Oba sta mesena, ljubezen in smrt …

Milan Knep 7.10.2017 22:31
 

Tako kot bolezen človeka pripelje do spoznanja, da mu telo ni dano samo zato, da iz okolja srka naslado, ima bolezen še eno posledico, prekine hitenje, ko smo prepričani, da je hitenje naša dolžnost, da smo nekaj vredni le, če hitimo in čim več naredimo.

Objavljamo pridigo Milana Knepa, ki jo je pripravil za 27. navadno nedeljo med letom.

Kdaj lahko kdor koli od nas poglobljeno preizpraša samega sebe o tem, kaj hoče od življenja, od teh nekaj desetletij, ki jih ima na voljo? Ko gre za druge, se čudimo, zakaj so se sprijaznili z življenjem, kakršnega imajo in se ne sprašujejo, kaj bi lahko spremenili na bolje. Zase pa smo bolj ali manj gotovi, da je tako, kot živimo, kar prav, zato sodimo, da kakšno posebno razglabljanje niti ni potrebno; vse, za kar si prizadevamo, naj bi imelo smisel in iskren namen.

Če bi bilo to res, potem prerok Izaija ne bi za svoje sodobnike in seveda tudi za nas podal kritične analize o stanju v vinogradu. Vinograd je podoba človeka. Bog, pravi Izaija, je vinograd postavil na rodoviten s soncem obsijan grič, ga prekopal, otrebil in zasadil žlahtno trto. Sredi njega je sezidal stolp in v njem izdolbel stiskalnico. Upal je na grozdje, toda ob času trgatve je namesto grozdja našel kislo viničje.

Preroku Izaiju pritrjujemo in dodajamo: res je tako, da Bog daje ljudem vse, kar potrebujejo, toda premalo so mu hvaležni, niso dovolj delavni, predvsem pa so neodgovorni, zato iz svojega življenja ne naredijo tistega, kar bi lahko, ampak se jim vse izteče v povprečno sivino, ali celo sprevrže v polomijo. Nasprotno pa sebe radi opravičujemo. Dopovedujemo si, da se Bog z nami nemara ne ukvarja tako temeljito, kot opisuje Izaija, pač pa naj bi bilo to, kar prejemamo od Boga, nekaj povsem povprečnega, zato naj Bog od nas ne pričakuje preveč. In zaključimo: to, kar smo doslej naredili iz sebe, je morda celo več kot bi Bog, gospodar vinograda, smel zahtevati od nas.

Naj sedaj še enkrat ponovimo vprašanje: kdaj premišljujemo o sebi, ali dajemo dober sad ali viničje, kaj bi  Izaija rekel o nas? Do zelo zanimivega spoznanja, kako malo se ljudje ukvarjamo sami s seboj, je prišel v Švici rojeni pisatelj Thomas Mann (1875–1955). Leta 1912 je pisatelj v gorskem zdravilišču obiskal za tuberkulozo obolelo ženo. Bivanje ob bolni ženi se ga je globoko dotaknilo. Spreletavale so ga težke misli, ki jih je v naslednjih letih ubesedil v romanu Čarobna gora; roman je izšel leta 1924. V romanu govori o Hansu, inženirju ladjedelništva iz Hamburga, ki pride v mondeno gorsko zdravilišče obiskat bolnega bratranca. Hans v sanatorju v Davosu doživlja sprelet smrti in lahkotnosti. Sprašuje se, kakšno mesto zavzema bolezen v družbi in življenju ljudi.

Prav ta vidik, namreč mesto bolezni v našem življenju, je bila osnovna tema uprizoritve omenjenega romana v SNG Drama jeseni 2014. Režiserka, Mateja Koležnik, je želela pokazati, da znotraj družbenih struktur in javnega življenja, torej tam, kjer se zdi, da se življenje odvija, ni mesta in ni možnosti za samorefleksijo, za premislek, kaj se dogaja z nami. Javno življenje – šola, mediji, politika, gospodarstvo, delo, šport in vse drugo – teče po svojih zakonitostih. Vse je determinirano, pravi režiserka. Vsi se moramo temu kolesju podrejati, zato se počutimo zatirane, kajti znotraj tega kolosa ni vgrajen noben čas, nobena organizirana priložnost, da bi se mogli in da bi se smeli vprašati, ali je ves ta pogon, tak kot je, res v naše dobro. Strukture sproti popravljamo, da ohranijo polno funkcionalnost, a človek, ki naj bi mu bilo vse to namenjeno, ne more nikjer postaviti vprašanja, ali vse to sploh hoče. Prevpraševanje ni predvideno, zanj ni rezerviran noben čas, kot je rezerviran čas za remont strojev. V vsakodnevnem hitenju se ustavimo samo, ko smo bolni ali na počitnicah, razmišlja režiserka, ali v duhu Thomasa Manna: v zdravilišču je oboje, bolezen in počitnice.

Njegov glavni junak Hans, ki se v zdravilišču zaljubi v anarhistko z Vzhoda, pravi: »Telo, ljubezen, smrt, to troje je eno. Zakaj telo je bolezen in naslada, in telo je izvor smrti, da, oba sta mesena, ljubezen in smrt ….«

Če sedaj povežemo Izaija in pisatelja Manna, lahko rečemo, da prav telo, ki zboli, ki zaradi naporov in nezmernosti deloma ali v celoti odpove, prebudi človekovega duha, da se začne spraševati, kaj v resnici hoče, katere vrednote želi živeti, ali po vsem tem, kar mu je Bog podaril, rodi sočno grozdje ali viničje. Bolezen ustavi telo, in človeka spomni, da telo ni samo za posredovanje naslade, s čemer se ukvarja Mann v svojem romanu.

Podobno izkušnjo kot Mann opisuje v svoji avtobiografiji ameriški pisatelj Robert Goolrick, ki je na sebi spoznal, da človekovo telo ne zdrži več kot deset let razvratnega življenja. V svoji knjigi Padec princev je zapisal: »Poznal sem te ljudi, hodil sem na njihove zabave in počel vse, kar je počela moja generacija, predvsem to, da je zapravila celotno desetletje za iskanje golega užitka. To so bila potovanja v eksotične kraje, drage obleke, mamila in denar, ki smo ga metali za te stvari, vedno pa še spolnost in iskanje vsakršnega užitka, ki ga je lahko nudilo telo« (prim.: Delo, 19. 09. 2014, str. 28).

Tako kot bolezen človeka pripelje do spoznanja, da mu telo ni dano samo zato, da iz okolja srka naslado, ima bolezen še eno posledico, prekine hitenje, ko smo prepričani, da je hitenje naša dolžnost, da smo nekaj vredni le, če hitimo in čim več naredimo. Hitenje je naša zvijača, s katero varamo sebe in druge. Kajti namen hitenja ni, da bi izpolnili poslanstvo, ki nam ga je namenil Bog, o čemer govori Izaija, pač pa je namen hitenja dvojen, kot je nakazala uprizoritev Mannove Čarobne gore: da sami sebe tako prehitevamo, s čemer sami sebe prepričujemo, da si ne moremo zastavljati važnih vprašanj, na primer teh, ki nam jih je hotel zastaviti Izaija, ali rodimo grozdje ali viničje. Teh vprašanj si v hitenju ne zastavimo zato, ker si jih nočemo, ker bi sicer odkrili, da bežimo sami pred seboj, da hitimo zaradi povsem iracionalnega hlastanja, zaradi stopnjevanja užitka.

Telo tako ni vpreženo v stvari, ki naj bi jih delali po Božji volji in sebi v prid, ampak v iskanje ugodja. In ker ves sodobni svet živi od prodaje artiklov, ki nudijo ugodje, je ves čas, ki nam je na voljo, namenjen produkciji dobrin, ki možnost za prevpraševanje sistemsko onemogoča. Bolezen pa nas vrže iz kolesja, vrže nas na posteljo, v zdravilišče. In šele ko smo zunaj sistema, ko zaradi bolezni vse naše obveznosti nenadoma zastanejo, se začnemo spraševati, kdo smo, kakšen pomen je imelo vse tisto, kar smo počeli doslej in kako naprej. Zato je bolezen tudi milost, ker je prekinitev drvenja v smrt; kajti telo, ki je v funkciji užitka, bi se brez prekinitve, ki jo povzroči bolezen, pogreznilo v smrt. Naj se zato še enkrat spomnimo na Hansa in Mannovega romana: »Zakaj telo je bolezen in naslada, in telo je izvor smrti ….« Bolezen nas ustavi, da se začne naše ozdravljenje, najprej notranje, duhovno, o čemer govori Izaija, to ozdravljenje pa je osnova tudi za telesno ozdravitev, če seveda že ni prepozno.

Thomas Mann in uprizoritev nekaterih vidikov njegovega romana v SNG Drama obravnava odnos med telesom, ljubeznijo in smrtjo popolnoma sekularno, torej brez vere, da je človek ustvarjen od Boga in v Kristusu odrešen. S tega zornega kota lahko Mannov pogled in uprizoritev v SNG Drama bistveno dopolnimo, na primer z evharistijo. Kristjani prihajamo k nedeljski maši prav zato, da to, kar nas bistveno določa – telo, ljubezen, smrt – postavimo v odrešenjsko razsežnost. Telo v tem kontekstu ni le za užitek, čeprav ta njegova funkcija ostane, saj je spolnost in vseh pet čutil ustvarjenih od Boga, pač pa je telo tudi tempelj Svetega Duha, ki ga oživlja Božji Duh, da tako naše borno telo privede do poveličanja. Ljubezen ni le zaljubljanje, kot nakazuje Mann v zvezi s Hansom, ki se v zdravilišču zaljubi v anarhistko z Vzhoda, ampak je ljubezen v najglobljem bistvu to, kar je naredil Kristus, namreč daritev, ki se ne izkaže za naše uničenje. Prav daritev samega sebe, namreč križanje nezmerne naslade, ko se dvignemo nad fizikalne zakonitosti izčrpavanja telesa, nas privede do odrešitve. Tako nas evharistija prek obojega vodi onstran brezna smrti.

V tem smislu je vsaka sveta maša, predvsem v prvem delu, ko beremo odlomke iz Svetega pisma, preizpraševanje o temah, ki jih odpira Izaija. V drugem delu pa je sv. maša daritev, ko se našega umrljivega telesa dotika Božje, Sveto Rešnje Telo, ki je v polnosti uresničena ljubezen. Če je nekakšna katarza, ali prečiščenje že obisk drame, nas sv. maša dejansko uvaja v duhovno, psihično in fizično katarzo. In v tej povezavi vidimo, kako velik dar nam je Gospod zapustil pri zadnji večerji. Zato je srčno želel, da bi prav po evharistiji ostali na trti, ki je on sam, in postali sočno grozdje, ter tako prehajali iz smrti v življenje, iz usihajočega telesa v poveličano življenje v Bogu.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI