Obletnica in normalnost

Renato Podbersič ml. 14.9.2017 7:246 komentarjev
 

Ob koncu druge svetovne vojne v začetku maja 1945 je jugoslovanska vojska (enote 4. armade in IX. korpusa) zasedla celotno Primorsko oz. predvojno italijansko Julijsko krajino, vključno s Trstom in Gorico. Večina slovenskega, pa tudi manjši del italijanskega prebivalstva, kar velja predvsem za Trst, je z velikim upanjem sprejela partizansko vkorakanje, ki je za večino pomenila narodno osvoboditev in dokončen fašistični poraz. Komunistična partija se je že med vojno dobro zavedala in izkoristila protifašistično razpoloženje na Primorskem in visoko stopnjo narodne zavednosti med tamkajšnjimi Slovenci. Hkrati pa je zapostavljala, tudi preganjala ali poskušala omrežiti tiste, ki so to široko gibanje v preteklosti vodili (tigrovci, duhovniki).

Sledilo je obdobje terorja nad drugače mislečimi, kar je predvsem posledica skrbno pripravljene akcije pod vodstvom tajne službe OZNA. Slovenski komunisti so se namreč že med vojno pripravljali na prevzem oblasti, v Beli krajini so sestavljali sezname dejanskih in namišljenih nasprotnikov. Albert Svetina Erno (1915–2008), primorski rojak in visoki predstavnik Ozne, v svojih spominih omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, tudi na Primorskem, ki jim je Ozna namenila posebno pozornost. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, da ne smejo izvajati »čiščenj« terena na narodnostni osnovi, ampak se morajo osrediniti na kaznovanje fašistov. Med majem in junijem 1945 je na Goriškem in Tržaškem „izginilo“ skoraj dva tisoč posameznikov (Italijanov, Slovencev in drugih), tudi takih, ki si rok nikakor niso umazali z zločini oz. v sodelovanju z okupatorjem.

Primorski duhovniki so se v svojih dilemah največkrat odločili podpreti narodno-osvobodilno gibanje, ob koncu vojne posledično delovanje za priključitev k Jugoslaviji. Niso pa seveda podpirali komunističnega režima, razen z nekaj izjemami. Nemalo duhovnikov se je v začetku tudi strinjalo z nekaterimi ukrepi (npr. sociala) nove ljudske oblasti. K temu je pripomogla njihova krščansko-socialna dejavnost in dejstvo, da je bilo slovensko gospodarstvo na Goriškem slabo razvito zaradi italijanske predvojne politike.

Po podpisu beograjskega in devinskega sporazuma (9. in 20. junija 1945), je prišlo do delnega umika jugoslovanske vojske s tega območja, ki je mednarodnopravno še vedno ostajalo del italijanske države, začasno pa ozemlje brez dokončne odločitve. Še v začetku maja 1945 je Tito vztrajal, da to ozemlje pripada novi Jugoslaviji, a se je zaradi odločenosti zaveznikov odločil za umik. Morganova linija je razdelila ozemlje Primorske na dve coni. V coni A je bila vzpostavljena ZVU (Zavezniška vojaška uprava), v coni B pa Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA). Večina Primorcev je zaradi tega izražala razočaranje. Meja med obema conama je v Posočju v glavnem potekala po reki Soči, potem pa po črti približno do Grgarja, Ajševice, Batuj, Štanjela na Krasu in Sežane. Kraji zahodno od te črte so spadali v cono A in s tem pod anglo-ameriško upravo. Starejši ljudje na Primorskem se še spominjajo britanske vzvišenosti, točnosti in resnobnosti ter ameriške radoživosti in razsipnosti. Celo lastno tovarno Coca-Cole so si zgradili v bližnjem Čedadu.

Do konca junija 1945 je v coni A še vedno delovala Narodna zaščita. Nato so jo Anglo-Američani ukinili in v to službo postavili svoje ljudi. Do položajev se je dokopalo veliko nekdanjih fašistov, le prav malo je ostalo slovenskih domačinov, tudi zaradi nespametne jugoslovanske komunistične propagande proti kakršnemukoli sodelovanju z (zahodnimi) zavezniki.

V krajih na Goriškem pod cono A se je namestilo veliko zavezniških vojakov, med njimi tudi Indijci in temnopolti, zlasti slednje so domačini gledali z začudenjem. V Vrtojbi pri Gorici so zasedli nekaj senožeti, da so tam postavili šotore, različen vojaški material, kuhinjo in delavnico za popravila vojaških vozil. V nekatere hiše po vaseh so se namestili zavezniški častniki in vojaki. Otrokom so pogosto omogočali drobne ugodnosti, recimo ogled vojaških filmov ali krajše vožnje z džipi. Nudili so jim tudi hrano, zlasti čokolade, bombone in žvečilne gumije, slednjih na goriškem podeželju do tedaj ljudje še niso poznali. Želeli so se tudi prikupiti vaščanom, tako so domačinom delili živež, med drugim tudi kavo, kadilcem so ponujali cigarete. Tistemu, ki je to želel, so zavezniki brez stroškov popravili ali obnovili med vojno uničeno hišo in gospodarsko poslopje. Neredki domačini so to pod vplivom komunistične propagande odklonili! Hkrati so zavezniki pričeli obnavljati tudi porušene ceste in mostove. Pred dokončnim odhodom iz naših krajev so vso povzročeno škodo (dobro) plačali v denarju. Ne preseneča, da so domačini marsikje vzdihovali za njimi in govorili, da je tedaj prišla k nam prava Amerika.

Primorci, tako Slovenci kot tudi Italijani in Furlani, so v letih 1945/47 pogosto demonstrirali v Trstu in Gorici za priključitev bodisi k Jugoslaviji, bodisi k Italiji. Na teh bolj ali manj spontanih zborovanjih so Slovence pogosto tudi pretepali in polivali z mrzlo vodo ter razganjali s konji. Padlo je tudi nekaj žrtev. Na Goriškem je odmevala priljubljena parola tistih dni: „Saj Gorica je slovenska, brez Slovencev Gorice ni.“ Po drugi strani so zavezniški vojaki, ki so pogosto držali vmesno cono med projugoslovanskimi in proitalijanskimi demonstranti, z nezaupanjem in tudi neodobravanjem gledali na komunistične parole, ki so vihrale s projugoslovanskih transparentov in vrele iz stotin grl domačinov s slovenskega podeželja.

Medtem so ljudje na Primorskem počakali na podpis in uresničitev Pariške mirovne pogodbe ter 15. september 1947, ko je bila cona B in del cone A priključen k Jugoslaviji, ostalo ozemlje cone A pa k Italiji. V nekdaj upravno, gospodarsko, kulturno in socialno enoten prostor je zasekala nova državna in ideološka meja ter Goriško boleče razdelila za nekaj prihodnjih desetletij. Marsikatera slovenska družina in (mladi) posamezniki so se v tistih dneh umaknili v Italijo, v strahu pred komunizmom in negotovo prihodnostjo. Svoje je odigrala tudi stoletna navezanost na Gorico, Krmin, Čedad in neživljenjsko vzpostavljena meja. Ali kot je pronicljivo 16. septembra 1947 v svoj dnevnik zapisal dr. Rudolf Klinec (1912–1977), sicer cerkveni pravnik in tudi sam begunec iz Titove Jugoslavije: „Na Jugoslavijo je padla najtežja obsodba in sramota: pred njo bežijo trumoma njeni otroci. To niso ne izdajalci in ne zločinci: ljudje, ki ljubijo svojo svobodo, vero, Boga. Italijani zavirajo vso stvar čisto zlobno po svoje: Julijska krajina je italijanska: ljudje so tako navezani nanjo, da bežijo pred Slovani. Istočasno ko naše begunce preganjajo, jim tu ne pustijo dihati, jih tirajo ven iz Gorice, istočasno kujejo iz njih svoje kapitale: proglašajo jih za Italijane, ki bežijo pred Slovani; izrabljajo jih za dokaz italijanstva vse dežele; za dokaz navezanosti na Italijo.“

Istočasno je mirovna pogodba na Tržaškem in Koprskem kot kompromisno rešitev vzpostavila Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki ni nikoli prav zaživelo kot neodvisna entiteta. Po sprejemu Londonskega memoranduma med vsemi vpletenimi stranmi, je bilo tudi to ozemlje oktobra 1954 razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Dokončna rešitev državne meje na zahodu slovenskega etničnega ozemlja se je uveljavila šele ob podpisu Osimskih sporazumov leta 1975.

Primorska te dni praznuje in prav je tako! Nekateri ob tem ne morejo brez mahanja z rdečimi zvezdami in zastavami propadle jugoslovanske države. Žal jim ob tem prepogosto asistirajo tudi slovenske državne in krajevne oblasti, ki še vedno gojijo kult večne neminljivosti in vere v odrešenje dialektičnega materializma.

Nekateri s temi parolami prisegajo na svobodo, druge spominjajo na trpljenje. Nekateri se z njimi nostalgično spominjajo svojih (nekdanjih) privilegijev in (večne) mladosti, spet drugi pa obsodb na drugorazrednost. Če se je Gorica v Italiji s svojimi spomeniki in imeni ulic vdala mitom prve svetovne vojne in soške fronte, kaže Nova Gorica še vedno neumrljivo vero v t. i. herojstvo druge svetovne vojne in revolucije. Tam vladajoča družbena elita še danes brez zadržkov slavi tudi tiste, ki so odgovorni za hude zločine med in po drugi svetovni vojni.

Pred dobrimi desetimi leti je predstavnica ene izmed t. i. pomladnih strank v Mestnem svetu občine Nova Gorica predlagala, da glavna ulica in eden od osrednjih mestnih trgov, poimenovana po Kidriču oz. Kardelju, dobita novi imeni. Za Kidričevo ulico je predlagala preimenovanje v Pučnikovo ulico. Nanjo se je usula prava ploha očitkov, še najbolj je izstopal tisti o nestrpnosti.

Res je, tisti ki se zavzemamo za pravico do normalnosti, postajamo vedno bolj nestrpni…

Foto: Wikipedia

 

6 komentarjev

  • Zdravko

    Do konca junija 1945 je v coni A še vedno delovala Narodna zaščita. Nato so jo Anglo-Američani ukinili…
    =========
    Zakaj takšna “objektvina ” zgodovina, sama dejstva. Iz tega ni nič. Le zakaj so jo ukinili? In kako, da so nenadoma ti fašisti bili čisto ok, nič fašistični?!
    Primorci pa bedaki kot so, imajo še danes napis “naš Tito” na Sabotinu iz samega kamna! Sramujte se samih sebe, najprej!

    • Zdravko,
      nikarte posploševati, niso vsi Primorci bedaki 🙂

      Če ste morda Ljubljančan, vam najbrž ne bi bilo všeč, ko bi bili s parafrazo vaše izjave označeni za bedaka: “Ljubljančani pa, bedaki kot so, imajo še danes kip zločinca Kidriča in Spomenik revolucije (“krdelo”) v samem centru mesta. Sramujte se samih sebe, najprej!”

      Če bi ocenjevali na tak način, bi med Primorci gotovo našli manj bedakov kot med Ljubljančani, kajti bedast napis na zasebnem zemljišču na Sabotinu vzdržuje le nekaj bedakov, medtem ko omenjeni ljubljanski spomeniki stojijo na površini, ki je javno dobro in jih vzdržuje mnogo občanov MOL 😉

  • Več desetletna komunistična indoktrinacija, po eni strani podprta s strahom, povzročenim z nasiljem do razrednih sovražnikov, in po drugi strani spodbujena z nezasluženimi privilegiji, je obrodila svoje sadove. Mnogi Primorci ne zmorejo stopiti iz okov totalitarne preteklosti.

    Za slovenske komuniste so bili zahodni zavezniki tedaj imperialistični sovražniki, sedaj bi se pa ti isti radi slinili kot del zavezniških sil. Sprevrženost in lažnivost, da ju je težko prenašati.

  • Ni nobene potrebe avtorja, ki je zame zanimiv in pošten zgodovinar, kakršnih bi pričakoval več od demokratične dobe, kriviti za izrojenost vsebine proslavljanj ob prazniku priključitve Primorske matični Sloveniji. To da se leta 2017 praznik zlorablja za nekritično slavljenje jugokomunizma, za realsocialstično i sovjetsko postavljanje nekega novega mesta iz nič ( Nove Gorice), je seveda grozno. Otročje, regresivno, škandalozno.

    Ampak tega pač ni kriv Renato Podberšič. Prej je kriva Janševa vlada ( čeprav tudi seveda ni glavni krivec), ki bi si lahko mislila, v kaj se bo ta praznik pri nas izrodil, ko ga je uvedla. Nič dobrega v realnosti ni od tega praznika. Nadaljevanje rdečih bakanalij 27. aprila in 1. maja.

    Celo od dneva Rudolfa Maistra in dneva priključitve Prekmurja imamo verjetno več negativnih nacionalističnih odzivanj in celo trenj ( z madžarsko manjšino), kot pozitivnih vrednot, ki nacijo lahko združujejo in peljejo v sožitju s sosednimi narodi naprej.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI