Na poti je liberalizem

Žiga Stupica 16.9.2017 11:48
 

Foto: Matjaž Tavčar

Liberalizma  željne Slovence, ki argumentirajo pereče pojave in vzročno zvezo s patogeno intimo pretekle države, je neutemeljeno odpraviti z vzvišeno všečnim očitkom, da so navajeni pri vsaki stvari zapenjati – vztrajati na resnici – do konca.

Okvarjeno intimno jedro, nukleus slovenske družbene patologije desetletja onemogoča kakršnokoli pošteno razpravo med Slovenci samimi. S tem se učinkovito onemogoča resnico in ovira uveljavitev prava.

Patogeno jedro določenih ljudi

Določeni ljudje so sprva, vzporedno s t.i. železničarsko in splošno stavko, aprila 1920 neuspešno poskusili izvesti totalni oboroženi udar v ta narod. Program njihovega udara je bil aprila 1933 izoblikovan v »dveh skrivnostnih knjigah, ki preko 80 let čakata na objavo«. Izvedbo programa so sprožili maja 1941 – izven-volilno in v nasprotju z na volitvah 1938. leta izraženo voljo ljudstva, in izvedli totalni oboroženi udar v ta narod. Na podlagi t. i. Dolomitske izjave iz leta 1943 so vzpostavili monopol oblasti stranke, zveze oziroma partije določenih ljudi.

Še nikoli povsem ugotovljeno dimenzijo ljudi so pobili. Usodo prizadetih oseb in lokacijo njihovih posmrtnih ostankov so poskrili.

Tu je okvarjeno intimno jedro določenih ljudi.

De-monopolizacija in liberalizacija

Zaradi neugodne izkušnje monopola določene oblasti v obdobju druge svetovne vojne so preizkušeni narodi v Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah (angl. izvirnik: »Universal…«) uveljavili dva mehanizma demokracije: de-monopolizacijo oblasti in liberalizem ljudi.

Narodom so bili neugodni učinki monopola oblasti slovenskih komunistov še poskriti, kljub temu pa sta bila mehanizma demokracije neugodna tudi za tukajšnjo monopolno oblast. To je bil razlog, da se je pretekla država, skupaj s Sovjetsko zvezo, končnega glasovanja o Univerzalni deklaraciji vzdržala. Univerzalna deklaracija pa je bila dne 10. decembra 1948 s 44. glasovi izglasovana.

Še to: Beseda monopol ima lahko svoj izvor v zvezi grških besed monos polein (prodaja en sam), beseda liberalno pa v latinski libertas (svoboda).

Anomalija te države

Šele 25. junija 1991 sta bila gornja mehanizma izglasovana tudi v naši državi.

Temeljni cilj Ustave Republike Slovenije je preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve monopolne oblasti. Ustavnosodno se to glasi takole: »preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic«.

Vendar patogeno intimno jedro določene ljudi še naprej sili v ponovno vzpostavitev preteklega monopola oblasti. Med procesi navedenega primeroma izpostavimo naslednje:

  • Prvi: poteka siljenje javnosti v tabuizacijo neugodnih učinkov monopola pretekle oblasti. Nedavni primer: državni spomenik brez preciznih oznak.
  • Drugi: o poskritih dejanjih totalnega udara spregovorijo všečno, hkrati pa na sprevržen način. Na primer: o prizadetih osebah govorijo kot o »pobitih ljudeh brez sodbe«, torej so to nedolžne osebe. Še danes neidentificirane osebe (in okoliščine v katerih so jih prizadeli) izven-sodno identificirajo s pro-komunistično obsodilno identifikacijo »domobranci«. Na koncu pa udarijo še v njihovo pravico do rehabilitacije z zahtevo, da je »takšno grozovitost treba pozabiti«.

Vzročna zveza

Vzročno zvezo intime pretekle države in današnje stvarnosti je dr. Boštjan Zupančič kot »psihopatologijo omrežij old boysev in young boysev« pojasnil takole (tu, 31. 12. 2011):

»Old boys network je nekaj, kar je vzklilo v času diktature proletariata, če uporabim to pozabljeno besedno zvezo. Osišče tega omrežja je bila udba, organizacija, okoli katere so se formirale klike v tedanjem pomenu besede. Te klike so bile medsebojno povezane, povezovalo pa jih je dejstvo, da je imelo veliko ljudi krvave roke. Ko imaš enkrat krvave roke, iz klike ni izhoda. S kliko sodeluješ na življenje in smrt. Ne moreš se zateči v normalen pravni kontekst, ker si a priori stigmatiziran. Te klike so bile institucionalizirane. V nekem trenutku so institucije sicer ugasnile, vendar so klike ostale. Empirično vprašanje je, kako lahko nekdanji visoki funkcionarji udbe tudi danes vlečejo vrvice iz ozadja. Logika delovanja v tem primeru je mafijska. Mafija ni organizacija. Je mentaliteta. Omrežje je mentaliteta. Da je omrežje mentaliteta, velja tudi pri young boys network.«

Na poti je liberalizem

Na poti (ovira) navedeni okvari je liberalizem. Gre za proces, ki sili ljudi v pošteno razpravo. Razprava vodi v resnico. Resnica vodi v novo intimo. Šele to vodi v uveljavitev prava.

Liberalizma (svobode) željne Slovence, ki argumentirajo pereče pojave in vzročno zvezo s patogeno intimo pretekle države, pa je neutemeljeno odpraviti z vzvišeno všečnim očitkom, da so navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca.

 
Značke:

23 komentarjev

  • Lucijan

    Ta članek je odličen. Je kot medicinska diagnoza – kar pomeni ugotovitev in določitev bolezni. Resnično, vsi drugi pristopi so izčrpani. Demokratični pristop, prijateljski pristop, zdravo-kmečki pristop … do zapečatene komuno-nostalgije v glavah teh ljudi preprosto ne morejo delovati. Oni živijo drugje. Skratka, zelo precizna ugotovitev, da gre za bolezen in za bolnike, preprosto mora postati novo izhodišče za komunikacijo s temi pošastmi. Resnično, opravka imamo s pošastmi.

  • Liberalizem je raztegljiv kot harmonika. Seveda so svoboda, univerzalne človekove pravice, prostor svobodnega dialoga, vladavina prava čvrste postavke izven resne diskusije. Po drugi strani ne gre izgubiti izpred oči, da se v imenu liberalizma najeda vrednostna središča, ki so našo civilizacijo naredila veliko. Krščanska vera in omika in tradicionalna družina so med takšnimi vrednostnimi središči. Problem je tudi individualistična mentaliteta, neredko lastna liberalizmu, odsotnost empatije in solidarnega odzivanja in gradnje občestvenosti ( z drugimi besedami – človek je v taki stvarnosti svoboden in sam odgovoren za sebe; če mu ne gre, si je sam kriv, če se hoče tako ali drugače fentat, je to njegova svoboda). Nove tehnologije, ki človeka od realnega odnosa vklepajo v virtualne svetove, so pospeševalci te individualistične odtujenosti.

    • Zdravko

      Vsekakor liberalizem v svoji povsem sproščeni verziji pelje v socializem, v samorestrikcijo, pred izbruhom anarhizma. Vendar, liberalizem kot tak, zaradi tega ne smemo preprosto zavračati. Svoboda je vendar bistvo vsake družbe. Celo socialne. Namreč tudi v socialni družbi bo veljalo, da je človek odgovoren za sebe, da si je v veliki meri sam kriv. Namreč, socializem ti ne naredi nič drugega, kot da ti da odločbo, status reveža. Namesto vbogajme, dobiš pravni status. Sprašujem se res, kaj je bolje?! Kajti odloćbe se zlepa ne znebiš. Skorajda je več možnosti za berača, kot za takega s statusom.
      Lažna solidarnost je to. To je prej pokopavanje ljudi.
      Zato krščanska vera ni tako v temelju nasprotna liberalizmu. Sama vera je svoboda. Ne vedno takšna, kot se zavzemajo liberalci, toda to, kar počne socialna država in socializem, je v hujšem nasprotju.
      Cerkev sicer zelo lahkotno prepušča socialno skrb državi. Ne vem zakaj je tako. S tem se ne morem strinjati. Ponižanje pri tem je več kot očitno. Tega ponižanja pa ne bi smeli sprejemati, kajti to je tisto, kar ni krščansko!

      • Cerkev kot taka uči, naj tisti ki imajo dajejo tistim ki nimajo.
        Zato je njen vpliv spodbuden. Oblast ta vpliv zlorablja, da si z njim nabira politične točke. Zato je njen vpliv uničujoč, vsaj na daljši rok.

    • Svoboda-prava in resnična-je grožnja samo za tiste,ki se boje njene prave resnice:zahtevnosti in odgovornosti do sebe in drugega.To dvoje je nujno vtkano vanjo,če naj bo res svoboda.

  • To “zapenjanje” radi prikazujejo kot da gre za novo poglabljanje razdora. Čeprav bi ravno vztrajanje pripeljalo do pomiritve, do katere pa nikakor ne pride.

  • Ker so uradni glasniki Resnice tiho, bom nekako prevedel Družbeni nauk Cerkve v te kraje in čase. Po družbenem nauku Cerkve se katoličan prizadeva za:

    – človekove pravice in svoboščine kot osnovo družbe,
    – čim manjše poseganje države v gospodarjenje,
    – solidarnost, ki naj ne bo zakonsko predpisana in
    – splošno dobro, ki naj ne bo zakonsko predpisano.

    Zavedam se, da je prevod netočen in bi bil hvaležen, če ga kdo izboljša.

    • V teh svojih štirih točkah si družbeni nauk Cerkve zelo subjektivno in samovoljno povzel. Vsekakor tudi ambiciozno, če ne tudi pretenciozno.

      • Zdravko

        Od nekoga, ki družbeni nauk Cerkve razume povsem ideološko, tokrat AlFe ne bi smel sprejeti kritike. Se mi zdi, da ga je solidno povzel. Le da bi jaz umaknil celo “si prizadeva”. Družbeni nauk opisuje kako stvari realno stojijo in ne kako bi “morale stati”, da bi dosegli kaj, nebesa na zemlji???

        • Da bi dosegli … višjo kvaliteto življenja za najmanjše. Seveda gre to na račun kvalitete največjih, zato bo neprestana borba.

      • Gospod IF,
        kritika ni konstuktiva, če ni predlagano nekaj boljšega. Torej? 😉

        • Družbeni nauk Cerkve je od samih začetkov ( Rerum Novarum) zastavljen kot tretja pot med socializmom ( in kolektivizmom) na eni strani in liberalizmom ( in individualizmom) na drugi. Tako kot si ga ti določil, bi bil skladen s povsem neomiljenim liberalizmom. Nikjer družbeni nauk Cerkve ne odreka vloge države pri družbeni solidarnosti in razvijanju skupnega dobra. Nikjer.

          Najbrž se niti ne zavedaš, kako bi izgledalo življenje, če bi bile vse postavke družbene solidarnosti in razvijanje javnega dobrega v skladu s tvojimi točkami enostavno črtane iz proračunov. Če tisti, ki nimajo denarja, enostavno med mnogimi stvarmi ne bi mogli poskrbeti za svoje zdravje in ne bi mogli poskrbeti za osnovno šolanje svojih otrok. Če bi bilo to in še marsikaj drugega prepuščeno izključno milostljivosti možnih, a ne gotovih dobrotnikov in prostovoljcev.

          Dobrodelnost in prostovoljstvo sta pomemben dejavnik, a tudi brez vloge države in njenih strokovnih služb ne gre. Prava mera in racionalna cost/benefit organizacija sta tu odgovor, ne izključni in skrajni ideološki koncepti, bodisi socialistični, bodisi laissez faire liberalni.

          • “Nikjer družbeni nauk Cerkve ne odreka vloge države pri družbeni solidarnosti in razvijanju skupnega dobra. Nikjer.”

            Res je. Vendar obstaja princip subsidiarnosti. To pomeni, da se naj problemi rešujejo tam, kjer nastajajo. Če se ne morejo rešiti, potem naj vskoči višja raven. In država je čisto na koncu te verige.

        • Mimogrede še to: radikalni liberalci in liberalni ideologi, recimo Mičo Mrkaić, so na Rerum Novarum in Janeza Evangelista Kreka zelo jezni in ju ne marajo. Vem tudi, da obstaja na čelu akademije JEKreka pri NSi oseba ( s priimkom našega največjega poeta), ki odkrito pravi, da z idejami JEKreka nima kaj početi. Zakaj je taka oseba na čelu akademije s takšnim poimenovanje je drugo vprašanje in očitno del slovenske politične blaznosti in morda k temu vsaj včasih spadajo prenekateri tukajšnji odzivi.

    • Ja a ne, zelo zgoščeno povedano zato, po vsej verjetnosti pomanjkljivo. Vsekakor je treba dodat vsaj še spodaj omenjeno načelo subsidiarnosti.

      Na hitrico lahko rečem vsaj to, da je tudi pomembno kaj to pomeni: “Človekove pravice in svoboščine kot osnovo družbe”. Kdo da človekove pravice in svoboščine. Američani imajo v ustavi zapisano: “Od Boga dane človekove pravice in svoboščine”, kar naj bi bil sicer svetovni unikum, po tej razlagi sodeč: http://lexrex.com/enlightened/AmericanIdeal/yardstick/pr3.html Se pravi vprašanje je tudi ali rimokatoliški nauk sploh kaj omenja od Boga dane pravice in svoboščine (ter seveda tudi dolžnosti in zadolžitve).

      • Seveda omenja. Če jih ne bi omenjal, jaz ne bi zapisal to osnovo?! Sploh ne bi vedel zanje! 😉

        Sicer pa ste zelo lepo poudarili, da so človekove pravice in svoboščine doma le tam, kjer so sprejeli Boga. 😉

    • Hvala, očetom Ameriške ustave je to lepo uspelo.
      Hm, pravzaprav krščanski nauk res govori o človekovih pravicah. Pravzaprav že sama Biblija veliko govori o človekovih pravicah a na drugačen način kot v prej omenjeni ameriški ustavi. Še več, podaja tudi svojo razlago njihovega izvora. Namreč kdor bo v Bibliji iskal pojem človekove pravice, ali celo neodtujljive človekove pravice, ga ne bo našel. To, da ta pojem takrat še ni obstajal, se zdi dokaj razumljivo. Bo pa iščoči lahko prišel do zaključkov podobnih temle: https://www.compellingtruth.org/human-rights.html, ki predvsem opisujejo kako ne kršiti raznih človekovih pravic.

      Vendar si iz tega še ne bi upal trditi, da so človekove pravice doma le tam kjer so sprejeli Boga. Kdor ne verjame v Boga lahko reče, da so človekove pravice in svoboščine ter dolžnosti in obveznosti pač dane, ne od Boga, ampak samo od narave.

      • “… ampak samo od narave.”

        Khm, khm! In ko življenje zapoje nizke tone, se zelo kmalu prične prepevati: “Večja riba manjšo je!”

        Verovanje v naravo je premalo za človekove pravice in svoboščine.

        • Eno je verovanje v Boga drugo pa v spoštovanje krščanskih naukov o čemer sem mislil, da se pogovarjamo. Jaz sem samo hotel povedati, da ni potrebno brez razloga izključevati Ateistov.

          Seveda, brez spoštovanja krščanskih (oziroma kakršnih koli naukov ali vrednot), takrat se pa res lahko pogovarjamo le še o zakonih džungle in golemu boju za obstanek.

  • Leta 1991 sta bila navedena mehanizma izglasovana tudi v naši državi, toda pokazalo se je, da sprejetje ustave in zakonov ne zadošča, če ni volje, da bi jih uveljavili v praksi.

    Kot pravi BMZ, skupina, ki jih združuje zločinska miselnost, je ohranila prevladujoč vpliv. Ljudje pa tega ne sprevidijo ali si sploh ne želijo drugega.

    Vprašanje koliko ljudi si pri nas sploh želi liberalizma ali svobode. Za enkrat je videti, da je večina zadovoljna biti v kletki, če je ta vsaj malo pozlačena. Streznitev bo morda prišla šele, ko bo nastopil grški scenarij, ki se mu nezadržno bližamo. In še tedaj bodo za vse krivi drugi, v kolikor prej ne pride do preobrata.

    Slovenska družba je očitno bolna. Dolgoletno patogeno vplivanje je ljudi zastrupilo in jih pohabilo. Zdravilo sicer obstaja, toda nikomer ni mogoče pomagati, če tega sam noče.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI