Spomenik, sprava, predsednik

Srečko Soršak 25.8.2017 6:4524 komentarjev
 

Spomenik vsem žrtvam vojn (Foto: http://nova24tv.si)

Priča smo dogodkom, ki vedno bolj vzburjajo politično javnost; to je nedavna postavitev spomenika vsem padlim v vojni, potekajo priprave na predsedniške volitve, vmes pa je problem sprave, večne teme, ki s svojimi simptomi vedno bolj pogljablja kolektivno patologijo. Vse to je med seboj neločljivo povezano in vzbuja pozornost z diametralno nasprotnimi stališči.

Spomenik

Kaj naj si misli popotnik, ko pride mimo tega spomenika, ki je popolnoma drugačen od drugih spomenikov? Ti namreč obeležujejo spomin na osebe, skupine posameznikov ali na dogodke, pomembne za narod. Ta spomenik pa je posvečen vsem: komunistom, fašistom, nacistom, vojakom, izdajalcem, domobrancem, rasistom, revizionistom, četnikom, klerofašistom, ustašem, civilnim žrtvam itd. Ker je to spomenik vsem, prav zato ni spomenik nikomur. Obujal naj bi spomin na neke dogodke iz preteklosti, odražal naj bi resnico, toda ta je prikrita, ker so predlagatalji nanjo nagrmadili vsa mogoča dejstva, izmišljotine, dogodke z izključnim namenom, da bi jo zameglili in s tem polepšali boljševiške spomine na strašne zločine iz naše tragične preteklosti.

Spomenik so načrtovali postkomunistični levičarji brez sodelovanja tistih, ki jih še vedno srečujemo v Kočevskem rogu, Teharjah in še v mnogih neodkritih moriščih po Sloveniji. Mimoidoči se bo vprašal, kdo je resnični rabelj nad svojim ljudstvom in kdo je žrtev. S temi betonskimi stebri se oboje izenači. Na obeh straneh lahko ugotovimo dejstva, jih dokažemo in utemeljimo, toda združiti v novo celoto jih zaradi nerešljivega protislovja nikoli ne moremo, četudi je na obeh straneh resnica. To je protislovje (antinomija), ki se zaradi komunikacije, ki jo vsiljuje spomenik, izrodi v sprevrženo identiteto.

Tako popotnik, razmišljujoč ob tem betonu, ne ve, kaj je resnica, ki je bistven kriterij za kakršnokoli razpravo o tej temi, kajti narod brez resničnega spomina nima prihodnosti, četudi ima (zabetonirane) spomenike. Ti lahko samo poglabljajo slovensko razdeljenost in razdor. Tako ta dva sramotna stebra nikakor ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve, čeprav o tem dvomijo tudi visoki predstavniki Cerkve in celo zaslužni raziskovalci naše polpreteklosti, ki so v znatni meri razkrinkali hudodelstva zločinskega sistema, ki nam v različnih metamorfozah vlada še danes.

Med spomenikom in spravo je velikanska daljava, ki je ne bomo nikoli prehodili z betonskimi simboli.

Sprava

Sprava je približevanje in sprejetje različnih stališč o nekih problemih. Vemo, da je to naša sporna polpreteklost, ki jo na eni strani zastopajo predstavniki ZB za vrednote NOB, na drugi pa NSZ (Nova slovenska zaveza), ki zastopa stališča žrtev revolucionarnega nasilja. Razprava zaenkrat ni mogoča, ker ZB vztraja pri svoji interpretaciji polpreteklosti, mlajši pa težko sodelujejo, ker je niso doživljali. Spravni procesi najprej zahtevajo jasno identifikacijo krivcev in njihovih žrtev, slediti mora priznanje krivde, opravičilo; potem tudi odpuščanje ni tako velik problem. Kot vse kaže, se to še ne bo kmalu zgodilo.

Prvi predpogoj za spravo je seveda priznanje resnice. V individualnih primerih se posameznik v regresiji vrača v preteklost, se spomni vsega, kar se je zgodilo in tudi tega, kar je morda pozabil. Pri tem se začne v svoji notranjosti spreminjati, doživljati travmo z drugačne perspektive, postane zmožen odpuščanja, ker si je od začetka travme do terapevtskega procesa nabral dovolj moči, da je to zmožen storiti. Bistvena faza na tej poti pa je doživljanje olajšanja, potem začne trpljenje zaradi travme pojemati. To je katarza. Končni cilj te prenove pa je spreobrnitev, sklep in prizadevanje, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. To je metanoja, nov začetek, nov človek, ko odloži staro in si nadene novo. Tak postopek se v ničemer bistvenem ne razlikuje od obravnave kolektivne patologije, ki trpinči slovenski narod že več kot 75 let. Na žalost pa mnogi za kaj takega, sodeč po dosedanjih izkušnjah, ne kažejo kaj dosti posluha niti interesa.

Sprave nismo zmožni doseči samo zaradi zanikanja in prikrivanja zločinov v medvojnem in povojnem obdobju, zaradi prevračanj krivde na ramena žrtev, ampak tudi zaradi tako imenovanega pomenoslovnega (semantičnega) močvirja, zlorabe komunikacije, pri čemer gre za sprevržen pomen posameznih pojmov, dogodkov in besed. Tako sogovornika, ki razpravljata o tej temi, ne razumeta drug drugega in ne vesta, o čem se pogovarjata. Vzemimo primer razprave o vrednotah NOB. Z vidika osvoboditve naroda je to najveličastnejša svetinja, ki si jo lahko zamislimo, z vidika pošastnih posledic revolucije, ki je potekala pod krinko NOB pa zlo, zaradi katerega še danes trpimo. Če je tema kolaboracija, morata vedeti, katero kolaboracijo imata v mislih, tisto izdajalsko, sodelovanje s sovražnikom ali tisto obvezno, ki omogoča zaščito lastnega prebivalstva in je prva obveznost vsakega domoljuba. Poglejmo še pojem partizanskih junaštev; eden si jih lahko predstavlja kot prave osvoboditeljske podvige, drugi pa kot skupino morilcev, ki nenadoma vdre v hišo, odpelje nič hudega sluteče žrtve in jih pomori, potem pa si za ta podvig postavi spomenik.

Podobnih primerov je nepregledna množica v naših medijih, radijskih in TV oddajah. V takih razpravah so postkomunistični ideologi izjemno spretni in uspešni, da sogovornika prepričajo v svoj prav, ko s spretno (zlo)rabo, zamenjavo in manipulacijo z besedami, ki imajo enako zvočno ali pisno podobo, vendar povsem drug pomen (homonimi, sinonimi), zmedejo poslušalca tako, da ne more priti do primernega zaključka niti na nivoju enostavnega silogizma – sklepanja na podlagi dveh različnih izjav ali trditev. Poleg tega svoje ideje in prepričanja vsiljujejo v stilu prozelitizma, ki poleg semantične zmešnjave preveva njihovo sprevrženo komunikacijo.

Predsednik

Kdo bo predsednik države? Pahor, jasno. Ker si prizadeva za spravo in narodno pomiritev. To je sicer hvale vredno prizadevanje, pa kaj, ko mu niti vlečejo iz ozadja in predstavlja kontinuiteto, ki nam vlada že desetletja. Je Kučanov učenec, ki je poleg Kardelja eden tistih, ki so skrčili slovenski teritorij na kopnem in na morju v imenu boljševiškega internacionalizma. Je pripadnik politične opcije, ki je Sloveniji povzročila nepopisno zlo, trpljenje in grozo.

Še vedno so med nami posamezniki z opranimi možgani, ki so pripravljeni izvršiti kakršenkoli ukaz; še živijo spomini na komunistična koncentracijska taborišča, na Goli otok, obstaja spomin na komunistične sužnje, ki so v Gotenici kopali zemljo, potem pa izginili brez sledu. V zraku še vedno lebdijo vprašanja, kdo bo našel in vrnil milijarde, ki še vedno izginevajo noč in dan v neznano; kdo bo ozdravil pohabljeno narodovo (pod)zavest, ki izgublja svojo identiteto. Tega ne bodo naredili ne pahorji, ne milke, ne titofili, bučaristi in ne kučanisti, temveč glasniki resnične demokracije, zavezani resnici in pravici. Dokler se to ne bo zgodilo, ni upanja na svetlejšo prihodnost. Ali naj še kar naprej prenašamo drugorazrednost, zasramovanje, dopuščamo nenehno izginevanje milijonov, potem pa zopet volimo »nepremagljivega« kandidata, ki (kot Kučan nekoč) nastopa kot »neodvisni« in si zna pridobiti volivce s tem, da pokosi nekaj redi trave, premeče kubik peska, morda še pohvali kakšnega župnika, …. in volivci bodo prileteli kot muhe ter se prilepili na listo kandidata, naslednika in predstavnika množičnih morilcev, ki jih še nismo spravili z oblasti.

Dogaja se to, kar pravi psalmist: »…zavrgel si nas in nas izročil zasramovanju, delaš, da se obračamo nazaj k nasprotnikom in si naši sovražniki nabirajo plen« (Ps 44, 10, 11). Kako dolgo še? Težka in ponižujoča je bila naša pot do današnjih dni; vemo, da je trpljenje priložnost za dojemanje smisla življenja; želimo biti služabniki, vendar ne več takšnim gospodarjem kot doslej, pa tudi ne na takšen način. Zato polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj.

 
Značke:

24 komentarjev

  • Od spomenikov v Sloveniji je pravzaprav le Mussomellijeva plošča na Ameriški ambasadi pravi pomnik v spomin vsem žrtvam, ne pa njihovim morilcem.

  • Zdravko

    V prvem delu avtor fajn opiše problem spomenika. Jaz to tistim, ki “ne razumejo” podam z vprašanjem “zakaj noben narod na svetu nima takega spomenika?”. In eden od mnogih odgovorov je tudi razmišljanje avtorja.
    Potem pa sprava. To pa je očitno težko razložiti. Zdaj jaz ne razumem več ljudi, ki jim ni jasno, da javne spovedi ni. Vendar se vsi ukvarjajo s tem kaj bi morali drugi storiti. In ob tem zahtevajo nemogoče, celo krivično bi lahko rekel. Res, nekrofilsko zagledani v kri ne moremo ven iz tega. Medtem posmrtni ostanki ostajajo po grapah in gozdovih. Tako prazna je ta naša borba za resnico.
    Zadnjega odstavka ne moremo sprejeti. Ni vprašanje kako dolgo še. Morda do zadnjega diha. Mar bi radi kaj iztržili nazaj za svoje trpljenje? Bi radi kaj iztržili za vse kosti? Besede preroka nam kažejo jarem, ki smo si ga prislužili s svojim ravnanjem. Se bo mar kdo z Bogom prerekal?!

  • Resnica je vedno samo ena. Do nje bi že prišli, če to ne bi pomenilo izgube moči in privilegijev sedanjih oblastnikov.

    Sprava bi bila nujna za zdrav razvoj naše družbe in države. Toda ta vodi samo prek pravosodnih postopkov, ki pa so nemogoči, dokler so ta orodje v rokah tistih, ki so pripravljeni samo na lažno spravo prek lažnih spomenikov.

    Dokler pravosodje ne bo očiščeno korumpiranih in nesposobnih kadrov, ne bo sprave.

  • Franc Mihič

    “Zato polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!”

    Čakamo, kako jih bo zadosti volivcev prepoznalo in sprejelo. Čakamo?!

  • Franc Mihič

    Na volitvah desnica doživlja poraze.
    Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? On je sam vedel kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil.
    Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p.
    Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem negativno selekcijo kadrov in ne odgovornost v družbi.
    Za spremembo volilnega sistema je potreben realen cilj spremembe. Če so desni voditelji strank res pošteno v službi ljudstva, demokratični, potem je to cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Ne more biti cilj postavljen očitno glede na razmere nerealen cilj, to je večinski sistem, za katerega vsi ved(m)o, da je nerealen cilj. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, vara volivce!
    Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom, ne pa tisti z nerealnimi cilji.

  • Franc Mihič

    Kljub pesimizmu podanem v članku se sprašujem, kdaj bo v Sloveniji komisija za resnico in spravo ter vizijo?
    Burna polemika v medijih na temo »Spomenik (ne)sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«. Primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem:«Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel število vojnih in povojnih smrtnih žrtev med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100 tisoč, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80 tisoč ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40 tisoč nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od l. 1941dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oz. državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oz. cilje in strategijo pametne specializacije naše države. V čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovina in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
    Franc Mihič, Ribnica

    Opomba: Pismo čaka na objavo v DNEVNIKU in REPORTERJU.
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx

  • Franc Zabukošek

    Kot kristjan, ki verujem v Božje kraljestvo in Marijino ” zgodi se po tvoji besedi” si upam zapisati, da dobronamerni Slovenci že živimo spravno.

    Ko so bile po “viharjev jeznih mrzle domačije” in so se Slovenci razkropili v tri enote in kot taki ohranjali “Višarsko slovenstvo”, ki nas združuje in povezuje v en narod, je danes dejstvo, da Slovenci živimo spravno, saj država Slovenija dopušča vsem rojakom po svetu živeti v matični domovini, če se tako odločijo.
    Spravno spomeničarstvo je le ideološka zmeda, ki zavaja in ovira normalni proces sožitja različnosti in sodelovanja.
    Spomenik-park državnega pomena imamo v Teharjah-Bukovžlaku, ki je “osrednji simbolni spomenik RS, ki je posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev na območju države”. Na žalost je nedokončan, ker se ga ignorira in postavlja po ideološkem principu druge.

    Teharski spravni spomenik ima tudi pesem “Teharska Legija”, ki je spravno in spodbudno naglašena za sožitje naroda v svojem zaključku in po dokončnem udejanjenju: “in mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko”

    • Franc Mihič

      “Spomenik-park državnega pomena imamo v Teharjah-Bukovžlaku, ki je “osrednji simbolni spomenik RS, ki je posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev na območju države”. Na žalost je nedokončan, se ga ignorira.”
      Žalostno dejstvo, saj ni obžalovanja državljanske vojne.

  • Martin_

    Lep prispevek, toda z vsem se ne strinjam.

    Avtor toži, da bi moral spomenik, ki ga potrebujemo, odražati resnico. V tem smislu se mu zdi problematično, da betonski stebri izenačijo rablja in žrtev. Ta točka je ključna. Spomenik resnično ne pripoveduje o dogodkih, torej o rablju in žrtvi, jih pa priznava. Toda ali bi to pripovedovanje rešilo problem?

    Všeč mi je, da avtor povezuje spravo z odpuščanjem. V tem smislu je zame bistveno, da komunizma ne bo odpravil nek nov tip komunizma, ki bi temeljil na obsodbi komunistov. Komunisti so radi obsojali nekoč in dandanes. To je ključen problem, ki se ga moramo znebiti. Obsojanje ne gradi sprave. Naš problem je namreč resnično težak, kajti odpuščanje lahko enačimo z “vse razumeti”. Odpuščanje tako ni vezano na priznanje krivde.

    Zato je odgovor na zgornje vprašanje “NE”!

  • Franc Mihič

    Vredno branja!
    Spomenik ima svoj vzrok in pomen.
    K pisanju tega prispevka me je spodbudilo veliko število člankov, kolumn in mnenj na splošno, ki se vrtijo okoli pred kratkim postavljenega (a ne tudi pred kratkim načrtovanega) spomenika žrtvam vseh vojn. Ne preseneča, da je večina mnenj negativnih, kritičnih, kajti pritoževanje nad praktično vsako potezo slovenskega vodstva se ima za edino sprejemljivo objektivno oceno mislečega Slovenca. Nasprotno pa preseneča odsotnost glasu tistih, ki tega spomenika ne občutijo več kot odpiranja nezaceljenih ran, ki zaradi njega ne podoživljajo lastnih travm, ki v njem ne vidijo obujanja in protežiranja večno prežečih desnih ali levih, ampak kot zgolj to, kar je – spomenik.
    Beseda »spomenik« je izpeljana iz besede »spomin«, ker so spomeniki namenjeni spominjanju nečesa, kar je bilo, kar je sestavljalo kolektivni spomin in je do te mere pomembno, da je vredno ohranitve tudi v zavesti prihodnjih generacij. Kajti spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni (v dotičnem primeru ne žrtvam ne preživelim iz istega obdobja), namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino.
    Zanimivo je, kako malo je polemik o tem, kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest.
    Toda: ali je sporočilo tega spomenika sploh zares takšno ali se bodo silni kritiki na vsak način potrudili, da nam ga vsilijo kot prikrivanje resnice, politično tekmo, obujanje duhov, na lažno uravnoteženje partizanov in domobrancev, na prisilno (če ne skoraj nasilno) sklepanje rok, ki za nobeno ceno nočejo biti sklenjene? Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi.
    Vprašanje prezgodnje, prepozne ali sploh smiselne sprave je tu povsem brezpredmetno. Tisti, ki naj bi jim bil spomenik namenjen, se nimajo več s kom spraviti, ker to ni več njihov spor, ker ne živijo več v svetu domobrancev in partizanov. Edino, kar je zanje pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.
    Tinkara Starček, študentka primerjalne književnosti in zgodovine, Kozjak nad Pesnico
    Delo, Sobotna priloga, 26.08.2017

  • Franc Mihič

    Problem sprave
    Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od l. 1941dalje. Slavimo in obtožujemo revolucijo. Pogreva se predvsem, kdo so izdajalci naroda, kdo pa so heroji.. Ne sprejmemo državljanske vojne, kjer ni izdajalcev naroda. Lahko so le zločini na obeh straneh privržencev, ko so prvi začeli državljansko vojno, da bi nasilno dosegli uvedbo boljševističnega po končani vojni, drugi pa so se temu upirali in storili vse, da bi preživeli in zavrnili ta režim. V tistih okoliščinah so zmagali prvi, saj so Jugoslavijo osvobajali Sovjeti, ne pa zahodni zavezniki.
    To stanje duši demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani.

    Menim, da je bilo v zgodovini več odpuščanja, amnestije, čeprav mnogi niso priznali krivde.
    Naj ponovim. Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin.
    Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan, je v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje.
    Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf je dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.«
    Ljubljanski metropolit škof Stanislav Zore poziv: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
    Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji Josephom A. Mussomelijem, ki pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zdaj zelo težko sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
    Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili?
    Profesor literature, socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi:
    »Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam.
    Tega prej ni bilo, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej.
    Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo.
    Kaj je lahko odgovor na te razkole?
    Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge.
    Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe.«
    Vredno premisleka in upoštevanja.
    Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
    Zakaj se na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovina in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?

  • Franc Zabukošek

    Spoštovani komentatorji “spravnega spomeničarstva”, čemu toliko besedičenja o stvari, ki je problem resnice o preteklosti in ureditve prikritih človeških ostankov iz morišč ter simbolni pokopi, da bo “ozaveščena” zločinska dejavnost naših prednikov in bo v opomin: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!

    To je možno in potrebno urediti na Teharjah z dokončanjem veličastnega spravno naravnanega spomenika v koncentracijskem taborišču revolucionarjev.
    Da to dosežemo moramo iz mrtvila, ki ga je trasirala revolucija in ga še nadaljuje.

    “Pot iz mrtvila je le ena,zanesljiva in trdna: pot duhovnega razmaha” (Milan Komar)

    To je moto študijskih dni na Opčinah-Draga 2017, od 1.-3- septembra! Dobro bi bilo biti zraven in prisluhniti predavateljem.

    • Franc Mihič

      Se strinjam.
      Teharje je nedokončano, potrebno ga je dograditi v govoreči spomin in opomin-bratomorne revolucije.državljanske vojne nikoli več.
      Novi spomenik v Ljubljani pa tudi ni odveč.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI