Entre Rios: “Ko Slovenec ugotovi, da je slovenskega rodu, se v njem nekaj premakne” I. del

Dejan Valentinčič 29.8.2017 6:29
 

Dejan Valentinčič

Ob splošnem zelo slabem poznavanju izseljenske tematike v slovenski javnosti lahko rečemo, da je vendarle še najboljše poznana slovenska skupnost v Argentini. Najbolj je zaradi zgodovinskih okoliščin in svoje intelektualne moči poznan tretji val, povojna politična emigracija. Manj, a še vedno nekaj se ve tudi o medvojni migraciji, ki je bila številčno najmočnejša. Prevladovali so Primorci, ki so se izseljevali zaradi fašizma in posledičnih politično-ekonomskih stisk. V tem obdobju so se v deželo ob Srebrni reki zaradi ekonomskega razlogov izseljevali tudi Prekmurci. Skorajda nepoznan pa je prvi izselitveni val iz slovenskega etničnega ozemlja v Argentino, ki je potekal sredi druge polovice 19. stoletja. Ta je tudi sicer zelo slabo raziskan in glede dejanskega dogajanja še vedno ostaja precej dilem. Slednji prvi val bom poskušal v temle prispevku malo osvetliti.

Argentinci so si prvo neodvisno vlado priborili z majsko revolucijo leta 1810, leta 1816 je bila uradno podpisana neodvisnost od Španije. Po potrditvi lastne ustave leta 1953 se je takratni predsednik de Urquiza odločil, da je potrebno deželo okrepiti z novim prebivalstvom. Najbolj zaželena za priseljevanje je bila populacija iz srednje Evrope, ki so jo smatrali kot kvalitetno najboljše ljudi. Argentinska vlada je več evropskih držav zaprosila za prebivalstvo in v tem okviru je bil sprejet tudi dogovor z Avstro-Ogrsko, ki je leta 1878 obljubila, da bo poslala 200 družin. Med temi je bilo tudi približno 50 »velikih« slovenskih družin (od skupno 196), največ iz Goriških brd, predvsem vasi Cerovo in Kojsko, nekaj pa tudi iz Doberdoba in Tolmina. Največ jih je prišlo leta 1979, nato pa so prihajali dodatni še do leta 1888 (kasneje so poleg družin prihajali tudi samski moški, ki so računali, da si bodo pod južnim križem lažje odrezali večji kos kruha).

Poleg večine Slovencev avstrijskega državljanstva naj bi bilo nekaj tudi italijanskih državljanov, Slovencev iz Benečije. Poleg njih so se takrat v Argentino množično priseljevali tudi Furlani. Ob meddržavnih dogovorih je ljudi v izseljevanje iz naših krajev silila tudi slaba situacija v kmetijstvu. Carlos Bizai je pred nekaj leti našel dokument, da je bil njegov praded iz Cerovega pred izselitvijo celo zaprt, ker je prijatelja nagovarjal naj se zaradi bornih razmer doma izselijo v Argentino. V teh letih so se torej čez južni križ izseljevali tako takšni, ki jih je habsburški imperij k temu spodbujal, kot taki, ki jim je želel to preprečiti. Med kasnejšimi izseljenci so bili tudi takšni, ki so si želeli v ZDA, a ker jim tja ni uspelo priti so se odločili za Argentino.

Argentina je najprej želela to prvo skupino naseliti v severne province Fermosa, Misiones in Gran Chaco, da bi zavarovali mejo s Paragvajem, pa tudi da bi predstavljali protiutež tamkajšnjim indijanskim plemenom. A ko so Slovenci prispeli v Argentino in izvedeli o neugodnih varnostnih razmerah tam, pa tudi zanje neprijetnem vročem in vlažnem subtropskem podnebju, naj bi se temu uprli in se na lastno pest podali v provinci Entre Rios in Santa Fe, majhno število pa naj bi jih med kasnejšimi priseljenci odšlo tudi v Mendozo, San Luis, Cordobo ter Buenos Aires. (Obstaja pa tudi druga interpretacija: da naj bi bil Entre Rios najprej predviden, a ker se je končala vojna naj bi jih nato želeli poslati v Fermoso in Chaco, a so se Slovenci uprli).

Ocene, koliko Slovencev je v letih pred prvo svetovno vojno živelo v Argentini se gibljejo med 200 (kar je skoraj zagotovo preskromna ocena) in 1000. Potrebno je poudariti, da je v tem obdobju več Slovencev kot v Argentino odšlo v Brazilijo, predvsem po letu 1888, ko so tam ukinili suženjstvo. A tudi slovenska migracija v Brazilijo je slabo raziskana in tudi ta črna lisa bi si zaslužila poglobljene znanstvene preučitve.

Čeprav je Argentina s prihajajočimi Slovenci imela drugačne načrte, tudi njihovemu naseljevanju v Entre Rios in Santa Fe ni nasprotovala, saj je bilo potrebno tudi ta območja napolniti s prebivalstvom. Vsaka družina je po priselitvi v last dobila od 50 do 100 hektarjev zemlje ter orodje za njeno obdelovanje, ob tem pa se je morala obvezati, da bo zemljo naredila rodovitno ter tam živela vsaj 10 let. Med mojim potovanjem v teh krajih sem spoznal potomce teh ljudi, 150 let kasneje nekateri še vedno živijo na teh kmetijah (rečejo jim quinte). Te naseljence se je v nekaterih dokumentih označevalo kot »nepismene«. A danes marsikdo dvomi, če je bilo temu dejansko tako, ali so jih kot take šteli le ker niso znali špansko. Glede na okolje, s kje so prihajali, pa je čisto mogoče, da so poleg slovenščine govorili še furlanščino in nemčino.

Ker gre za ljudi iz večinoma le določenih vasi na Slovenskem se tudi priimki med njimi še danes zelo ponavljajo. Najpogostejši je zagotovo Prinčič, zelo pogosti so še Srebrnič, Podbersič, Peršolja, Velikonja, Pinter, Leban, Pahor, Devetak, Bizaj itd. So pa priimki pisani na različne načine, saj so jih pisali fonetično, kakor se je vpisovalcu zdelo, včasih so jih tudi argentinizirali, nekateri pa so bili že ob prihodu poitalijančeni. Poznan je tako primer, da je nekih pet bratov Prinčič imela vsak drugače zapisan priimek.

Začetki teh ljudi po priselitvi so bili vse prej kot lahki. Te pampe so takrat bile še goščava in bodičevje, ogromno dela je bilo potrebnega za njihovo kultivacijo. Nekatere pa so doletele tudi še hujše tegobe. Eno ladjo iz te prve skupine so ob Santa Catarini, imenovani tudi pokopališče ladij, blizu meje z Brazilijo in Urugvajem, kjer je morala ladja zaradi močnih valov pluti blizu obale, da se ne bi prevrnila, zajeli ter Slovence želeli prodati kot sužnje. Zato so rojaki poskakali v vodo, odplavali na kopno ter prehodili 2000 kilometrov do Entre Riosa, kjer so se nato naselili.

Quinte so bile razpršene, zato možnosti za socializiranje ni bilo veliko, kar je Argentini tudi omogočalo lažjo asimiliranje. A rojakom je bilo tukaj vendarle lažje zaradi večjega števila, na prvotno predvideno lokacijo, v Formoso naj bi odšlo 10 družin, približno toliko pa še v Chaco in Misiones. Ti so bili še toliko bolj prepuščeni sami sebi. Gospa, ki sem jo med obiskom spoznal, mi je pripovedovala, da so v Chacu živeli večinoma moški izseljenci iz slovenskega ozemlja, ki so mnogi mladi umirali zaradi neke bolezni na poljih, kjer so si služili kruh. Ker so bili sami in niso imeli s kom poročiti so ob nedelja po maši »peli, pili vino in jokali«. Za soproge so si zato šli iskati Ukrajinke in Rusinje v provinco Misiones.

Se nadaljuje.

 
Značke:

3 komentarji

  • svitase

    Vsak, ki je razumen, ljubi svojo rodno Slovenijo, ki je najlepša na svetu, kar ji priznavajo.

    In ima v svojem imenu besedo ljubezen.

    in tudi njena prestolnica Ljubljana predstavlja ljubezen- ki je ljubljena.

    Več nam stvarstvo ni moglo podariti.

  • Zdravko

    Samo še bratje bi morali biti med sabo, pa bi bilo vse kot mora biti.

  • Zato,da postaneš in še posebno ostaneš Slovenec,so potrebni odločna volja,trdna odločitev in velik napor.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI