Sovražniki svobode

Andrej M. Poznič 30.8.2017 6:3039 komentarjev
 

Eden od mnogih paradoksov našega prostora je, da vztrajamo v navideznosti, ko »nič ni tako kakor zgleda« ali po domače, ko misli, besede in dejanja ne kažejo skladnosti, torej je misel zmotna, beseda laž, dejanja pa subtilna oblika nasilja. V takem vztrajamo zdaj že od trenutka, ko je KPS zarila nož v hrbet slovenskega naroda pred več kot 70 leti in niti četrt stoletja svobode nista prinesla sprememb, po katerih smo hrepeneli, temveč se je nasilje partije spremenilo v vseprisotno in z državnim denarjem plačano levičarsko gonjo proti drugače mislečim, drugače govorečim in drugače delujočim.

Levičarstvo je rak rana naše družbe, ker njihove so njihove misli zmotne. Zmotno namreč npr. mislijo, da bodo z delitvijo tujega premoženja lahko ustvarili družbo blaginje za vse, pri čemer je prva laž ta, da razumejo pod trditvijo »za vse« pravzaprav le sami nase ali pa enačijo sami sebe z »ljudstvom« ali bolj abstraktnim »javno mnenje« ipd. Besedo narod sem izpustil ker internacionalisti ne prenesejo te stvarnosti in jo hočejo uničiti, zamenjati za neko fantomsko ljubeznijo do »vseh« (pri čemer je ta vsi enako zgoraj omenjenemu vsi). Zmotno je misliti in trditi, da smo vsi enaki, če pa vsak vidi in izkuša, da smo različni. Zmotno je trditi, da človek lahko posili telesnost do te mere, da si izmisli neskončno število spolov istočasno pa se prav isti zgražajo nad telesnim posilstvi, če so le-ti pač politično korektni. Dejstvo pa je, da posiljevanje duha prinaša dolgotrajnejše poškodbe človeku in družbi kakor nedopustno poseganje v telesno celovitost ženske, ki je posiljena.

Logično je, da se iz zmotnega mišljenja razvije prazno govorjenje. V besedičenju pa so levičarji nenadkriljivi mojstri. Neprekosljivi so v svojih pridigah o »inkluzivnosti« o tem, »da nikomur nič ne jemljejo« o pravicah »manjšin«, ki da so zatirane (največkrat je to nedokazano a levičarji so vzvišeni nad takimi »nizkotnimi« zahtevami, oz. smo prisiljeni v to njihovo dogmo verjeti, ker so pač oni tako rekli) in seveda ni nam dovoljeno dvomiti o njihovi trenutno najvišji mantri o »sovražnem govoru«. A prav pri monopolu, ki ga hočejo nad to skovanko in v praksi uveljaviti levičarji, se kaže kako daleč so njihove misli od poštenega ravnanja. Se še spomnite proslulega »Sveta za odziv na sovražni govor«, ki so ga ad hoc ustanovili pri Mirovnem Inštitutu? Nič nisem bil presenečen, ko sem 15. junija v atriju SAZU iz njihovih ust slišal, da je bil ustanovljen »ker je država dala nek denar« in zdaj ne deluje »ker denarja ni več«. Torej so čisto nonšalantno priznali, da jim gre samo za denar. Za državni denar, ker med njimi ni nikogar, ki bil kdajkoli odvisen od svojega dela in sposobnosti, temveč so odvisni od državnega denarja in drug od drugega v kolikor so »levičarji«, ki skrbijo, da gre denar v prave roke, torej gre za ideološko druščino, za novo obliko partije, kar je samodiskvalifikacija prve vrste.

Mirovni Inštitut je na svojem področju daleč najbolj pristransko telo, kjer se nikoli ne posluša drugače mislečih, ampak se slovensko javnost indoktrinira z močjo, ki jo daje metoda »VIP« (veze in poznanstva). Zaradi svojih poznanstev so namreč prisotni v medijih, saj so bili sošolci na FSPN (FDV) in se pogosto srečujejo na kavicah. Obenem pa se poskušajo zavihteti na prestol moralnega razsodnika, ki ga drugim, še posebej pa Cerkvi, odrekajo, čeprav pri vsem tem ni jasno kakšna naj bi bila moralna akreditacija druščine kakor je ta. Ponavljam pa, da so nadvse spretni v leporečenju in v tem kot pravi levičarji nenadkriljivi. Čehljanje za ušesa pa ljudje vseh časov radi slišimo!

Ker pa so njihova stališča šibka in ne prenesejo realnosti, po stari komunistični metodi posiljujejo resničnost in jo prilagajajo samim sebi. Sprevračajo besede, da je vedno težje ločiti resnico od laži, zmoto od trdnega argumenta. Besede, ki ne opisujejo stvarnosti pa so prazne in onemogočajo izmenjavo mnenj, debato. Omogočajo pa mešanje megle in leporečje.

Ker gre levičarjem pri vsem tem le zase in za svoje udobje, se zanašajo tudi na pozabo. Zato ni nič čudnega, če najdemo med levičarji danes tako zagrizene nasprotnike svobode vesti, ki bi jo dovolili le takrat, ko je politično korektna, svobode misli, ki jo onemogočajo z raznimi monopoli, na prvem mestu med njimi monopol nad šolo in javnim mnenjem in svobode govora, ki mu s politično korektnostjo natikajo nagobčnik s katerim hočejo doseči, da se sme govoriti, kar le oni dovolijo. Ob takih prizadevanjih in novih tehničnih sredstvih se zdijo stare komunistične tvorbe pravi raj svobode, kajti danes je kletka zlata in udobna, sužnost pa nevidna, bolj duhovna.

Tako napuhnjeno prepričanje ne more drugače kakor postati nestrpno in sovražno do drugačnih, drugače mislečih, do tistih, ki živijo bolj v skladu z resničnostjo in povrhu še od svojega dela in ne od proračunskega denarja. Da so se pri tem objektivno spremenili v največje zatiralce, prave sovražnike svobode jih ne moti, ker v njihovem svetu »svoboda« ni za vsakega, temveč samo za vse, pri čemer smo »vsi« spet samo »mi«.

Ker se torej izogibajo poštenemu soočanju misli, idej z jasnimi in preprostimi besedami, zapadajo v delovanje, ki se izkaže kot sovražnik svobode. Svoboda je zmoti in laži nevarna prav tako kakor resnica. Kdor ljubi svobodo in resnico se bo boril proti vsakemu  zatiranju, tudi levičarskemu, ki je bilo in je vedno bolj prefinjeno in difuzno kakor je bilo urejeno, jasno in dokumentirano zatiranje nacizma. O gulagih npr. nimamo slik, kakor jih imamo o KZ-tih. Pa so bili gulagi hujši.

Levičarsko nasilje in delovanje je danes močnejše kakor kdajkoli. Zdi se, da mu je sodobna družba pisana na kožo. Odlično zlorablja državo, prevladuje v akademskih krogih a najbolj koristi služenje medijev, ki levičarska stališča, dogme in namere pomnožijo in neštetokrat ponavljajo, kar v času, ko poznamo vso tehniko manipulacije množic in javnega mnenja deluje tako, da postane nenormalno nekaj povsem običajnega in normalno nekaj odvratnega. Pa že sam pojem normalno so uspeli izločiti iz našega besedišča.

Zaradi silne premoči levičarstva v sodobnem svetu je potrebno, da drugače misleči to sistematično in nasilno prevzgojo ozavestimo in se ji upremo. Sicer bomo kmalu vsi ponavljali kot papige, kar sicer ne bi nikoli mislili, ker ni resnično, kaj šele govorili ali delali. In tako ogrožajo našo največjo svetinjo: svobodo. Svoboda je zahtevna, ker moram dovoliti, da drugi pove, kar misli, čeprav  se z njim ne strinjam, čeprav iz njegovih besed morda veje sovraštvo, čeprav so ideje neumne, smešne ali nesmiselne. A če bi jih utišal, kakor sistematično poskušajo levičarji tudi z zastavo o »sovražnem govoru«, bi uničil prav to našo največjo svetinjo. In zato so levičarji največji sovražniki svobode.

 
Značke:

39 komentarjev

  • Igor MB

    OK. Če mi dajete pravico, da govorim, “čeprav iz mojih besed morda veje sovraštvo, čeprav so ideje neumne, smešne ali nesmiselne”, vas bom spomnil na dr. Ruglja, ki je Slovence odvajal alkohola (čemu neki, saj v Sloveniji tega problem ni), tako da jim je porezal meso. Svinjska mast in alkohol kličeta eden drugega – sta hkrati na krožniku in v kozarcu. Še dobro, da so v Evropo navalili muslimani, da bomo videli na ljudeh druge barve kože, da se res da dobro živeti tako brez enega kot brez drugega. In za povrhu samo podaljšaš življenjsko dobo. Da ne bomo krivili države in ne vem še koga, ker nam na stara leta gre slabo in bolehamo, čeprav bi komot živeli nekaj zdravih let več.
    Svetovna zdravstvena organizacija je pri tem zelo jasna: “rdeče meso (zlasti procesirano) je rakotvorno”. Še najbolje bi bilo, če ga sploh ne bi jedli. Ampak, a si predstavljate, da jaz vdrem v vrtec in vašemu otroku/vnuku izpulim jetrno pašteto iz rok? Da ga zaščitim pred nevestnimi starši/starimi starši/kuharji/državo, ki se jim fučka, da otroka navajajo na drugorazredno hrano!

  • svitase

    Drži, nasprotniki sonaravnega, sostvarstvenega življenja in ustvarjalne svobode.

    • Igor MB

      Ne razumem najbolje ne tebe ne avtorja. Tudi vama so nekatere reči svete. Recimo svoboda veroizpovedi.

      Saj razumeš, da norma velja enako na obe strani. Če ni sovražnega govora, ga ni za nikogar. Sam sprejmem le, če pokažeš na asimetrije. Recimo v Sloveniji so za potrebe umetnosti (ali “umetnosti”; težko presodim, nisem umetnik) zažgali križ. Lahko opozoriš, da se podobno ni zgodilo z niti enim Titovim, Kidričevim spomenikom še manj pa čem, kar je na levici dejansko sveto.

      Da pa se kar odrečete pojmu sovražni govor? Tega ne razumem?

      Igor Đukanović

  • Sarkazem

    Zato, ker je t.i. sovražni govor silno razegljiv pojem, ki ga vsaka oblast lahko zlorabi. To zelo dobro poznamo iz preteklega režima, po katerem se zgleduje in ga silno pogreša sedanji. Če si takrat rekel, da je socializem zlagana utopija, ki še nikjer ni delovala ali pa da je Tito čisto navaden diktator in trinog, so te takoj po vojni ubili, malo kasneje pa zaprli, čeprav si povedal resnico in čisto nič sovražnega. Sovražni govor je namreč za levičarja tisto, s katerim se ne strinja, še sploh, če njegove neumne floskule razgalja! Tako celo v pojmu svobode – v Ameriki velja za sovražni govor, če poveš, da je njihova gender teorija nenaravna neumnost,saj je povsod v naravi in pri ljudeh videti le samce in samice, moške in ženske, ostalo je pa patologija, tudi “parjenje” istospolnih. In ker je pravi levičar nagnjen k totaltarizmu, kar nam dokazuje zgodovina, saj so vsi trije grozljivi totalitarizmi levega izvora, je njihova sintagma sovražnega govora nič drugega kot nov poganjek totalitarne ideologije.

  • Dober članek, ki ponazarja žalostno resničnost sedanjega časa.

    Moč levičarskih skrajnežev, ki v glavnem skrbijo samo zase in za svoje, je porasla med osemletno Obamino vladavino v ZDA. Sedaj, ko je ta miselnost dobila moč tudi v ZDA, je veliko bolj nevarna in veliko bolj ogroža očitno normalnost in prihodnost družbe povsod po svetu. Od tod tudi brezkompromisni napadi na predsednika Trumpa, ki ne izhaja iz njihovega kroga.

    Težko razumeti, zakaj ima Mirovni inštitut pri nas takšno moč. Nihče jih ni izvolil, nihče jih ni pooblastil. Delujejo kot paradžavna institucija, zadolžena za poneumljanje ljudi in uvajanje nedemokratičnih postopkov. Z istim namenom delujejo še drugi, med drugim tudi RTVS, Delo, Dnevnik, Večer itd.

    Edino orožje proti njim so argumenti, podprti z dokazljivimi dejstvi. Tega se zavedajo tudi oni, zato se takšnih soočenj izogibajo kot hudič križa, kot omenja tudi avtor.

    Levičarski skrajneži so pripravljeni takoj skočiti na cesto, ko jih pokličejo. Organizirati se bodo morali tudi drugače misleči ali pa jih bodo prvi povozili s svojimi dekadentnimi dogmami, ki naj bi nadomestila izgubljena religiozna nagnjenja sekulariziraneg človeka.

    • Kot se spomnim, je bil Mirovni institut ustanovljen kmalu po letu 1990, ko so postale popularne takoimenovane nevladne organizacije, ustanovljene z žegnom takratne oblasti ali ozadij. Vsekakor je nekdo skrbno bdel nad njimi, da bi prevzele zastopanje predvsem interese levice, ki je s tem še dodatno pridobila na moči.

    • Nevladne organizacije so bile kot izpostave civilne družbe ustanovljene za zastopanje tistih interesov družbe, ki jih politika ne zajame.
      Ustanovljene in financirane so bile delno s Soroševo fundacijo “odprta družba”, delno pa iz proračuna.

  • Lucijan

    Članek je tip top. Ni mu kaj dodati. Le en posredni komentar: levičarje ni mogoče spremeniti. V srcih jim manjkajo komponente (vest, sočutje …). Toda do kdaj bomo prenašali zmanupuliran del volivcev? Ne gre samo za to, da smo naštelani na levičarsko pisanjke, v glave so jim vcepili, da smo zmanipulirani mi. Temu se reče dvojna manipulacija. Delo za psihiatre!

    • Lucijan

      … da SO naštelani …

    • …”levičarje ni mogoče spremeniti”
      —-
      So kot otroci, ki obtičijo v svoji nedoraslosti in ne zmorejo odrast. Kot da jim nekaj preprečuje, da bi šli naprej v osebnostni rasti.
      Znano je, da na tej stopnji obtičijo otroci zaradi nerazumevanja staršev oz napačne vzgoje. Do soočenja s samim sabo pride navadno šele ob težkih izgubah, boleznih itd, ko se človek znajde v brezizhodnem položaju. Če sploh pride. Če se takrat ne zateče v kakšno drugo obliko odvisnosti.

    • Že kot otroci se naučijo manipuliranja, da so lahko “prišli skozi”. Njihove tehnike so tako izpopoplnjene, da jim skoraj nihče ni kos. Zato so v politiki skoraj brez konkurence.

    • Delo za psihiatre … Se strinjam. Imajo pa tudi že strokovno ime: psihopati oziroma sociopati. Njihova temeljna značilnost je odsotnost vesti, empatije. Zato brez pomisleka naredijo nekaj, kar človek, ki ima vest in empatijo, niti ne pomisli. Za ustvarjanje dobička v podjetjih so psihopati naravnost idealni … 😮

  • Zdravko

    Problem Mirovnega inštituta je, ker deluje z avtoriteto znanosti, z akademsko avtoriteto. Ne moreš jim odmahnit z roko, ah, blebetajo in iti mimo njih. Saj marsikaj prav povedo in se zavemajo, še več pa si izmišljajo “političnih korektnosti”, za katere dobijo denar. Hvalabogu, so ostali brez denarja in tega ne delajo več. Sveta za odziv na sovražni govor torej ni, odlično. Vsega pa tudi ne morejo prodati. Še več takih “ni denarja” bi bilo potrebno, kajti kaj vse ne pride iz te hiše, da že ne veš ali res.
    Zadnja, ki jo slišim je, da bi prostitucijo priznali kot poklic. Nekdo tam ima velike luknje v glavi.

  • Franc Mihič

    “Svoboda je zahtevna, ker moram dovoliti, da drugi pove, kar misli, čeprav se z njim ne strinjam, čeprav iz njegovih besed morda veje sovraštvo, čeprav so ideje neumne, smešne ali nesmiselne.”
    Strinjam se, praksa desnice kaže:
    Cenzura ribniškega občinskega glasila Rešeta kot v času enoumja
    Tisto, česar še nismo dobro pozabili, smo v Ribnici spet doživeli – cenzuro v ribniškem občinskem glasilu Rešeto. Manjši del januarske številke Rešeta je bil že natisnjen, potem pa je »oblast« posegla s cenzuro in poskrbela za nov natis brez »nezaželene« strani, kakor se je že dogajalo v svinčenih časih totalitarizma. Cenzura je doletela pismo občanke, ki si je dovolila javno vprašati župana Jožeta Levstka, SDS.
    V rubriki glasila Občani pišejo so objavljena promocijska pisma politikov, ribniških poslancev Jožeta Tanka, SDS, in predsednice NSi, poslanke Ljudmile Novak, a nobenega pisma občana. Tako se politika v občinskem glasilu zastonj promovira, izriva občane v njihovi rubriki.
    Svoboda javnega izražanja v eni najbolj desnih slovenskih občin je zatrta in še traja, pa je vse tiho, saj desna politika »vendar ne pozna cenzure in podobne anomalije svobode in demokracije.
    Doklej še?
    DNEVNIK, 6. marca 2017
    https://dnevnik.si/1042764689/mnenja/odprta-stran/cenzura-ribniskega-reseta-kot-v-casu-enoumja

    • Lucijan

      Katero občinsko glasilo v Sloveniji pa ni enosmerno? Saj se najbrž hecate s takšnim alarmantnim pisanjem?!

      • Franc Mihič

        Ali je cenzura občinskega glasila, kjer ima oblast SDS in desnica, torej sprejemljiva!? Ko pa to počne levica, je pa to enoumje in totalitarizem? Dvojna merila in slovenska demokracija je gnila…
        Država prava je brez temelja, če vsak uporablja dvojna merila…., kar vodi v moralni kaos…

        • tolmun1 tolmun1

          Očitno so ribničani močno predani ponarodeli pesmi o ribničanu Urbanu in so zvesti njeni vsebini , ki je primerna za vse čase , kaj menite gospod Mihič ! ? Zakaj ne bi ribniški župan branil svoje suverenosti ! Kot župan že ve , kaj je in kaj ni za objavo v deželi lesenih žlic in piskrov s tisočletno tradicijo ! IN PRAV IMA !

          Andrej Briški

          • Franc Mihič

            Torej SDS in portal je za cenzuro, če gre za naše? A ni to dvolična sprevržena morala, pogubna za demokracijo in človekove pravice svobode javnega izražanja, nevredna vsakega demokrata?!

        • Lucijan

          Ja, ja, Mihič, nikoli dovolj rovarjenja za vas agente zoper Janšo, mar ne? Ni dovolj uničevanje SDS in Janše na državni ravni(v vašem primeru je omenjanje NSi in Ljudmile Novak samo še en, zame zelo nespretno podtaknjen alibi). Za vašo ekipo, ki deluje po vsej Sloveniji, je nujno potrebno uničevanje SDS celo na lokalni ravni, kjer ima politična usmeritev strank komajda kaj vpliva. Vpliv pa ima poštenje, doslednost, pridnost …, to je brez dvoma lastnost članov SDS. Vaša naloga je očitna: vnašanje zmede! V moji občini so na oblasti rdeči. Iz občinskega glasila se kar kadi od samohvale. Da bi bila objavljena kakšna kritika? Nemogoče! Kje se lahko pritožim? Mihič, kažete se kot demokrat, toda kdor vas bere subtilno, ne vidi drugega kot neizmerno (in nepojasnljivo) sovraštvo.

  • Franc Mihič

    Sem pionir ribniške politične pomladi, prvi predsednik ribniškega OO SKD, podpredsednik ribniškega DEMOSA,ki drugače misli in se javno se javno izražam, a to očitno ribniško SDS pod vodstvom poslanca Jožeta Tanka tako moti, da sva z ženo “zaslužila” cenzuro v občinskem glasili.

    Največja strahopetnost je, če veš, kaj je prav, in tega ne narediš.
    Konfucij

    • Lucijan

      To, da ste prvi predsednik ribniškega OO SKD in podpredsednik ribniškega DEMOSA, ne dokazuje prav nič o vas. Zdaj namreč vemo, koliko podtaknjencev je (bilo) v demokratičnih vrstah. Ne obtožujem vas tega, toda od takšnega veterana bi vendarle pričakoval, da bo videl širšo sliko. Spravite se na neko občinsko glasilo v atmosferi totalne levičarske prevlade. Če hočete kritizirati SDS to lahko storite skoraj povsod drugje.
      Medijev je na kupe, abnormalno odločno prevladujejo komunistični. Možnosti pa ponujajo tudi demokratični. Mar se niste v Časniku.si že dodobra “izkašljali”? Le kje drugje bi vam to dovolili? Zanesljivo pa je, da ob vseh romanih, ki jih napišete, vas skoraj nihče ne podpira. Sam sem bil tudi v uredniškem odboru lokalnega časopisa. Glede vašega primera bi čisto po občutku rekel, da vaših kritik niso objavili zaradi njihovew neznanske dolgoveznosti. Urednikom se – povsem jih razumem – preprosto ne da krajšati predolgih člankov.

      • Franc Mihič

        Dvojna merila, dvojna morala, kažeta na ne demokrata, ki celo kot skrivač, uči kaj je cenzura.

      • Franc Mihič

        CENZURA V REŠETU
        Spoštovani gospod in gospa Mihič,
        ko sem dobil vaše sporočilo na telefonu, sem šel prebirat današnjo elektronsko pošto in sem videl vaša dva prispevka glede Rešeta. S to stvarjo nisem bil seznanjen z nobene strani in sem presenečen, da se to dogaja. …Če se to res dogaja, in vam verjamem, da se, potem je nekaj hudo narobe. Če je bilo Rešeto že natisnjeno in potem izdano še enkrat, v cenzurirani obliki, potem smo v času diktature partije, pa je vseeno, kako se ta partija imenuje. Vse to me skrbi, ker vidim, da je izginila osnovna filozofija demokracije. Tudi sam vem, da nimam vse prav, da imam kdaj drugačen pogled, toda trudim se, da bi v vse svoje delo uvedel dialog, ki je osnova vsake demokratične miselnosti. To velja tudi v Cerkvi, čeprav tu veljajo malo drugačne smernice, kot v politiki, pa vseeno: brez dialoga ni družbe, ki bi lahko napredovala, ampak se začne diktatura, ki je zavora pravih medsebojnih odnosov. Gotovo so povsod potrebne neke varne meje. Vedeti moramo, da je svoboda odgovornost in tega se moramo vsi zavedati.
        Hvaležen sem vam za današnji članek . Vse te stvari je potrebno še temeljito premisliti in potem počasi postavljati stvari na pravo mesto. Tudi tukaj velja Plečnikov stavek, ki ga je napisal na spomenik v Komendi: MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET!
        Hvala, da ste to prebrali in poskušajmo iti pogumno naprej.
        Lepo vas pozdravljam,
        Tone, župnik
        1.2.2017
        Op.: Župnik je ribniški dekan mag. Anton Berčan

        • Lucijan

          Ja, ja, ko se združijo antijanšisti in z opogumljanjem drug drugega (tekmovanjem, kdo bo bolje opisal stalinistične razmere v občini Ribnici) postanejo najbolj perverzen branik komunizma. Za župnika Toneta so se v občini Ribnica znašli v komunizmu, ne glede na to, kako se partija imenuje … Sprašujem se, če ve za kolaboracijo komunistične Sovjetske zveze in nacistične Nemčije, čemur so sledili tudi slovenski (jugoslovanski) komunisti. Bog ve, če ve za komunistične medvojne umore in povojne masakre? Bog ve, če ve za zapiranja in neštete krivice, ki so jih povzročili komunisti. Kdo ve, če ve za razpad gospodarskega sistema in države. Kdo ve, če ve, da si je komunistična mafija prisvojila osamosvojeno Slovenijo in je ne izpusti iz svojih umazanih šap? Prepričan sem, da ve. Zato je Kučan nanj upravičeno ponosen.

          • Lucijan

            … Prepričan sem, da ne ve …

          • Franc Mihič

            Žal ne razumete kaj je cenzura, ko gre za SDS. Zato žalite vse vprek drugače misleče. Ob osamosvajanju, sem v Ribnici skupaj z Janšo na shodu za isto mizo propagiral demokracijo in svobodo javnega izražanja. Poslanec Jože Tanko pa je na varni in udobni distanci spremljal, kaj se bo zgodilo z demokracijo.
            Le velik neodgovoren narcis lahko tako pljuva iz varnega skritega zavetja.

        • G. Mihič, ker ne razumem me zanima, za kakšno cenzuro sploh gre?
          A za cenzurirano pismo bralke, ki sprašuje kako bo razrešen problem pešpoti ob cesti ?
          Ker če je to, ne razumem s čim bi to pismo bralke ogrožalo trenutno oblast, ki je kot pravite sedaj desna ?
          Ker navadno se cenzure oblast poslužuje za namen ostati na oblasti?
          Ali gre za kakšen drug problem?

          • Franc Mihič

            Cenzura pa ja cenzurira drugače misleče, da cenzor ostane na oblasti.

          • Lucijan

            Ja, Mihič, povejte na kratko, kaj je bilo cenzurirano. In, če le morete, brez vmesnega komentiranja, s katerim meglite resnice.

  • Franc Mihič

    Imamo svobodo izražanja, ne samoumevno, soočenja so silno zahtevna. Že mesec dni poteka v Dnevniku polemika o spomeniku in spravi, kjer sem edini oporečnik “revolucionarni zgodovini in zagovornik sprave”. Samo danes so na to temo trije ostri prispevki v Dnevniku.
    Edino pošteno je, da to polemiko vsak, ki me kritizira, sam prebere:
    Spomenik v ponos državi
    DNEVNIK, 31. julij 2017
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042779835
    Opomba: Prispevek je objavljen tudi v REPORTERJU, št. 31; 31. julij 2017

    Spomenik (ne)sprave
    Dnevnik, 1. avgust 2017
    Andrej Cetinski, Ljubljana
    https://dnevnik.si/1042779950
    To je demokracija
    Dnevnik, 4. avgust 2017
    Srečo Knafelc, Krvava Peč
    https://dnevnik.si/1042780285/mnenja/odprta-stran/to-je-demokracija

    Ob odprtju spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani
    Dnevnik, 5. avgust 2017
    Metod Škerjanec, Ljubljana
    https://dnevnik.si/1042780395/mnenja/odprta-stran/ob-odprtju-spomenika-vsem-zrtvam-vojn-v-ljubljani-

    Spomenik (ne)sprave, 2.
    Dnevnik, 5. avgust 2017
    Franc Mihič, Ribnica
    https://dnevnik.si/1042780394/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-2

    Spomenik (ne)sprave, 3.
    Dnevnik, 7. avgust 2017
    Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
    https://www.dnevnik.si/1042780479
    Spomenik (ne)sprave, 4.
    Dnevnik, 8. Avgust 2017
    Franc Mihič, Ribnica
    https://dnevnik.si/1042780620/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-420170807

    Spomenik (ne)sprave, 5.
    Dnevnik, 8. avgust 2017
    Andrej Cetinski, Ljubljana
    https://dnevnik.si/1042780619/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-4

    Spomenik (ne)sprave?, 5.
    DNEVNIK, 12. avgust 2017
    Igor Hreščak, Lokev
    https://dnevnik.si/1042781486/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-5546738567

    Vse še enkrat od začetka?
    Dnevnik, 14. 8. 2017
    Milan Maver, Ljubljana
    https://www.dnevnik.si/1042781566/mnenja/odprta-stran/vse-se-enkrat-od-zacetka

    Sprava, spomenik in še kaj
    Dnevnik, 18. avgust 2017
    Jožef Martini, Ljubljana
    https://www.dnevnik.si/1042781949

    Sprava, spomenik in še kaj, 2.
    Dnevnik, 21. avgust 2017
    Dušan Mali, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042782157

    Sprava, spomenik in še kaj, 3.
    Dnevnik, 25. avgust 2017
    Jožef Martini, Ljubljana
    https://www.dnevnik.si/1042782555

    Sprava, spomenik in še kaj, 2.
    Dnevnik, 25. avgust 2017
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042782553/mnenja/odprta-stran/sprava-spomenik-in-se-kaj-2170825

    Spomenik žrtvam ne more biti rehabilitacija narodnih izdajalcev
    Dnevnik, 25. avgust 2017
    Anton Potočnik, Dobrova
    https://www.dnevnik.si/1042782554/mnenja/odprta-stran/spomenik-zrtvam-ne-more-biti-rehabilitacija-narodnih-izdajalcev

    Kdo je začel?
    Dnevnik, 2. september 2017
    Edvard Krajnc, Vojnik
    https://www.dnevnik.si/1042783362/mnenja/odprta-stran/kdo-je-zacel

    Spomenik (ne)sprave, 7.
    Dnevnik, 2. septembra 2017
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042783361/mnenja/odprta-stran/spomenik-nesprave-7

    Sprava, spomenik, zadnjič
    Dnevnik, 2. september 2017
    Jožef Martini, Ljubljana
    https://www.dnevnik.si/1042783363/mnenja/odprta-stran/sprava-spomenik-zadnjic

    S tem zapisom tudi končujemo polemiko na temo sprave in spomenika, ki je trajala ves avgust in se je vmes vsebinsko zaokrožila in s tem tudi izčrpala.
    Uredništvo
    2017-09-02

  • Amelie

    Aha, torej Dnevnik je zaključil polemiko z mnenjem g Martinija ?
    Ste vi g Mihič morda pričakovali drugačen pristop uredništva ?
    Vseeno hvala za celovit pregled na to polemiko.

  • Franc Mihič

    In vsi nemoteno udobno spremljate enoumje?

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI