Narava in pokrajina (foto): Krasji vrh

Janez Mihovec 11.10.2017 7:34
 

Janez Mihovec – Krasji vrh 

Razgled nad Posočjem

Visoko nad Kobaridom se zahodno od Krna vleče dolg greben, ki se konča kot Polovnik nad Žago nekoliko pod Bovcem. Soči čisto pokvari željo, da bi po liniji najmanjšega odpora tekla ves čas naravnost proti jugu proti Jadranskemu morju. Zaradi Polovnika mora namreč narediti mogočen ovinek daleč naokoli.

Vse gornje Posočje je poln ostankov prve svetovne vojne. Prav Kobarid je kot Caporetto ostal v kolektivnem italijanskem spominu kot simbolj popolne polomije. Prav na tem mestu so Avstrijci in Nemci 24. Oktobra 1917 čudežno prebili frontno črto in enkrat za vselej naredili konec italijanskim ambicijam, da bi prodrli proti Dunaju. V Kobaridu se torej pod mogočno kostnico Svetega Antona zapeljemo čez Napoleonov most na drugo stran Soče in se mimo slapu Kozjek dvignemo proti slikoviti vasici Drežnica točno pod mogočno ostenje Krna. Tu zavijemo na levo in se popeljemo še do vasi Drežniške Ravne. Nad vasjo se asfaltirana cesta konča in makadamska pot, ki je delo italijanske vojske pelje do planin Zapleč in Zaprikaj. Cesta je bolj tako tako in se po njej peljite le v primeru, če se vam avtomobil res čisto nič ne smili. V vsakem drugem primeru je bolje, da se sprehodimo do planin kar peš.

Na obeh planinah je nekakšno sedlo med grebenoma Krasjega vrha in gora, ki vodijo naprej proti Krnu. Na tej točki sta se frontni črti obeh nasprotnikov pravzaprav tiščali druga druge skozi dolgo obdobje treh let. Pred sabo vidimo Javoršček in planine Predolina in Golobar, ki jih je držala avstrijska vojska. Zadosti razlogov, da je vsaka stran utrdila svojo frontno črto in se zavarovala pred vsakršnim presenečenjem. Italijani so samo na vzhodni strani imeli kar tri utrjene črte. Pa vse to ni prav nič pomagalo. V času preboja so Avstrijci prebili vse tri in se za povrh prebili še čez Sočo na Matajur, Kolovrat in Kobariški Stol ter prodrli v Furlansko nižino. Kako jim je to uspelo mi z današnjega vidika tudi približno ni jasno. Fizične prepreke v obliki naravnih ovir in vojaških utrdb se še danes zde skorajda nepremagljive.

Vzpon s planin nadaljujemo naravnost proti zahodu. Dobro uro hoda pod samim vrhom tik za grebenom najdemo ostanke čisto prave italijanske kasarne. Od nje je ostalo kup nekih zidov, spomenikov in betonskih stopnišč. Pa še čisto zaresni spomin na nekdanje vojskovanje. Na dnu mogočne vrtače je mogočna kovinska kletka v katero se začasno hranijo nevarni ostanki vojne, ki še danes leže vse naokoli. Od časa do časa  ko se jih nabere večja količina gredo nato v skupno uničenje. Ob vzponu mimo snežne jame preprosto ne moremo mimo tega, da si ogledamo kaverne, ki so nudile zavetje vojakom pred sovražnim obstreljevanjem. Tu in tam so v golo skalovje izdolbeni še topniški položaji, ki so služili obstreljevanju nasprotnika iz največje bližine.

Po treh urah precej napornega vzpona smo le na vrhu 1773 metrov visoke gore. Krasji vrh je eden bolj redko obiskanih vrhov Posočja. Pa nič zato. Smo v osrčju Posočja in pogled na okoli je pogled za bogove. Globoko spodaj sta vsak na svoji strani gore Kobarid in Bovec, nad njima pa gore Kaninskega Pogorja, Krna in nekje daleč v daljavi tudi očak Triglav.

Vzpon na Krasji vrh je vzpon po poteh zgodovine prve svetovne vojne. Gorske ceste, mulatere, bunkerji, kaverne in kasarne so neprijetni ostanke grozovitih časov minulega stoletja.

 


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI