Palčki in velikani

Jurij Pavel Emeršič 9.10.2017 1:343 komentarji
 

Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, se slovenska družba ne bo normalno razvijala. Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, bo to družba brez spomina, pritlehnih značajev in pritlikavih ambicij.

Dediči revolucije in varuhi revolucionarnih izročil se resnično bojijo samo tega, da bi se ljudje pričeli spominjati.

Leta 1978 so arheologi na severu Tanzanije odkrili najstarejše odtise nog naših prednikov. V zmešnjavi odtisov ujetih v tuf so našli tudi sled otroka, ki je stopal v izhojene stopinje odraslega. Morda mame, morda očeta, ali pa starejšega brata, sestre… Od takrat do danes se je zvrstilo kar 100.000 generacij. In še vedno počnemo isto. Stopamo v uhojene poti svojih prednikov.

Oppenheimer, vodja projekta Manhattan, v okviru katerega je bila izdelana prva atomska bomba, je leta 1945 nagovoril novinarje: “Mi smo le zatresli drevo, saj je bilo sadje že zrelo. Nato je sadje padlo na tla.” Izjava kaže, da je imel Oppenheimer zelo razvit čut za zgodovinsko kontinuiteto. Zavedal se je, da je njegovo delo le nadaljevanje dela znanstvenikov preteklih stoletij. In da je sam le palček, ki sedi na ramenih velikanov, kot je v 12. stoletju slikovito povedal sholastik Bernard iz Chartresa.

Ta čut zgodovinske kontinuitete ni samo lek proti napuhu, ampak nam omogoča tudi uvid v prihodnost. Isaak Newton je nadgradil prejšnjo misel, ko je povedal: “Če sem videl dlje, je bilo to zato, ker sem stal na ramenih Velikanov.” (v pismu Robertu Hooku, 5. februar 1676). Takšen “uvid v prihodnost” je imel tudi Leibniz, ki je že leta 1704 napovedoval veliko revolucijo, ki je ob koncu istega stoletja zajela Francijo, pa Gregorčič, ki je v Soči že leta 1879 podal krvavo napoved dogodkov, ki so se zgodili pred 100 leti, in še mnogi drugi, ki so dobro poznali preteklost, razumno živeli sedanjost ter pravilno predvideli prihodnost. Ko je slovensko družbo zajel zli vrtinec vojne in revolucije, so mnogi takšni vizionarji že zrli povojne poboje, uničevanje slovenskega kmeta, zasebne lastnine, meščanstva, intelekta, religije, družine … Za obrambo vere in doma, pa tudi drugih civlizacijskih svetinj so mnogi dali življenje, bili izgnani, zaprti. Lambert Ehrlich, Marko Natlačen, Mirko Javornik, Franc Jeza, Ruda Jurčec, Zorko Simčič, Narte Velikonja, France Kremžar,  Gregorij Rožman, France Balantič, Angela Vode, Črtomir Nagode, tisoče domobrancev, mučencev[1] in reka beguncev, ki je ustvarila “argentinski čudež”.

Ostali pa so palčki. Z zamegljeno preteklostjo, nereflektirano sedanjostjo in brezciljno prihodnostjo. “In mi smo vnuki svojih dedov.” Dediči revolucije in varuhi revolucionarnih izročil se resnično bojijo samo tega, da bi se ljudje pričeli spominjati. Kristalno jasno jim je, da je imel Orwell v romanu 1984 prav, ko je zapisal: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi prihodnost.« Zato takšen gnev proti Pričevalcem, zato pozivi, da “pustimo zgodovino zgodovinarjem” (statorežimskim seveda!), zato poglavje 2. svetovne vojne ostane pri zgodovini na maturi pogosto nedotaknjeno (prim.: http://www.ric.si/mma/M162-511-2-2/2017040714261849/ ).

Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, se slovenska družba ne bo normalno razvijala. Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, bo to družba brez spomina, pritlehnih značajev in pritlikavih ambicij.

[1] Glej Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1994.

 
Značke:

3 komentarji

  • Franc Mihič

    Sprava bo, ko bo demokracija delovala
    Tako resno in upravičeno opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom ( Delo-SP, 18.01.2014), kjer torej pravi: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa, mora narodov. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Zato spoštujem vsako prizadevanje za spravo, zlasti dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja. Ponovim, kar pravi dr. Janez Šušteršič, bivši finančni minister, da je Slovencem lahko za vzgled primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki. Tam je bila oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, medijem in civilni družbi. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Inštitut za novejšo zgodovino je preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Pobitih je bilo ca. 100.000 ljudi. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili? Delim mnenje dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

    Opomba;Dnevnik ni objavil to pismo!

  • “Kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi prihodnost.” Kako resnično!

    Oblast, ki temelji na zločinih, nikakor ne zmore zagotoviti svetle prihodnosti. Samo osvobojen človek lahko prinese boljšo prihodnost. Osvobojen okov preteklosti, zlasti zločinskih.

    Zato je rečeno v Bibliji: Resnica vas bo osvobodila. Bolj ko se Slovenija oddaljuje od resnice in vrača k lažem in upravičevanju zločinov, bolj zaostaja.

  • ortikon

    Enako – z obzirom do zgodovine – se je obnašal slavni avstrijski alpinist Hermann Buhl, ki je leta 1953 v samotnem in strahotnem vzponu kot prvopristopnik prišel na vrh Nanga Parbata (8125m) v Karakorumu.
    Po vzponu je skromno dejal, da je samo stopil na vrh piramide, ki so jo postavili drugi.
    V glavnem Nemci in Avstrijci so že pred 2. vojno oblegali to goro. V več odpravah se jih je na gori smrtno ponesrečilo več kot 30.
    In potem je na tako zgrajeno piramido stopil Hermann Buhl.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI