Katalonska „slovenska pot“

Branko Cestnik 11.10.2017 23:5424 komentarjev
 

10. 10. 2017, pogled na Barcelono v trenutku, ko je zasedal katalonski parlament.(Foto: B. Cestnik)

Katalonci nimajo slovenskih številk. Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.

Edina težava, ki smo jo imeli v Barceloni nahajajoči se romarji, ko so v katalonskem parlamentu razglašali neodvisnost, je bil izpad mobilnega omrežja. Nastalo je nekaj minut mini panike, ker izpred Sagrade Familie nismo mogli priklicati avtobusnega šoferja, on pa ni mogel priklicati nas. To se je rešilo in odpravili smo se na panoramsko vožnjo po mestu. Na koncu kakšne zabarikadirane avenije smo videli množico podpornikov neodvisnosti, pri barcelonskem pristanišču so prežala številna policijska vozila, v zraku sta krožila dva helikopterja. Pravzaprav „običajen dan“ z nekaj protesti v jedru mesta.

„Joan, ti lahko čestitam za neodvisnost?“ sem povprašal sobrata ob našem povratku v Vic.

„Lahko. Mi smo neodvisni, ampak suspendirano neodvisni,“ se je šaljivo odzval.

Kot je ugotovil nekdo na Twitterju, so bili Katalonci sinoči neodvisni le osem sekund. Kajti takoj, ko je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont zagotovil, da je Katalonija izbrala neodvisnost, je suspendiral učinke tega političnega dejstva in ponudil roko dialoga Madridu ter izbral pot mediacije.

V Barceloni sem se včeraj za nekaj minut srečal s patrom Ramonom, prav tako prepričanim katalonskim domoljubom. Dejal je, da Katalonci vse skupaj dojemajo kot proces majhnih korakov. Velika krivda Madrida pa je, da se noče pogovarjati. Madrid trmari s svojim molkom in potuhnjeno grozi s pendrekom, Katalonci medtem zorijo za svojo državo. Tega se ne da več ustaviti, je dejal Ramon. Silno pomembno je, da ne pride do nobenega nasilja s strani pristašev neodvisnosti, je še dodal.

Družina Puigdemontovih je v klaretinskih krogih znana, saj je Carlesov brat pri klaretincih študiral teologijo. Lepo je bilo začutiti krščansko etiko iz sinočnjega govora za neodvisnost. Puigdemont se je zavzel za pogovor in spravno držo. Špance nikakor ne razume kot sovražnike in sovražna čustva nimajo mesta v katalonskem procesu osamosvojitve.

Zvečer je bilo moč na katalonskem in španskem spletu zaslediti razmišljanja o „slovenski poti“: poti postopnih demokratičnih dejanj. Kje so zdaj Katalonci na „slovenski poti“? Zdi se, da so včeraj imeli svoj 26. december. Povedali so, da bodo na podlagi referenduma tako ali drugače dobili svojo neodvisno državo, da pa morajo z dejansko neodvisnostjo počakati, da se razvije dialog z Madridom in EU. Kdaj bodo imeli svoj 25. junij, ni jasno.

Največji problem katalonske „slovenske poti“ je na dlani: Katalonci nimajo slovenskih številk. Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.

Bog blagoslovi Katalonijo!

Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.

 
Značke:

24 komentarjev

  • Vprašanje tudi koliko jih ni šlo volit zato, ker so bile volitve nelegalne..

  • In vendar, proces osamosvajanja so začeli.
    Odločili so se za počasnejšo pot, saj jim Država Mačeha noče prit nasproti, se noče pogovarjat.
    Ker je tako nekje napisano.
    Zelo velika je razlika z nami. Jugoslavija je imela takrat Miloševića.
    In še marsikaj drugega je bilo drugačnega.

    • In v čem je razlika med Miloševićem in Rayojem?

      Jaz vidim razliko drugje. Španija je po zrušenju fašistične diktature dobila vabilo v EU. Enako vabilo je dobila pred razpadom tudi SFR Jugoslavija. Če te takrat ne bi imeli bebca Miloševića in ostale bande po vseh republikah, bi vabilo sprejeli. Mi bi bili ena od regij v Jugoslaviji, članici EU. Danes bi bili natanko v enaki poziciji kot Katalonci. Ker bi se izognili neumni vojni ob razpadu Jugoslavije, bi tranzit čez Jugoslavijo cvetel. Tu bi imeli novo železniško povezavo do Turčije (investicija ki je pred osamosvojitvijo visela v zraku). Zaradi blagostanja bi posledično v Sloveniji bilo manj razpoloženja za boj za neodvisnost na nož. Obenem bi imeli več možnosti se neposredno uveljaviti v EU, zato največji nasprotniki balkanskih politik itak več ne bi živeli doma ampak nekje v Nemčiji.

  • “Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.”
    ==============================

    Če ti Madrid pošlje na ulice svoje robokope ki pretepajo ljudi, ki želijo glasovati. Če ti ukradejo volilne skrinjice, potem je tak komentar patra Cestnika pod vsakim nivojem.

  • Kaj nam pomaga tako velika plebiscitarna podpora, če pa ljudstvo nima jasnih ciljev ?
    In je izgubljeno?
    Morda jih vsaj Katalonci imajo, tisti del ki je glasoval za samostojnost.
    In bo ta del, v spremembe popeljal s sabo še ostale.

  • Španci že imajo svojega Miloševića, pa ne samo enega.

    Španski premier Mariano Rajoy je Kataloncem postavil ultimat, pet dni časa za odgovor, ali so razglasili neodvisnost ali ne. Se očitno čutijo močne in krvoločno krvoželjne in komaj čakajo, da nasilno posežejo. Ne marajo nobenih pregovarjanj in pogajanj.
    Težko bo tole, edino EU je na svojem standardnem nivoju, kot za časa Miloševića ob razpadu YU.

  • Pred leti se je v enem izmed “francoskih” kantonov v Švici začela javno širiti ideja o referendumu za priključitev k Franciji.
    In kako so na to reagirali ostali. Nobenemu ni prišlo na misel, da bi tja grozil s pošiljanjem policije, na tihem so se muzali in si govorili: Pa naj se odcepijo, če menijo, da jim bo tam bolje.

  • Miloševičevski miting resnice v Barceloni

    Demonstranti v podporo celoviti Španiji prihajajo iz cele Španije v avtobusih, letalih in vlakih.

  • Neokusno, ampak res neokusno je enačiti španskega demokratičnega premiera in pa duševno motenega brutalnega politika zraslega v totalitarnem okolju. Rajoya in Miloševića. Ne bom o tem sploh nadaljeval.

    Dva problema imajo Katalonci do neodvisnosti. Da ni pravne poti za njihove aspiracije lastne državnosti. In da sploh ni jasne demokratične večine za osamosvojitev.

    Zaenkrat je ni. Čudim se, kako Slovenci to dejstvo enostavno spregledajo in želijo priznati državo, kjer na referendumu glas ZA ni dosegel niti polovice volilnih upravičencev.

    Mogoče je pa to zato, ker sedanjim generacijam Slovencev demokracija in demokratična pravila niso v krvi. Za razliko od zahodnega sveta ( ki trenutno Kataloncem pravice do državnosti po mojem upravičeno še ne priznava).

    • Tudi pred slovenskim plebiscitom so se resni politiki zelo resno pogovarjali o veljavnosti v primeru izredno nizkih volilnih udeležb. In zmerjali nasprotnike z nedomoljubi. Dokler ni postali jasno, da na levici obvladamo, kako zbrati plebiscitarno večino z ustrezno kampanjo.
      Sicer pa drži, da je Milošević do Slovenije obnašal neprimerno lepše in bolj spoštljivo od španskega oholeža. Ta odnos je bolj podoben tretmaji Kosova. Specialci

      • Mene je ob plebiscitu masovna psihoza, da naj vsi ( tudi levica, tudi taki, ki so se narodnostno opredeljevali kot Jugoslovani:)) glasujejo za odhod iz Jugoslavije in samostojno državo, celo motila.

        Vedno sem bil demokrat prej kot nacionalist in vedno mislil, da se v demokracij glas proti mora izraziti in slišati. Še več, najbrž sem bil med redkimi ( posebej pa antikomunistično in pro-demosovsko usmerjenimi), ki mu ni bilo prav, da so prepovedali zborovanje projugoslovansko usmerjenih v Ljubljani. Torej “miting resnice”. Miting resnice po moji oceni v Ljubljani ne bi uspel in ne bi niti približno dosegel podobnega kot v Vojvodini ali Črni gori. Odvečni strahovi.

        Pravica do izražanja prepričanja in političnih zborovanj sodi k svobodi in demokraciji. V ZDA kot najdlje trajajoči demokraciji lahko mirno demonstrira kdorkoli, tudi neonaciji. Ne razumem, zakaj se še danes pri nas tako hvalijo s preprečitvijo tistega zborovanja oz. je bilo Ertlu na ta račun celo podeljeno najvišje državno odlikovanje.

        • IF: “Vedno sem bil demokrat …”
          ======================

          Ja, je pa res demokratično, če ljudem, ki jim je policija na grob način preprečevala dostop do volišča, če jim je policija vdirala na volišča in odnašala volilne skrinjice, očitaš, da se jih je premalo odločilo za neodvisnost.

          Ni dobro če ima človek mnenje o sebi, sploh če je to mnenje predobro, imeti preveč idej o sebi je prva stopnica v norišnico.

      • Miting sam bi seveda izzvenel kot kričanje bolj ali manj v prazno. V srbščini bi jih prosili, naj nas nehajo “braniti”.
        Domnevam, da so Ertlu bili hvaležni, ker je pokazal, kako se lahko uniformiranci z orožjem zoperstavijo Miloševićevim načrtom. Če lahko ponižamo njegove ljubljenčke, lahko še koga. In Milošević je tedaj imel realne vzvode oblasti (denar). Ne vojska…

      • Kako to misliš levica obvladate zbiranje plebiscitarne večine? Leva politika je bila takrat precej nesložna glede plebiscita. Nekateri levičarji so bili celo odločno proti osamosvojitvi. Tudi ob razglasu rezultatov plebiscita je bila leva politika presenečena, skoraj da ne šokirana, nad tako odločno večino.

        “Sicer pa drži, da je Milošević do Slovenije obnašal neprimerno lepše in bolj spoštljivo od španskega oholeža.”

        Obnašal se je lepše – bolj hinavsko.

  • Pri nas pa nimamo takih spomenikov, kot je ta na fotografiji zgoraj.

  • Katalonski miting resnice je bil čisto v Miloševičevem stilu. Rjoveča množica, ki se je v Barcelono pritepla iz vseh koncev Španije, je pijano krulila “Španec sem”.
    V Madridu pa je bila vojaška parada, v stilu JLA, na kateri se je ubil en španski pilot v strmoglavljenem avijonu (“pa svaki četrvti tenk nam ne radi”, “ups obrnuto”).

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI