Posameznikova varnost pred državno

Drago K. Ocvirk 4.9.2017 6:5550 komentarjev
 

Foto: M. J.

Na začetku avgusta so levičarji v Barceloni s kričanjem: »Tourists, go home, refugees wellcome!« (Turisti odidite, begunci pridite!) odganjali prestrašene turiste in luknjali gume turističnih avtobusov. Želje so se jim izpolnile 17. avgusta, ko so džihadisti, maroški imigranti, izvedli atentat v Barceloni, ki je zahteval 16 mrtvih in več kakor 120 hudo ranjenih iz kar 34 držav. Poznavalci ugotavljajo, da so v skrbno načrtovanih napadih – Pariz, 13. novembra 2015; Bruselj, 22. marca 2016 – džihadisti maroškega izvora najštevilčnejši. Razhajajo pa se, zakaj nekateri postanejo džihadisti. Za ene, npr. sociologa Farhada Khosrokhavara je eden glavnih vzrokov za sprejem džihadizma dvojno zanikanje: državljanstva svojih staršev in državljanstva države, v kateri so bili rojeni. Za druge, npr. sociologa Abdellaha Ramija, ne gre pri tem za vprašanje zavrnjene integracije, marveč za načrtno širjenje salafskih džihadističnih idej in struktur v nekaterih državah na obeh straneh Sredozemlja. Kakor koli že, ti zadnji džihadistični atentati so zopet podkurili in zaostrili razpravo o emigrantih in beguncih.

V to ozračje polno strahu, ogorčenja in jeze je papež Frančišek 21. avgusta poslal svoje sporočilo za Svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bo Cerkev obhajala 14. januarja 2018. Za moto sporočila je vzel »zapoved« iz 3. Mojzesove knjige: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem Gospod, vaš Bog« (19,34). Že iz tega je jasen ton sporočila. Zato so ga mnogi žolčno napadli in mu očitali, da ogroža zahodno civilizacijo, zagovarja množenje nasilja in celo, da ima »krvave roke«. Nekaj površnih levih komentatorjev ga je zlorabilo za obračunavanje s tistimi, ki vidijo begunsko in emigrantsko problematiko kot zahtevno in dolgoročno vprašanje, ki ga ni mogoče reševati samo z dobro voljo in velikodušnimi izjavami, še manj pa z ideološkim floskulami. Toda ko človek vzame v roke papeževo Sporočilo, hitro ugotovi, kako se papež dobro zaveda težavnosti emigrantskega in begunskega vprašanja, ga ne obravnava lahkotno in ne ponuja rokohitrskih rešitev. Po njegovem je mogoče »naš skupni odgovor izoblikovali okoli štirih glagolov, ki so utemeljeni na načelih Cerkvenega nauka: sprejeti, ščititi, usposabljati in vključevati«.

Sprejeti in ščititi

Ko nekatere bogate države zavračajo sprejemanje migrantov, papež nasprotno poudarja, da jih je treba sprejemati. Pri tem je najbolje dajati prednost »programom razpršenega sprejema« ali kot je slikovito dejal ob drugi priložnosti, da naj vsaka župnija sprejme eno emigrantsko družino. To se mu zdi pomembno zato, ker »dela osebno srečanje lažje, omogoča boljšo kakovost uslug in bolj zagotavlja uspešno vključevanje«. In tukaj sledi stališče, ki je dvignilo nemalo prahu: »Načelo osrednjega pomena človeške osebe, ki ga je tako odločno poudaril moj ljubljeni predhodnik Benedikt XVI., zahteva od nas, da vedno dajemo prednost osebni varnosti pred državno.« Vendar je prav to personalistično stališče temelj, na katerem je zgrajena Splošna deklaracija človekovih pravic in drugi akti OZN. Pravzaprav na tem sloni vsa sodobna mednarodna ureditev, čeprav je res, da je uresničevanje tega načela mnogokrat podvrženo »višjim interesom«: državnim, kapitalskim, varnostnim, religijskim ipd. Vendar če ta temelj spodmaknemo, se zruši mednarodna ureditev in v tem primeru posledice ne morejo biti drugačne kakor katastrofalne, v smislu vsi proti vsem, vsak zgolj zase. V tem ni ne prihodnosti ne kakovostnega življenja za nikogar!

V večini primerov nimajo prišleki nobene varnosti, ker so tako rekoč goli in bosi: nimajo ne sorodnikov, ne zaposlitve, ne zdravstvenega zavarovanja, skratka ničesar, kar človeka ščiti v kolikor toliko urejeni skupnosti ali državi. Po koncu zadnjega migrantskega vala se je izkazalo, da je bilo »vsesplošno« vabilo Merklove zavajajoče, saj je Nemčija pričela prišleke »sortirati« med sprejemljive in nesprejemljivi in sedaj slednje vrača. Ti niso le ob vse svoje premoženje, ki so ga zastavili, da so se prebili do Nemčije, ampak so se razblinile tudi vse njihove sanje. Nazadnje so po zaslugi Merklove ostali še brez tistega, kar umre zadnje, se pravi upanja. Verjetno je ta za migrante zelo draga šola spodbudila papeža, da je krepko poudaril, kako se njihova zaščita začenja že na štartu, »v domovini. Zaščita temelji na zagotavljanju zanesljivih in preverjenih informacij že pred odhodom in na obvarovanju pred nezakonitim novačenjem.« Razume se, da naj bi se »zaščita nadaljevala, kolikor je to mogoče, v deželi imigracije …«.

Usposabljati in vključevati

Na tujem se človek težko znajde, pa tudi če je samo turist. Zato ima ta na voljo usposobljeno turistično osebje, pri katerem dobi potrebne informacije in navodila, da bo od svojega obiska kaj odnesel. Toliko bolj so potrebni takšne pomoči migranti, zato govori papež o usposabljanju ali opolnomočenju tako migrantov kakor skupnosti, ki jih sprejemajo. Gre za ustvarjanje takšnih pogojev, »da bi se vsi uresničili kot osebe v vseh razsežnostih, iz katerih je človeškost, kakor jo želi Stvarnik«.

Ker so katoličani pogosto deležni očitkov, sicer povsem krivičnih in zlonamernih, da jim je zgolj do lastne verske propagande, velja izpostaviti papeževo zavzemanje za versko svobodo. »Med razsežnostmi, iz katerih je sestavljena človeškost, je treba priznati pravo vrednost verski razsežnosti. Zato je treba vsem tujcem v deželi omogočiti svobodo veroizpovedi in verskega udejstvovanja.«

Na Zahodu se gotovo premalo zavedamo, da migrantski tokovi ne potekajo samo proti nam z juga na sever. Daleč največ migracij je jug-jug, npr. iz revnejše države v sosednjo bogatejšo, ali v naftne države, ki potrebujejo delovno silo; in ne nazadnje, migracije še vedno potekajo v smeri sever-sever. Spomnimo se, s kakšnimi težavami se danes po Brexitu soočajo delavci iz Srednje Evrope v Veliki Britaniji, ali pa mladih visoko usposobljenih Slovencev, ki odhajajo s trebuhom za kruhom ne le na Zahod, marveč tudi v arabske in azijske države. Zato ni odveč, ko papež izrazi željo, »da bi se pri hvalevrednih dosedanjih prizadevanjih mnogih držav na področju mednarodnega sodelovanja in humanitarne pomoči, upoštevale potrebe (npr. zdravniška in socialna oskrba, izobraževanje) držav v razvoju, ki sprejemajo ogromne tokove beguncev in migrantov ter ravno tako, da bi med prejemnike pomoči vključili tudi lokalne skupnosti, ki so v materialnem pomanjkanju in ranljive.« Ob tej zadnji misli, bi človek le stežka prezrl naše misijonarje, ki delujejo med najbolj potrebnimi, in njihove velikodušne podpornike v domovini, brez katerih bi tisoče otrok ne moglo v šolo, na tisoče bi jih ostalo brez zdravstvene oskrbe, in tisoče migrantov, notranjih in čezmejnih, ne bi imelo kaj dati v usta …

Zadnja od štirih papeževih dejavnosti je vključevanje, integracija. To nikakor ne pomeni izgubo lastne identitete in sprejemanje tuje, marveč vzajemno delovanje, v katerem se vsi spreminjamo, ko drug drugega bogatimo … ali, v nasprotnem primeru, tudi siromašimo. To dogajanje je način obstajanja in preživetja sleherne kulture, saj se ta nenehno spreminja, da bi ostala »ista«. Pomislimo na slovensko kulturo 19. stoletja, pa na tisto pred drugo svetovno vojno in ono po njej, in spet na današnjo: kaj vse je vplivalo na njeno spreminjanje in ohranjanje od idejnih tokov, političnih bojev, totalitarne strahovlade, urbanizacije do znanstvenih dognanj in tehničnih dosežkov … In med temi številnimi dejavniki spreminjanja so tudi migracije, nekoč iz vasi v vas, iz vasi v mesto, iz avstrijskih dežel v kranjske, iz Prekmurja na Primorsko, iz Jugoslavije k nam itd. … in še vedno smo tu. Integracija novega, drugačnega, tujega, neobičajnega očitno uspeva! Zato se ni treba čuditi ali celo pohujševati, če papež vztraja »pri spodbujanju kulture srečevanja, pri množenju priložnosti za izmenjavo med kulturami, pri dokumentiranju in razširjanju ‘dobrih vključevalnih praks’ in pri izdelovanju programov za pripravo krajevnih skupnosti na procese vključevanja.«

Skupno reševanje svetovnih problemov

Kakor na številnih drugih področjih, najsi gre za človekove pravice ali podnebne spremembe, spopadanja z revščino ali socialnim vprašanjem, lahko Cerkev prispeva svoj delež, sama pa teh splošnih, svetovnih problemov ne more rešiti. Zato papež pove, da »se je Cerkev pripravljena v prvi bojni vrsti zavzemati za uresničitev vseh pobud, ki jih je omenil, vendar pa bo želene rezultate mogoče doseči samo če bosta svoje prispevala politična skupnost in civilna družba«. V tem smislu je papeževo sporočilo podpora državam, ki so se 19. septembra 2016 na vrhu OZN dogovorile, da bodo do konca leta 2018 izdelala globalna sporazuma (Global Compacts), enega posvečenega beguncem in drugega migrantom.

Začeli smo z zadnjimi džihadističnimi napadi, ki so jih v Barceloni izvedli prišleki oz. potomci prišlekov. Že omenjeni sociolog Abdellah Rami ugotavlja, da je atentat storilo enajst džihadistov maroških korenin, v Kataloniji pa je 250.000 Maročanov. Zato je prepričan, da se ne sme posploševati in obtoževati vse maroške skupnosti v deželi. Pri tem še dodaja, da so bili v skrbno načrtovanih napadih po Evropi poleg Maročanov tudi Tunizijci in je treba vzroke za njihov džihadizem iskati v indoktrinaciji, ki so jo bili deležni v džihadističnih omrežjih, ki delujejo na obeh straneh Sredozemlja. In če se vrnemo k papeževemu personalističnemu izhodišču in se z njim strinjamo, potem ne bomo dajali le prednosti posamezniku pred skupnostjo oz. državo, ko gre za varnost, marveč bomo tudi odgovornost v dobrem in hudem iskali le pri posameznikih in ne pri celih skupnostih, najsi bodo narodne ali verske, politične ali ideološke …

 
Značke:

50 komentarjev

  • svitase

    Zanimiv celovit opis tovrstne problematike.

    • tolmun1 tolmun1

      Španskim levakom se je totalno zmešalo , Bog ne daj , da bi se Katalonija odcepila
      in kralj odstpil , naši rdeči partizanski dušebrižniki bi imeli zopet delo in še enkrat ,
      Bog ne daj , da bi kasneje doma ponovili vajo izpred cca osemdeset let .Vsi vemo , da je manever z migranti perverzno naštudiran manever,ki ga je merklova sprejela in naročila z odprtimi rokami !

      Andrej Briški

  • svitase

    Ki sicer zadeva načelno raven.

    Na posamični ravni, ko gre za odnose med partnerji iz različnih okolij oziroma ver ter kulturnih navad, pa je to toliko težje.

    V takšnem primeru mora popustiti tisti, ki je bolj prilagodljiv. To pa se ve kdo je.

  • Ključ za načrtovano spreminjanje evropske in severnoameriške družbe naj bi predstavljal množični priliv ilegalnih migrantov. Podlago za to je najti v stališčih ZN, EU, “progresivnih” akademskih krogov, nevladnih organizacij itd.

    V Ameriki je vse že lepo steklo, potem se jim je pa zgodil Trump, ki je zaznal, da se mnogo Američanov s to politiko ne strinja. V Evropi se še kar udejanja Obamina politika, čeprav v predvolilnih soočenjih poudarjajo, da se leto 2016 ne sme več ponoviti. Bomo videli, kako bo po volitvah.

    Za vsem tem stojijo predvsem vplivni velekapitalski lobiji, ki želijo spremeniti svet in imajo ključno vlogo v gibanjih Bilderberg, Trilaterala ipd. in prek teh na druge, nižje rangirane organizacije. Ni naključij.

  • Niansiran in poglobljen članek. Črno-belo ali celo hujskaško obravnavanje sodobnih migracij in militantnosti dela islama ne pelje v nič dobrega. S strani desne ali leve demagogije. Enostavne pa zadeve niso.

  • Lucijan

    Mislim, da je največji svetovni problem ultralevičarska miselnost, ki ji preprosto primanjkuije človečnosti, in ima ogromno pristašev po vsem svetu. Od kod nekomu ultralevičarska miselnost, je posebno vprašanje, ki ga je zaradi trenutnih prioritet potisniti na stran, a le začasno, pozneje je potrebno dejavno reševati ta problem (zlasti na področju vzgoje). Za ultralevičarsko pamet je sovraćnik številka ena kapital. Tega pooseblja ZDA. Od tod na svetu neizmerno veliko sovraštvo do ZDA, ki ga je težko razumeti. Po mojem ima ZDA pravilen zunanjepolitični pristop. Pogodbe so zanjo sveta stvar. Nespoštovanje pogodb s strani raznih diktatorskih in nasploh bolanih političnih režimov pa so daleč največkratni vzrok za grožnje s sankcijami, zaostritvami, tudi z vojaškimi posegi. In zdaj k problemu. Vsi – tudi ultralevičarji – so mnenja, da bi emigrantske probleme morali začeti reševazi na izvoru, skratka v državah, od koder emigranti so. Toda ko hoče Amerika začeti z urejenjem, kar pomeni zelo trdo diplomacijo in vsestranski mednarodni pritisk, se jo takoj obsuje s psovkami tipa ‘svetovni policaji’ ipd.. To področje je nedvomno občutljivo, toda povsem jasno je, da brez nesramno trde diplomacije proti raznim bolanim samodržcem (ki pa imajo seveda podporo Kitajske, Rusije in drugih “bratskih” držav), zadovoljivih rezultatov ne more biti. Določeni ljudje – vsi s presajenimi možganskimi celicami – preprosto ne marajo demokracije, ker so jih prepričali, da so vsi isti. Dokler svet ne bo spremenil pogleda na te stvari, se bo zgodba ponavljala in vse huje bo. Vsem papežem in dobrim namenom navkljub. Popolnoma jasno je, da se brez spremenb v glavah ljudi, ne bo spremenilo nič. Svet se lahko spremeni le v naših glavah.

    Saj je res. ZDA so res nekoliko robate v svojih interesih, toda zanesljivo jih lahko s pravimi argumenti, to je z doslednim spoštovanjem dogovorov, umiriš.

    Prav poseben problem so postkomunistične države, kjer je Slovenija lahko za zgled, kako v demokratičnih časih ohraniti udbovske vrednote. Pri nas je tri četrt naroda ultralevičarsko naštelan. Ultralevičar sploh ne opazi nenehnega protislovja v sebi. Po njegovem se ZDA ne bi smela vpletati v druge države, hkrati pa očita Trumpu, da gradi zid na meji z Mehiko, pri čemer sploh ne opazi, da se s to izjavo vpleta v notranje zadeve ZDA.

    Ultralevičarji gladko spregledujejo, da so komunizem in drugi bratski sistemi svetu pomorili sto (ali pa dvesto, kdo to ve) milijonov ljudi. Njihov programiran odgovor je: pobijali so vsi! Za njih je pobijanje samo beseda. Naloga nove vzgoje je naučiti otroke, da ima vsaka beseda prav določen pomen … in sebi lastne posledice.

  • Sarkazem

    Zelo rad prebiram Ocvirkove članke, ker vem, da jih piše strokovnjak, ki se na probleme, o katerih piše, res spozna. Vendar je šel topot nekoliko “mimo”, ker si želi, po mojem mnenju, ostati zvest svojemu voditelju – papežu.
    Papež po svoji funkciji ni samo vrhovni verski voditelj, ampak tudi politik. In sedanji papež je po političnem prepričanju, to vidi že ves svet, levičar. Do popolne leve usmeritve mu manjka – upajmo – samo ateizem. Mu pa nedvomno manjka gorečnosti za krščansko stvar in pastirsko ljubezen do svojih ovčic. Ni dvoma, da se premalo zavzema proti razkristjanjevanju na zahodu in proti preganjanju krščanstva in kristjanov na zahodu in vzhodu in preveč za migracije in multikulturalizem, kar v Evropi pomeni vzpodbujanje in implementacijo ateističnega in islamističnega pogleda na svet.
    Pri tem zavaja, zgodovina bo proučila ali naivno in neuko, ali namensko in organizirano, na primer z navodilom iz 3. Mojzesove knjige, ki govori o tujcu, torej posamezniku, ki se je slučajno znašel med vami, ki naj vam bo kot domačin in ga ljubite kot svojega, ne pa o organizirani množici tujcev, ki zahtevajo vaše dobrine in svoje templje v čast svojega Boga, ker vaš ni pravi in vas imajo zaradi njega pravico pobijati. Podobno zavaja z usmiljenim Samarijanom, ki je naletel in oskrbel nebogljenega posameznika in ne trume ljudi, ki bi zahtevala njegovo imetje in spreobrnenje, ker je nevernik.
    Seveda ne smemo opisati migrantske krize samo črno-belo, ker je večplastna. Je pa brez dvoma organizirana, kar nam dokazuje statistika. Vsi, tudi levičarski, viri priznavajo, da prevladujejo med migranti od 70 do 80 % mladi moški! Kdaj pa mladi moški množično zapuščajo svoje družine, svoje starše, svoje ženske, svoje otroke?! Nikoli! Razen takrat, ko so mobolizirani vojaki. Torej gre za napad in tu je treba z usmiljenjem biti zelo previden, da ne ogrožaš svojih ljudi, za katere si v prvi vrsti dolžan poskrbeti, če si na vodilnem mestu.

    • Lucijan

      Zanimiv, dober, verodostojen komentar, s katerim se moram strinjati, saj odpira vprašanja v nove odgovore. Tudi sam imam pomisleke glede papeža Frančiška, čeprav še vedno hočem, da je moj papež. Ker znam brati med vrsticami, vem, da ima do njega pomisleke in boje tudi Ocvirk, to je jasno nakazal s simpatijamni do papeža Benedikta. Glede Frančiška me moti, resnično moti, da ne obsodi komunizma, ki je najbolj vprašljiv plod levičarstva. To neobsodbo narobe razumejo stomilijoni, stomiljoni to razumejo kot podporo bizarno uporniškemu levičarstvu. Ljudje pa trpijo in umirajo. Mogoče vse to pobijanje in neizmerne krivice in trpljenje za papeža ni važno, saj sledi za nas previsokemu cilju, ki je od Boga? Samo, resnica je ta, da bomo ljudje mnimo Boga, pravico do samoobrambe in razlage resnice morali vzeti v svoje roke. Verjamem, da je božje, če vse, tudi življenje, žrtvujemo za Resnico. Toda zgodba o emigrantih in terorizmu je že dolgo tako očitno podtaknjena v Evropo, da je res čudno, da je ne opazijo edinole ultralevičarji, nekateri levičarji in papež. To je res čudno. Čudno. Zato papwež Frabnčišek ni moj, ampak samo še vedno moj.

    • AlenkaN

      V resnici gre za vprašanje, ali ima prednost “varnost” državljanov ali migrantov. Tako da zavaja sam papež.

  • AlenkaN

    Le zakaj je Ocvirk tokrat zaigral naivnost?
    So mu muslimani, ki jih je donedavna tako odkrito kritiziral, vlili kaj strahu v kosti?

  • Spet v odzivih sledim branju levitov papežu Frančišku,celo lažni trditvi o zavajanju in očitek,da “mu manjka gorečnosti za krščansko stvar in pastirsko ljubezen do svojih ovčic””?Kaj pa je “krščanska stvar”?In ljubezen?Na katere države in državljane oz.”ovčice” sta tidve omejeni?Pa še očitek zaigrane naivnosti oz.hinavščine avtorju članka najdem vmes. Res pa je iz teh odzivov na žalost razvidno predvsem dejstvo,da mi t.i.staroselci-če bi bil to kakorkoli upravičen naziv!-sploh nismo več -ali pa morda bolje:žal še vedno nismo resnični Kristusovi učenci. Kajti tudi Gospod je bil pribit na križ,ker mu po očitkih svetnih oblastnikov ni šlo dovolj zgolj za Judovsko stvar…mar ne?

  • AlenkaN

    Določene skupine migrantov si pač ne želijo “programa razpršenega sprejema”, ki je tako ljub papežu, ampak želijo ostati skupaj, v zaprtih jedrih, kjer se ženske obravnava kot sužnje itd. In niti ne skrivajo več svojega namena, da z rojevanjem številih otrok prevladajo in zavladajo nad Evropo. Je morda papež že kdaj rekel kaj o tem? In zdaj je še Ocvirk utihnil!

    • Slovenska izkušnja je recimo, da so imigrantske družine v povprečju velike, generacije sinov in hčera iz imigrantskih družin pa imajo enako ali manj otrok od povprečja populacije. Tako da je vprašanje, če ta ideja o preplavljanju Evrope z rojevanjem množice novih muslimanov dejansko pije vodo.

      To o težnji po zaprtih jedrih modra drži. Kar samo po sebi ni vedno nujno tako grozno. Slovenska politična emigracija v Argentino se je npr. v znatni meri obnašala kot dokaj zaprto jedro. Če se ne bi, je vprašanje, če bi zadržala vitalno slovensko zavest še v četrto generacijo.

      O suženjskem odnosu žensk v teh skupinah priseljencev v Evropo je morda vendarle pretirana ocena. Vsekakor to ni dopustno. Evropa lahko zahteva in privzgaja ( recimo preko šolskega sistema) spoštovanje tako svojih pravnih norm kot nekih svojih skupnih vrednot na svojih tleh.

      • AlenkaN

        Muslimani po Evropi uveljavljajo svoje lastno, šerijatsko pravo, posebej glede žensk. Česa podobnega Slovenci ali kdo drug v Argentini ali v ZDA niso počeli. Je morda papež že kdaj rekel kaj o tem? In zdaj je še Ocvirk utihnil!

        • Seveda v Evropi ne more biti domovinske pravice za šeriatsko pravo. Ne razumem, zakaj domnevaš, da papež misli o tem kaj drugače. Ali pa Drago Ocvirk. Sicer pa bodi z moje strani dovolj za danes, saj nimam upanja, da te prepričam.

          • Amelie

            “… ne more biti domovinske pravice”
            ——
            Upanje ostaja, a vseeno ravno v to smer se bojimo da gremo!?

          • Zdravko

            To je popolnoma nemogoče, da bi “šli v tej smeri”.
            Kakor je tudi “vojaško osvajanje” s tičem naprej, kot Sarkazem stalno ropota s tem, je totalna izmišljija. Čista komunistična demoraliziranost.

          • AlenkaN

            “… ne more biti domovinske pravice”

            Sprehodite se npr. po izključno muslimanskih predelih Bruslja. Oziroma: rajši se tam ne sprehajajte, če vam je mar za lastno zdravje.

  • Sarkazem

    Dolžan sem odgovor za g. baubau. Kaj je krščanska stvar in kdo so ovčice? Mislil sem na krščanstvo kot celoto, z vsemi nauki, kulturo, civilizacijo in kristjani vred. Na prepričanje, da gre za našo, domačo, dvatisočletno kulturo, ki so jo ljubili in vzpodbujali naši predniki, med njimi mnogi genialni ljudje, ki so njej v čast napisali, naslikali, postavili in zgradili nešteto večnih in nesmrtnih umetnin in ki so pripeljali krščansko kulturo v vrh človeške civilizacije. Seveda so tudi grešili in se vojskovali in pobijali, toda takšni smo ljudje od Adama, Eve in Kajna naprej. Tudi Jezus je bil Jud, pripadnik in učitelj predvsem svojega naroda v njegovem okolju, čeprav je mislil na vse ljudi in se žrvoval zanje. Seveda je delček te kulture tudi usmiljenje, skrb za tujce in njihovo preživetje, je pa primarna stvar voditeljev skrb za lasten narod, lasten dom za lastne ljudi in lastno kulturo in civilizacijo. Za nas je Evropa, posamezna država, narod kot lastna hiša, dom in družina, ki zaslužijo primarno skrb. Okrog lastne hiše večina ljudi postavi ograjo, ljudje v hiši pa predvsem skrbijo za svojo družino, svoje otroke (če hočete ovčice) in svoj dom. Tujec lahko pozvoni in ko vstopi in se predstavi poskrbim zanj, če je v stiski. Seveda posameznik, kot je povdaril Ocvirk celo v naslovu članka, ne moremo pa poskrbeti za množico, ki ne pozvoni in se niti ne predstavi, zahteva pa nastanitev in imetje v naši hiši. Kdor o svojem domu in svoji družini razmišlja drugače ni pri pravi ali pa ima nekaj za bregom. Ostane samo še vprašanje, ali lasten dom vzdrži primerjavo z lastnim narodom in državo. Po mojem mnenju in mnenju domoljubov – da! Po mnenju globalistov, levičarjev in verjetno tudi tega papeža pa ne! Ko stopiš iz svoje hiše, si po njihovem mnenju na nekem vseplanetarnem teritoriju, kjer lahko lomastijo in zahtevajo vse pravice ljudje vseh ras, vseh narodov in vseh ver, ne glede na to, od kod in kdaj so do mojih vrat prišli. Čeprav so mojo ulico, mojo četrt, moje mesto in mojo deželo naselili in vzdrževali in upravljali moji predniki in sorodniki.

    • Ne zameri za sledečo provokacijo na ta zapis, ni iz zlobe. V Afriki so milijoni kristjanov, ne le muslimanov. Kaj če afriški kristjani “prilomastijo” v Evropo, kakšen bo tedaj tvoj odziv?

      Bojim se, da bojo Afričani ( predvsem oni, a tudi mnogi Azijci) tako ali drugače, prej ali slej “prilomastili”. Ogromno in vse več jih je in vse težje jim je preživeti, kjer živijo. Med drugim zaradi podnebnih sprememb. Ali različnih tipov vojn, ki ne ponehajo in je ogromno razlogov, da bojo prisotne tudi prihodnje.

      Transportne možnosti se večajo, z migracijami nekateri ogromno služijo. Živimo v informacijski dobi in obenem globaliziranem konzumističnem svetu – tudi Afričani vse bolj vejo, kako se živi na zahodu, spodbujeni so vsak dan prek klasičnih medijev in spleta, da bi živeli kot na zahodu, da bi okusili blagodati ( oz. dekadenco) zahoda.

      Kako lahko tedaj pričakuješ, da ne bojo drli k nam v bogato, demografsko zmeraj bolj osušeno postarano Evropo, celino blagostanja ( vsaj z njihovega vidika)? Po naravi stvari se bo migrantski pritisk na Evropo samo stopnjeval. Zelo verjetno ali skoraj gotovo.

      Le pametna in izrazito aktivna politika zahoda bi ta pritisk do neke mere lahko olajšala. Predvsem politika spodbujanja miru, stabilnosti in blagostanja v državah, odkoder potekajo migracije. Vsakršna, tudi vzgojno-izobraževalna pomoč tem državam. Med drugim za zajezitev pretirane rodnosti v velikem delu tretjega sveta. Za kar naša Cerkev nikoli ni kazala razumevanja, kaj šele naklonjenosti in podpore. Pa še takšna pomoč zahoda pride v poštev le, če so jo tamkajšnji režimi pripravljeni sprejeti in če sami obvladujejo kompleksne razmere, npr. plemenska rivalstva.

      ( Da ne govorimo v tem, da v razvitem svetu mnogim svetovni mir in stabilnost ni v interesu; očitno vsaj tistim, ki živijo od oboroževanja in vojn – in teh ni malo in ni malo denarja ter političnega vpliva tistih, ki oboroževanje in vojne hočejo in potrebujejo).

      • AlenkaN

        “Kaj če afriški kristjani “prilomastijo” v Evropo?”

        Prav gotovo afriški kristjani ne vsiljujejo niti ne bodo vsiljevali svojega pravnega in družbenega reda in ne bodo ustvarjali no-go četrti – tako kot tega niso počeli naši izseljenci.

    • sarkazem:vala za(delni)odgovor.Hvala Bogu le-še-že dopuščate tudi usmiljenju,da p-ostane delček “krščanske kulture” v ostareli pogansko-krščanski Evropi.
      Vsekakor pa zanimiva debata pod Ocvirkovim prispevkom dokazuje svojo potrebnost.

  • Sarkazem

    Moj odziv na krščanske migrante bi bil mnogo prijaznejši, da ne rečem pozitiven. Vendar jih ne pričakujem mnogo, ker jih nihče ne bo mobiliziral in ker ne bodo zapuščali svojih družin. Če pa se jih bo slučajno nekaj našlo, jih bodo itak muslimani pometali s čolnov v morje. Za islam bi pa moral veljati embargo, kot na Japonskem ali kot bi si ga želel Trump, ker je inkompatibilen z zahodno kulturo in civilizacijo zaradi nasilnosti, mučenja žensk in otrok in obveznega šeriatskega prava.
    Tudi jaz se strinjam, da bi moral zahod mnogo bolj organizirano in močneje pomagati državam tretjega sveta, da se izvlečejo iz revščine, lakote in žeje. Ovira je njihova oblastna nomenklatura, ki bi razradla večino finančne pomoči in zmedeno razmetavanje denarja v Ameriki in Evropi, da ga zmannjka za pametne zadeve in pomoč. V EU gre na primer večina milijard iz proračuna za subvencije kmetijstvu, da ne bi pridelovalo preveč hrane. Kakšen greh!

    • AlenkaN

      Največja žrtet islama je 90% muslimanov, ki islama ne dojemajo tako dosledno oz. radikalno kot 10% njihovih sovernikov. Na Zahodu bi morali 90% muslimanov zavarovati pred tistimi 10% njihovih sovernikov. Je morda papež že kdaj rekel kaj o tem? In zdaj je še Ocvirk utihnil!

      • Mogoče je ali pa ni. Če je, se pa njegov glas ni slišal ali še bolj verjetno, mediji so ga popačili, kot v primeru homoseksualcev.

        Ampak to ga ne odvezuje odgovornosti. Ker niti ni jasno, kaj “dojema” tistih 90% muslimanov. Ste prepričani, da samo ne spijo in speči čakajo na poziv imama?

        • AlenkaN

          Muslimanska večina se ob prevzemu oblasti podredi skrajni muslimanski manjšini, potencialne nasprotnike pa ekstremisti eliminirajo, tako kot se je to pri nas zgodilo ob komunističnem prevzemu oblasti.

  • Sarkazem

    Točno tako g. AlFe in AlenkaN. Žal dela ves zahodni svet zaradi neznanja in nepoznavanja korana in islama veliko napako, ker misli, da se določen odstotek muslimanskih fanatikov radikalizira in povzroča zgago od terorizma do no-go teritorijev, ostali se bodo pa mirno integrirali v zahodno družbo. Ni tako! Nekoč je sam Erdogan rekel, da se zahodnjaki pri tem motijo. Ni radikalnega in navadnega islama, je samo en sam islam! Tule ne morem navajati citatov iz korana in vsega, kar mi je znano o islamu. Na kratko lahko le napišem, da islam ne loči vere od politike in družbene ureditve in da gre za totalitarni versko-politični sistem, ki ne tolerira in noče sobivati z drugačnimi sistemi pod isto streho, ko pridobi večino in politično moč. Kar se seveda v demokratičnih strpnih zahodnih ureditvah lahko kaj hitro zgodi. Primere imamo pred nosom: Kosovo, Turčija….

  • Sarkazem

    Bil je le na večini Balkana in ustvaril balkanski način življenja, katerega posledice še danes občutimo tudi v Sloveniji. Res je bil tudi na Pirenejskem polotoku, kjer so rabili skoraj 1000 let, da sose ga znebili.

  • AlenkaN

    “Islam je nekoč že bil prek pol Evrope in je očitno toleriral vse kar je tam našel.”

    Da, toleriral je kristjane kot drugorazredne ali tretjerazredne podanike. Se res spet veselite tega?

  • Če vzamemo za kriterij recimo odnos do nekoga tretjega ( v smislu etnije in religije), torej Judov, je bil do njih zgodovinsko (evropski) islam precej bolj toleranten kot evropsko krščanstvo, v katoliški ali protestantski različici. Pomislimo na Španijo, pomislimo tudi na Habsburžane, ki so Jude tudi v naših deželah, predvsem Kranjski, enostavno zbrisali. Ostala je recimo Židovska ulica brez Židov.

    • AlenkaN

      Težava je v tem, da islam kar vztraja v tej “tolerantnosti” iz preteklih stoletij, se pravi, da bo tudi vas toleriral kot drugorazrednega ali tretjerazrednega podanika. In če ne boste storili kaj bogokletnega, se vam za golo življenje res ne bo treba bati. Kako lepo, kajne!

    • Islam je v zgodovini imel tudi zlate čase, ki so sicer (podobno kot pri ostalih imperijih) temeljili na izkoriščanju in ropanju podrejenih in napadih naprej.

      Takrat je bil do teh dveh religij kar strpen. Je pa tudi res, da je tam, kjer je islam kraljeval bilo še vedno precej več kristjanov, kot danes. Torej so morali prakticirati to strpnost, če so želeli stabilnost države.

      Ti časi pa so očitno minili – oziroma, tam, kjer so še, niso na današnji ravni razumevanja strpnosti – enakopravnosti religij.

      Danes so časi drugi.

  • Martin_

    Važno je, da se ne ujamemo v past reševanja problemov s svojimi močmi. Samo misijonarji razumejo, za kaj gre.
    Velikokrat se namreč sliši ali bere, da je pravzaprav naš edini problem v tem, da se zadrži teroriste izven Evrope. Teroristi delajo težave tudi v muslimanskem svetu, kar je tudi naš problem. Kar se je dogajalo v muslimanskem svetu, je bilo za Evropo precej povezano s kratkoročnim koristoljubjem. Sedaj plačujemo to duhovno kratkovidnost.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI