Terezin – duhovna izkušnja Dantejevega Pekla

Verena Vidrih Perko 23.8.2017 6:30
 

Prihod madžarskih Judov v Auschwitz

Dvajset let bo že tega, kar sem s skupino muzealcev s celega sveta obiskala koncentracijsko taborišče Terezin na Češkem. Terezin ali Terezienstadt je vojaška trdnjava iz jožefinske dobe, ki je med drugo svetovno vojno postala neke vrste eksperimentalno naselje za češko judovsko prebivalstvo. Deportiranci so s seboj smeli vzeti le najnujnejše, medtem ko je vse njihovo imetje, tovarne, hiše, polja in gozdovi, postalo last nemškega rajha. Najdragocenejše predmete, umetniška dela, rokopise in starine so v nedoumljivi izprijenosti nemških oblasti shranili v novoustanovljenem Judovskem muzeju v Pragi. Premo sorazmerno z razraščanjem terezinskega taborišča so rastle tudi muzejske zbirke in pričale o nezaslišanem bogastvu Judov in o pravičnosti njihovega uničenja.

Za mnoge je bil Terezienstadt končna postaja, za nekatere pa le vmesna na poti v Auschwitz. Večina se jih ni nikoli več vrnila. Med njimi je bilo na tisoče otrok. Odraščali so v skrajni bedi in ponižanju. Danes je v visokih, sivih in turobnih stavbah muzej. Med mogočnim zidovjem in temnimi, še v poletnih dneh hladnimi in vlažnimi prostori stojijo panoji in vitrine z redkimi predmeti. Na stenah visijo železni kavlji, okna visoko pod stropom zapirajo mogočne kovane rešetke. V kleti je peč z zločesto odprtim, že davno ugaslim žrelom. Obledele fotografije in preproste otroške risbe ne zmorejo izpričati vseh strahot Terezina. Pa kljub temu se obiskovalci v tišini in vidno ganjeni vrstijo skozi prostore kot neme priče nepredstavljivega trpljenja zapornikov iz stare vojaške trdnjave.

Naša skupina si je skupaj z ostalimi ogledala kratek film z dokumentarnimi posnetki in pretresljivimi pričevanji preživelih. Po končani projekciji smo se molče zastrmeli v visoka, okovana okna in gole, v nepredirni molk potopljene turobne zidove. Iz taborišča smo odšli povsem pobiti, bledi in v največji tišini. Edini stavek, ki smo ga domala soglasno izrekli, je bil: »Te duše so še tukaj!«

Ta skupna in istočasna ugotovitev je bila odraz globoke čustvene prizadetosti. Besede so se mi zavrtale globoko v spomin in pogosto sem se spraševala, od kod to podobno, sinhrono občutenje. Najprej sem pomislila, da je zaradi podobne kulturne in verske vzgoje. Toda ne, med nami so bile zelo velike kulturne razlike, poleg Evropejcev so bili še Azijci, Američani, Novozelandec in Afričanka. Naše besede pa so bile preveč spontane, pregloboko doživete in domala istočasno izrečene, da bi bile izraz racionalnega razmisleka. Bile so vzklik osuplosti in otrple groze. Vidno nas je prežemala neka čudna, neizrekljiva Prisotnost njih, ki so nekoč na tem prostoru trpeli in dotrpeli.

Kasneje sem povprašala mnoge ljudi o občutkih, ko so obiskali koncentracijska taborišča drugod po svetu. Na moje veliko presenečenje je večina izrazila podobne občutke. Prostore trpljenja in umiranja čustveno odprt človek doživlja kot nekakšne neopisljive sivine, svinčene črvine brezčasja. Brezna neizpovedljive groze, ki ne presegajo meje telesnega in se zajedajo v možgane in dušo. Kdor je enkrat samkrat vstopil na kraj taboriščne groze, ga ne bo nikoli več pozabil. Je naravnost duhovna izkušnja Dantejevega Pekla in Michelangelove Poslednje sodbe, toda brez Vsemogočnega z v srdu in upanju dvignjeno pravično roko v obsodbo Zla.

Kaj je tisto neizrekljivo, kar na prostorih trpljenja in smrti tako globoko občutimo? Naša nevstajenjska, v materialno zasukana in znanosti zapisana evropska kultura tega ne zmore pojasniti. Sodobnega človeka, namišljenega gospodarja sveta, ki prevzetno prevzema vlogo Boga, zaznamuje negativističen odnos do smrti: izbrisal jo je iz javnega življenja. Trpljenje je z medicino in s farmakologijo prepoznal kot nesmiselno in mu odrekel pravice sobivanja. Razlag za tako početje sodobnega človeka je več. Na prvem mestu je morda nemoč, da bi se kljub tehničnemu napredku izognil soočenju z brezizhodnim koncem lastnega življenja – ki je brez dvoma preklavrna in nevredna podoba sodobne kulture uspeha, blišča in mladosti. Na drugi strani pa je izgon smrti odraz prikrivanja nemoči vrhunsko razvite tehnološke družbe, da bi odgovorila na neizbežno vprašanje onstranstva. In na vprašanje, kaj nas čaka po smrti. Sodobna znanost in tehnologija kljub sijajnim dosežkom ne moreta utišati vprašanj smisla. Nasprotno, s prikrivanjem in zamolčevanjem smrti in trpljenja postaja vprašanje smisla najbolj pereče vprašanje sodobnega sveta. Nekakšna črna luknja mikrokozmosa.

**

V slovenski javnosti se redno postavljajo vprašanja in različne sugestije v zvezi z ostanki nepokopanih. Ker ne strokovnjaki ne laiki ne najdejo vsem ustreznega odgovora na vprašanje, ali ostanke prekopati ali jih pustiti na kraju, kjer leže, to je v rudniških jamah, po gozdovih in drugod. In če izkopati, kaj storiti s kostnimi ostanki in kam jih ponovo pokopati. Opra-viti analize in jih v ta namen shraniti v depoje raznih raziskovalnih ustanov? Shraniti v skupne grobnice, vrniti ostanke svojcem in v skupne grobnice pokopati zgolj brezimne? Da bi lažje prepoznali primerno rešitev, predlagam, da pozabimo, za koga gre, in iščemo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za slehernika, ne oziraje se na njegovo ime, narodnost, jezik in politično opredelitev. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je temeljno vprašanje človekovanja z nepredstavljivo civilizacijsko težo, ki že mnoga desettisočletja človeka razlikuje od živalske vrste.

Da bi lažje razumeli pomen te trditve, se moramo vprašati, kako bi ravnali, če bi prišlo npr. do rudniške nesreče, pri kateri je v jarku umrlo recimo deset rudarjev, njihova trupla pa ležijo globoko pod zemljo. Jih bomo pustili zasute, ker je odkop tehnično zapleten in nevaren za reševalce, ne da bi pred tem poskušali storiti vse, kar se da? Menim, da bi uprava rudnika le težko opravičila svoje dejanje, četudi bi bili stroški reševanja astronomski. Česa podobnega si celo Kitajci, ki imajo zares črno vest glede varnosti v rudnikih, ne bi mogli dovoliti. In naprej: bi v takem primeru sprejeli odločitev, da prekopljemo samo tiste, ki imajo svojce in poznamo njih imena, ostale pa pustimo v globokem rudniškem jašku? Česa podobnega še nisem slišala in dvomim, da je že kdaj komu padlo kaj takega na pamet. Kaj pa ostanki pobitih v gozdovih? Je že kdo na tem božjem svetu pustil ostanke trupel, ki so ostali po hudi delovni ali npr. helikopterski nesreči tam, kjer ležijo? Tudi takega primera ne poznam.

S kakšno civilizacijsko pravico torej odrekamo ljudem, ki jim največkrat niti ne poznamo identitete (in potemtakem tudi ne njihove resnične krivde), pravico do groba? Kaj nam preprečuje, da ne izkopljemo, opravimo preiskav, ki po mednarodnih pogodbah morajo biti opravljene, in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa obeležimo s trajnimi, četudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja. Kot je ne-predstavljivo, da bi pustili ostanke partizanov trohneti raztresene po gozdovih, si svoj grob zaslužijo tudi ostali, pa naj bodo to interniranci, vojni ujetniki ali nemški mobiliziranci (navsezadnje smo tudi nemškim vojakom izkazali pravico do groba, mar ne?). Naša človeška in osnovna civilizacijska dolžnost je izprazniti sramotne jame, jarke in škarpe.   Ostanke raziskati z vsemi potrebnimi in možnimi znanstvenimi discipli-nami. Pokojne pietetno pokopati v skupne grobnice. Prostor njihove smrti pa primerno označiti kot kraj kolektivnega spomina. V spomin in opomin.

Enako bi morali poskrbeti za pokope, grobove ali pomnike tistim, ki so umrli v tujih deželah kot prisilni mobiliziranci in njihove brezimne kosti ležijo raztresene po bojnih poljih ali v grobovih neznanih junakov na tujem. Tragičnost fantov, ki so bili prisiljeni služiti pod tujo zastavo, bomo težko kdaj razumeli. Zaradi desetletij zasramovanj in nemilosti so se mnogi, ki bi lahko prispevali neprecenljive podatke za našo preteklost, pogreznili v neprediren molk. Mnogi so odšli, preden smo mogli zabeležiti njihove težke usode. Nekateri pa so le spregovorili in razkrili zgodbe o dvojnem trpljenju kot posledici treh velikih človeku in človečnosti smrtno nevarnih režimov.

Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na očiščenju, odpuščanju in spravi, ki obredno zapirajo dobe preteklosti. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medse-bojnih obračunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki so jih zajele vojne vihre. Slovenci smo tu izjema le v toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srčno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveč za vrednotenje človeka kot bitja razuma in vesti.

Dovolj bo, če se spomnimo Srebrenice, množičnih umorov in posilstev v Bosni in na Hrvaškem. In naj nam ne uide iz spomina, kako je nedavno tega srbski premier na kolenih zaprosil družine pobitih za odpuščanje za storjene zločine. Pa bi se navsezadnje lahko skliceval na vojno vihro, na izdajalce itd. Ne. Na kolenih je zaprosil za odpuščanje pred vso evropsko javnostjo.

Še vedno velja, da bo tisti, ki se od zgodovine ni ničesar naučil, moral lekcijo ponoviti.

Pripis

Besedilo je sestavni del prispevka Pravica do groba – Sit tibi terra levis, naj ti bo zemljica lahka, ki je izšel v knjigi Čas počasi briše (Demos na Kamniškem 2013)

 

 

 
Značke:

8 komentarjev

  • svitase

    Ne moreš verjeti, da se je vse to dogajalo v Evropi, ki je veljala za najbolj civiliziran svet in se je tako obnašala tudi do drugih.

    Vendar tisto, kar se je dogajalo za nazaj ne moremo spremeniti.

    Lahko pa spremenimo mišljenje in ravnanje za danes in za jutri, da nam bo v vrednotni civilizacijski ponos.

    Ne le lahko, ampak je to naša temeljna civilizacijska dolžnost.

    Če tega ne storimo, nismo boljši od tistih, ki so storili ta grozodejstva na naših slovenskih tleh.

    Zato naj slovenska oblast obsodi totalitarizem in vse zločine, ki jih je storil!

    • tolmun1 tolmun1

      Na žalost g. “svitase ” so zločini še danes prisotni , človeka se lahko ubije “fizično”,
      lahko tudi moralno (psihično) , primerov je ogromno , ni pa sodnikov in poštenega sodstva , ki v teh rabotah še danes zavzeto sodelujejo in kaže , da še dolgo ne bo kaj dosti drugače ! Pogosto pišete o vrednotah , predlagate naj bi spremenili mišljenje za danes , in jutri ! Konkretno imam svoje mišljenje o vrednotah že dolgo let in čvrsto stojim za njim in ga ne nameravam spreminjati nikoli ! Po drugi strani
      razmišljanje o tem , da bi morali svoje mišljenje spremeniti tisti ki so nam ponovno ukradli državo in delajo z njo in njenimi državljani kot svinja z mehom , je utopija , kajti le njihove vrednote so tiste prave , čebinske in dolomitske !
      Zato g. “svitase” Vas prosim , da ne pišete o vrednotah , ker je še nekdo na “desnici” , ki nas “futra” z njimi in se obenem nonšalantno druži z vrednotniki na
      levi in jim leze globoko pod kožo , seveda do nadaljnega ! Dotični ima pač svoje univerzalne poglede na vrednote človeka , ki so posledica velike želje po oblasti
      in “časti” ter lažnega zatrjevanja , da gradi svoj mega politični projekt na krščanskih vrednotah v dobro zmedenemu narodu , ki ne ve kaj pravzaprav hoče ,
      oziroma tava med lažjo in resnico vse od osamosvojitve dalje ! V primeru , da bi lustracija uspela , magari preko trupla , potem danes ne bi pisarili o Kocbeku in
      tarnali kaj vse smo izgubili , Kocbek ni vzrok , ampak je posledica nepremišljene
      sestave oblasti ob osamosvojitvi , veliko je veliko hujših primerov , kot je bil g.
      Kocbek ! Od sedanje oblasti v takšnem sestavu ne pričakujte vrednotnega civilizacijskega ponosa , ki že dolgo ni prisoten med nami slovenci , izjeme pač
      potrjujejo pravilo ! Hudo je , če nekdo vidi v sebi rešitelja države in hkrati paktira
      s tistimi , ki so nas ponovno z lažjo in prevarami pripeljali pred vrata pogubljenja na vseh področjih , kjer je velik povdarek na izgubljenih in zavrženih vrednotah !

      Andrej Briški

      • Se strinjam z napisanim, g Andrej.
        Nesmiselno je pričakovat, da se bodo drugi spremenili, ker se ne bodo nikoli.
        Spremenili bi se morda samo, če bi jih v to prisilile neke razmere od zunaj.
        Kot kaže, pa je pri nas to misija nemogoče.

  • svitase

    In se naj oprime tega civilizacijskega izhodišča in temu ustrezno ravna in odloča.

  • svitase

    Kakšno imajo dušo in srce tisti, ki tega nočejo storiti?

    Ledeno kot na Arktiki, kjer ni nobenega rastja, nobenega življenja.

    In takšni vodijo naše skupno življenje! Žalostno.

  • Dostojen pokop umorjenih je civilizacijsko vprašanje. To je odgovor na vprašanje, ali smo civilizirana ali barbarska družba.

    Za enkrat žal bolj kaže na drugo.

  • svitase

    Vendar oblastniki vedo, da če postavijo temeljni civilizacijski kamen, bodo morali pomagati graditi tudi preostalo civilizacijsko zgradbo.

  • Franc Zabukošek

    Dovoljujem si dodati misel, ki nasprotuje pogosti misli pri nas: Margaret Mead: “Nikoli ne dvomite, ali majhna skupina predanih ljudi lahko spremeni svet. Pravzaprav je edina stvar, ki ga spreminja. !!!!
    Zato je res geslo Radia Ognjišče: “Skup držimo pa bo šlo” ali dr. Antona Trstenjaka z groba: “Vkup držimo,zdaj gre za človeka” !!!!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI