R. Dolinar, Slovenski čas: Ureditev grobov žrtev vojne in revolucionarnega nasilja

Časnik 23.9.2017 16:03
 

Velika je moč spomina, moj Bog … (Sv. Avguštin)

Medtem ko država Slovenija nadaljuje z izkopavanjem množičnih žrtev revolucije ter povojnih pobojev in ker čas neusmiljeno vpliva na razpadanje telesnih ostankov žrtev, s tem pa tudi njihove fizične izgube, se je državna komisija Republike Slovenije za reševanje vprašanja prikritih grobišč odločila, da vse najdene ostanke čim prej pokoplje, desno golenico vsake od najdenih žrtev pa shrani za morebitno identifikacijo svojcev, ki bi svoje mrtve kadarkoli v prihodnosti želeli pokopati v lastne družinske grobove.

Pri izbiri primernega kraja za pokop žrtev komisija sledi merilu, da se pokop opravi na že obstoječih pokopališčih, ki v slovenski kulturni zavesti edina predstavljajo posvečeno zemljo. Tako iz gozdov in kraških jam žrtve vračamo tja, kamor v resnici tudi spadajo, torej na pokopališča oziroma kraj, kjer bomo nekoč ležali vsi. S tem država svoje ljudi vsaj simbolično končno tudi vrača domov.

Po prvih pokopih žrtev v letih 2016/17 se pojavljajo nekatere dileme glede kraja pokopa. Pokopališča se izbirajo glede na bližino krajev pobojev oziroma na potrebo po simbolični sporočilnosti posameznega pokopa. Če se v katerem koli primeru v prihodnosti drugačna izbira izkaže za boljšo od sedanje, bo ostanke žrtev mogoče prekopati na ustreznejši kraj.

Izhodišča

Po tem, ko je Abelova kri še do nedavne-ga vpila iz zemlje širom dežele, država s popisom morišč ter nedvoumno zavezo o izkopu žrtev opravlja svojo prvo civilizacijsko dolžnost. Po dilemi Antigone, ali naj pokoplje svojega brata, danes kot narod v resnici žrtve tudi pokopavamo, s čimer opravljamo naš drugi korak. Z ureditvijo grobov žrtev stopamo v izpolnjevanje naše tretje dolžnosti.

Ideja in sporočilnost groba

Osnovno vodilo pri ureditvi groba žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja je, da grob sam po sebi in brez dodatnih razlag v obiskovalcu zbudi univerzalna človeška vprašanja o življenju in smrti ter o vojni in nasilju. Grob naj zgovorno priča o tragičnosti dogodkov na Slovenskem med drugo svetovno vojno n po njej ter v našem narodu spodbudi poglobljeno refleksijo o dogodkih, ki so zaznamovali na tisoče posameznikov ter skupnosti.

Grob množičnih žrtev naj bo predvsem grob in kot tak naj bo jasen in nedvoumen znak v pokrajini. Njegova pojavnost naj obiskovalcu pomaga k občutju zgodovinskosti, dostojanstva, svečanosti in pietete. Grob naj posreduje tri osnov-na človeška občutja in vprašanja, ki se pojavljajo ob soočanju s to tematiko, to so molk, teža in odrešitev.

Tako likovna zasnova groba temelji na kar najpreprostejši gesti pokopa. Podoba te geste je nekakšen sarkofag, ki kot tak predstavlja eno najbolj klasičnih oblik groba. Ker pa z ureditvijo groba našim mrtvim ne vračamo zgolj pravice do dostojanstvenega pokopa, ampak tudi pravico do najgloblje človeške želje, ki je lastna vsem ljudem vseh civilizacij, iščemo arhetipsko obliko, ki bi nas spominjala na kraj, kjer smo odraščali in kjer živimo s svojimi najdražjimi. Tako pridemo do likovnega portreta osnov-nega človeškega hrepenenja, ki so ga v sebi nosili vsi, ki ležijo v grobu, in ga občutimo vsi mi, ki smo ostali. Zato grob žrtev posreduje do skrajnosti očiščeno ikono doma. S to gesto vse pobite simbolično vračamo domov.

Vsebina in elementi groba

Arhitekturna zasnova skupinskega groba vsebuje en kamniti monolit v obliki hiše. Osnovna oblika monolita nas najprej spominja na nagrobni kamen, pravzaprav na to, kar tudi je. Potem še na sarkofag sredi travnika, na krsto oziroma hišo sredi pokrajine …

Grob žrtev vojne in revolucionarnega nasilja ni še en spomenik med spomeniki, ampak predvsem pietetno dejanje države in njenih prebivalcev.

Kamen za nagrobnik je natančno izbran ter izrezan iz enega izmed slovenskih kamnolomov, nato pa ročno obdelan. Tako je na površini kamna vselej vidna sled človeške roke (slika 1). Kamen pričuje o nežnosti dotika in hkrati o človeški nepopolnosti. Kot tak je kamniti blok v svojem belo svetlo sivem tonu postavljen v sredo zelene narave.

Slika 1: Primer obdelave kamna

Kamniti monolit vsebuje vse potrebne elemente groba, to so križ, napis ter imena žrtev. Križ je izsekan na eni iz-med sten kamnitega bloka in predstavlja simbol, ki v slovenski tradiciji in naši kulturi pokopavanja najpogosteje spremlja grobove in pokopališča. Večji napis Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja s podpisom Republika Slovenija je izklesan na eni od frontalnih sten monolita, imena pokopanih žrtev pa so vklesana na ostalih treh stenah groba. V primeru, ko imena pokopanih žrtev zaradi težavnosti identifikacije oziroma majhne zainteresiranosti svojcev za analizo DNK ostajajo neznana, se že odkritim imenom doda pripis: Tu počiva še ostalih 1341 žrtev iz Hude jame, katerih imena niso znana (navedeno zgolj kot primer). Na ta način vsak posamezen grob jasno sporoča o številu pokopanih (s tem pa tudi o razsežnosti posameznega zločina). Omenjenim trem osnovnim elementom sledi zgodba žrtev s podatkom o kraju poboja, časom izkopa ter datumom pokopa.

Slika 2: Primer groba na tradicionalnem pokopališču, Begunje pri Cerknici

Grob žrtev vojne in revolucionarnega nasilja je mogoče postaviti v treh različnih variantah, ki ustrezajo: pokopu na družinski parceli tradicionalnega pokopališča (slika 2), pokopu na večji parceli tradicionalnega pokopališča, oziroma pokopu večjih skupin žrtev (več kot sto) na posebej izbranem prostoru novejših pokopališč. Izbira tipologije in velikosti groba je vselej odvisna od kraja pokopa, njegovih prostorskih danosti ter od števila pokopanih žrtev, V primeru, ko je več skupin žrtev po­kopanih na istem pokopališču (primer treh skupin žrtev iz treh brezen v okolici Ribnice, pokopališče Dolenja vas pri Ribnici), se kamniti monoliti sestavljajo v skupino. Hiše sestavljajo obliko zaselka, kraj pa simbolično postane nekropola ali mesto mrtvih (slika 3).

Slika 3: Primer skupine grobov na enem pokopališču, Dolenja vas pri Ribnici

V primeru večjega pokopa na novejšem pokopališču (primer Dobrava-Maribor …) se ob upoštevanju krajinskega konteksta uredi primeren dostop. V tlorisni zasnovi pot do groba sestavlja obliko križa. Steze iz belega peska s štirih strani neba vodijo h kraju pokopa in se končajo nekaj metrov (7 m) pred petindvajsettonskim kamnitim monolitom na presečišču vseh poti. Medtem ko nam pot omogoči romanje do kraja pokopa oziroma obredno približevanje trenutku slovesa, konec steze kot rob groba obiskovalce nagovarja k spoštljivemu ter pietetnemu odnosu do žrtev. Kamen je torej simbol pokopa, kraj slovesa in prispodoba doma (slika 4).

Slika 4: Primer večjega groba na sodobnem pokopališču, Dobrava pri Mariboru

Sklep

Ureditev groba v eni potezi predstavlja gesto, s katero smo žrtve končno pokopali. Grob je tako kraj, kjer se zbiramo. Grob je kraj, ki nas zbira. Je zgodba, ki se je spominjamo. Zgodba, ki si jo pripovedujemo. Grob je pripoved o molku, teži in odrešitvi.

Nov grob žrtev tako ostaja grob v najčistejšem pomenu te besede. Njegova simbolna zasnova in likovna izvedba sta toliko koreniti, da grob kot tak lahko postane simbol, ki bo v ljudeh zbudil skupen človeški spomin, ob katerem posameznik, tak ali drugačen, pripadnik te ali one strani, obstane in ostane v tišini.

Grob žrtev vojne in revolucionarnega nasilja ni še en spomenik med spomeniki, ampak predvsem pietetno dejanje države in njenih prebivalcev. S procesom dostojnega pokopavanja žrtev ter ureditvijo grobov našim mrtvim opravljamo zgolj en, vendar nujen ter nepogrešljiv korak na poti do zdrave človeške skupnosti. S pokopom lahko nastopi obdobje, ko se kot posamezniki odpravimo na osebno notranjo pot priznanja in od-puščanja. Upamo lahko, da bosta našemu osebnemu procesu naravno sledila tudi družba in narod.

Več v Slovenski čas, št. 88 (avgust 2017), str. 8-9)

Ureditev grobov žrtev vojne in revolucionarnega nasilja je naročila Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, avtor ideje in projekta je arhitekt Robert Dolinar, konzultacije pa je nudil dr. Jožef Muhovič.

 
Značke:

3 komentarji

  • Mislim, da je v danih razmerah to dober predlog.

  • Zdravko

    Name tole ne pusti nobenega vtisa. Ne vidim sicer nobenih balvanov, če gre za isto stvar.
    Sicer pa 20 tonski spomeniki??? Na pokopališčih?! Povsem izven tradicije. Lepo arhitekt pripoveduje, ampak, to ni tisto, kar grobovi so. Nek neposrečen poskus narediti nekaj več iz teh žrtev, vendar to ni bistvo. Spet nek svetovni unikum. Pustite to Antigono, s katero nimamo nič. Imamo žrtve likvidacij, in te moramo prenesti iz gozdov in grap. Nikar nam ne nabijajte z neko pieteto, kajti za pogreb gre. Očitno želimo čimbolj brezosebno urediti te stvari (pietetno), kot da ne gre za naše ljudi, za Slovence, brate. Ti brezoblični monoliti so morda za Odisejo 2000, ne vidim pa v tem nekega spomenika. Država se očitno nikomur ne želi oddolžiti ampak želi samo, da zadeva izgine že enkrat.
    Kaj zdaj Dobrava ni več dobra? Teharje so nam razložili, da tudi ne. Kaj bi radi?!?!?

  • Zdravko

    Ali arhitekt g. Dolinar ni bil nikoli na pokopališču?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI