Borut Pahor je velik križ za obe največji stranki

Aleš Maver 28.8.2017 8:18
 

Pomembna značilnost letošnje predsedniške tekme je, da je Borut Pahor s svojim lebdenjem med političnima blokoma bistveno otežil nalogo kar obema največjima parlamentarnima strankama. Druga določnica volitev je, da so na levici bržkone bolj motivirani za zamenjavo predsednika, četudi je pravzaprav izšel iz njihovih vrst, a že leta 2012 ni bil predvideni in zaželeni zmagovalec.

Velik križ predstavlja dosedanji razvoj predsedniške tekme obema največjima strankama. Za Stranko modernega centra (SMC) je še nekoliko bolj neprijetno, saj nima velike zveste baze, ki bi bila pripravljena podpreti vsako njeno izbiro. Če bi v ring poslala zgolj “števnega kandidata”, bi bil njegov dosežek najbrž blizu tistega, ki ga je na zadnjih ljubljanskih županskih volitvah vknjižil njen izbranec Aleš Avbreht. Ta ni prilezel niti do petih odstotkov. Seveda lahko rečemo, da številne vladajoče in močne stranke na volitvah za predvsem reprezentativno predsedniško funkcijo ne blestijo. Nazadnje sta na takšnem izpitu povsem pogoreli obe največji avstrijski stranki, katerih kandidata sta obstala že v prvem krogu. Vendar ni čisto jasno, ali je šlo za samomor velikih ali za povsem napačno oceno evropskih trendov. Na predsedniških volitvah je znala nekoč v Sloveniji “blesteti” tudi LDS. Njena kandidata iz let 1992 in 1997, Ljubo Sirc in Bogomir Kovač, namreč nista dosegla niti desetine strankinega deleža s parlamentarnih volitev. Toda tedaj je bilo nekako napol jasno, da LDS po nekakšnem tihem dogovoru ni mogla ali želela ogroziti prevlade Milana Kučana. Položaj Cerarjevih je kljub nominalni moči v sedanji parlamentarni sestavi precej manj trden kot položaj Drnovškovih pred dvema desetletjema, zato bi morebitni fiasko v predsedniški tekmi še oslabil njeno vlogo. Omenjeni razmislek narekuje stranki precejšnjo inovativnost pri izbiri kandidata, ki se nakazuje v zadnjih dneh. Priljubljeni voditelj bi lahko posegel v malho glasov celo globlje kot poprej snubljeni predsednik parlamenta.

Pred težavno izbiro je tudi opozicijska SDS. Ker so v vlogi izzivalca za prihodnje parlamentarne volitve, bi demokratom odmeven rezultat na predsedniških volitvah dobro del, kot je bil velik uspeh Barbare Brezigar leta 2002 nekakšna uvertura v relativno zmago dve leti pozneje. A trenutno ne kaže, da bi bilo tak dosežek moč ponoviti. Zdi se namreč, da je za velik del desnosredinskega volilnega telesa letos poglavitna želja, da od vseh dosedanjih predsednikov zanj najbolj sprejemljivega Boruta Pahorja ne bi zamenjal kak pravovernejši privrženec levosredinskega tabora. To pa skoraj gotovo pomeni, da bo zanj v prvem krogu glasovalo vsaj toliko privržencev SDS-a kot v prvem krogu leta 2012, ko se je ta delež gibal okrog treh desetin. Omenjeno kajpak ne pomeni, da lahko SDS preprosto podpre Pahorja že v prvem krogu, saj bo za del njihove baze takšna poteza glede na predsednikov politični pedigre vseeno težko razumljiva. V težave pa bi utegnila ne nazadnje spraviti celo favoriziranega kandidata.

Če takšna preprosta rešitev ne pride v poštev, sta na voljo dve drugi. Prva je, da SDS izrazi podporo kandidatki nekdanje “sestrske stranke” Ljudmili Novak. Takšna poteza se zdi po treh letih medsebojnih obstreljevanj trenutno še najbolj podobna znanstveni fantastiki. Toda sodila bi v dolgo tradicijo skupnih kandidatur Nove Slovenije (oziroma prej krščanskih demokratov) in Janševih že od leta 1997. Za nameček bi bila v luči te tradicije Nova Slovenija na vrsti, da predlaga kandidata ali kandidatko. Končno bi letošnje predsedniške volitve kot tekma manjše teže od parlamentarnih lahko predstavljale prvi korak k zbližanju nekdanjih partnerjev. Korak, ki bi ga skoraj vsak starš pričakoval od starejšega in večjega “otroka”.

S podporo Novakovi bi se demokrati izognili še morebitni, po mojem mnenju ob njihovi znatni izhodiščni bazi sicer malo verjetni, blamaži, če bi njihov kandidat zaostal za kandidatko Nove Slovenije. Druga pesem bi seveda bila, ko bi stranka v ring poslala svoje najmočnejše orožje, svojega predsednika, k čemur so nekateri že pozivali. Je pa drugo vprašanje, ali se Janezu Janši takšna velika javnomnenjska anketa leto dni pred parlamentarnimi volitvami izplača. Kajpak bi dosegel spodoben volilni rezultat, ki bi utegnil glede na izkušnje biti obratno sorazmeren z rastjo volilne udeležbe, vendar glede na dejstvo, da desna sredina po drugi svetovni vojni na volitvah nikoli ni dobila absolutne večine glasov, kaj več od tega ni možno. Njegov vstop v tekmo bi nadalje motiviral levico, ki se po izkušnjah iz zadnjega desetletja Janše “ustraši” tudi, kadar nima realnih možnosti za zmago. To bi lahko v določenih okoliščinah celo koristilo Pahorju, ker bi utegnil dobiti nekaj glasov z leve več. Lahko pa bi, nasprotno, dvignilo volilno udeležbo in delnice kandidata “pravovernejše” levice. Samo v takem primeru si je mogoče predstavljati razmere, v katerih bi Pahor izpadel že v prvem krogu. Ker bi zaradi Janševe kandidature ostal brez velike večine podpore SDS-volivcev, slabo pa bi se odrezal tudi na levi. A kot rečeno, sploh ni verjetno, da bi se Janša odločil za drago merjenje javnega mnenja brez resnega upa zmage.

Če pa se ne bo in če SDS niti ne bo podprla Novakove, bodo volitve zanimiva anketa za slednjo. Tako ona kot njena stranka bosta lahko v praksi preverili, koliko javnih pohval zaradi umirjenosti in zmernosti in javnega trepljanja po rami se bo dejansko prelilo na glasovnice v samoti volilne skrinjice, ko ne gre za sestavljanje lestvice priljubljenosti, marveč ima volivec na razpolago en sam glas.

 

Opomba: Kolumna je bila najprej objavljena v dnevniku Večer. 

 
Značke:

15 komentarjev

  • Zdravko

    Lepšega od Boruta ni nobenega. In za tako “reprezentativno” funkcijo, koga naj pričakujemo?!
    SDS še nima nikogar. Počasi postaja pozno za kandidaturo, saj so volitve že čez dva meseca.

  • Za SMC in SDS so predsedniške volitve nepomembne. Najboljše, kar lahko naredijo je, da pozovejo svoje člane in simpatizerje naj se na volitve odpravijo in glasujejo tako kot mislijo, da je najboljše.

    • Zdravko

      Zakaj?
      To je prvo. Drugo pa, ko so enkrat predsedniške volitve nepomembne, potem smo en čevelj daleč od tega, da je tudi država nepomembna. In to majhen čeveljc, št. 36.

      • Zame je pomembnejši od protokolarnega predstavnika države njen predsednik vlade. Ne kličemo ga po Evropi in po svetu kar tako za hec premier-to je prvi.Zato se tudi zavzemam,da vlogo prvega-in edinega!predsednika Slovenije- prevzame vsakokratni premier. Ta pa naj bo tega vreden,zato pazimo,kakšne ljudi volimo in si nikar spet ne izvolimo klovnov,odsluženih športnikov in igralcev ter nezrelih koristoljubnežev.

        • Zdravko

          Jaz sem ciljal na to, da ne more obstajati država s “protokolarnim predsednikom”. To je navidezna država. Narisana država.
          Tebi je lahko premier bolj pomemben, a zaradi tega še nismo Amerika. Funkcija “protokolarnga predstavnika” ne opbstaja nikjer na svetu. Še najbližji bi bil kak veleposlanik. Take funkcije ne more biti, razen v izmišljeni državi.

          • V včerajšnjem članku v Reporterju pravi, da vidi osrednjo vlogo v povezovanju ljudi.

          • Samo da se povezuje lahko na različne načine.
            Lahko tudi tako da ljudem govoriš resnico.

      • Ne trdim, da so predsedniške volitve nepomembne. Trdim, da so nepomembne za ti dve stranki. Resnih možnosti za zmago nimata, vse razen zmage je za prvo vladno stranko in prvo opozicijsko stranko poraz.

  • Martin_

    Mislim, da je na ugoden rezultat l. 2004 vplivala Kučanova odsotnost. L. 2004 Drnovšek ni bil več tisti politik kot 10 let prej. L. 2004 Drnovšek tudi ni dvigoval prahu proti vsemu, kar je na desni. Če bi bil Kučan predsednik, bi bilo drugače. Poleg tega je bilo malce bolj jasno, da država ne deluje v redu, ker jo je vodil Rop, ki je nasledil Drnovška. Bil je manj sposoben, pa tudi skrivati ni znal tako svojih napak. Mislim, da so ljudje na Brezigarjevo in njene argumente v dveh letih kar hitro pozabili. Žal!

    • ZigaStupica

      Še nekaj specifik volilnega leta 2002:

      Istega leta se je volilo še občinske in mestne svetnike ter župane. In kot že rečeno, od osamosvojitve 1991 leta dalje prvič ni kandidiral g. Kučan.

      Sredi volilnega leta 2002 je anketa kazala dva tekmeca: dr. Drnovška (cca40%) in dr. Arharja (30), nato pa – od nekod – veliki pok (afera Vzajemna).

      Sprva je po anketah ge. Brezigar kazalo nikakor. Koncem decembra 2002 pa je dosegla preko 30,8% – ob trendu povečevanja podpore (dr. Drnovšek 44).

      Program? Umirjenost, povezovalnost, domovina, veliko obiskov na terenu, in pa simpatična dama.

      • ZigaStupica

        Popravek:
        – 1. krog: Brezigar 30,8% / Drnovšek 44,9
        – 2. krog: 43,48 / 56,52.

      • Kapodistrias

        Za ta umazani pok (previsoka plača (!!!) dr. Arharja na Vzajemni – ljubi Bog, kakšen argument, ki pri Slovencih celo vžge!)v režiji pokvarjene levice je zaslužen Repovž od Mladine, ta pokvarjena baraba, ki ne uspeva nikjer drugje kot pri pokvarjeni Mladini!

  • Kapodistrias

    Levičarski mediji natolcujejo, da SDS nima nobenega primernega kandidata. Jaz – kot nečlan SDS! – pa jih vidim kar nekaj, prvega med njimi pa bi izpostavil dr. Franceta Cukjatija, priznanega zdravnika, zelo umirjenega politika (predsednik državnega zbora), intelektualca izjemne duhovne in etične širine, vendar dovolj pristopnega in ljudskega človeka. Tudi če mu ne uspe, bo ostal človek izrednih kvalitet, ki mu jih morajo priznatu tudi ideološki in politični nasprotniki.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI