Spet smo pred volitvami: ”Ali se bomo prebudili?”

Jože Strgar 3.9.2017 6:2522 komentarjev
 

Gornje vprašanje je spet v osredju. Spomnimo se, kako smo volili na zadnjih državnozborskih volitvah. Večinsko smo volili stranke in ljudi, ki so se v javnosti komaj predstavili. Ko so te stranke zmagale, je sledilo »nabiranje« ministrov in funkcionarjev vseh stopenj, kakor da bi po cesti pobirali štoparje. Za takšno stanje smo soodgovorni vsi državljani. Večjo politično zrelost smo pokazali šele na referendumu, ko smo večinsko glasovali za zdravo, ali bolje, za normalno življenje družin in družbe kot celote.

Reči smemo, da smo se za vsakokratne volitve premalo pripravljali. Zato je tem bolj potrebno, da se na nove volitve bolje pripravimo. Poizvedeti moramo, koga bi kazalo voliti, kaj vse je kandidat doslej že dobrega naredi, kam so usmerjena njegova prizadevanja. Ali mu gre za stvarno presojo in razumevanje družbenih razmer ali pa mu gre zgolj za uveljavljanje samega sebe. Ali se zaveda, da je naša družba in država v velikih zagatah? Ali jih razume in skuša iskati rešitve, ali se zgolj nasmiha na »levo in na desno«, pač z namenom, da bi si pridobil volivce? Enak pomislek je potreben tudi za stranke, ki nas nagovarjajo. Izbira je in bo velika. Nekam se je treba priključiti. Še vedno nastajajo in tudi odmirajo, nove in nove stranke, kakor da bi to bil novi narodni šport. Nismo tako srečni, kakor številni drugi narodi, ki imajo že svoje ustaljene in prepoznavne stranke. Od nekdaj, od začetka politične organiziranosti slovenskega naroda, imamo le eno, ki jo je že pred prvo svetovno vojno, kot Slovensko ljudsko stranko, ustanovil Janez E. Krek, ki ima danes sicer drugo ime, Nova Slovenija – krščanski demokrati, in ima zaradi politične nestabilnost prekinjene ustanovne listine, ki pa je po svoji politični naravnanosti ter dejavnosti, v okviru katoliškega etosa, vsebinska naslednica Krekove pobude. Ta stranka je preživela drugo vojno, čas komunistične diktature pa v izgnanstvu.

Bolj kot »prekladanje« listin o nasledstvu Krekove Ljudske stranke je pomembno stvarno razpoloženje ljudi. Med obema vojnama so še živele in delovale tudi druge stranke. Revolucionarji so onemogočili vse po vrsti. A najostreje so uničevali krščanske demokrate. Pobijali so demokratično izvoljene župane in celo voditelja Marka Natlačenega. Niso pa mogli pobiti vseh članov stranke. V času njihovega diktature so ljudje ohranjali svojo krščansko zavest in ob osamosvojitvi so jo spet v zadovoljivi meri uveljavili. Na novih volitvah so večinsko dali svoje glasove zanesljivi ter od nekdaj uveljavljeni krščanski demokraciji. Stara komunistična partija si je v novih razmerah znala ohraniti svojo moč in je od vsega začetka nasprotovala vladi, ki jo je vodila krščanska demokracija. Pri tem nasprotovanju so ji pomagale tudi kakšne na novo ustanovljene pomladne politične stranke, članice Demosa. Podobno je pravzaprav še danes – saj v reviji, ki naj bi bila predstavnica politične pomladi, lahko preberemo, da je predsednica ene izmed od pomladnih strank, prevarantka (Reporter avgust 2017). Takšni spodrsljaji ne vodijo k uspešni pripravi na volitve, so bolj podpora starim boljševikom, ki razen sebe ne upoštevajo nikogar. Kaj je za njih boljšega, kot če se drugi, njim nasprotni, uničujejo sami sebe!?

K pripravi na volitve seveda sodijo stvarne politične presoje, pogovori in pisanje o njih. A neugledno zmerjanje je odveč. Med ljudmi je veliko nejasnosti, veliko politične zmede, ki jo obstoječi javni mediji samo še povečujejo. Množičen »rumeni tisk«, s svojimi »všečnimi naslovi« in bujnimi slikami, ki jih toliko ljudi rado prelistava, nas samo še bolj oddaljuje od stvarnih problemov in od razmišljanja o njih in politična zmeda se samo še povečuje. Od vsega tega izhaja tako velika potreba, da bi se bolje pripravljali na prihajajoče volitve.

Potreba po živahnejšem javnem pogovoru in pisanju je šele ena «plat medalje«. Enako pomembni so pogovori med ljudmi – ob domači mizi, po maši pred cerkvijo, na raznih srečanjih in povsod, kjer se med seboj srečujemo. Vse preveč smo še vedno zaprti vsak v svoj svet, v svoja stališča, ki so lahko sicer dobra, a tudi pomanjkljiva. Medsebojni pogovori, soočanja, ko človek brez strahu lahko pove svoje mnenje, so lepa priložnost za jasnejše in izboljšane poglede, za boljšo osveščenost. Komunistični čas nas je navajal, da smo bili kolikor mogoče tihi, skriti, da drugi ne bi vedeli, kaj in kako mislimo. Danesje vendar že priložnost, da se obnašamo bolj sproščeno, svobodno, da živimo kot radovedni državljani, ki hočemo svoji domovini kaj boljšega.

 
Značke:

22 komentarjev

  • Franc Mihič

    Dialog je osnova demokracije
    Dialog je nekaj, za kar je potrebna iskrena volja obeh strani.
    Dialog je nekaj, za kar je potrebna jasna in razumljiva komunikacija z obeh strani.
    Dialog je nekaj, kjer se spoštovanje nasprotnika najbolj pokaže,
    kadar se z njim ne strinjamo.
    Dialog je osnova vsake demokracije, brez njega smo že sprejeli principe diktature.
    Dialog lahko vodi tudi v nesporazume in nerazumevanje, ti pa vedno vodijo v
    slabo voljo in nestrpnost.
    Dialog mora premagati razlike in nesporazume, tako da oba sogovornika
    vesta, kaj drugi želi povedati in kakšno je njegovo stališče.
    Dialog vedno zmaga, če se igra pošteno in če so igralci pri sebi pošteni. V nasprotnem primeru dialoga v resnici ni.

  • Franc Mihič

    »Le državljani imajo zadnjo besedo;
    in če mislimo,da niso sposobni izvajati kontrole z dovolj razumno presojo, zdravilo ni, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak jih izobrazimo«
    Thomas Jefferson

    »Človek je prvič oskrunil svojo mladost,
    ko je prvič molčal,
    čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;
    iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost«
    Ivan Cankar

  • Franc Mihič

    Demokracija je vladavina ljudstva.
    Demokracija je hkrati vladavina vseh in nikogar.
    V demokraciji se je težko glede česarkoli poenotiti. Veliko mnenj pogosto vodi v slabe rešitve in neaktivnost ter zavlačevanje.
    Demokracija pa ima tudi svojo pozitivno plat. Ljudem omogoča, da sodelujejo pri politiki. Tudi negodovanje je sodelovanje. To nam daje občutek svobode, saj lastnega mnenja ni treba skrivati.
    Demokracija je le način, kako pridemo do ljudi, ki vladajo. Principi vladanja ostajajo v mnogočem enaki kot v drugih sistemih.
    Demokracija navdihuje sanje, ki se razblinijo ob nemoči posameznika in moči skupin in denarja.
    Demokracija privablja ideje in spodbuja upor proti znanemu, a hkrati lahko zatira svobodo vseh, ki so zelo drugačni od večine.
    Demokracija ni ideal, ampak delovno okolje, ki ga izpopolnimo toliko kot vanj vložimo.
    Demokracija ne zagotavlja blaginje, a jo omogoča, če posamezniki, ki so izbrani in poklicani aktivno in pošteno opravijo svojo nalogo.
    Zaupajmo v demokracijo, a je ne poveličujmo, saj gre za sistem, ki se uči in spreminja. Najhujše je, če ostanejo le negativna mnenja, saj nanje ni mogoče postaviti pozitivnih sprememb.
    Glejmo v prihodnost, da bomo uzrli potenciale in te delimo tudi z drugimi. Človeka, ki noče ozdraveti, pa tudi zdravilo ne bo moglo pozdraviti.

  • Franc Mihič

    Demokracija ni prijetna in zahteva veliko
    »Najti moramo način, kako vključiti državljane, jih spodbuditi, da bodo aktivni in vpleteni v politični proces in poskrbeti, da bodo svoje vlade držali za besedo. To je bistvo demokracije in to je tisto, kar bo preprečilo nastanek tiste vrste nevarnih nacionalizmov, ki so prispevali izbruhu obeh svetovnih vojn v prejšnjem stoletju. Demokracija je neprijetna in zahteva veliko od državljanov, a prepoznati moramo, kako odločilna je, še posebno v državah, kjer ne obstaja dolgo.«
    »Demokracija je slab sistem, pa vendar najboljši, ki ga poznamo«, je rekel že Winston Churchill.
    Ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent Hartley
    Delo, 2017-04-07

  • Franc Mihič

    Ne pozabimo!
    Demokracija je tekma za glasove svobodnih volivcev.
    Ali se slovenska desnica in vsa politika dovolj zaveda, da je volivec kralj politikom?
    Ali se redno sprašuje: Kdo so naši volivci? Kaj jim ponujamo?
    Po katerih komunikacijskih kanalih? Kako so obiskane poslanske pisarne?
    V kolikšni meri so volivci zadovoljni z našimi izdelki in storitvami?
    Ali naši izdelki in storitve rešujejo dejanske probleme, trenutne in strateške?
    Ali imamo ustrezne vire, človeške in finančne za udejanjanje ciljev?
    Ali imamo primerne načrte?
    Ali smo ustrezno organizirani za zadane cilje?
    Ali so cilji in strategija pametne specializacije države Slovenija realna?
    Ali imamo prave vodje za doseganje teh ciljev?«

  • Franc Mihič

    Odgovornost
    Koliko jih je oz. kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah?
    Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? On je sam vedel kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil.
    Je to njegovo dejanje kdo nagradil in vzel za vzor?
    Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo..
    Kdaj si bodo stranke, tudi desnice, v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ?
    Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem negativno selekcijo kadrov in ne odgovornost v družbi.
    Če so (desni) voditelji strank res pošteno v službi ljudstva, so res demokratični, potem je cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši.
    Ne more biti, glede na razmere, postavljen nerealen cilj, to je večinski sistem, za katerega vsi ved(m)o, da je še nerealen..
    Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, vara volivce!
    Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom, ne pa tisti z nerealnimi cilji.
    Velja; »Demokracija ni nekaj v kar verjameš, ampak je nekaj kar počneš. Sodeluješ. Če tega ni, se demokracija sesuje«; Abbie Hoffman. Zavedajmo se: »Le državljani imajo zadnjo besedo; in če mislimo, da niso sposobni izvajati kontrole z dovolj razumno presojo,
    zdravilo ni, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak jih izobrazimo«;Thomas Jefferson
    Zato je zelo pomembno pri javnem nastopanju in javnem pisanju se zavedati ravno tega, da volivce, drugače misleče, izobrazimo, da dojamejo naše predloge in tako sprejmejo predlagane rešitve, ne pa da jih porazimo in odvrnemo od naših rešitev oz. predlogov. To je zelo zahtevno delo, ki pa daje rezultate. Vse drugo je politiziranje za zmage na kratek rok, brez pravih rezultatov.

  • Franc Mihič

    Mnogo državljanov je razočaranih nad stanjem demokracije v državi. Vprašanje za predsednika DZ RS Milana Brgleza, predsednike političnih strank, poslance in novinarje. Kdo nam lahko pove, kako koristne so poslanske pisarne? Koliko državljanov kontaktira s poslanci v pisarnah? Koliko so poslanci v službi ljudstva? Kolikšen je letni strošek vzdrževanja poslanskih pisarn za davkoplačevalce ?

  • Franc Mihič

    Kaj je šlo narobe, da je razpadel DEMOS?
    DEMOS je razpadel predvsem zaradi razhajanja o privatizaciji skupne družbene lastnine, saj ta definira lastnost političnega sistema. Pravica do osebne lastnine je eden temeljev demokracije. Ravno zaradi nepravične divje privatizacije in kasneje še tajkunizacije smo državljani ostali še naprej neenakopravni pri pravici do lastnine.
    Vsa politika je dopuščala, in se še, krajo lastnine-dela plače in oškodovanje države in bodočih upokojencev, zaradi neplačevanje prispevkov, kar je v neskladju z moralo in demokratičnimi načeli ter ustavo.
    Zaradi tega so demokracija, država in vse stranke, zlasti pa pomladne stranke izgubile, prvotno zaupanje dobljeno ob osamosvojitvi.
    Ljudje so v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Desnica se torej še nikoli ni distancirala in opravičila, da je soodgovorna za te anomalije slovenske tranzicije, čeprav je, vede ali ne vede, pri njih sodelovala, ni jih pa še obžalovala.

  • Franc Mihič

    Dokler bo velik del slovenske desnice obseden predvsem z upokojencem Milanom Kučanom, tolerira pa politike in strokovnjake, enako kot levica, ki so sprejeli in zagovarjali odločitve, ki so državljanom in državi naredili nepopravljivo škodo, v Sloveniji ne more biti bolje, saj politika ne razume, kaj je pravičnost, nepotizem prevladuje.
    Zagotovo je najbolj usodna, škodljiva in nesprejemljiva izjava dr. Jožeta Mencingerja, objavljena v GV 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.
    Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki.«

    Več na : http://hubert.blog.siol.net/2015/12/30/pogubna-izjava/

    • Franc Mihič

      Ali je mag. Anton Rop primeren za nadziranje bank, je aktualno vprašanje. Banka Slovenije meni, da ni primeren. Mag. Anton Rop je imel blestečo in zelo dobro plačano kariero, doma in v EU. Bil je minister in predsednik vlade ter nazadnje podpredsednik Evropske investicijske banke. Kot nekdanji državni sekretar, zatem minister in nato še premier, je eden »najbolj zaslužnih« za gospodarsko zakonodajo, ki je omogočala menedžerske prevzeme podjetij na način, da je bilo ob prevzemu dopuščeno »siromašenje« oz. oškodovanje gospodarski družb, kar je v EU prepovedano, pri nas pa šele od decembra l.2007. Menedžerski prevzemi, ko je kar prevzeto podjetje poplačalo kredite menedžerjev, namesto da bi se ta sredstva porabilo za razvoj podjetja, so glavni vzrok velike bančne finančne luknje, ki smo jo poplačali davkoplačevalci. Takšna privatizacija ni bila enakopravna za vse državljane, kot to veleva ustava. Berem, da mag. Anton Rop, ko je bil na vladi, ni bolj obdavčil kapitala in ne manj dela, kot je sicer napovedal. Obdavčil je delo. Mag. Anton Rop je tudi prvi odgovoren za proti ustavni zakon, ki je delodajalcem oz. lastnikom podjetij dopuščal neplačevanje pokojninskih prispevkov, ne da bi kdo vprašal lastnike teh prispevkov, to je zaposlene. Prispevki so vendar lastnina zaposlenih, so del zaslužene njihove bruto plače, namenjen državi in njeni pokojninski blagajni, a ne prikrito tiho lastnikom podjetij. Veliko je oškodovanih in bo presenečenih, ki bodo zato imeli nižje pokojnine. Po 13 letih je šele Ustavno sodišče odpravilo ta zakon, ne pa nobena vlada in ne nobena parlamentarna stranka oz. poslanci DZ RS. Menim, da kdor celo z proti ustavnimi zakoni posega v lastnino zaposlenih in v procesu lastninjenja obravnava državljane neenakopravno, ta ni primeren za nadziranje bank.

  • Franc Mihič

    Kje so etika, čast in odgovornost?
    »Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Zato “naša hiša” ostaja razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus«, nedavno berem. Primera iz javnih zadev, ki kažeta na izgubo občutka za etiko, čast, spodobnost in odgovornost. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Ali res neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
    Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino. Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti? Zgledi vlečejo! Ali primera, seveda ne edina, ne kažeta pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti? Dobim le en odgovor, cerkvena stran molči! BTC, d. d., Odnosi z javnostmi mi piše: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.«
    Cerkvena stran torej molči. Družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo pa je le reagirala in napisala odgovor, kjer me očitno podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V mojem pismu namreč le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se samo čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče. BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom. Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem, ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Cerkev pa molči.

  • Spet smo pred volitvami: ”Ali se bomo prebudili?”

    Pa saj ne spimo, mi imamo oprane možgane. Zato volimo tako, kot pač hoče glavni v pralnici, vsaj večinoma tako.

  • Sarkazem

    Midva, g. AlFe, pa še marskdo, nimamo opranih možganov. Velika večina pa res.Posledica dogodkov po navodilih, opisanih na portalu + pač. Pa tudi, če bi se volilci po čudežu začeli odločati drugače, ostane vprašanje, kdo premetava volilne listke, kdo jih šteje in kdo razglaša volililni izid, predvsem pa kdo od politične nomenklature je res pošten.

    • Dolgo časa sem premišljeval. ali so bile volitve nepoštene pri štetju volilih listkov. Pa sem prišel do mnenja, da jim tega sploh ni treba.

    • Steinbuch na Portalu plus odkriva toplo vodo. Kot da tudi brez tega dokumenta ni jasno, da za sistematičnimi likvidacijami civilistov med vojno in po njej stoji KP s svojimi revolucionarji. In da je bil NOB le krinka za izvedbo boljševistične revolucije in nasilen prevzem oblasti. To je nedvoumno tudi brez tega dokumenta, saj je to razvidno iz dokazanih konkretnih dejanj in materialnih ostankov žrtev.

      Ta dokument to samo dodatno potrjuje. Kardelj je seveda vse to pisal v dogovoru s Titom in drugimi sodelavci v vrhu teroristične organizacije. Vseeno je neugoden za varuhe “tekovin revolucije”. Poizkušali ga bodo ali pomesti pod preprogo ali ga razglasiti za ponaredek.

      • slehernik

        Na demokratičnih volitvah lahko premagaš samo nasprotnika, ki je enako demokratičen. Nasprotnika, ki mu je demokracija samo maska, za hrbtom pa skriva tudi nedemokratična orodja, ne moreš premagati.

        Nočem reči, da so nasprotniki naše desnice, torej stranke, ki se imajo za levico, nedemokratične. Vendar pa imajo te stranke za seboj skrito ozadje, ki razpolaga s širšim izborom metod in orodij, kot jih premore sama demokracija. V tem smislu lahko rečemo, da je levica le pogojno demokratična, čeprav sama kar naprej govori o spoštovanju demokracije – je demokratična, pri pogoju, da ji to paše. Ko pa z demokratičnim postopkom ne more doseči cilja, uporabi tudi druge metode: laž, zavajanje volivcev, ustrezno dozo prikritega ali neprikritega nasilja – po potrebi pa še kaj hujšega, vse do hudih zločinov. V preteklih desetletjih smo občutili kar precej teh “metod”. Tudi v novi državici, čeprav naj bi v njej po ustavi ne bilo prostora za nedemokracijo.

        Če z razumevanjem berete zgodovino, hitro ugotovite, kdo se je v preteklosti v borbi levo-desno držal demokratičnih principov ter nato izpadel kot premagani bedak, kdo pa je bil dosti “širši” in je bil zato zmagovalec. Ta pa, kot vemo, dobi vse in ima vse. Tako je desnica danes velika reva, levica pa se šopiri z imetjem in denarjem, s katerim lahko vse plača. Jasno da tudi volitve oziroma primerno insceniran rezultat…

        In kakšna je rešitev? Se mi zdi, da še velja tisti stari pouk: ura zamujena ne vrne se nobena.

  • Pri naslednjih parlamentarnih volitvah bo zanimivo videti, koliko so zmožne doseči novo ustanovljene stranke, ki naj bi nagovorile ali prebudile tudi tiste, ki abstinirajo in tiste, ki so neodločni.

    Mislim, da v glavnem le te stranke lahko koga prebudijo.

    • domoljub1

      Zagotovo bo naslednji sestav DZ kombinacija starih in novih obrazov.
      Seveda politični marketing vseskozi poteka.
      Kako pa sestaviti državotvorno kombinacijo odločevalcev v imenu ljudstva?
      Že mnogokrat sem zapisal: ČE ČLOVEK LJUBI IN SOVRAŽI S SRCEM, POTEM BI MORAL SVOJE VODITELJE IZBIRATI Z GLAVO.
      Moram pa se strinjati z ugotovitvijo, da brez čustev pri volivcih ne gre, zato je ta moja teza očitno čista iluzija.
      Dve skrajnosti obstajata:
      a. Da vsi vse vedo (anarhija).
      b. Da prvi vse ve, drugi pa nič (totalitarizem ali “demokratični centralizem”).
      Nobena od teh skrajnosti ni sprejemljiva. Družbeni sistem lahko optimalno funkcionira le ob ustrezni in korektni demokratični hierarhiji.
      Kako umiriti oziroma uravnotežiti ponorele vrednote (vzpostaviti HARMONIZEM)?
      Skrajno poenostavljen matematični zapis družbene blaginje po moje je: MATEMATIČNA FORMULA ZA BLAGINJO SLOVENSKIH DRŽAVLJANOV

      ( a/3 + b/3 + c/3) × X=Y
      Y- blaginja državljanov oziroma HARMONIZEM (nasprotje od revščine državljanov in vseh drugih ozko ideoloških »IZMOV«)
      X- marljivost in požrtvovalnost državljanov (nasprotje od pišmeuhovstva in proračunske miselnosti)
      a- liberalni kapitalizem (nasprotje od državnega intervencionizma)
      b- krščanski socializem (nasprotje od demokratičnega socializma)
      c- resnicoljubni patriotizem (nasprotje od koruptivnega klientelizma)
      Konstante a, b in c morajo biti zagotovljene na podlagi pristojnosti in nalog vseh treh vej oblasti,
      (Poslanstvo države je v tem, da ustvarja v državi takšen red, da bodo pridni in pošteni bolj uspešni kot zviti in leni. Ali še bolj preprosto, temeljna naloga države je, da preganja in sankcionira laž),
      spremenljivka X pa je v domeni vsakega posameznika.
      Te tri sodobne vrednote je možno razložiti preko Platona, troedinega krščanskega Boga oziroma so to: upanje, ljubezen, vera, kot pojmi iz preteklosti in neizbrisen pečat naše kulture.
      Ker žal ne gre brez personifikacije posameznih idej oziroma vrednot, si predstavljam kot trenutne javno izpostavljene nosilce idej na primer sledeče sodržavljane (zapis je nastal že lani):
      a- liberalni kapitalizem: Blaž Vodopivec, Bojan Štih, Petra Sovdat, Rado Pezdir………
      b- krščanski socializem: Aleš Primc, Metka Zevnik, Franci Donko………
      c- resnicoljubni patriotizem: Bojan Dobovšek, Lucija Ušaj, Matej Avbelj, Klemen Jaklič, Andraž Teršek……
      Predpogoj za vse sodelujoče pri takšnem projektu pa je, da jih presejemo skozi naslednje sito:
      -da nimajo dosjeja sodelavcev ali virov SDV (UDBE) in do sedaj niso bili člani ZKS ali druge ozko ideološke politične stranke,
      -da so vztrajni, prizadevni in pogumni,
      -da v zasebnem življenju nimajo očitnih podjetniških, gospodarskih ali drugih klientelističnih navez in privilegijev,
      -da so ponosni na našo domovino in jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja v naši družbi,
      -da so pripravljeni javno zapriseči (pri vsem, kar jim nekaj pomeni in v kar verjamejo – ne proforma kot prisegajo ministri), da so za boljšo prihodnost družbe, kateri pripadajo tudi otroci in vnuki, po vseh svojih močeh in sposobnostih prispevati svoj delež.

      Nekdo mi je pred kratkim v komentarju oponiral, da lahko takšne sodržavljane najdemo samo še v kakšni zakotni fari. Če je temu res tako, potem ja za Slovenijo rešitev, da imamo še kakšno zakotno faro. Jaz pa menim, da temu ni tako. Zagotovo je tudi v urbanih okoljih še mnogo takšni sodržavljanov, ki padejo skozi navedeno sito.

      PS. Tudi Kučanovu zgodovinarju Repetu se je (v Dnevniku) zapisala zelo realna ugotovitev: “Nekdanji komunisti so se porazdelili po različnih strankah, z njimi pa tudi navade in obnašanje. “Demokratični centralizem”, novodobna “moralnopolitična neoporečnost”, želja po obvladovanju vsega družbenega življenja, zahteve po brezpogojni uradniški in novinarski ubogljivosti, sledenje in nadzor, vloge tajnih služb, ne nazadnje manifestativna “afežejevska” emancipacija (razni ženski forumi po strankah in “starletne” poslanke)… so kaj več kot zgolj recidivi prejšnjega sistema v novodobnem kapitalizmu.”

  • Glede predsedniških volitev se strinjam z mnenjem Jožefa Jerovška. Napadi na Ljudmilo Novak so nepotrebni, če ne za desno-sredino kontraproduktivni. Za SDS bi bil spodoben kandidat za predsednika, čeprav ne z velikimi možnostmi, France Cukjati. Po mojem ustreznejši od ženskih imen, ki se omenjajo. Čudno bi pa bilo, če bi kdorkoli od teh premagal Boruta Pahorja, ki mu je predsedniška funkcija pisana na kožo in ki jo je zmrdovanju levih medijev in opinionistov navkljub, opravljal več kot solidno. Pahor bi utegnil biti ogrožen le, če bi kampanja uspela levo volilno telo povsem odgnati od njega. Bilo bi sicer kisla smešnica, če Slovenija za predsednika dobi Marjana Šarca.

  • Lucijan

    Ne vem. A je to propaganda za Ljudmilo Novak, ali kaj drugega? Vi, g. Strgar, še naprej uživate v vlogi modreca. Res vas težko razumem, da v vaših letih v sebi ne spustite z verige vseh političnih pijavk, ki so se zagrizle v vašo dušio in jo hočejo obvladati. Jaz preprosto ne verjamem – če niste nikoli bili udbovec – da razmišljate tako kot pišete. Ne verjamem. Tu se nekaj ujema …

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI