P. Dolhar, Primorske novice: »Sovražnikom sem odpustil, njihovim teorijam pa ne«

Časnik 29.8.2017 0:01
 

Boris Pahor je v soboto praznoval svoj 104. rojstni dan. Že v petek, 25. 8. 2017, en dan pred njegovim praznikom ga je na njegovem domu nad Tržaškim zalivom obiskala Poljanka Dolhar s sodelavci, ki je z njim opravila daljši pogovor za Primorske Novice.

Slavljenec jih je sprejel v presenetljivo dobrem razpoloženju in bil kot običajno na tekočem z vsem aktualnim dogajanjem. Beseda je tekla o marsičem, pogovor pa sta začela pri reviji Zaliv in njej posvečenem zborniku Moč povezav, ki vsebuje prispevke z znanstvenega simpozija o reviji Zaliv, ki je potekal aprila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter je, poleg vloge tržaške revije, osvetlil tudi Pahorjevo prijateljevanje s pisateljem Edvardom Kocbekom. Zbornik Moč povezav je Pahor Poljanki Dolhar takole predstavil:

»Predsednik Mladinske knjige Peter Tomšič je želel, da bi bil jaz avtor knjige Moč povezav. Zato sem napisal daljši predgovor, ki nosi naslov Spomenik rajnki reviji Zaliv, objavili pa smo tudi dva moja prispevka k javni tribuni, ki jo je Društvo slovenskih pisateljev priredilo leta 1985 in 1987 v Cankarjevem domu. Zbornik sem tako posvetil ženi Radoslavi, brez katere – kot sem že večkrat povedal – ne bi mogel izdajati revije, in Tonetu Partljiču, takratnemu predsedniku Društva slovenskih pisateljev, ki je želel, da bi nastopil v Cankarjevem domu v času, ko so v meni na splošno videli sovražnika Jugoslavije. Čeprav v resnici nisem bil proti Jugoslaviji, bil sem proti pobojem in za to, da bi OF ostala pluralistična. Prvi prispevek nosi naslov Narodne identitete ni mogoče rešiti z ideološkim ekskluzivizmom, drugi pa Pomen zgodovinskega trenutka. Na mojo željo je v zborniku objavljen tudi zapis Humanizem proti nasilju, ponatisnjen iz revije Prostor in čas, napisan v času, ko so nas napadali zaradi našega poudarjanja humanizma, češ, da je zastarel.

Avtorji zbornika Moč povezav pa so vsi, ki so sodelovali na aprilskem simpoziju o Zalivu na sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Teh prispevkov je sedem.«

Zakaj ste predgovor naslovili Spomenik rajnki reviji Zaliv?

Tisti simpozij je bil spomenik, ki so ga na akademiji postavili reviji, po njeni smrti, kot se običajno to dela … V čast reviji in njenim sodelavcem, ki so bili zelo pomembne osebnosti. Zato sem naposled tudi sprejel predlog Petra Tomšiča, da mi v Tivoliju postavijo spomenik. Najprej sem bil proti, spomenikov se ne postavlja živim ljudem. Gospod Tomšič pa je bil mnenja, da je to sicer spomenik meni, ampak v čast reviji Zaliv in njenim sodelavcem.

V predgovoru sem želel osvetliti tudi nenavaden pomen romana V labirintu, zaradi katerega se je Nova revija začela zanimati za ideje Zaliva. V predgovoru je to na kratko omenjeno, vam pa bi rad to bolj obširno pojasnil. Ko je bila knjiga, leta 1984, že pripravljena za tisk, je Slovenska matica dobila telefonski klic: preden boste s knjigo izšli, bi se radi pogovorili z Borisom Pahorjem. Bila je Udba. Šel sem na založbo, prišel je nek gospod in zanimalo ga je, zakaj sem napisal roman. Z odgovorom je bil očitno zadovoljen, urednik Bogo Grafenauer pa je nato zapisal, da je Slovenska matica knjigo izdala, ker ima Boris Pahor pač že toliko ugleda, da ima pravico povedati svoje ideje.

***

Pred nekaj meseci so na Kongresnem trgu v Ljubljani odkrili spomenik vsem žrtvam vojn. Spomenik sprave je v resnici zanetil številne polemike. Kako gledate nanj?

Ne gre mi v račun, da sestavljata spomenik dva stebra. Zakaj dva, če gre za pomiritev, enotnost? Če ne drugače, bi jaz postavil en steber iz dveh barv, ki bi se umetniško spremenili v eno samo. Zato sem v svojem nagovoru ob odkritju spomenika v Tivoliju citiral Kocbeka, ki je bil eden glavnih v narodnoosvobodilnem boju. Stoletja smo živeli v imenu humanizma, kljub podložnosti je vsa naša literatura bila v duhu humanizma, nič nismo pisali, kar bi bilo negativno za človeka. Za časa NOB pa smo vse to zavrgli in se spoprijeli med sabo. Zdaj je čas, da podpremo Kocbekovo obsodbo tistih, ki so likvidirali njegove nasprotnike – domobrance, njegovo izjavo, da je to bila velika napaka. To je največji primer humanizma, ki se približuje že krščanstvu: odpusti in imej rad. Nekatere stvari, ki jih zahteva krščanstvo, so po mojem mnenju nemogoče, na primer ljubi svojega sovražnika. Jaz pravim: odpusti svojemu sovražniku. Ljubil pa ga ne bom.

Ste svojim sovražnikom odpustili?

Sovražnikom sem odpustil, ne pa teoriji, v imenu katere so delovali. Razlog, zaradi katerega so to počeli, je treba obsoditi. Nikoli pa nisem bil med tistimi, ki trdijo, da je treba sovražiti cel narod ali celo želeti njegovo uničenje. Najbrž je zato Thomas Pois v predgovoru nemški izdaji Nekropole zapisal, da je ta knjiga darilo za Nemce.

Celoten članek so objavile Primorske novice.

 
Značke:

3 komentarji

  • svitase

    Spreobrnjenega krivičneža lahko tudi ljubiš!

  • Kapodistrias

    Odpustiš lahko, pozabiti pa ne moreš.

    • ortikon

      Mislim, da je ustrezneje, da pozabiti NE SMEŠ!
      Kar se nam je zgodilo, mora pomniti še nekaj naslednjih rodov.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI