Josef Seifert in Amoris laetitia

Ivo Kerže 19.9.2017 6:1578 komentarjev
 

19. septembra 2016 so štirje kardinali poslali papežu Frančišku pismo z znamenitimi dubia, t.j. vprašanji o pravovernosti papeške posinodalne spodbude Amoris laetitia (AL). Papež do sedaj, eno leto potem, ni odgovoril nanje in se ni niti hotel sestati z omenjenimi kardinali, čeprav so ga ti že dlje časa prosili za avdienco. V tem času sta dva izmed kardinalov (Joachim Meisner in Carlo Caffarra) že umrla – z bolečino v srcu zaradi stanja v Cerkvi, ki se je vzpostavilo z AL. Tik pred smrtjo kardinala Caffarre (6. septembra) je v javnost prispela še žalostna novica, da je nadškof v Granadi prepovedal poučevati na tamkajšnji katoliškem inštitutu enemu izmed osrednjih katoliških filozofov današnjega časa Josefu Seifertu, in sicer zaradi članka/odprtega pisma, ki ga je le-ta poslal papežu glede AL, v katerem spoštljivo in pronicljivo ugotavlja najbolj problematično mesto posinodalne spodbude, točko 303. Naj bralec sam presodi po članku, koliko je bila prepoved granadskega nadškofa upravičena, oz. koliko prej pričuje o zaskrbljujočem stanju duha v Cerkvi, ki se je razprlo z AL.

Josef Seifert

Ali gola logika grozi z uničenjem celotnega moralnega nauka katoliške Cerkve?

POVZETEK:

Naslovno vprašanje tega članka je namenjeno papežu Frančišku in vsem katoliškim kardinalom, škofom, filozofom in teologom. Članek se nanaša na pomislek glede gole logične posledice trditev iz Amoris laetitia, in se sklene s pozivom papežu Frančišku, da naj prekliče vsaj eno izmed trditev v AL, če je treba na naslov tega članka odgovoriti trdilno, in če torej iz omenjene trditve čista logika, izhajajoč iz očitnih predpostavk, lahko izvaja uničenje celotnega katoliškega moralnega nauka. Članek pušča, v sokratskem slogu, da papež sam in ostali bralci odgovore na vprašanje in ravnajo v skladu s tem odgovorom.

Amoris laetitia je nedvomno povzročila mnogo negotovosti in spodbudila nasprotujoče si razlage po celotnem katoliškem svetu. Ne nameravam predstaviti tu celotne kontroverze, niti ponoviti – ali dalje razviti – stališča, ki sem ga že zavzel glede te teme v prejšnjih člankih (prim. J. Seifert, Amoris laetitia. Joy, Sadness and Hopes), kar bom morda še storil v odgovor na nekatere kritične pripombe, ki sem jih prejel od mojega prijatelja Buttiglioneja, s katerim se sicer strinjam o vseh ostalih filozofskih temah in še o marsičem drugem.

Najti je namreč v AL trditev, ki nima nobenega opravka s pravicami subjektivne vesti, na osnovi katerih želi Rocco Buttiglione (mišljen je tu Buttiglionejev članek, ki je omeval tudi pri nas, op. I. K.) dokazati polno sozvočje med učiteljstvom sv. Janeza Pavla II. in papeža Frančiška, in sicer zoper stališča Roberta Spaemanna in drugih, ki pa opažajo med njima jasen prelom. Buttiglione ugotavlja glede njunega nasprotnega učenja o zakramentalni disciplini, da papež Janez Pavel II. ima prav, če gledamo na čovekova dejanja iz vidika njihove objektivne vsebine, medtem ko ima papež Frančišek ravno tako prav, če na osnovi temeljitega razločevanja pripišemo pravo vlogo subjektivnim dejavnikom teh dejanj in pomanjkanju pogojev za smrtni greh pri njih (t.j. pomanjkljivemu védenju in šibkosti svobodne privolitve).

Trditev v AL, ki jo želim na tem mestu proučiti, se namreč sploh ne sklicuje na subjektivno vest, pač pa zagovarja obstoj popolnoma objektivne Božje volje za nas, da storimo v določenih situacijah dejanja, ki so notranje zla, in ki jih je Cerkev tudi vedno imela za taka. Glede na to, da Bog gotovo ne more imeti pomanjkljivega etičnega vedenja, »zmotne vesti«, ali šibkosti svobodne privolitve, omenjeno besedilo ne more »braniti pravic človeške subjektivnosti«, kot trdi Buttiglione, pač pa se zdi, da jasno zagovarja, da so taka notranje neurejena dejanja in objektivno veliki grehi, lahko dovoljeni ali celo ukazani od Boga samega. Če AL to res zagovarja, potem ves alarm glede neposrednih trditev v AL, ki govore o spremembah v zakramentalni disciplini (glede tega, da bi se  po primernem razločevanju lahko dopuščalo dostop k zakramentom sv. spovedi in Sv. Evharistije ter posledično tudi sv. krsta in sv. birme prešuštnikom, aktivnim homoseksualcem in drugim parom, ki živijo v podobnih situacijah, brez njihove pripravljenosti, da bi spremenili svoje življenje v smislu popolne spolne vzdržnosti, kar je papež Janez Pavel II. zahteval v Familiaris consortio od parov v takih »neregularnih situacijah«), se nanaša, če se metaforično izrazim, le na vrh ledene gore, na komaj opazen začetek plazu, ali na prvih nekaj stavb, uničenih od moralno-teološke bombe, ki grozi celotni moralni zgradbi 10-ih zapovedi in katoliškega moralnega nauka.

Vendar v tem članku ne bom zagovarjal, da je temu res tako. To bom popolnoma prepustil papežu in  slehernemu bralcu, da odgovori na vprašanje ali obstaja v Amoris laetitia vsaj ena trditev, ki vsebuje logično posledico, da uniči celoten moralni nauk Cerkve. Obenem pa moram priznati, da kar sem prebral o komisiji, ki se je sestala, da bi »ponovno preučila« Humanae vitae (t.j. okrožnico, ki je podobno kot kasnejša Veritatis splendor, zaključila enkrat za vselej desetletja moralno-teoloških debat), je naredilo zame naslovno vprašanje tega zapisa za skrajno pereče.

Preberimo torej odločilno besedilo (AL 303), ki je bilo aplicirano iz strani papeža Frančiška na primere prešuštnikov oz. »neregularnih parov«, ki se odločijo, da ne bodo sledili navodilom posinodalne spodbude Familiaris consortio sv. Janeza Pavla II. Slednji reče tem parom, da se naj povsem razidejo, ali pa da se odrečejo spolnim odnosom. Papež Frančišek ne glede na to trdi:

»Vest zmore več kot to, da le ugotovi, da neka situacija ne ustreza objektivno splošnim zahtevam evangelija; lahko tudi ugotovi z iskrenostjo in poštenostjo, kar je za enkrat najbolj velikodušen možen odgovor Bogu, in z določeno moralno gotovostjo spozna, da je to tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno uresničenje objektivnega ideala.« (AL 303)

Iz predhodnega, kakor tudi iz nadaljnjega sobesedila je jasno, da se taka »Božja volja« nanaša na vztrajanje v načinu življenja, ki predstavlja objektivno velik greh. Vzemimo npr. sledeči odlomek:

»V takih situacijah, veliko ljudi, ki pozna in sprejema možnost, ki jo ponuja Cerkev,  da živijo ‘kot bratje in sestre’, opozarjajo, da ob pomanjkanju določenih oblik intimnosti, ‘se pogosto zgodi, da je načeta zvestoba in pri tem trpi dobrobit otrok’.« (AL 298, opomba 329).

V Gaudium et spes (t. 51), od koder je vzet zadnji navedek znotraj navedka, je misel vzeta kot neveljaven ugovor zoper moralno zahtevo, da se nikoli ne sme prešuštvovati ali uporabljati kontracepcije. V AL pa je razumljen v zgoraj razloženem smislu, t.j. kot opravičilo, ki je celo prepoznano kot hoteno od Boga, da se dalje živi v objektivno velikem grehu.

Drugače povedano, ob evfemistični opredelitvi stanja objektivno velikega greha za »ne še popolnoma uresničen objektivni ideal«, AL trdi, da nekdo lahko spozna z »določeno moralno gotovostjo«, da Bog od njega zahteva, da nadaljuje z izvajanjem notranje zlih dejanj kot so prešuštvo in aktivna homoseksualnost. Sprašujem: ali se lahko logika izogne, da izhajajoč iz te trditve zastavi sledeča vprašanja: če je le en primer notranje zlega dejanja lahko dovoljen ali celo hoten od Boga, ali se to ne prenese po nujnosti tudi na vsa ostala dejanja, ki jih imamo za »notranje zla«?  Če je res, da Bog lahko hoče, da prešuštni par živi v prešuštvu, ali ni tako, da se tudi zapoved ne bi smela glasiti »Ne prešuštvuj!«, pač pa »Če v tvojem primeru prešuštvo ni manjše zlo, potem ne prešuštvuj! Sicer pa, kar prešuštvuj naprej!«?

Ali ne bi posledično moralo pasti tudi ostalih 9 zapovedi, Humanae vitae, Evangelium vitae, kakor tudi vsi sedanji in prihodnji cerkveni dokumenti, dogme in koncili, ki uče obstoj notranje zlih dejanj? Ali ne bi to pomenilo, da ni več notranje zlo uporabljati kontracepcijo in ali se posledično Humanae vitae ne bi motila, ko nedvoumno trdi, da se nikoli ne more zgoditi, da bi bila kontracepcija upravičena v kakršnikoli situaciji, kaj šele, da bi bila ukazana od Boga?

Ali ne bi iz tega moralo slediti, da mora nova, od papeža Frančiška ustanovljena komisija o Humanae vitae, če začnemo z njo, zaključiti, da je uporaba kontracepcije v določenih primerih lahko dobra in celo obvezna in od Boga hotena? Ali ne bi moralo dalje iz tega slediti, da so lahko tudi splavi upravičeni kot nekaj »kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno  uresničenje objektivnega ideala«, kakor je dejal mons. Fisichella, nekdanji predsednik Papeške akademije za življenje?

Ali ne bi moralo dalje iz tega slediti po goli logiki, da evtanazija, samomor ali sodelovanje pri njem, laži, kraje, preganjanja, zanikanja ali tajitve Kristusa, kakor recimo Petrovo, pa tudi umor so pod določenimi pogoji in po ustreznem »razločevanju« hvalevredni zaradi kompleksnosti konkretne situacije (ali zaradi pomanjkanja etičnega védenja ali moči volje)? Vzemimo primer Sicilijanca, ki se čuti zavezanega, da pobije vse nedolžne družinske člane neke družine, katere poglavar je pomoril člana njegove družine in čigar brat bo pomoril štiri družine, če ne bo omenjeni Sicilijanec pobil ene v celoti. Ali ni potem tako, da lahko Bog zahteva od tega Sicilijanca, da izpelje svoj množični umor, kajti njegovo dejanje je, v danih okoliščinah, »tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno  uresničenje objektivnega ideala«? Ali ni gola logika tista, ki zahteva, da potegnemo to posledico iz omenjene izjave papeža Frančiška?

Kakorkoli, če je naslovno vprašanje tako, da je treba nanj odgovoriti trdilno, kakor mislim tudi sam, potem gole logične posledice omenjene trditve iz Amoris laetitia uničijo celotno moralno učenje Cerkve. Ali ni torej potrebno, da to trditev zavrne in obsodi sam papež Frančišek, ki je prav gotovo zgrožen pred omenjenimi posledicami, ki jih, če naj na naslovno vprašanje odgovorimo trdilno, železna in hladna logika ne more ne potegniti iz papeževe trditve?

Zato pa želim prositi našega vrhovnega duhovnega očeta, »sladkega Kristusa na zemlji« (kakor je sv. Katarina Sienska poimenovala enega izmed papežev, pod katerega vlado je živela in katerega je ostro kritizirala), če se papež Frančišek strinja s to logično posledico in odgovori trdilno na naslovno vprašanje tega zapisa, da prekliče omenjeno trditev. Če namreč njene posledice vodijo z železno nujnostjo nič manj kot k popolnemu uničenju moralnih naukov katoliške Cerkve, je mar mogoče, da bi »sladki Kristus na zemlji« ne preklical ene izmed svojih lastnih trditev? Če zgornja teza vodi z neizbežno logično posledičnostjo k zanikanju, da obstajajo notranja moralno napačna dejanja, ki so taka v vseh okoliščinah in situacijah, in če ta trditev bi zato porušila po Familiaris consortio in Veritatis splendor, tudi Humanae vitae in celo vrsto slovesnih učenj Cerkve, naj bi ne bila preklicana? Mar ne obstajajo očitno taka dejanja, ki so vedno notranje zla, kakor obstajajo po drugi strani dejanja, ki so vedno notranje dobra, upravičena in od Boga hotena? (Prim.: Janez Pavel II, Veritatis Splendor. Prim. tudi Josef Seifert, “The Splendor of Truth and Intrinsically Immoral Acts: A Philosophical Defense of the Rejection of Proportionalism and Consequentialism in ‘Veritatis Splendor’”, v: Studia Philosophiae Christianae UKSW 51 (2015) 2, 27-67; “The Splendor of Truth and Intrinsically Immoral Acts II: A Philosophical Defense of the Rejection of Proportionalism and Consequentialism in ‘Veritatis Splendor’.” In: Studia Philosophiae Christianae UKSW 51 (2015) 3, 7-37.) Mar ne bi moral vsak kardinal, škof, vsak duhovnik, menih ali povsečena devica ter vsak laik v Cerkvi pristopiti z najbolj živim zanimanjem k temu vprašanju in sopodpisati gorečo prošnjo nepomembnega laika, preprostega profesorja filozofije, ki med drugimi predmeti poučuje tudi logiko?

 
Značke:

78 komentarjev

  • Meni se zdijo pomisleki avtorja članka precej tehtni.

    Kakor razumem, nekako velja, da je spolnost, po katoliškem nauku, rezervirana samo za zakonce in da ne sme biti ločena od rodnosti.

    Če se omejim na kontracepcijo, vsa umetna kontracepcija odpade. Sem mnenja, da je tudi vsa kontracepcija škodljiva (škoduje odnosu med zakoncema, škoduje telesu ali je abortivna) Tu sicer ni enotnega mnenja.

    Ne predstavljam si, kako naj posameznik “z določeno moralno gotovostjo spozna, da je to tisto, kar Bog sam zahteva” recimo uporaba kondoma. To je sicer zelo kontroverzno vprašanje. Večina je najbrž mnenja da kondom ni škodljiv, da je samo nauk tisti, ki ga pripoveduje. Ampak nekdo ki zaznava malo globlje bi rekel, da “kondomi šibijo učinek navezanosti” med zakoncema. (Citat je iz odličnega članka: http://www.razpotja.si/spolnost-in-trajnost/).

    Katoliški nauk niso samo neke zapovedi ali slepa vera, pač pa je njegov namen čim večja izpolnitev in svoboda človeka. Tako da omenjani člen iz Amoris laetitia bi lahko bil nevaren glede razgradnje nauka.

    • Dva človeka sta šla k obhajilu, eden je bil pismouk, drugi prešuštnica. Pismouk se je postavil, šel v prvo vrsto in pri sebi molil takole: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor kakšni prešuštniki, ki živijo v velikem grehu, ali kakor ta ženska za mano, ki jo je zapustil mož, pa si je ob dveh majhnih otrocih kar našla drugega in se celo kaže tukaj z njim v cerkvi. Molim vsak dan, postim se dvakrat na teden, vneto branim pravovernost cerkve in ščitim RKC pred krivovernim papežem.« Prešuštnica pa je stala daleč proč in še oči ni hotela vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkla po prsih in govorila: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«. Povem vam, ta je šla opravičena domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

  • Zdravko

    Vsak nauk je dvoumen. Tako tudi teološka moralka. Le da je sedaj to postalo izrazito očitno.
    Nauk je na debelo zašel v vode “uporabniških navodil” za življenje, kar ne bi smel. Če bo, ga nihče več ne bo upošteval in bo postal sam sebi namen.
    Zato takšna razgradnja ni dopustna, vendar tudi razumevanje nauka dobesedno kot piše, ni nič boljše. Potem take dvoumnosti ubesedimo in dobimo logično razdrt nauk.

    • Ivo Kerže

      Svetopisemske besede so mestoma dvoumne, zato pa imamo učiteljstvo Cerkve, ki te dvoumnosti vse bolj odpravlja skozi stoletja. Problem pa je, ko se začne neko nedvoumno določeno pozicijo zamegljevati, oz. (kot v AL 303) pisati nekaj, kar je nedvoumno v nasprotju učiteljstvu Cerkve. Bog nikoli ne more želeti ali tudi dovoliti greha neki osebi. Nikoli.

  • “Cum dilectione hominum et odio vitiorum” je odlično vodilo sv. Avguština.

    Ampak greh je dejstvo človekovega bivanja, od katerega predvsem odrešujejo vera in dobra dela, ne prvenstveno sojenje in napadanje ljudi, ki grešijo. ” Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen” je eno močnejših evangeljskih sporočil. In bistveno je tudi sporočilo, da nam bo sojeno in odmerjeno tako, kot bomo mi presojali in merili druge. Torej nagovor k usmiljenosti in širokosrčnosti.

    Sveto pismo se ostro odreja do aktivne homoseksualnosti ( pričakovano bolj Stara zaveza), vendar niti približno ne tako direktno kot glede direktnih in vedno ponovnih graj, ki jih Božji sin deli tistim, ki sami sebe postavljajo za varuhe pravovernosti in stroge razsodnike drugih.

    Tudi prekrški in spodrsljaji glede heteroseksualne morale ( ki jih je zgodovina Cerkve postavila zelo v ospredje, kar nekateri razložijo s frustracijami posvečenih zaradi strogih tovrstnih zahtev dogovorjenega, sicer ne v Svetem pismu prisotnega celibata) niti približno nimajo v evangelijih teže očitkov farizejem. Recimo napuha, častihlepja, lakomnosti, škrtosti, lenobe, neusmiljenosti itd.

    Več kot bogokletno je torej, če se v imenu in ob prisotnostni teh grehov strogo presoja in javno na pranger pribija recimo tiste, ki se jim je lahko niti ne po njihovi krivdi sesul zakon. Ali tiste, ki se jim zgodi spolnost izven zakonske zveze, ne da bi to pomenilo nezvestobo ( saj niso vezani na drugo osebo).

    Mnogi, tudi Ivan Marko Rupnik poudarjajo in kritizirajo, kakšna katastrofalna napaka je poudarek na pretiranem spolno-moralnem rigorizmu s strani Cerkve pri stiku z mladimi in kako Cerkev na račun takega nastopanja proti prebujajoči se biologiji izgublja cele generacije mladih, ki pogosto prav zato enostavno odidejo in po krivdi odraslih znotraj institucije ostanejo brez vitalnega stika z Jezusom in njegovim naukom.

    Popolnoma zaupam Frančišku, da ko demonstrira človeško milino in usmiljenost, niti približno ne postavlja pod vprašaj objektivne veljavnosti desetih Božjih zapovedi.

    • Zdravko

      In ti, ki tako milo sodiš o tem, tako ostro napadaš nekega Jankovića zaradi farmacevtke. 🙂
      Ja, smo grešniki, seveda. Razen v Sloveniji. Tukaj ljudje ne grešijo ampak so vsi sami pošteni in pridni. Tukaj spolnosti sploh ni, ampak je vse po Svetem Duhu, ki pa očitno počasi peša in nam rodnost pada.

      Glede mladih se posebej strinjam. Sam pravim, da za spolnost ne obstaja “user manual”. In v tem se nauk na debelo jemlje kot recept za spolnost.

      • V začetni tvoji misli se ne ujameva, potem ni problem. Nekdo, visoka javna oseba, je tu izsiljevala in izsilila seks ( če so prisluhi avtentični) s pozicije svoje moči, ki ji ga daje in vzame ljudstvo na demokratičnih volitvah. Od osebe v stiski. V zameno za uslugo ( koruptivnega) poseganja politika v zaposlovanje neke firme. Skok čez plot politika sam po sebi je tu le postranska zadeva, o kateri je možno diskutirati, ali sodi v javnost ali je privatna stvar.

        • Zdravko

          Kako ti zlahka padeš na finto. Seks si je policija izmislila. Ženska očitno ni imela veliko proti. Stisko si je izmislil prof. Erzar. Skratka, navadna špekulacija. In kar je še slabše, sploh ne razumem kaj bi vi tu dali pred sodišče? Katero dejanje? Menda ne, da je ženska podkupila župana s seksom?! Potem niste več opravilno sposobni.

          • Lej, vprašaj tožilko. Menda ni tako neumna, da preganja nekaj, kar ni opredeljeno kot kaznivo dejanje. Meni se ne ljubi s tabo več na to temo.

    • Ivo Kerže

      Marko Ivan Rupnik je del problema in ne njegove rešitve. Prav za prav cela sedanja Družba Jezusova (redki posamezniki izvzeti) je del problema in ne rešitve. POglejte si recimo, kaj zganja p. James Martin v ZDA.

      • Ivo Kerže

        O homoseksualističnem p. Jamesu Martinu DJ (ki je mimogrede urednik jezuitskega America magazine in torej ne kdorkoli) razmišljam, da bi napisal naslednji članek.
        V okvirno informacijo, da boste vedeli, kaj kujejo DJ-ji v ZDA si oglejte tole okroglo mizo:
        https://www.churchmilitant.com/news/article/father-martin-calls-for-reverence-of-homosexual-unions
        Dvomim, mimogrede, da se naši mlajši slovenski jezuiti, ki jih sistematično pošiljajo študirati k jezuitom v ZDA, niso navzeli tega “duha”.

      • “Marko Ivan Rupnik je del problema in ne njegove rešitve.”

        Lahko ste bolj natančni, v čem je problem pater Marko?

        • Ivo Kerže

          Vprašajte ga za njegovo mnenje o Humanae vitae. Pa za njegovo mnenje o Summorum pontificum in za njegovo vlogo pri preprečevanju tridentinskih sv. maš v Sloveniji.

          • Ivo Kerže

            Sicer pa je temeljni problem p. Marka, ki veje iz vsakega njegovega predavanja, ta, da je v njegovi misli navzoč (značilno modernistični) odpor zoper vso klasično katoliško teologijo od sv. Tomaža Akvinskega dalje. On se potem rešuje tako, da se vrača v patristiko, ki pa jo razume v prelomu s kasnejšo sholastično tradicijo, kjer se je pa ravno razvil nauk o notranje zlih dejanjih, ki so osnova okrožnic Humanae vitae, Evangelium vitae in seveda Veritatis splendor.

          • MatevzOkrslar

            Edini odpor, ki veje od patra Marka, je odpor do moralizma v vseh njegovih pojavitvah. On to v svojih delih, predavanjih celostno utemelji.

        • p.Marko Ivan Rupnik je duhovnik,teolog,mislec in umetnik,ki ga mnogi teologi in “teologi” v njegovih krajih niso hoteli sprejeti in jim je bil tako kot mnogi jezuiti nasploh že vso svojo zgodovino-trn v peti.Morda zato,ker je resnično zanetil Evangeljsko Iskro trdne vere živemu Jezusu Kristusu v mnogih mladih srcih,ki še gori in ne bo nikoli ugasnila. Nanj ni alergična le tov.Makarovič ampak tudi mnogi bolj ali manj pomembni Slovenski kleriki in drugi kvazi pomembneži.Pa vendar ga že najmanj tri generacije doma in po svetu poznamo in cenimo po njegovih dragocenih sadovih v besedi in sliki,ki bodo pričevali o Odrešiniku še bodočim rodovom. Mogoče to nekaterim lahko predstavlja problem.

          • Ivo Kerže

            Glede “iskre trdne vere živemu Jezusu Kristusu v mnogih mladih srcih,ki še gori in ne bo nikoli ugasnila” bi se dalo tudi mariskaj reči. Sem bil kar en čas v SKŽ-ju, pa sem videl kako to zgleda. Ne morem reči, da tam veje neka huda apostolska vnema. Gre v glavnem za skupinice družinskih prijateljev, ki so več ali manj zadovoljne s tem, da se srečujejo enkrat na mesec in to je to.

          • Ivo Kerže

            Ad MatevzOkrslar: ali prav razumem, da je po Vašem mnenju okrožnica Humanae vitae (obsodbe vredna)”pojavitev moralizma”?

  • “Dal ti bom ključe Nebeškega kraljestva in karkoli boš zavezal na zemlji,bo zavezano v nebesih ;in karkoli boš razvezal na zemlji,bo razvezano v nebesih”mt18,18 in dr.
    Le zakaj presojevalci Papeževe Apostolske spodbude spregledujete,da ima ta stavek dva dela:ključar Nebeškega kraljestva ima od samega Gospoda dano oblast na zemlji zavezovati in tudi razvezovati-in to je priznano tudi v nebesih. V štirih naših župnijah(vsaj,mogoče tudi še drugje) imamo v oznanilih priložnost postopoma prebirati AL ter se tako poglabljati v vsebino,kar nam je zelo dragoceno in smo lahko resnično začutili Duha te spodbude Petrovega naslednika in ključarja NK papeža Frančiška.
    Tule v Časniku pa eni in isti avtorji vedno znova odpirate polemiko in trdim,da tudi neupravičeno presojate paževa mnenja-četudi sami ugotavljate in priznavate,da se pogovori o vsem tem znotraj Cerkve še nadaljujejo-da skratka tu ne gre za dogmatiko ampak resnično za spodbudo k dobremu.Kristusova Cerkev je vendar živa skupnost in ne nekakšna okamenela tvorba.

  • Aleksios

    Točko 303 se da brati, kot jo bere avtor članka, da pa se jo brati tudi občestveno, torej v edinosti s Cerkvijo in njenim učiteljstvom. Točka 303 ne pravi nič drugega kot to, da moramo vsi sprejeti konkretno težko situacijo in ji priznati kot obstoječo v vsej njeni polnosti, nato pa od tam skupaj vsak po svoji poklicanosti in zmožnostih delati za njeno izboljševanje. Kaj, kako, s kakšno pomočjo, na kakšen način itd. točka ne govori. Povezovanje z drugimi točkami je gotovo dobrodošlo, v kolikor seveda ne pridemo do točke, ko bi “padli iz občestva”. Vsako branje, ki ni občestveno, je namreč napačno.

    Prepričan sem, da če beremo AL z zavestjo, da je vse, kar je zapisano, potrebno brati občestveno, bomo lahko zapisano tudi pravilno razumeli in ne bo težav s tem, da bi en učitelj nasprotoval drugemu. Tega po moje v AL enostavno ni, se pa da hitro na to napačno sklepati. Zato spodbujam branje, ki bo zapisano razumelo na ta način, da do nasprotovanja med učitelji ne bo prišlo. Torej spodbujam občestveno branje. Kajti le takšno branje združuje (nas med seboj in z Gospodom). Vsakršno branje, ki najde nasprotja, medtem ko je mogoče prebrati tudi tako, da tega nasprotja ni, ni občestveno branje. Prej lovljenje na besedo ali črko. Kdo je že pazil na Jezusove besede, da bi ga mogel tožiti, in se zato ni srečal z odrešenjem?

    • Ivo Kerže

      Ne, ne Aleksios, tu gre za trditev, da Bog v določenih primerih hoče, da opravimo objektivno grešna dejanja. To nima veze z nobeno občestvenostjo iin z nobenim naukom Cerkve.

      • Aleksios

        Te trditve v AL enostavni ni (gotovo pa ne v točki 303).

        Imam občutek, da zahtevo Boga do konkretnega človeka v konkretni situaciji, naj z iskrenim ciljem, da popolnoma preneha grešiti, v zavedanju, da je grešnik, začne z manjšim korakom in v Božji milosti odpravi en sam greh, zamenjujete z zahtevo, da Bog želi, naj še naprej greši 🙂 Ste si kdaj želeli kaj resnično dobrega, pa se to ni zgodilo takoj v polnosti, ampak vas je na poti do tja, čeprav dolgo niste videli polne uresničitve, razveseljeval tudi vsak najmanjši korak v pravo smer? Npr. kako je kateri od vaših otrok shodil? Ali začel govoriti, tvoriti stavke? Vem, ni isto, nam pa lahko pomaga razumeti. Bistvo AL 303 je torej v tem in da naj na poti rasti pomagamo drug drugemu.

        Sicer karkoli nima veze z občestvenostjo, nima veze z Bogom, ker je Bog v svojem bistvu občestvo, ki ga je v Telesu raztegnil na nas. Občestveno branje AL je zato nujno potrebno.

        • Odlično.hvala,Aleksios.

        • AlenkaN

          Poglejmo nek drug konkreten primer, kjer bi lahko aplicirali to, kar pravi AL 303.

          Nosečnica z dvojčkoma je v trenutni situaciji prepričana, da je največ, kar zmore, to, da obdrži enega od otrok. Njena vest ji “iskreno in pošteno” narekuje odločitev za splav enega od dvojčkov, drugega pa obdrži. In tudi to naj bi bila “v konkretni kompleksnosti človekove omejenosti” Božja volja, če sledimo načelu iz AL 303.

          • Aleksios

            AL 303 se nanaša izrecno na “nekatere primere (položaje), ki objektivno ne ustrezajo našemu pojmovanju zakona”, kot je to navedeno v prvi povedi točke. Zato njene vsebine ne moremo kar tako aplicirati na podan primer nosečnice (kar pa ne pomeni, da sploh ne moremo).

            Pomembneje je, da AL 303 govori o tem, da je potrebno “bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi”, saj ima vest velik potencial, da “lahko tudi iskreno in pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu”, ne pa da se zgolj ustavi pri “da neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija”. Iz tega nikakor ne moremo zaključiti, da vse, kar človekova vest spozna, je enako Božji volji. Gre namreč za spodbudo (ker očitno tega ni bilo dovolj, pogovori okrog te točke pa samo potrjujejo to) k aktivni vključitvi v reševanje problematike, pri čemer nikakor ne smemo mimo vesti človeka na prelomu, ampak moramo pomagati, da človek sam spozna, kaj in kako, ne da mi pritiskamo nanj s (sicer čisto legitimnimi moralnimi) pravili.

            Če bi meni nosečnica povedala, da je iskreno in pošteno spoznala, da mora splaviti enega od dvojčkov, bi jo vprašal po vsem, kar jo je privedlo do tega spoznanja, nato pa bi te razloge pretehtal in gotovo bi našel “luknjo” v njenem razmišljanju oz. presojanju. Glede tiste “luknje” bi ji povedal, da sem iskreno in pošteno spoznal, da se moti in da bi jaz v njeni situaciji ravnal drugače (če moramo upoštevati njeno vest, moramo tudi mojo, kajne?). Kako bi jaz to vse izpeljal, bi gotovo vplivalo na to, kako bi se ona odzvala in kako bi se zadeva odvijala naprej, če bi naredila še naslednji krog presoje vesti itd. Ampak to je vse hipotetično in zato brez večje vrednosti. Kar se mi zdi pri tem pomembno, je, da AL spodbuja k tovrstnemu delovanju in upoštevanju vsega, kar se problematike tiče, tudi (k boljšemu upoštevanju) vesti človeka na prelomu. Navsezadnje on sprejema ključne odločitve in bo on sam nosil večino posledic, a mi, njegovi bratje in sestre, pri tem nikakor nismo izvzeti, ker smo zanj soodgovorni.

          • AlenkaN

            V primeru nosečnice bi iskali “luknjo” v njenem razmišljanju oz. presojanju, v primeru nekoga, ki živi v “iregularni” zvezi, pa ne bi iskali take “luknje”?

          • Aleksios

            Od kod pa vam ta sklep? Seveda bi ravnal enako. “Iskanje luknje” je že velik korak k izpolnitvi zahteve v AL 303 “bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi”. Sem mislil, da bo povezava med branjem AL 303, ki ga tu zagovarjam, in mojim hipotetičnim ravnanjem v primeru nosečnice, očitna, čeprav se AL 303 ne naša neposredno na takšne primere.

          • AlenkaN

            Za to, kar je za vas “luknja”, AL 303 pravi, da je v resnici morda Božja volja.

          • Aleksios

            Ne drži. Da boste to pokazali, boste morali ovreči to, kar sem do sedaj napisal v komentarjih pod tem člankom.

          • AlenkaN

            Ne vidim potrebe po nadaljnem dokazovanju, da vaše razumevanje ne drži. Vi verjetno s svojim razumevanjem itak ne boste škodili nikomur. Dejstvo pa je, da se AL lahko razlaga tako, kot svari Seifert, in je to za Cerkev zelo škodljivo.

          • Aleksios

            Ob upoštevanju vseh potrebnih pogojev za razlago se ne more razlagati tako, kot svari Seifert. Seveda pa se da hitro razlagati narobe. Ampak to se da delati tudi s Svetim pismom, predvsem Staro zavezo (kaj vse se že ni pripisalo Božji volji …), pa tudi s kakšnim Pavlovim pismom in evangeliji ter vsakim pisanjem Cerkvenega učiteljstva. Mislim, da se teh napačnih razlag ne smemo bati ali jih jemati kot grožnje. Navsezadnje Jezusa skoraj nihče ni razumel praktično nič vse do njegove smrti in še nekaj časa po njej, pa ga to ni ustavilo na njegovi poti. Tako mislim, da je vsakršno dvigovanje prahu okoli pravovernosti AL nepotrebno trošenje moči, ker ne more obroditi veliko sadov.

          • Aleksios

            Pravzaprav ne le, da ne more obroditi veliko sadov, lahko celo škodi. Če neke avtoritete trdijo, da papež trdi to in to (kar je v nasprotju z naukom, pa papež v resnici tega ne trdi), samo dajejo argument tistim, ki hočejo razumeti narobe – sploh, če jim je papež Frančišek všeč. Tako se lahko npr. (zmotno) sklicujejo na papeža in vztrajajo v svoji “iregularnosti” in pričakujejo od Cerkve nekaj, kar jim ne more dati (spremenjen nauk).

            Podobno tisti, ki kličejo k razjasnitvi, da se besedilo ne bi moglo razumeti v nasprotju z naukom. Ne bi bilo bolje pač namesto tega zgolj povedati, da je treba brati tako in tako, in sicer da ne nasprotuje nauku? Torej da bi naprej izvajali svojo učiteljsko službo na dani osnovi, ne pa nekemu učitelju “nazaj” “solili pamet”? Tako bi se pokazala edinost in medsebojno dopolnjevanje (nihče ni popoln), ne pa razhajanja. Kaj je že Jezus molil pred smrtjo, da bi svet veroval (Jn 17,21)?

          • AlenkaN

            Da se teh “napačnih razlag” ne smemo bati? Kaj pa to, kar se dogaja v Argentini, Nemčiji in drugod s podporo papeža Frančiška (ki kaže, da ne gre za “napačne”, ampak za “ustrezne” razlage AL)?

          • Ivo Kerže

            Odlično. Hvala, AlenkaN.

        • Ivo Kerže

          Ad Aleksios: Vi pravite, da v točki 303 ni trditve, da Bog v določenih pogojih zahteva, da grešimo. Potem si jo prosim preberite še enkrat:
          »Vest zmore več kot to, da le ugotovi, da neka situacija ne ustreza objektivno splošnim zahtevam evangelija; lahko tudi ugotovi z iskrenostjo in poštenostjo, kar je za enkrat najbolj velikodušen možen odgovor Bogu, in z določeno moralno gotovostjo spozna, da je to tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno uresničenje objektivnega ideala.« (AL 303)
          1. “Situacija, ki ne ustreza objektivnim splošnim zahtevam evangelija”, oz. to, kar “še ni popolno uresničenje objektivnega ideala” je pač takšna ali drugačna grešna situacija.
          2. točka 303 očitno trdi, da lahko Bog “zahteva” naj človek v taki situaciji (zaenkrat) ostane, zaradi teh in teh okoliščin.
          Kje je tu moje (in Seifertovo) branje napačno?
          In ponavljam: Bog nikoli noče (in še toliko manj zahteva), da grešimo. Nikoli.

  • AlenkaN

    Članek je žal slabo napisan. Škoda, še posebej, ker gre za zelo resno zadevo.

    Če bi kardinali na konklavu vedel, kakšne namene ima Bergoglio, ga ne bi nikoli izvolili za papeža.

    • Če prav razumem, gre razen kratkega uvoda za odprto pismo Josefa Seiferta papežu, ne za članek Iva Keržeta. Sicer sta oba dela tega komentarja napisana z zelo visokega piedestala. Da si te le ne bo zvrtelo v glavi.

      • AlenkaN

        Seveveda je Seifertov izvirnik dobro napisan. Ivo Kerže pa bi tukaj to moral povedati po slovensko.

        Slovensko se recimo ne izražamo takole:
        omenjene posledice “železna in hladna logika ne more ne potegniti iz papeževe trditve”

        Ampak pravimo:
        omenjene posledice “železna in hladna logika neizogibno izpeljuje iz papeževe trditve”

        Itd.

      • AlenkaN

        Nobena skrivnost ni, da so Bergoglia samoimenovani mafijci iz St. Gallena podtaknili kardinalom kot kandidata, ki naj bi prenovil kurijo.

        Prenova kurije se v bistvenih zadevah ne premakne nikamor, papež Frančišek pa se trdoglavo vtika v teološka vprašanja, o katerih ne ve veliko, kot je pred kratkim jasno povedal nemški profesor teologije in kardinal Müller.

  • ali kot bi rekel M. Voris:

    Papež Frančišek se zlorablja kot orožje proti zvestim katolikom.

    https://www.youtube.com/watch?v=P1ENqtj_IqI

  • Nadvse čudovito in aktualno se prilega temu članku in odzivom Beseda današnjega Evangelija:”Tisti čas je rekel Jezus:Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni?Podobni so otrokom,ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo:Piskali smo vam pa niste plesali,peli smo žalostinko pa niste jokali.”Prišel je namreč Janez Krstnik,ki ni jedel kruha in ne pil vina,pa pravite:hudega duha ima.Prišel je Sin človekov,ki je in pije,pa pravite:glejte,požrešneš in pijanec,prijatelj cestninarjev in grešnikov.”Božji modrosti pa so dali prav vsi,ki so njeni otroci.-Lk7,31-35

  • Ivo Kerže

    Ko prebiram sedaj komentarje me čudi, da ni nihče (če prav vidim) zaznal eno glavnih poant moje objave/prevoda tega Seifertovega teksta, in sicer, da je bil ta ubogi človek vržen iz katedre zaradi njega iz strani granadskega nadškofa. Toliko o resnicoljubnosti in usmiljenosti sedanjega establishmenta v Cerkvi. Evidentno je, da raje seže po argumentu moči kot po moči argumenta.

    • To je odločitev granadskega nadškofa. Dvomim, da ima Frančišek kaj z njo. O sedanjem papežu in (ne)upravičenosti napadov nanj imam podobno mnenje, kot ga je tu precej poetično napisal baubau. Verjetno ne bomo kar tako prišli skupaj v nekaterih precej divergentnih pogledih; vendar osebno cenim pripravljenost na spoštljiv dialog, tudi z navadnimi (pol)anonimnimi komentarji pod člankom.

      • Ivo Kerže

        In Vam se zdi ta odločitev (ki je motivirana z zvestobo do sedanjega pontifexa) ok?
        Poleg tega: ali ni v ozadju podoben vzgib kot v papeževi nepripravljenosti odgovoriti na dubia? Ali pa pri papeževi odstavitvi prefekta CDF-a kard. Müllerja?
        Ne opažam tu neke velike želje po dialogu, argumentiranosti in s tem po resnicoljubnosti. Pa ne se mi prosim sklicevati na Jezusa, ki da ni hotel odgovarjati farizejem glede kamnanja prešuštnice. Tam je Jezus 1. odgovoril in 2. ni postavljal pod vprašaj načela, pač pa le njegovo izvedbo. V AL in dogajanju okrog AL pa imamo opravka z zavračanjem temeljnih načel kot je npr. da Bog ne more hoteti, da bi kdo grešil.

        • Verjetno vendarle ni primerno papeževi poziciji, da bi se spuščal v dialoge na način javnih polemik in intelektual(istič)nih disputov. Na papeža direktno naslovljeno odprto pismo je torej vendarle nekoliko vprašljiv pristop. Najedanje avtoritete vrhovnega pastirja odznotraj se mi ne zdi najboljši način za nekoga, ki naj bi deloval v prid katoliškega občestva.

          • Ivo Kerže

            No, seveda, odgovoril naj bi CDF v imenu papeža. Ampak ni odgovoril, ker mu papež ni dovolil. Müller je potem odgovarjal privatno, v intervjujih. Potrebujemo pa uradni odgovor. To, da se pošilja na CDF vprašanja v zvezi z naukom je povsem običajen pristop in ni nobeno najedanje avtoritete.

          • Ivo Kerže

            Niste mi pa odgovorili, če se Vam zdi odločitev granadskega nadškofa sprejemljiva.

          • Tako kot ste Vi opisali zadevo, se ne zdi sprejemljiva. Neko širino in prostor duhovne svobode je v akademskem svetu vendarle primerno spoštovati. Treba bi bilo slišati tudi drugo plat medalje, torej utemeljitev samega granadskega nadškofa za tak korak.

  • Pred časom sem zasledila novo ‘vejo’ teologije, nekdo je govoril o ‘situacijski pastorali’: prilagajanje pastorale situaciji. Če pristanemo na to, lahko vsak dan kaj popravimo, spremenimo, dopolnimo. Enemu bolj ustreza to, drugemu nekaj drugega – pastorala po meri človeka …??? To mi diši po neke vrste ‘new-age-teologiji’? V Sv. pismu poleg zapovedi ni kakšnih pogojevanj v smislu: ‘razen v primeru’? Tudi pri Samarijanki je Jezus jasen. Jasen do ženske: “Pojdi in ne greši več.” In jasen do ostalih: “Kdor je brez greha, …”

    • Zdravko

      Nisem prepričan, da je tako preprosto. Pravila niso vseobsegajoča. Vedno je treba pravila uporabiti v dani situaciji. Tako jaz razumem situacijsko pastoralo. Vsekakor je situacijska. Nobena spoved ne more slediti nekim vnaprejšnjim pravilom. To bi bilo potem kot check lista, odkljukaš svoje in je. Pastorala je življenjska.

      • Ivo Kerže

        Kako usklajujete rečeno z obsodbo situacijske etike v okrožnici Veritatis splendor?

        • Zdravko

          Etiko že tako imam zgolj za nekakšno vejo filozofije in se strinjam z obsodbo njenega ideološkega prakticiranja. Situacijsko pastoralo razumem drugače od etike. Župnik ima pravico ali svobodo do spregleda. Tako recimo poznam primer župnika, ki je krstil nezakonskega otroka, pri čemer je moral spregledati kdo je dejansko oče. To je situacijska pastorala.

    • pri Samarjanki je Jezus pač v skladu s situacijsko telologijo situacijsko presodil, da bo zastopla samo, če ji bo čisto direkt povedal…

  • Slovenci očitno se ukvarjamo samo problemom razporok, ničnosti cerkvenega zakona. Posebej pa gre raznim “prerokom” v nos civilno poročeni pari,ki so prej živeli v drugem zakonu in bili cerkveno poročeni. Papež Frančišek je videl kaj pomeni imeti več otrok in življenje le teh v revščini…

    Mislim, da bi se naši teologi lahko zamislili nad razmišljanjem papeža Frančiška -Kako si želim Cerkev, ki bi bila revna. In ki bi bila za revne.” In kot je večkrat poudaril, da bi imel rajši polne cerkve in manj okrašene kot pa obratno.

  • Za piko na i pa še zaključek iz današnjega-kako se stvari včasih čudovito Duh-ovito “poklapljajo”- Evangelija po Mateju:”Pojdite in se poučite,kaj se pravi:Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih ampak grešnike.”mt9,9-13

  • Martin_

    Ta članek me spominja na strogo vzgojo, medtem ko sam zagovarjam elastično vzgojo (Barbara Coloroso: Otroci so tega vredni). Vzgojitelji so papež, škofje, duhovniki, … in končno starši. Od elastične vzgoje sta možna dva skrajna odklona. Če je ena skrajnost stroga vzgoja, je druga skrajnost permisivna vzgoja. Da je s permisivno vzgojo nekaj zelo narobe, je že vsem postalo jasno. Zato gre nihalo s strahovito hitrostjo v nasprotno smer proti strogi vzgoji, ki je tudi zelo nevarna.
    Papež pa se drži v AL elastične vzgoje, čeprav je to najtežja pot. Enostavno je namreč otrokom (vernikom) za vse reči DA ali pa za vse reči NE.

    Sam v članku ne najdem nič nespoštljivega. To pa še ne pomeni, da je prepoved granadskega nadškofa neupravičena. Razmer ne poznam. Toda omenjeni filozof je namreč lahko napisal že veliko člankov ipd., v katerih je razširjal vsebino, ki nadškofu ni bila všeč. Nadškof je tisti, ki je na odgovornem položaju, zato ima tudi pravice. Škandal bi pa bil, če bi filozofu kdorkoli drug prepovedal poučevanje.

    • Kaj imaš ti od tega, da vseskozi anonimno najedaš v papeža Frančiška?

      Članek oz. komentar znanega konzervativno-katoliškega komentatorja v NYT je sicer precej bolj niansiran od bombastičnega naslova, ki si ga ti uporabila proti papežu. Težko verjamem, da je avtor tokrat sam izbral naslov. Sicer pa opisuje primera dveh teologov, enega na radikalno-tradicionalistični liniji, drugega na ultra-liberalni in ukrepe proti njima. In jih posredno pripiše kar papežu osebno. Vprašanje, koliko utemeljeno.

      Je pa vedno vprašanje, koliko teološke širine znotraj ene Cerkve je smiselno dopuščati. Če voz eni obsedeno in popadljivo vlečejo v eno smer, drugi pa v povsem nasprotno, je možno, da voz obtiči. Zdrava pamet bi lahko tudi mislece in teologe nagovarjala, da je neka zmernost in vzdržnost včasih koristna vrlina. Zlasti če se prihodnosti občestva želi dobro.

  • Citiram Aleksiosov komentar zgoraj:
    “Pomembneje je, da AL 303 govori o tem, da je potrebno “bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi”, saj ima vest velik potencial, da “lahko tudi iskreno in pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu”, ne pa da se zgolj ustavi pri “da neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija”.”

    Mislim, da je z gornjim citatom povedano bistvo, v čem je spor glede AL. Po mojem mnenju gre za zelo velik premik v delovanju Cerkve. Gre torej za prenos pristojnosti in odgovornosti od cerkvene (oblasti) do posameznikom (v sklopu občestva).

    Tukaj vidim precej podobnosti s Hayekovo idejo o prostem trgu, kjer se ljudem omogoči svobodno podjetništvo. Nekaj tistih s slabimi idejami sicer propade ampak na splošno je pa blaginja večja za vse.

    Mislim, da gre pri AL za zelo resne stvari, pri katerih je treba biti previden. Ampak nekako verjamem, da je nauk, ki ga ima katoliška cerkev, precej v redu in se zanj ni treba bati. Človek je narejen po Božji podobi, zato je nauk zapisan že v nas. Če bo kakšen del občestva odstopal od tega, bo pač propadel…

  • AlenkaN

    Ja, res, kaj imam od tega, da me zanima resnica …

  • Ivo Kerže

    No, sicer je pa bila v nedeljo že objavljena “sinovska korekcija”…

  • Ivo Kerže

    Bomo videli kaj bo sledilo, ne pozabimo, da obhajamo 100. obletnico Fatime in da bo 13. oktobra 100. obletnica sončnega čudeža…

  • Ivo Kerže,Upam,da ste že prebrali,da je(v pogovoru z jezuiti v Kolumbiji) papež Frančišek kritike na račun AL poimenoval zmotne.

  • Dejan Thaddeus

    Bogu hvala za vas, spoštovani gospod Ivo! Neizmerno sem hvaležen za vas, za vaš pogum in modrost pri zagovarjanju Resnice, ki je Jezus Kristus, Sin živega Boga.

    Sveti Duh mi je pokazal, da vas vodi On, Duh Resnice po mogočni priprošnji Brezmadeženega Srca Marije, Njegove preljube Neveste.

    Prosim vas, moji dragi bratje in sestre v Kristusu, preberite si tale kritično pomemben članek, ki ga je objavil na svoji spletni strani upokojeni škof mons. Rene Henry Gracida iz škofije Corpus Christi v Teksasu, Ameriki:

    http://www.opozorilo-jezusov-drugi-prihod.si/novi-dokazi-o-kanonski-neveljavnosti-zadnje-konklave/

    Preberite si tudi tale članek, ki ga je napisala pogumna, globoko verna in predana katoličanka, gospa Elizabeth Yore, katera ljubi Katoliško Cerkev in Fatimsko Gospo:

    http://www.opozorilo-jezusov-drugi-prihod.si/novi-dokazi-o-kanonski-neveljavnosti-zadnje-konklave/

    Molim za vse vas za razsvetljenje k Svetemu Duhu.

    Bog vas blagoslovi,
    Mir in dobro,
    Dejan

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI