Mi Slovenci!

Žiga Turk 21.9.2017 6:10
 

Mojca in Marinko Dragić (Foto: Sportida)

Piko na i zorenju Slovencev med evropskim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so ga spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je rekel: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke.«

Košarkarsko zorenje Slovencev

Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.

Pripadnost močnejša od samoohranitve

Ko so naši predniki lovili divje zveri ali se borili s sosednjim plemenom, se je izkazalo za koristno, če so delovali kot tim, ekipa, vsi za enega, eden za vse. Pleme je bilo uspešnejše, če člani niso skrbeli vsak za svoje preživetje, ampak so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje ali zdravje za uspeh plemena kot celote. Preden je pradavnemu lovcu mamut stopil na prsni koš in ga zdrobil, mu je junak od spodaj zarinil sulico v mehki trebuh, kar je povzročilo, da je žival oslabela, podlegla in dala hrano za preživetje preživelim članom plemena.

Ni preživel genetski material posameznika, ki je skrbel za svojo kožo, ampak genetski material plemena, v katerem so se bili posamezniki pripravljeni žrtvovati za nekaj večjega. Ta instinkt se je vtisnil v gene in ga danes poznamo kot timski duh ali (po Haidtu) kot moralni temelj pripadnosti. Pripadati nekomu ali nečemu je moralno in dobro.

Občutek pripadnosti nečemu večjemu je v izjemnih razmerah lahko močnejši od nagona po samoohranitvi. Nešteto prizorov v vojnih filmih in romanih govori o tem, kako je bil posamezni vojak pripravljen na žrtve za svoje tovariše, za svojo četo, kako je ostal s tovariši, tudi če je to pomenilo gotovo in včasih nepotrebno smrt.

Dopolnjevanje individualizma in kolektivizma

Povsem na mestu je vprašanje, ali so vrednote, ki so se oblikovale v kameni dobi smiselne v dobi interneta. Ali pa bi vendarle kazalo nekaj bolj skrbeti zase in pustiti, da gre kak kelih žrtvovanja za domovino (ali kakšno drugo skupno dobro) mimo nas. Nekateri celotno človeško zgodovino opisujejo kot proces, v katerih se je človek osvobajal spon, ki so mu jih nalagali drugi ljudje.

Krščanstvo je v tem procesu individualizacije igralo pomembno in pogosto spregledano vlogo. Že v Stari zavezi, še posebej pa v Novi, boste našli malo primerov, ki bi delali reklamo za pripadnost družini, plemenu ali narodu. Za človeštvo, ujeto v kolektivizem plemen in družinskih klanov, je krščanstvo v času na začetku štetja prinašalo osvobajanje posameznika in gradilo evropsko kot najbolj individualizirano civilizacijo.

Genetsko pa smo se malo spremenili. Kot je zapisal Haidt, je v naši naravi, da smo 90% opice (individualisti) in 10% čebele (kolektivisti). Da je v naši naravi, pomeni, da imajo šola, vzgoja, okolje omejene možnosti pri zatiranju teh instinktov. Tudi ni nujno, da bi jih. Da je skupnost bolj povezana, da deluje skupaj, da so posamezniki tu in tam pripravljanje na žrtev za nekaj večjega, je tudi danes koristno. Enota, ki ji pripadamo, danes ni več rod ali pleme, ki si deli isto votlino, tudi ne družinski klan, ampak je se v novem veku kot dominantni objekt pripadnosti vzpostavila nacija.

Šport kot opij za ljudstvo

Instinkte pripadnosti v njihovi primarni obliki zbudi tudi šport. Nekdo je zapisal, da se je Marx motil. Da ni religija tista, ki je opij za ljudstvo, ampak šport za gledalce. Niso vsi športi enaki. Najmočneje lahko speče instinkte zbudi šport, kjer se nacionalno moštvo neposredno bori z drugim moštvom. Tak šport je namreč najbolj podoben dogodkom iz spominov, ki so vtisnjeni v naše gene, ko smo se s sekirami in kopji s sosedi spopadli za ženske in hrano. Posamični šport nima enakih učinkov, niti ne ekipa npr. skakalcev, ki vsak posebej skačejo na isti skakalnici. Ekipa košarkarjev, ki se v stalnem fizičnem boju preriva z nasprotnikom na istem parketu je nekaj čisto drugega.

Nacionalni moški moštveni šport je zato tisti, ki najbolj povečuje povezanost v družbi. Zlati košarkarji so k povezanosti Slovencev ogromno prispevali. Ne da bi bili v vojni ali kako drugače ogroženi, smo se počutili kot eden. Morda prvič po osamosvojitvi so se ljudje na ulicah med seboj objemali, Gorenjci so neznancem plačevali pijačo, Dolenjke so poljubljale neznance, objeta sta šla po Istanbulu Ljubljančan in Mariborčan. Čutili smo se kot eno pleme, en narod.

Mi Slovenci!

Po dolgem času ni bilo prav nič narobe jasno in naglas povedati, da smo Slovenci, da smo mi Slovenci dobri v košarki, da smo mi Slovenci zdaj zlati v košarki in da bomo v naslednjih mesecih in letih zlati še v čem in da nas nič ne more ustaviti.

Bolj kot se je odmikala osamosvojitev, več problemov smo namreč imeli s tem, da smo Slovenci. Kdor je domoljubje preveč poudarjal, je bil predmet posmeha. Da se slovenstva ne poudarja preveč, smo navajeni iz stare Avstrije, ki je bila večnacionalna država, v Kraljevini Jugoslaviji naj bi bili pleme istega jugoslovanskega naroda, v Socialistični Federativni državi je bilo nacionalno vprašanje tako dobro rešeno, da je izbruhnilo v krvavo vojno takoj, ko so spone bratstva in enotnosti popustile.

Zadnja desetletja so nas učili, da ni primerno, da poudarjamo svoje slovenstvo. Bili smo državljanke in državljani, sramežljivo in le ob večjih praznikih, tudi Slovenci in Slovenke. Progresivni konsenz je bil, da je biti Slovenec sumljivo, da smrdi po naftalinu iz 19. stoletja in da to ni primerno za nove globalizirane čase.

Lekcija košarkarjev

To zanikanje človeške nravi je dobilo z zlato košarkarsko medaljo velikansko lekcijo. Dobili so jo najprej tisti, ki se imajo navado spotikati ob mehke č-je sogovornika ali se celo imajo za nekaj boljšega zaradi tega ali onega markerja v svojem DNA. Še posebej reprezentanti z mehkejšimi č-ji so demonstrirali tako stopnjo domoljubja in pripadnosti Sloveniji, da je, upam, za vse večne čase odpadel razlog, da se med Slovenci še kdaj dela razlika glede na obliko strešice na č ali da še kdo kdaj komu očita trenirko.

Lekcijo so dobili tudi tisti, ki so svoj odpor do domačega oblačili v plašč obzirnosti do »slovenskih državljanov po rodu iz Jugoslavije«. Nobene obzirnosti ne potrebujejo, samo enakopravnost in spoštovanje, ki gre vsem ljudem. Cela reprezentanca, ne glede na to, do katerega kolena bil kdo iz Slovenije, je skakala. Ker, »kdor ne skače ni Slovenc«! In skandirala »Mi Slovenci« bolj na glas kot kak »napreden« »državljan republike Slovenije slovenskega rodu«.

Po tem prvenstvu ni več nobenega vzroka, da bi slovenstvo zanikovali v imenu nekakšne multikulturnosti in kripto-jugoslovanstva. Ali da bi kdorkoli kogarkoli gledal navzdol zaradi njegovega porekla.

Končno se je med Slovence, vse Slovence, na nezavedni ravni usedlo tisto, kar je bil rekel dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki. Za Slovenijo je šlo Slovencem, ne glede na to, ali so slovenskega, srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, italijanskega … rodu.

Pojma »biti Slovenec« in »pripadati skupnosti ljudi, ki se je organizirala v državo Slovenijo«, sta se stopila v eno in isto. Slovenci smo praktično pokazali, da smo nacija. Slovenca ne določa več genetika, kraj rojstva prednikov, veroizpoved, ampak pripadnost skupnosti, ki ima svojo državo in ki se ji reče Slovenija. In ne, to ni razsvetljeni koncept državljanstva, ki je napisan na izkaznici, kot je zapisano tudi članstvo v balinarskem klubu. To je tisti prvinski občutek pripadnosti svojim.

Morda smo končno tako zreli kot Finci. Tam imam dobrega kolega, katerega materin jezik je švedski. Obremenjen s svojo Jugoslovansko izkušnjo sem ga med nekim hokejskim prvenstvom vprašal ali navija za Švede ali za Fince. »Jasno, da za Fince«, je bil odgovor. »Sem švedsko govoreči Finec«.

Zorenje Slovencev

Piko na i zorenju Slovencev med svetovnim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so njega in ženo spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je starejši gospod z blagim srbskim naglasom (in brez dvojine) povedal stavke vredne še enega zlata. Rekel je nekako tako: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.

Ob tem sporočilu se lahko vsak starš zamisli in se mu prikloni. In lahko je hvaležen, da je prišel nekdo v Slovenijo to povedati.

 
Značke:

23 komentarjev

  • Igor MB

    Hvala.
    Ne vem, ali imate desni slabši dostop do medijev in/ali ste bolj zadržani. A veliko mi pomeni, da sem tako neposredno in samozavestno tole prvič slišal od nekoga zdesnice.
    Hvala!
    Igor Đukanović

  • Preden se pametuje, bi bilo dobro, da si avtor razjasni osnovne pojme.

    > Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki.

    Šlo je seveda za Evropsko prvenstvo in ne svetovno.

    Sramotenje.

    • Igor MB

      Haha. 🙂
      Vsak navijač ve, da so v košarki najboljše Združene Države. A evforija je v spremljanje tekem potegnila celo Slovenijo. Tudi avtorja ki ga v članku dejansko zanima vzgoja otrok.
      To evforijo so zakuhali nestrokovni novinarji s prodajanjem bučk o edini neporaženi ekipi kot absolutnem favoritu.

    • Igor MB

      “Niso opazili”, da Srbija ni premagala samo bratske Rusije. Pa še to samo med zbiranjem točk. In ne, ko je šlo zares.

      • Zdravko

        Ti pa si kača. Najprej se nekaj zahvaljuješ, potem pa “pozabiš”.

  • Brata Dragić sta res, kot vse kaže, odlično vzgojena človeka. Nedvomno je tudi to, da sta odlična po človeški plati, prispevalo k njuni izjemnosti v košarki.

    Sicer je v članku Turk izpovedal privrženost bolj francoskemu razumevanju naroda in nacije. Možne so tudi bolj na rodu in krvi temelječe identifikacije.

    Naša argentinska politična diaspora je npr. identitetno še vedno v veliki meri slovenska po mnogih generacijah. Če bi bilo konsekventno po avtorjevo, bi njihova identiteta že zdavnaj morala biti predvsem argentinska.

    Ne strinjam se s trditvijo, da je narodna identifikacija pri sodobnem človeku najmočnejša skupinska identifikacija. Mislim, da je družinska močnejša. Vsaj prav bi bilo, če bi bila. Mogoče celo rodbinska, samo žal pregovor pravi, da je žlahta strgana plahta.

    Tole športno identificiranje v smislu ” kdor ne skače …” in pa, da cela Slovenija govori ” mi smo zmagali, mi smo prvaki” je sicer precej primitivna in zablodna zadeva.

    • Zdravko

      To da smo zmagali in da smo prvaki, je povsem normalno. Res pa je, da je odnos do športa sicer povsem zblojen. Ko zmagujemo je super, če ni zmage, nam je vseeno, če bi jih tovornjak povozil. Tako da, edino še identifikacija je normalna.

  • svitase

    Pomenljivo je, da smo Slovenci premagali Srbe, Srbi pa Ruse.

    Velikost še ni porok za zmago.

  • Vsakdo se rad identificira z zmagovalci, tudi Slovenci. Še posebej zato, ker smo običajno in drugod bolj v ozadju. Vsaj enkrat se lahko potrdimo kot najboljši. Zato takšna evforija.

    Bistvo uspeha je med drugim v pravi vzgoji svojih otrok. Glavna zvezda prvenstva je bila vzgojena kot dober in pošten človek. To je bil zdrav in trden temelj, iz katerega se je na osnovi prirojenega talenta lahko razvil vrhunski športnik in gotovo tudi spoštovanja vreden človek.

    Vsakdo ima kakšen talent, vendar ga marsikdo ne razvije do ravni, da bi postal vrhunski športnik, strokovnjak, znanstvenik, umetnik. Glede na to, da tradicionalna vzgoja dobrih in poštenih ljudi izgublja na pomenu, se zdi, da bo pri nas vrhunskosti vse manj.

    Ni vse tradicionalno in krščansko zastarelo in neuporabno, kot menijo “progresivci”. Napad na tradicionalne vrednote je hkrati tudi napad na odličnost.

  • Martin_

    Ni čudno, da je tako dobro igral, saj je imel okrog vratu križec.

  • Guardini

    Ja menda so Slovenci, če imajo matere Slovenke, slovensko državljanstvo, so rojeni v Sloveniji in se počutijo Slovenci. To o Srbih je bila srbska provokacija.Židje priznavajo državljanstvo samo po materi.

    • Igor MB

      Ni provokacija. Sam se čutim Srba, Slovenca in Američana. Dragić najbrž isto.

      Enako kot on bi tudi jaz, če bi bil dober v športu, nastopal le za slovensko reprezentanco. Kar pa ne pomeni, da ni zaveden Američan. Poglejte njegovo stran na Facebooku. Obisk otroškega vrtca. Ali pa pravoslavni križec okoli vratu. Očiten vpliv Američanov, ki menijo, da te nihče ne sme vprašati po tvoji verski pripadnosti. A da jo imaš pravico sam pokazati, kadar ti paše. Torej recimo v Turčiji. Spet drugič pa ne.

      • Gospod Đukanović,
        če vprašanje ni preveč indiskretno – me zanima, zakaj se čutite Američana?

        Po njegovih izjavah sodeč menim, da se Goran Dragić sploh ne čuti Američana. In upam si trditi, da je Goran Dragić iskren v svojih izjavah.

        Za vas pa menim, da imate zelo bujno domišljijo 😀

        • Vanja: “Gospod Đukanović,
          če vprašanje ni preveč indiskretno – me zanima, zakaj se čutite Američana?”
          =============================

          … ker se komunisti počutijo internacionalce.

      • Igor MB

        Gospa Vanja,
        drži, da imam bujno domišljijo. A za Gorana Dragića ne trdim, da je sam za sebe rekel, da se počuti Američana. Trdim le, da ga je talilni lonec očitno že oplazil. In ima nekatere tipično ameriške poglede.
        Odkod jih jaz poznam? Zadnje leto srednje šole sem bil na menjavi. Za eno leto me je dobesedno posvojila moja ameriška družina. Gostiteljska “host brother and sister” kličem po imenu, starša pa “Mom” in “Dad”.

        • Guardini

          Igor, imate kaj slovenske krvi ?

          • Igor MB

            Zakaj vas zanima? 🙂

          • Guardini

            Nekaj se je čutiti nekaj pa biti. Kri ni voda. Ne pomeni pa, da si zaradi narodnosti boljši ali slabši človek.

          • Igor MB

            Se opravičujem za nevljudno počasen odziv.

            A vseeno menim, da je čutiti se praktično isto kot biti. Sam točno vem, koliko bi se moral potruditi, da si najdem službo v Združenih Državah. In s tem v nekaj letih dobim državljanstvo. Kje je srce, je tudi pot.

            Seveda pa imate tudi vi prav, da “kri ni voda”. Starši praviloma uspešno prenašajo na nas svoje vrednote. Med drugimi tudi jezik in kulturo. Itak Američani oboje razumejo kot neločljivo: “Kako se da učiti francoščino, ne da bi razumeli njihove kulture?”

            Tako si tudi jaz z večino Srednjeevropejcev delim lepo in čisto naravo za vrednoto. Hrana kakšno je v Združenih Državah precej težje najti…

  • Primož Roglič je bil prejšnji teden drugi v vožnji na čas na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu v Bergnu na Norveškem.

    Me zanima, če so mogoče Srbi že ugotovili, da je tudi Primož Srb?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI