Entre Rios: “Ko Slovenec ugotovi, da je slovenskega rodu, se v njem nekaj premakne”, III. del

Dejan Valentinčič 4.9.2017 6:471 komentar
 

V prvih dveh prispevkih sem slovensko skupnost v Entre Riosu orisal z vidka nelahke in konfuzne zgodovine. A ozrimo se sedaj še v sedanjost. Slovenska skupnost v Entre Riosu danes doživlja pravo renesanso. Svoje potovanje med rojaki lahko opišem le s presežniki. Redko kje človek doživi toliko gostoljublja in se počuti tako toplo sprejetega.

Slovenci so leta 2002 ustanovili društvo Trigav, ki je zelo aktivno in bo letos 16. novembra praznovalo 15-letnico delovanja. Društvo je zelo aktivno na najrazličnejših področjih. Enkrat mesečno imajo tečaj slovenščine, za katerega se iz Buenos Airesa pripelje Marjetka Stariha, potomka povojne politične migracije, ki pa so se ji rojaki v Entre Riosu zelo prikupili in nanje gleda z veliko simpatijo, tako da ji tudi šest ur vožnje enkrat mesečno ni odveč. Namen tečaja ni le učenje jezika, ampak širše spoznavanje slovenske kulture in zgodovine. Veliko posameznikov, ki išče svoje korenine, in šele odkriva, da ima prednike Slovence, prihaja na tečaj. Med mojim obiskom sem slišal veliko ganljivih izpovedi. Udeleženka srednjih let mi je tako dejala, da ima celo stanovanje polepljeno z listki s slovenskimi poimenovanji stvari. “Tako se jih najhitreje zapomnim” pravi. Druga, gospa v poznih srednjih letih, pravi, da jo sodelavke večkrat začudeno sprašujejo, le kako bi ji znanje slovenščine lahko koristilo. Pravi, da jim vedno odvrne: “Seveda mi koristi, razširim si um, pridobim novo znanje in spoznavam od kje prihajam”. Priznava sicer, da je bila po prvih nekaj tečajih povsem obupana, saj ni razumela popolnoma ničesar in ni verjela, da bi se jezika lahko kdaj naučila. “A zdaj sem se že sprijaznila, da se ga bom morala pač učiti do konca življenja” pravi.

Od leta 2006 dalje ima društvo vsako soboto tudi svojo enourno oddajo na lokalnem radiu. Oddaja poteka večinoma v španščini, ob nekaj slovenskih stavkih, z namenom da bi dosegla čim širši krog poslušalcev. V oddaji predstavljajo kulturne, zgodovinske in turistične znamenitosti Slovenije, vrtijo in predstavljajo slovensko glasbo, glede na to, kaj je aktualno pa oddaje posvečajo tudi sprotnim tematikam. Ob mojem obisku sem tako tudi kot gost oddaje predstavljal svoje raziskovanje v podrobnosti, zanimalo jih je popolnoma vse o vseh slovenskih skupnostih kjerkoli po svetu. Posebej velja omeniti, da so redna vsebina oddaj tudi kuharski recepti tipičnih slovenskih jedi, ki jih predstavlja član društva Triglav in navdušen Slovenec Carlos Savor. Recepte zbira že leta, prav pred mesecem dni pa je izšla njegova knjiga Cocina Eslovena (Slovenska kuhinja), ki je prva knjiga v španščini o slovenski kuhinji.

Redne tedenske oddaje vodi Teresita Morales, predsednica drušva Triglav, zelo pozitivna in zavzeta gospa. Zanimivo je, da sama nima slovenskih prednikov, ampak prihaja iz severa Argentine. Primožila pa se je v provinco Entre Rios k možu Slovencu ter z obilo energije posveča promociji slovenske kulture, ki jo zelo privlači. Tudi vsi trije sinovi so od njiju prevzeli ljubezen do slovenstva.

Društvo si zelo prizadeva ohranjati stike tudi z drugimi slovenskimi skupnosti. Tako odhajajo na vse večje slovesnosti v Rosarijo ter v Buenos Aires, udeležujejo se tudi vsakoletnega vseslovenskega romanja v Lujan.

Zelo pomembna stvar, ki jo društvo dela je promocija slovenske migracije in slovenske kulture med splošno javnostjo. To, da so bili med naseljenci tudi Slovenci namreč še vedno nikakor ni splošno znano. Tudi med slovenskimi potomci se še najdejo tudi takšni, ki se jih nikakor ne da prepričati, da niso avstrijske narodnosti. Društvo je poskrbelo, da je v prestolnici Parana eden izmed osrednjih trgov poimenovan Slovenski park, ena najpomembnejših ulic Avenia Republica de Eslovenia, v parku pred osrednjo cerkvijo je spomenik Slovencem, ker so poleg zgodovinskih dejstev navedeni tudi vsi slovenski priimki, ki se nahajajo v provinci, da bi se čim več ljudi, ki to vidijo, zavedalo slovenskega porekla, v cerkvi pa je slika Marije Pomagaj z Brezij. Društvo Triglav vsako leto organizira tudi proslavo za dan slovenske državnosti ter več drugih prireditev, kjer pomovirajo Slovenijo.

Poleg društva Triglav je bilo v province pred kratkim ustanovljeno še drugo društvo, poimenovano Slovenci duh.

Poleg prestolnice Parana je slovenska prisotnost zelo izrazita še v več drugih krajih. Prva Slovenska naselbina je bila San Benito. Tam imajo danes v cerkvi sliko s podobo Svetogorske Marije (na Brezje pa so nesli kipec Lujanske Marije, ki se sedaj nahaja ob levem stranskem oltarju naše bazilike). Ko je tam začelo primanjkovati prostora, so se ljudje začeli naseljevati v okolico kraja Cerrito, kjer tudi najdemo kot spomenik slovenski kozolec ter številne druge ornamente. Šola v Ceritu je bila šola ustanovljena za slovenske naseljence. V 110 letih obstoja je 92 % priimkov bilo slovenskih. Tudi danes je dolgoletna ravnateljica Slovenka.

Ob mojem obisku so v Cerritu ravno praznovali krajevni praznik.  Poleg običajnih stojnic so priredili tudi razstavo o slovenskem arhitktu iz Buenos Airesa Viktorju Sulčiču. Na praznovanje so me pripeljali iz Parana. Sprejel me je sam župan, intervjuvali dve lokalni televiziji, z odra sem moral nagovoriti več tisočglavo množico. Obisk nekoga iz Slovenije je za številne ljudi tukaj nekaj posebnega. Človek prav v zraku čuti, kako jih žeja po spoznavanju korenin.

S Cerritom pa je povezana tudi prav posebna zgodba. Ko se je vedenje o slovenskem izvoru bolj razširilo so medse prvič povabili takratnega slovenskega veleposlanika v Argentini Avguština Vivoda. Ta jim je šaljivo dejal, da pride, če se otroci naučijo zapeti vsaj eno slovensko pesem. Kakšen obisk pa so mu nato pripravili. Ko se je z letališča pripeljal do Cerrita, ga je tam za zadnji del poti pričakala skupina gavčev (južnoameriških kavbojev), ki je v tradicionalnih nošah ter na konjih mahala veleposlaniku v pozdrav z velikimi slovenskimi zastavami. Ko je prišel iz avta pred šolo ga je pričakal špalir otrok, ki so mu v pozdrav mahali z zastavicami, nato pa mu je otroški zborček zapel nekaj slovenskih pesmi, ki se jih je zanj naučil. Ko mi je o tem pripovedoval častni konzul Carlos Bizai, se mu je zlomil glas in so mu tudi še po več kot desetletju od ganjenosti prišle solze v oči.

Kraji z izrazito slovensko prisotnostjo so še Haselkamp, Maria Grande, Federal, Chajari in Lucas Gonzales. Tudi glede slednjega so mi povedali zelo zanimivo zgodbico. Pred desetletjem je bila županja gospa, ki se je pisala Mavrič (Mavrich). Mislila je, da je Nemka, a ko je pokazala takratnemu veleposlaniku Vivodu pradedkova pisma prababici so se začenjala: “Moja ljuba žena …”. Ko je izvedela, da je Slovenka, je poimenovala dve ulici in en trg Avenia de Republika de Eslovenia, začela organizirati festivale, itd. Avguštin Vivod mi je slikovito rekel: “Jo je začelo razganjati” ter glede na več takšnih izkušenj strnil: “Ko Slovenec ugotovi, da je slovenskega rodu, ne glede na koleno, se v njem nekaj premakne.”

Naj zaključim z osebno dogodivščino, dogodkom, ki se je me je ob vseh galjivih in prisrčnih srečanjih najbolj dotaknila. Družina, v kateri je mož/oče slovenskih korenin me je povabila na večerjo. Med vožnjo proti njihovi hiši, so klicali predsednico društva Triglav Teresito in njenega moža, ki sta me peljala tja, ter dejali da imajo zame majhno presenečenje. Ko smo prispeli v hišo nas je na pragu čakal lastnik v slovenski narodni noši, na hiši je izobesil slovensko in argentinsko zastavo, na dimnik pa slovenski grb. Ko smo vstopili v jedilnico je tam visela še ena slovenska zastava, na steni pa napis dobrodošli. Na večerjo so meni v čast povabili 15 ljudi. Cel večer se je v ozadnju vrtela slovenska glasba. In najzanimivejšte: gostitelj Daniel Fatur, star 67 let, sploh še nikoli ni bil v Sloveniji. Ima pa v hiši leseno škatlo, v kateri ima zemljo iz Slovenije, ki so mu jo prinesli entrerioški rojaki, ki so domovino prednikov že obiskali. Turizem iskanja korenin je tudi tukaj zelo prisoten. Že zadnje dni avgusta prihaja v Slovenijo skupina devetih, ki želi najti hiše prednikov ter v arhivih poskati družinske podatke. Organizatorka potovanja, 30-letna Mariela Srebrnič je hkrati opravljala kar tri službe, da je lahko prihranila dovolj za potovanje. Pravi, da je gre za njen “življenski projekt”.

Namen prispevka ni bil zaključiti zgodbo o Slovencih v Entre Riosu, ampak pokazati, koliko je še odprtega, koliko raziskovanja bi bilo še potrebnega ter koliko informacij nam je manjka. Glede na veselo vrvenje in žuborenje, v katero se slovenska skupnost v tej severni province v zadnjih letih znova prebuja, popisovanje ne bi bilo le zgodovinsko, ampak tudi še kako aktualno.

Pripis uredništva: Prvi del prispevka je dostopen tukaj, drugi nadaljevanje pa tukaj!

 
Značke:

1 komentar

  • Občudovanja vredno delovanje,spominjanje in negovanje korenin.V domovini pa smo na primer večinoma že pozabili,kako so se imenovala mnoga mesta,kraji in vasi pred partijskim spreminjanjem v 5o-ih in 60-tih letih prejšnjega stoletja,Slovenščine pa ne obvladajo več dobro niti fakultetni izobraženci.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI