R. Cantalamessa: Pojdite tudi vi v moj vinograd

Časnik 24.9.2017 9:160 komentarjev
 

p. Raniero Cantalamessa (Foto: p. Robert Bahčič)

Objavljamo nedeljske misli, ki jih je za 25. navadno nedeljo med letom pripravil pater Raniero Cantalamessa.

Evangelij današnje nedelje je prilika o delavcih, poslanih na delo v vinograd ob različnih urah dneva, zvečer pa dobijo vsi enako plačilo. Ta prilika je bralcem evangelija vedno povzročala velike težave. Ali je sprejemljiv način gospodarja, ki da enako plačilo tistemu, ki je delal eno uro, kakor onemu, ki je delal ves dan? Ali ni to proti načelu pravičnega plačila? Sindikati bi danes v en glas protestirali, če bi kdo ravnal kakor ta gospodar.

Težava se porodi iz nesporazuma. Na problem povračila lahko gledamo abstraktno in na splošno, lahko pa nanj gledamo v luči večnega plačila v nebesih. Če ga gledamo tako, bi dejansko stvar nasprotovala načelu, v skladu s katerim Bog »daje vsakemu po njegovih delih« (Rim 2,6). Toda Jezus tu omenja konkretno situacijo na zelo konkreten način. Edini denar, ki ga daje vsem, je nebeško kraljestvo, ki ga je Jezus prinesel na zemljo; to je možnost, da vstopimo in smo deležni mesijanskega odrešenja. Prilika se začne z besedami:

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj …«

Božje kraljestvo je torej osrednja tema in ozadje celotne prilike. Težava pa je, povejmo še enkrat, položaj Judov in poganov oz. pravičnih in grešnikov v odnosu do odrešenja, ki ga oznanja Jezus. Četudi so se pogani (oz. grešniki, oderuhi, pocestnice itd.) šele, ko so slišali Jezusovo pridigo, odločili za Boga, prej pa so bili oddaljeni ( »postopači« ), zaradi tega v nebeškem kraljestvu ne bodo prejeli drugačnega, drugorazrednega mesta. Tudi oni bodo sedli za isto mizo in bodo deležni polnosti mesijanskih dobrin.

Še več, ker bodo celo bolj pripravljeni sprejeti evangelij, od tako imenovanih »pravičnih« (farizeji in pismouki), se bo dejansko uresničilo tisto, kar Jezus pravi ob koncu današnje prilike:

»Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

Ko človek enkrat spozna Božje kraljestvo, ko torej sprejme vero, takrat pa je mesto za razlikovanje. Usoda tistega, ki služi Bogu vse življenje, ki do konca uporabi vse svoje darove, ni enaka usodi onega, ki daje Bogu le ostanke življenja in v zadnjem trenutku na neki način opravi spoved. Če nam bi Jezus opisal tudi tisto, kar bi se zgodilo naslednji dan, ko bi delavci že poznali pot v vinograd, bi bil zaključek zagotovo precej drugačen. Gospod ne bi dal tistemu, ki bi prišel šele ob petih popoldne istega plačila kakor onim, ki so »prenašali težo dneva in vročino«.

Ko smo pojasnili to točko, ki je osrednja, je prav, da osvetlimo še neki drug nauk, ki je tudi navzoč v priliki, in ta je: Bog kliče vse in kliče ob vseh urah. Obstaja splošen klic v Gospodov vinograd, ki je namenjen tudi laikom! Bolj je torej pomemben klic kot pa povračilo. V tem duhu Janez Pavel II. uporabi to priliko v spodbudi o »poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu« (Christifideles laici). »Krščanski laiki pripadajo tistemu božjemu ljudstvu, ki je podobno delavcem v vinogradu … Pojdite tudi vi v moj vinograd. Klic se ne ozira samo na pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, ampak na vse ljudi: tudi krščanske laike je Gospod osebno poklical« (CD 41,1-2).

Toda kaj pomeni za laika (delavca, podjetnika, kulturnega delavca, politika) iti v Gospodov vinograd? Ali morda to pomeni pustiti svoje delo in se dati na razpolago neposrednemu služenju Cerkvi in evangelizaciji? Včasih lahko pomeni tudi to. Vendar to ni pravilo. »Poklicanost krščanskih laikov« – nadaljuje isti dokument – »pomeni, naj se njihovo življenje v Duhu izraža predvsem v prodoru v časne resničnosti in v njihovi udeležbi pri zemeljskih dejavnostih« (CD 41,17). Vinograd, v katerega je krščanski laik poklican delati, je torej svet. Posvečevati se mora prav v običajnem poklicnem in družbenem življenju.

Eden od takih krščanskih laikov, ki je zgledno udejanjil to poklicanost in veliko prispeval, da je Cerkev po koncilu postala bolj pozorna na to področje, je bil profesor Giuseppe Lazzari; najprej je bil poslanec v parlamentu, potem pa rektor Katoliške univerze v Milanu. Biti v polnosti potopljen v svet, toda tako, da se vse stvari urejajo v skladu z Bogom: to je bil njegov moto in njegovo goreče prizadevanje.

Glede »zemeljskih stvarnosti« bi rad opozoril na določen vidik, ki je v priliki morda obroben, toda v sedanjem življenjskem trenutku nadvse aktualen: to je problem brezposelnosti. Gospodar v priliki je šel zjutraj najemat delavce (takrat še ni bilo letnih ali večletnih delovnih pogodb; delo in plačilo je človek dobil le za en dan). Ob devetih dopoldne je šel spet naokrog in opazil druge, ki so postajali na trgu brez dela. Vrnil se je ob petih popoldne in videl druge delavce, ki jih je vprašal: »’Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?’ ‘Ker nas nihče ni najel,’ so mu dejali«. Kot lahko opazimo, se vsa prilika tudi jezikovno navdihuje v svetu problematike dela. »Nihče nas ni najel!« Ta globoko razočaran odgovor bi lahko danes izreklo na milijone brezposelnih.

Vse to z gotovostjo kaže vsaj eno: da Jezus ni bil neobčutljiv do tega vprašanja. Če tako dobro opiše ta prizor, je to zato, ker se je njegov pogled pogosto sočutno ustavil na gručah ljudi, ki so posedali po tleh in se naslanjali na kakšen zid, z nogo uprti v steno in čakali, da jih bo kdo »najel«. Prizorov, ki jih Jezus opisuje v prilikah, ni našel v knjigah, ampak jih je srečal v življenju.

Razložili smo, kaj pomeni na simbolični in duhovni ravni dejstvo, da gospodar da enako plačilo vsem delavcem ne glede na to, koliko časa so delali. Takšno delovanje nam mora nekaj povedati tudi na človeški ravni. Tisti gospodar ve, da imajo delavci, ki so prišli nazadnje, enake potrebe kakor drugi, imajo otroke, ki jih morajo nahraniti, kakor jih imajo tudi tisti, ki so delali od jutra. Ko daje vsem isto plačilo, gospodar dokazuje, da mu ne gre toliko za zasluge kakor za potrebe. Dokazuje, kakor pravi on sam, da ni le pravičen, ampak tudi »dober«, velikodušen, človeški.

Vsi vemo, kaj pomeni biti brezposeln za nekoga, ki ima družino, ali za mladega človeka, ki se hoče poročiti in tega ne more, ker nima dela in s tem minimalnega zagotovila, da bi lahko dostojno vzdrževal družino. To ni le ekonomski, ampak še prej človeški problem. Človek brez dela se čuti nekoristen, kot da družba zmore brez njega in je on na tem svetu »odveč«.

Zagotovljeno delo je v današnjem svetu postalo ena najdragocenejših dobrin. Če za mnoge ni dela, je eden od razlogov (gotovo ne edini in ne glavni, vendar pomemben) prav ta, da ga imajo drugi preveč. Kopičijo različna dela, ki so vsa na različne načine plačana. Sv. Frančišek Asiški, ki je živel od miloščine, je zelo skrbel za to, da ne bi sprejel več, kot je potreboval; govoril je: »Nočem postati tat miloščine.« Kot lahko nekdo postane tat miloščine, če jo odžira drugim revežem, tako lahko človek postane »tat dela«, če ga odžira drugim, ki tako ostanejo brezposelni.

Govoril sem o krščanskem laiku, ki se angažira v zemeljskih resničnostih. Eno najboljših pričevanj, ki jih lahko krščanski podjetnik da evangeliju, je prav to, da poskrbi za delo. Nekega dne je bogat tovarnar odšel na posvet k sestri, ki živi v klavzuri. Odločil se je, da bo s svojim bogastvom storil, kar bi ga Gospod prosil, vključujoč prodati vse in razdeliti revežem. Sestra ga je prosila, naj ji da nekaj časa, da bo molila v ta namen, in ko se je bogati človek vrnil, da bi dobil odgovor, ga je vprašala: »Ali imaš v tem trenutku kaj prihranjenega denarja?« »Imam«, ji je odgovoril. »Pojdi torej in odpri novo tovarno in daj delo še drugim delavcem!« In tako je storil.

Dobro vem, da teh mojih nekaj besed ne bo ničesar spremenilo v tem dramatičnem položaju, ko je po svetu milijone brezposelnih, predvsem med mladimi. Naj vsaj koristijo, da bi se počutili manj sami in pozabljeni v njihovem pričakovanju. Moje voščilo in moja molitev je, da bi tudi oni čim prej zaslišali besede, ki so jih slišali tisti delavci na trgu: »Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« Pojdite v mojo tovarno, v moje podjetje, na moje delovišče …

Medtem pa ne pozabimo, da smo vsi poklicani na delo v Gospodovem vinogradu za večno plačilo.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 289-293. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

Nedeljske misli p.Raniera Cantalamessa so bile objavljene na portalu Bratov kapucinov

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI