Prostor brez vrat

Romana Bider 24.8.2017 6:44
 

Dr. Jože Pučnik (1932-2003)

Ob letošnjem 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, se v mislih morda pomudimo pri nekem davnem zajtrku na Pohorju.

Ob studencu na Pesku se je poleti leta 1963 mlad moški besno prepiral z duhom komunizma: “Če sem bil pet let za rešetkami in sem zdaj tu v prostoru brez vrat, je to prekleta razlika zame. Če odstranjuješ ljudi iz lastnega naroda, ker si jih razglasil za sovražnike po zakonu, ki si ga sam formuliral, sprejel in izvedel, potem je to tvoj zakon, ne moj. Če v tvoje cilje ne verujem, potem tvoja vera ni moja in tvoja liturgija me ne obvezuje. Če si se etabliral, imaš moč, če imaš moč, imaš nasilje in pristaše, ki ga izvajajo. Če tako opremljen naprej veruješ, moraš bojevati sveto vojno proti vsem nevernikom, saj je tvoja vera zate a priori prava. Zate je tak svet urejen, zame ni, ker ne verujem in sem pod udarom. Se smem braniti? Smem braniti svojo vero? Seveda boš rekel, da je tvoja znanstveno dokazana, da je prava. Toda – zame je moja resnična. Tako sva logično enakopravna, nisva pa dejansko: ti udarjaš, jaz se branim, ti ubijaš in zapiraš, jaz sem ubit in zaprt. Po zakonu – tvojem. Če se hočem braniti, moram zakonitost tvojega zakona postaviti pod vprašaj. To je dejanje. Logično je svet nasilja čisto v redu, seveda s pomočjo premise prave vere, tvoje vere, ki ni moja. Svetost tvoje vere posvečuje zakon kot cilj sredstva. Ker je ta vera samo tvoja vera, je tudi zakon samo tvoj. Jaz zakona nimam, si ga tudi ne smem graditi, na primer z družbeno akcijo, s povezovanjem ljudi moje vere. To je prepovedano, po zakonu. Se kaznuje po zakonu. …

Tako nekako sva se kregala na Pohorju, on in jaz,” piše naprej mladi mož, ki mu je bilo ime Jože, Jože Pučnik. “Stalno sem ga imel s sabo, nosil sem ga pod kožo, imel sem ga v kosteh. S filozofskim razmišljanjem mu nisem bil kos: če sem mu grozil, sem se z njim izenačil in pristal na njegovo logiko, če pa sem dvignil roke, me je neusmiljeno povozil. Tako mi je ostalo le trmasto zagotavljanje, da sem jaz le moj, da nisem in ne morem biti njegov, da ne priznam niti njegove liturgije niti njegove svetosti, da bom tudi vnaprej tolmačil njegovo sakralnost kot banalno zemeljsko, tostransko in minljivo, pri vsem tem pa obdržal kot sidro le samega sebe in podobo družbe, kakršna se mi oblikuje.“[1]

Vemo, kako se je ta usodni prepir nadaljeval in končal. Jože Pučnik je svoj zahteven in dolgotrajen boj vrhunsko izbojeval, njegov tek se je dokončal z osamosvojitvijo Slovenije, svojo vero je tako ohranil kot obranil. Zapustil nam je tudi svoje čevlje, če bi želeli vedeti, v kakšni obutvi skozi zgodovino tečejo zmagovalci. Če se je takrat na Pesku počutil ujetega v prostoru brez vrat, je osemindvajset let kasneje ključno pripomogel k izhodu celega naroda iz totalitarnega režima.

Danes je jasno, da smo mi sicer šli iz komunizma, komunizem iz nas pa na žalost še ne. Varuhi spomina znotraj pobude Vseposvojitev si na različne načine prizadevamo, da bi skozi brazgotinasto tkivo v našem narodu privrelo novo življenje. Okrog žrtev vojnega in revolucionarnega zla se povezujemo v duhu sočutja, molitve, poglobljenega dojemanja in izogibanja vsiljevanim stereotipom. Vsak človek je sveta zgodba, ki nas s svojo enkratnostjo zavezuje k spoštljivi pozornosti. Ob osamosvojitvi so slovenski škofje naš narod posvetili Mariji, ki kot ljubeča mati joka tako ob tistem, ki je bil umorjen kot ob onem, ki je zablodil. Skupno delovanje je mogočni vzvod spremembe. Da ne bi otopeli in umrli bogastvu življenja.

[1] Jože Pučnik: Brez naveze, Nova revija 33/34, str. 121-122.
 
Značke:

9 komentarjev

  • svitase

    Spoštljiv poklon Jožetu Pučniku!

    Naj bo naš zgled, kako naj gradimo posamično in skupno slovensko dobro!

  • Kaj lahko sama naredim, da bi komunizem izšel iz mene oz., iz nas ?
    Se sprašujem.

    • Amelie:Sprašujete kot apostoli:”Kdo se potem more rešiti?”Mr10.26…preberite si še odgovor tam pri Marku.

  • Franc Zabukošek

    Spoštovana Amelie, pogosto modro razmišljate, zakaj sprašujete kako izgnati komunizem ?
    Preprosto ne nasedati zlagani ideologiji, ki je boljševizem in sprejeti modro misel:

    Dovoljujem si dodati misel, ki nasprotuje pogosti misli pri nas: Margaret Mead: “Nikoli ne dvomite, ali majhna skupina predanih ljudi lahko spremeni svet. Pravzaprav je edina stvar, ki ga spreminja. !!!!
    Zato je res geslo Radia Ognjišče: “Skup držimo pa bo šlo” ali dr. Antona Trstenjaka z groba: “Vkup držimo,zdaj gre za človeka” !!!!

  • svitase

    Tako je!

  • Martin_

    “S filozofskim razmišljanjem mu nisem bil kos: če sem mu grozil, sem se z njim izenačil in pristal na njegovo logiko, če pa sem dvignil roke, me je neusmiljeno povozil.”
    —-
    Tako se obnašamo ubogi strahopedci.

    • Ne vem, ker nekatere reči niso razložljive.
      Ali so vsaj težje.

  • Komunizem oziroma socializem na ravni ateizma nista rešljiva. Lahko se še sprenevedamo, je pa že stoletje od opomina:

    “Mnogo narodov bo izginilo iz obličja zemlje. Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral, da kaznuje človeštvo, če ne bomo mi z molitvijo in zakramenti dosegli zanje milost spreobrnjenja”. http://www.medjugorje.si/arhiv/fatima/fatima3.html

    Molitev in pokora sta rešitev. Na to se spomnite, ko boste brali o spopadih in moriji na ulicah Evrope.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI