, ampak udeleženci in da se bo naša usoda odločila na polju, na katerem tudi mi igramo in tečemo. Trivialno je to reči; ampak, kot velja za vse trivialne resnice, vredno je ponavljati.«

Vsi smo, vsak v svojem času, postavljeni pred izbiro med dobrim in zlom. Vojni čas je to izbiro izostril do konca. Vaškim stražarjem je življenje (beri umori nedolžnih ljudi s strani boljševikov) postavilo (beri vsililo) zelo težko izbiro. Šlo je za življenje ali smrt. Pogumno so  sprejeli odločitev, da se postavijo po robu brezbožnemu komunizmu in branijo svoja in življenja svojih bližnjih ter premoženje ljudi. Ob koncu vojne so se po zahrbtni prevari Angležev znašli v rokah komunistov. Do konca se niso izneverili svoji prvotni odločitvi. Umirali so častno, z molitvijo na ustnicah. Pred nami vstajajo kot vzor poguma in zvestobe do konca. Zvestobe Bogu, narodu in domovini.

V sled povedanemu: Svojci ne moremo sprejeti tega, da naše drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Maribor. Za nas so sveti kraj Teharje.

Vir: Nova slovenska zaveza

 
Značke:

16 komentarjev

  • To z zahrbtnostjo angležev bi lahko izpustili.
    Zelo pretresljivo pričevanje.

    • Zdravko,
      kako bi drugače kot zahrbna prevara poimenovali ravnanje britanskih častnikov, ko so 12000 slovenskih domobrancev, pa tudi veliko število Hrvatov in Srbov, ki so se po koncu druge svetovne vojne na avstrijskem Koroškem predali britanski vojski, zvabili na vlake pod pretvezo, da jih bodo odpeljali v Italijo, v resnici pa so jih sistematično predali Titovim partizanom oz. komunistom, ki so te ljudi nato zverinsko pomorili. Glede na skrajno nasilje, ki so ga komunisti izvajali drugod, je bilo njihovo brutalno maščevanje predvidljivo.

      Priporočam v branje knjigo Johna Corsellisa in Marcusa Ferrarja ‘Slovenija 1945, Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni’

      https://siol.net/novice/slovenija/britanska-vlada-bi-morala-izraziti-obzalovanje-zaradi-vracanja-beguncev-329811

      • Angleži (in tudi Francozi) so pred začetkom 2.sv. vojne nategnili že Čehe. Obljubili so jim pomoč, jim svetovali mobilizacijo, potem pa so jih v dogovoru s Francozi in Nemci postavili pred dejstvo, da se morajo odpovedati Sudetom in jih pustili na cedilu popolnoma same. Pokvarjenci od nekdaj.

      • Žal mi je, če so vam vsi sovražniki. Ko so angleži ugotovili kaj se dogaja, so tako 4. junija, če se ne motim, preklicali vračanje nazaj. Morda pa lahko rečemo, da so rešili veliko življenj…
        Toda ne, slovencem so vsi sovražniki. Tako je bilo od nekdaj in tako bo na veke vekomaj!
        Medtem pa mastimo komuniste. Bravo naši.

        • Zdravko,
          ne gre za zamere ali sovraštvo Slovencev do Angležev oz. Britancev.

          Gre za ugotavljanje resničnega poteka dogodkov. Za več kot dvanajst tisoč vojakov, ki so se predali Britancem in za družine teh vojakov so takratni dogodki imeli nadvse tragičen iztek, ki še vedno odmeva v sedanjosti.

          Avtor zgoraj omenjene knjige (res jo priporočam v branje), Britanec John Corsellis, ki je ob koncu vojne leta 1945 kot prostovoljec pomagal slovenskim beguncem v vetrinjskem taborišču, je o takratnem dogajanju dejal:

          “Menim, da je bilo vračanje domobrancev v Jugoslavijo ena večjih akcij britanske vojske, ki bi se je morali globoko sramovati. Jasno je namreč, da so se domobranci predali Britancem. Mi smo jim odvzeli orožje in jih zvlekli v taborišče. Pri normalnih pogojih bi bili vojni ujetniki in pod popolno zaščito Ženevske konvencije.
          Žal v vojnih časih prihaja do redefinicij. In domobrance smo redefinirali kot predane čete. S tem smo se odvezali odgovornosti do njih kot vojnih ujetnikov. Vemo, kaj se je zgodilo potem.”

          Zdravko, menda zaradi njegovih izjav ne boste trdili, da John Corsellis sovraži svoje sonarodnjake?

          Očitno tudi niste prebrali članka na povezavi, iz katerega bi izvedeli, da je poveljstvo britanske armade nameravalo iz taborišča v Vetrinju vrniti v Jugoslavijo tudi 6000 civilistov, večinoma žena in otrok domobrancev. V članku piše tudi, kdo in kako je preprečil vračanje civilistov.
          Seveda danes ni nobenega dvoma, da so britanski vojaki vsaj tem 6000 civilistom rešili življenja.

          • Eno je, ko anglež ponižno ugotavlja česa bi se morali sramovati, drugo je ko slovenec naduto ugotavlja, kdo je pokvarjen prevarant.

          • In tako v svoji nadutosti enim deli zločine, drugi zahrbtne prevare.
            Bog pa molči.
            Toda slovenec tega ne sliši.
            In povsem spregleda kdo je komu sovražnik: Slovenec Slovencu! Brat bratu. Narod sprt med sabo na smrt. Ampak ne pol proti pol, ampak vsak z vsakim!

          • Zdravko,
            ne vem, kaj mi očitate.

            Če prav razumem, hočete sporočiti, naj Slovenec ne sodi pripadnikov drugih narodov, kajti zločinov Slovencev proti bratom Slovencem ne manjka – to naj Slovenec razčiščuje, s tem naj se ukvarja in ne obtožuje drugih.

            A prevara je bila še vedno prevara, tudi če so jo izvedli pripadniki nekega drugega naroda.
            Le s prevaro je britanska vojaška uprava slovenske domobrance in ostale vojake, ki so se sami predali, uspela pospraviti na vlake ter jih potisniti v zločinske roke jugokomunističnih revolucionarjev.

            Nihče ne trdi, da so Britanci lastnoročno morili.
            Lagali pa so in z lažmi zapeljali ljudi, ki so upali na njihovo pomoč, v smrtonosno past.

          • Zdravko, krivičen si! Nič Slovenec ne ugotavlja, kar ne bi bilo res.
            To, kar ti očitaš, je zakuhala politika. Sprla narod na veke vekov. Če bi hotela, bi to lahko popravila. Počasi bi se vsi skupaj umirili,
            Samo da ji to ji ni v interesu. Ker bi zgubila oblast, samo za to gre.

  • Kapodistrias

    Angleškim mogočnežem (kraljem, predsednikom), ki bolj kot ne po pomoti kdaj pridejo k nam na obisk, je treba jasno povedati, da jim tega zahrbtnega dejanja demokratični Slovenci ne bodo nikoli odpustili. Nikoli!

    • Tako je! Slovenec ne odpušča, naj se ve! On samo govori o spravi, kar naprej.

      • Gospod Zdravko , imate kar strupen jezik , govorjenje o spravi je povsem
        naravna in etična zadeva , kar vas verjetno moti in s tem nehote zavračate
        spravo in očitno želite , da zadeva obstane na poziciji “status quo” , kajti
        postopek sprave je predvsem težaven za zavedene morilce , njihove potomce ,
        in zagovornike povojnih zločinov , ki jim hočeš , ali nočeš le leži na srcu občutek krivde , morda celo obžalovanje , vendar jih je navkljub vsemu požrl
        vrtinec komunističnih laži in bednega sprenevedanja , ki je več kot to , gre namreč za obstanek negatine selekcije ! Malo se zamislite g . Zdravko , kako počasi vendar vztrajno izumiramo eden od vzrokov je tudi sebičnost in pohlep
        ter nikaktšen odnos do domače , rodne grude in njenega preostalega življa !

        Andrej Briški

  • svitase

    Nov zločin nad zverinsko pobitimi slovenskimi domoljubi in njihovimi sorodniki je, da bodo zdaj počivali skupaj s hrvaškimi četniki v Mariboru,

    namesto na Teharski, danes sveti zemlji, kjer bi opominjali vse, kaj se je zgodilo in kaj se ne sme več zgoditi.

  • Saj za to gre pri vsej stvari, da ne bi nič opominjalo, pa da bi o tem čimmanj govorili in se čimmanj spominjali.
    Priporočljivo je samo spominjanje dveh kamnitih blokov na Kongresnem trgu, ki nedoročeno opominjata na nekaj. Ko nihče točno ne ve na kaj.

  • Tudi zame so Teharje in vsa druga morišča na Slovenskem sveti kraji.Tam glas krvi naših bratov z zemlje vpije k Njemu-prim.1mz4,10. Nihče tudi ne bo mogel preslišati tega vpitja in zemlja bo vrnila svoje mrtve.

  • Svitase , na hrvaškem so bili ustaši in nikjer ne piše , da so bili kar vsi po vrsti zločinci ,
    kajti zločin rodi nov zločin in kdo je bil največji zločinec v nekdanji kraljevini po
    kapitulaciji , v razkosani deželi med vojno ?

    Andrej Briški


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI