Rože za Benedikta iz Kazahstana

Aleš Maver 10.9.2017 6:58
 

V tednu, ki je pred nami, bo na starodavni praznik povišanja sv. Križa minilo deset let, odkar je bil uveljavljen dokument, s katerim je sedaj že upokojeni papež Benedikt XVI. liberaliziral dostop vernic in vernikov do starejše oblike rimskega mašnega obreda, ki ga naše kleno ljudstvo velikokrat imenuje “tridentinska maša”. Ob tej obletnici, o kateri se zavedam, da vas bo večino pustila ravnodušno ali pa vas celo ujezila, bom z vami podelil nekaj svojih nekoč v glavnem že prežvečenih misli.

Verjetno vam je kdo že prišepnil, češ, tudi Maver sodi med tiste, ki klečijo v klopeh pri tisti zavržni obliki maše, ko duhovnik svojim ovčicam namesto obličja kaže zadnjo plat, večino molitev odžebra kar zase in še tisto, kar pove na glas, je izrečeno v nerazumljivem, za navrh pa še mrtvem jeziku. Razvado moram žal skrušeno priznati, a je kljub slabi vesti ne nameravam opustiti.

Boratov pomislek 

Tudi zaradi tega me vedno znova preseneti, kadar nanese tako, da se zaradi tega vsaj posredno znajdem med osnovnimi težavami že tako v stalnem krču ujete slovenske družbe. Celo kakemu pametnemu duhovniku zna namreč  prav po vzoru slovitega Borata iz Kazahstana uiti, da so glavni problemi Slovenije moralne, ekonomske, socialne težave in – Summorum pontificum.

Nič hudega ni, če velika večina med vami za to zadevo ni še nikoli slišala. Pravzaprav je ravno njena nepoznanost v širših krogih dokaz, kako mogočna in nevarna je v resnici. Če koga vseeno zanima, je to motuproprij, se reče po lastnem nagibu (marsikdo bo kajpak rekel, da po lastni neumnosti) napisani papir že omenjenega Benedikta XVI., ki je bil svoje dni, pravzaprav še nedavno tega, tudi rimski škof, vendar je vmes nekako že poniknil v sprotno opombo cerkvene zgodovine sredi številnih dobrih del svojega priljubljenega predhodnika in še bolj priljubljenega naslednika, ki sta za razliko od njega prava ljubljenca širokih ljudskih množic. Da ne bo pomote: možakar si je za svojo usodo kriv izključno sam, saj koga, ki se oblači v kikle in žebra po latinsko, za nameček pa še druge zastruplja s tem, dandanes sploh lahko jemljemo resno.  Kritiki senilnega profesorčka na papeškem tronu so pač že od začetka prav dobro vedeli, da je reklama za maševanje po starem, kljub vsemu leporečenju o dveh oblikah rimskega mašnega obreda, med katerima je osrednje mesto še vedno odkazano današnji, standardni, glavni namen njegovega pisanja po lastnem nagibu.

Ni dežela za latinsko mašo

Zlasti težko bi se Benedikt s svojimi razvadami (ki se na tej točki malo ujemajo z mojimi) kajpak prikupil podalpskemu občestvu. Naši očanke in očanci so namreč že njega dni, ko so na vsak dimni signal iz papeškega Rima gledali kot na sveti orakelj, z izjemno muko prenašali breme svetih obredov v sumljivo po jeziku Lahov dišeči spakedranščini. V silni poplavi slovanskih čustev so v prejšnjem stoletju celo radi spregledali, da je »domači jezik« svetih bratov, ki sta na Slovenskem sploh pustila manj sledov, kot bi bilo slovenskemu občestvu (tokrat izjemoma vseh barv) ljubo, klenemu Slovencu razumljiv komaj kaj bolj kakor cerkvena latinščina (slednja se je v ustih manj izobraženih duhovnikov gotovo pogosto spremenila naravnost v latovščino). Najpogumnejši med njimi, doma s skrajnega zahoda slovenskega etničnega ozemlja,.so bili pripravljeni nekje na začetku prejšnjega stoletja zaradi same jeze na latinščino Rimu celo čisto zares obrniti hrbet.

Danes je pod Alpami torej tako, da se starejši, ki se morda še spominjajo starih maš, kot hudič križa otepajo te težavne dediščine, med mlajšimi pa po več kot petdesetih letih ni nikogar, ki celo palca ne bi vlekel že med krstom po obredu v domačem jeziku. Obstajajo še tretji, morda najštevilčnejši, za katere so (bile) zadnji stik s cerkveno notranjostjo stare mame, ki so jim morda vedele povedati, da je župnik ob koncu vsake maše z “Ite missa est” svoje ovčice v bistvu povabil “meso jest”. Ti ljudje so nemalokrat prepričani, da je prevladujoči cerkveni jezik še vedno latinski. Kar se jim seveda zdi nezaslišano.

Premaknjeni mladci, nakar še čevljar

Če potemtakem danes nekaj malce premaknjenih mladcev spet hrepeni po nepraktičnih slinčkih, kiklcah in mašnih plaščih brez rokavov, morda še po povečani dozi kadila in poklekov, je zvonjenje pred točo odveč. Celo najbolj zakrknjeni ljubitelj »latinske maše«, kot jo vztrajno imenujejo, se bo moral v svojem življenju na Slovenskem udeležiti bistveno več »novih« kot »starih« bogoslužij.

Kajpak obstaja sorazmerno velik problem, ki se mu reče nadškof Lefebvre. Ta francoski stric, ki se je nekaj časa udinjal za nadškofa v Dakarju, je za vse liturgične tradicionaliste hkrati blagoslov in prekletstvo. Med episkopatom svojega časa s podobno elastičnimi hrbtenicami kot dandanašnji je bil pač dovolj možat, da se je javno zavzel za stvar v hudi defenzivi. A kaj, ko mu je postal lasten pogum dovolj všeč, da se je čisto po zgledu Apelovega prijatelja čevljarja sčasoma spravil še na koncilske odloke nasploh, čeravno jih je razmeroma kratek čas pred tem podpisoval kot za stavo. S tem svojim pretiranim petelinjenjem in demenco je nakopal svojim naslednikom hipoteko, zaradi katere so videti še bolj čudno kot sicer. In vsaj navidezno omenjena hipoteka opravičuje boratovske grožnje s Summorum pontificum. Saj veste, zoper domnebne nestrpneže je nestrpnost ne le dovoljena, marveč kar zaželena. Prav tako so Lefebvrove poznejše pogruntavščine verjetno preprečile, da rešitve, ki bi stoletja cenjeno mašo priklicala iz katakomb že v sedemdesetih letih. Ker se to ni zgodilo, jo je morala mlajša generacija na novo odkriti, velikokrat na Youtubu.

Sam menim, da zaradi tega, ker se na kakšnem potovanju po tujini udeležim maše, pri kateri mi duhovnik kaže zadnjo plat in večinoma prej slabo kot dobro izgovarja latinščino, ne otežujem življenja slovenski družbi. In če  se nabere dovolj kaveljcev, da bodo enako stvar redno počeli sredi Ljubljane ali Maribora, bo toliko opevana enotnost katoliškega občestva lahko načeta le v predstavah tistih, o katerih imam občutek, da kljub vsej naprednjaški besedni krami vsaj na tej točki najprej posnemajo dobre stare kranjske in štajerske »janzeniste«. Slednje dajem v oklepaj, ker ni blagopokojni gospod Jansen za njihove domislice prav nič kriv.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Mogoče napisano malo bolj enigmatično, kot bi bilo potrebno. Zdaj mi ni jasno, ali je papež Benedikt samo dovolil ponovno uporabo starega rimskega mašnega obreda ( v latinščini), ali mu je osebno tako naklonjen, da tudi sam tako mašuje. V prvem delu članka sem avtorja razumel tudi, da redno obiskuje takšne maše ( in se spraševal- le kje?), potem pri koncu zvedel, da to počne na potovanjih. Sam sem bil prisoten le enkrat pri takšnem obredu po starem, v Wiesbadnu in to še pred Benediktovim uradnim pristankom, da je to spet “lege artis”. Z zanimanjem sem sledil takšni maši; lahko rečem naklonjeno.

    Vidim argumente za stari in za novi obred. Če bi moral glasovati, katera oblika bi želel, da je prevladujoča v današnji Cerkvi, bi se vendarle najbrž odločil za novejšo obliko. Malo mi preveč diši po umetnem elitizmu, če ne celo estetiziranju vere, v skrajni meri celo po pozunanjenju ali pozerstvu tendenca po vrnitvi na staro. Tudi znanje latinščine je celo v vrhunskih humanističnih krogih v zadnjih 100 letih zelo upadlo. Velika vrednost pri maši novega tipa je vendarle, tako sam mislim, da jo vsakdo vsebinsko lahko razume in vsakdo pri njej lahko aktivno sodeluje.

  • Zdravko

    Aleš se še ni odvadil pisanja “vernic in vernikov”, mu gre pa na bolje. 🙂
    Tradicionalni maši sem bil priča v cerkvi sv. Petra sredi Ljubljane. Župnik je bil sicer mlad, huh, hudo važen, pa vseeno. 🙂
    Pri maši, naj bo po starem ali novem, je najbolj važno, da ima duhovnik kaj za povedati. Maša ni samo liturgija ampak ima tudi vsebino. Sicer tudi v tradicionalnem obredu so samo molitve v latinščini, homilija pa je še vedno v slovenščini.
    No, tudi berilo je v latinščini. Včasih glede na prevode v slovenščino niti to ni tako slabo…
    Če pomislim, da je moja stara mama, ki ni imela skoraj nobenih šol, hodila k latinski maši, se mi zdi skoraj nemogoče. Pa je vedela o veri več, kot vsa današnja generacija skupaj.

  • Pri maši, naj bo po starem ali novem, je najbolj važno, da duhovnik misli dobesedno resno, ko pravi: “To je moje telo, ki se daje za vas …” Vse ostalo je govorjenje v prazno.

    Razpet sem namreč med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem mesu. Zagotovo vem, da bom ostal in bom še naprej pri vas vseh, tako da boste napredovali in se veselili v svoji veri in da se boste še bolj ponašali v Kristusu Jezusu zaradi mene, ko spet pridem k vam. (Flp 1, 23-26)

  • Sarkazem

    Že od nekdaj sem spoštoval in upošteval zgodovino, tradicijo in konservativnost, čeprav uporabljam tudi najmodernejše dosežke človeštva. Zato spoštujem in upoštevam tudi prejšnji način mašne daritve, saj je bil uveljavljen navsezadnje v vseh cerkvah in pri vseh narodih in torej tudi pri nas skoraj 1500 let. Duhovnikov tedanji položaj bi raje označil kot prvega med verniki, ki stoji nasproti najsvetejšega in oltarja, pred katerim poklekamo in molimo. Nič nenavadnega. Duhovnik takrat vodi liturgijo in zato stoji pred nami, enako kot vsi verniki obrnjen k oltarju. Tudi latinščina je bila 2000 let nekakšen mednarodni jezik, ki ga niso uporabljali samo kleriki ampak tudi vsi intelektualci zato je bila tudi večina znanstvenih del napisana v tem jeziku. Osebno sem vesel, da se lahko uporablja tudi ta tradicionalni način bogoslužja, saj sem imel to srečo, da sem se učil latinščine 8 let in jo uporabljal tudi pri poklicnem študiju in delu skoraj pol stoletja. Je pa sedanji, novi način zaradi večje razumljivosti za vsakogar in sodelovanja vernikov še bolj sprejemljiv, če izvzamem nenehno vstajanje, posedanje in rokovanje, ki samo prispeva k širjenju viroz in respiratornih infektov.

    • Bistvo je res v tem,da se kot pravite latinščina pri liturgiji spet “lahko uporablja”. Prav,a tisti hip,ko bi kdo uzakonil ,da se mora uprabljati-nekateri to še vedno hočejo-bi mene odneslo…Hvala Bogu za Janeza 23. pa tudi za Lutra in Dalmatina ter predvsem za to,da morem Kristusov Evangelij poslušati in brati v svojem jeziku.

  • demaistre

    Čestitam Alešu Mavru za duhovit prispevek.

    Vem, da to ni bil njegov namen, ampak zmotilo me je tako poudarjanje samo jezikovnega značaja tradicionalne liturgije (torej latinščine). Tudi iz komentarjev je namreč razvidno, da ljudje, ki izredne oblike ne poznajo dobro, kot njeno bistveno drugačnost razumejo njen drugi jezik. To še zdaleč ni res! Če bi šlo samo za maševanju v latinščini, bi bilo gibanje za revalorizacijo tradicionalne liturgije res precej nesmiselno, če ne celo smešno.

  • Vedno mi je bilo zanimivo, zakaj tak odpor glede tega v Sloveniji? Še vse povojno obdobje so se pri nas ohranile razne ljudske pobožnosti, globok katoliška vera, verske tradicije, molitve, rožni venec pred mašo, občutek za sveto pri maši, itd. Zdi se mi, da je problem to, da verjetno župniki v sebi nimajo več takšnega prepričanja in moči in se bojijo povedati kaj konkretnega. In potem eksperimentirajo z protestantskimi napevi, LifeTeen mašami in spiritualnim eksperimentiranjem. Po mojem pa bi občasne latinske maše lahko imele pozitiven vpliv pri nas, sploh če bi se jih lepo predstavilo, pristopilo do zadeve iskreno. Če župnik hoče povedati Resnico, mora biti pač samozavesten in s tem iskren. Če pa se hoče priljubiti ljudem in se jih boji, potem eksperimentira s čustvi in lahkotnostjo. Glede na trende drugje v katoliških populacijah na Zahodu Slovenci očitno versko spet zamujamo…..

  • tudi M. Voris je pro-LatinMass
    a njegovi youtube prispevki so polni informacij iz ozdaja o katerih se našim novinarjem niti ne sanja…

    https://www.youtube.com/watch?v=9sToEy7c4mk
    https://www.youtube.com/watch?v=8sn0BtgOGhU
    https://www.youtube.com/watch?v=S_vwwajyASI

  • AlenkaN

    Neposvečenim sicer ni jasno, kaj ima s tem opraviti Kazahstan v naslovu in še marsikaj drugega, ampak prispevek je itak namenjen manj širšim množicam kot »janzenistom«, ki so s papežem Frančiškom visoko v sedlu.

  • Za vse tiste kateri ne vedo, da je skoraj vsak mesec v Ljubljani pri Sv.Roku v Dravljah tradicionalna maša. Prav danes ob 17.00 se jo lahko udeležite. Ne bo vam žal.

  • Kristusov Evangelij mora biti oznanjan v ljudem razumljivem jeziku,če naj doseže njihova srca.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI