Prepovedane besede I. del

Igor Podbrežnik 17.8.2017 6:14
 

Foto: Občina Kamnik

Bliža se evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki je bil leta 2012 tudi v naši državi uradno razglašen za spominski dan. Naj spomnimo, 23. avgusta leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler-Stalin – dveh totalitarnih držav in sistemov 20. stoletja (nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze), Takrat je bila odprta pot v drugo svetovno, veliko morijo prejšnjega stoletja.

Slovenija je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme – fašizem, nacizem in komunizem, kar čutimo še danes. Za temi časi ostaja veliko neizgovorjenega, rane so še nezaceljene, ljudje so ostali nepokopani po gozdovih, jamah in breznih. Obstajajo besede, ki veljajo za politično nekorektne, v javnosti nezaželene, če niso celo od »nekoga« prepovedane.

Nekoliko se je že pozabilo, da so konec leta 2013 v Društvu Demos na Kamniškem sprejeli program dela z naslovom Pravica do groba, ki je bil dolgoročno naravnan in še ni v celoti uresničen, s katerim želijo pomagati, da se uredijo vsa vprašanja, povezana z množičnimi prikritimi grobišči žrtev povojnih pobojev na Kamniškem. Na samem začetku projekta so vzpostavili široko iniciativo za ureditev Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica ter postavitev spominskega sakralnega obeležja (kapelice) v neposredni bližini večjega grobišča v bivši drevesnici na Kopiščih. Program sta podprli država in občina Kamnik, zahtevna naloga pa je bila lahko uresničena, ker se je oblikovalo široko partnerstvo: Združenje Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović, Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Občina Kamnik, Agrarna skupnost Meščanska korporacija, združenji Ob lipi sprave ter Resnica in sočutje. Še posebej je potrebno izpostaviti prispevek črnogorskega Združenja Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović. Prav njim gre zahvala, da so 70 let po koncu druge svetovne vojne blagoslovili kapelico, posvečeno vsem žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja, ki so življenje izgubili v Kamniški Bistrici.

Dobronamerna opozorila

Že na samem začetku tega projekta so člani društva prejemali »dobronamerna« opozorila, da se ognejo besede »opomin«, beseda »spomin« pa v tistem času ni bila problematična. Bilo pa je očitno, da nekdo, morda celo neka večja skupina ljudi, budno spremlja prizadevanja članov društva in na nekoliko skrivnosten način sporoča, da se ne strinja s projektom Pravica do groba.

Če zanemarimo podrobnosti, na trenutke tudi nekoliko nerazumljive za današnji čas, ki so se dogajale v nadaljevanju realizacije Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica ter gradnje kapelice, tudi beseda »opomin« ni bila več sporna, saj naj bi bilo na kapelici med drugim napisano tudi besedilo: »Mrtvim v spomin, živim v opomin.« Predstavniki investitorja so s podporo najvišjega vodstva kamniške občine pri tem besedilu vztrajali, iskali so tudi podporo vladne komisije. Bili smo celo priče izjemno pragmatičnim razlagam takrat veljavnega zakona o vojnih grobiščih, ki je na grobiščih žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb predvideval besedilo napisa, ki se glasi: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija

Sodelavci Društva Demos na Kamniškem in prof. dr. Janez Juhant, Ob lipi sprave, pa so menili, »da mora biti obeležje zgrajeno v ekumenskem duhu in posvečeno po koncu 2. svetovne vojne izvensodno pobitim vojakom in civilistom iz Hrvaške, Srbije, Črne gore, Nemčije, Avstrije in Slovenije. Napis na obeležju mora biti skladen s slovenskim Zakonom o vojnih grobiščih (ZVG), z določili Občine Kamnik in skladno z voljo denacionalizacijskega upravičenca Agrarne skupnosti Meščanska korporacija v Kamniku.« (Memorandum dela pogodbenih strank k problemu realizacije projekta spominsko obeležje Kamniška Bistrica, 11. 5 2015, arhiv društva)

Opomin je, revolucionarno nasilje ne

Prišli smo do prepovedane besede: »Revolucionarno nasilje.« Dovoljeno je sondirati grobišča, jih urejati, označevati, v nekaterih primerih je celo dovoljeno prekopavati mrtve in jih pokopati na domačih pokopališčih. Uporaba pravih besed pa, čeprav so zakonsko določene, pa je politično nekorektna in širše družbeno nezaželena.

Profesor dr. Juhant je vsem takrat vpletenim v pismu napisal naslednje (Arhiv društva, 8. 5. 2015):

»Predvsem pa bi rad vsem spet položil na srce, da bodimo pošteni in odprti in poskušajmo žrtvam dati ustrezno dostojanstvo tako, da jim dopustimo, da se bodo v napisu prepoznali kot umorjeni, in imamo torej vsaj približno zapisno, zakaj in kako so umrli. Ne glede na hvaležnost društvu Odkritčemo istinu, ki je omogočilo financiranje (z darovi sorodnikov, kot so nas seznanili, kar bi nas moralo vse spodbuditi k določeni obvezi!), pa je naša naloga, da ostanemo zavezani resnici in sočutju do teh in vseh ostalih žrtev in to dostojno tudi zapišemo. Verjamem, da vsi dobro veste, zakaj so bili ti, ki jim postavljamo spomenik-kapelico, umorjeni, ter da terjajo od nas pogum, da to tudi skladno s tem védenjem zapišemo. Vživimo se v človekovo dostojanstvo umorjenih in jim operimo madeža, ki so jim ga naprtili,  jih naredili brezimne ter brez dokazane krivde umorjene. In njihova edina »krivda« je, da niso bili po volji totalitarni oblasti. In tudi Črnogorci niso bili le člani kraljeve vojske, pač pa tudi svojci, žene in verjetno tudi otroci. Prav tako seveda vsi ostali, ki ležijo v tem in ostalih grobiščih na Kamniškem

Juhantove besede so prepričale vse, ki so nasprotovali uporabi pravih besed na grobiščih po vojni umorjenih oseb. Napis, ki je vključeval z zakonom določene besede, je bil sprejet. Vendar to še ni bil konec. Vse do zadnjega tedna pred slovesnim blagoslovom kapelice je potekal spor, s kako velikimi črkami bodo te besede napisane in kje na kapelici bodo vklesane. Predstavniki investitorja so vztrajali, da je primerno mesto na nogi oltarja, ki je hkrati tudi naslon za vence. Da bi bil napis čim manj opazen ali celo neviden?

Zaradi takega načina odločanja je obstajala možnost, kot je zapisal Juhant (Arhiv društva, 8. 5. 2015), »da bi bila kapelica postavljena in blagoslovljena brez soglasja nekaterih izmed nas, čeprav smo doslej v delovanju komisij ter prej v prizadevanju še mnogih pred nami pokazali večinoma veliko mero potrpežljivega dialoga in pripravljenosti za soglasje, ki bi ga pa zdaj očitno nekateri iz nerazumljivih razlogov kar obšli, zaradi česar mi je zelo težko in ne verjamem, da to vodi v smer procesa sprave in sodelovanja med nami.«

Dali smo jim besedo

Na koncu se je dobro razpletlo. Obiskovalcem Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica, teh je vedno več, je jasno vidno sporočilo, da je kapelica posvečena spominu žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja. Naj bralce še spomnimo, da je od slovesnega blagoslova kapelice minilo dve leti, kapelica in posvetilni napis v njeni notranjosti pa je bila že dvakrat deležna grobega vandalizma.

Kot da vsem, ki so zadnjič gledali luč sveta v tej alpski dolini, nekdo ne priznava pravice do groba. Kaj pomeni sveto znamenje na grobovih nasilno umrlih na Kopiščih in drugje  Sloveniji, nam je na slovesnem blagoslovu kapelice povedal ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore (2016[1], str. 297):

»Sveto znamenje na tem in na vseh drugih grobiščih, ki še čakajo nanj, je eden od korakov, s katerimi tem grobiščem in mrtvim v njih vračamo besedo, ki jim je bila z zamolčano in zatajeno smrtjo vzeta. Ta beseda bo nujno pripeljala do resnice, resnica pa bo klicala po pravičnosti. Zadnje dejanje teh korakov bo sprava, ki bo zacelila bolečo razdeljenost našega in drugih prizadetih narodov«.

Konec prvega dela. Nadaljevanje sledi.

[1] Prelomna leta: spomini na dogajanje med vojno 1941-1945, v povojnem času in v samostojni Sloveniji. 2016. Kamnik: Društvo Demos na Kamniškem.

 

 

 
Značke:

40 komentarjev

  • Ne morem verjet !?
    Koliko truda in prepričevanj zaradi enega napisa, ki bi izražal samo to, kar se je dejansko zgodilo.
    Koliko sprenevedanja je še prisotnega!?
    Po drugi strani pa ne izostane slavje pri Ruski kapelici, proti kateremu ne bi imela nič, če ne bi poveličevalo tujcev in poniževalo lastne ljudi.

  • svitase

    Žalostno, kako dolga in mučna je bila pot do pravice do groba in do resnice.

    • Da, gospod Svitase. Strma je pot v nebo, strma zelo. Saj poznamo te besede, kajne?

  • Zdravko

    Strma kot mlaj.

    Treba bo najti kaj več kot “revolucionarno nasilje”. Zapadli smo temu, kot da je ves problem v nasilju. Če je tako, so vsi ti umrli zaman.

    • Strinjam se, da ni ves problem samo v omenjenem nasilju.
      Potrebno je definirat še kaj je tisto “drugo”!? Šele ko poznamo vzrok, lahko najdemo rešitev.

      • Zdravko

        Saj vzrokov najbrž ni težko prepoznati v “zlohotnih silah sveta, vladarstvih in oblastnikih”.
        Očitno pa je težko najti pot, kajti zlepa je nihče išče. Pot kot je svoboda, pravica, resnica. Pot življenja.
        Saj te zlohotne sile sveta nenazadnje služijo temu, da bi to spoznali.

      • Saj kdo pa pravi, da je ta sedanja ureditev dokončna ? Najbolj prava ?
        Če prepoznamo, da se te “zlohotne sile” koncentrirajo prav tam, kjer je koncentracija te MOČI največja, potem bi bilo v tej smeri potrebno iskat.
        Mišljeno seveda zunanje moči.

  • “Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija.«
    ==========================

    Bolj verodostojno bi bilo:

    “Žrtve vojne in revolucionarnih zločinov, Republika Slovenija.«

    Nasilje je marsikaj, npr. če nekdo nekomu pripelje klofuto, ali kdo koga vleče za ušesa ali lase itd.

    Pobiti civiliste med vojno in po vojni in jih zmetati v jame, to je zločin. Beseda nasilje je premila.

    • ZigaStupica

      Ob slednjem se Prepovedana beseda ne veže le na dejanje akterjev, temveč tudi na opustitve nadzornikov (varuhov pravne države). Ki nikoli sodno ne odgovarjajo za svoja dejanja oziroma opustitve.

      Primer »specifičnega« varuha pravne države je vezan na 25. marec 1944, ko se s Sklepom o ustanovitvi Nadzorne komisije pri IOOF in imenovanje njenih članov (v: Slovenski poročevalec, št. 8). Med nameni nadzorne komisije je, »da se omogoči vsakomur pritožbo proti nepravilnemu postopanju […] pripadnikov OF«, z nalogo: »da sprejema pritožbe in predloge prizadetih oseb glede napačnega postopanja […] pripadnikov OF«, za člane nadzorne komisije se imenujejo naslednji: Tone Fajfar, prof. Jože Jeras, France Svetek, Pepca Kardelj, Ada Dekval, Janez Stanovnik, Lado Krivic, France Popit.

      “Specifična” praksa varuha pravne države, ki lahko preraste v tradicijo in dedovanje.

  • Žrtve vojne in revolucije…to so bili oni,to smo mi vsi.

  • svitase

    Točno Amalie.ž

    Slavljenje pred rusko kapelico in postavljanje ruskih spomenikov po Sloveniji je v bistvu zaničevanje slovenskih prednikov, ki so se borili za svoj obstoj na Soški fronti in drugod po Sloveniji.

    Zanimivo je, da so sedanja vodstvena garnitura v navezi z državnim vodstvom zgradila spomenik in muzej ruskim ujetnikom v Mariboru, ker je pomagala ruska vojska osvoboditi Prekmurja, za kar ima že monumentalni spomenik v Murski Soboti.

    Povsem pa ti vodilni spregledajo 700 civilnih slovenskih žrtev, ki so umrle ob ruskem zasedanju Prekmurja.

    Prav tako naši levi oblastniki v nič dajejo naše prednike, ki so dali svoje življenje, ko so si prizadevali, da Italijani ne bi zasedli slovensko ozemlje in si podjarmili Slovence na zahodu, kar pa se je potem tudi zgodilo.

    Naši oblastniki jim ne namenjajo javnega spomina.

    Še na spomeniku na Kongresne trgu niso zapisali” Žrtve prve in druge svetovne vojne in drugih vojn ter nasilne revolucije”.

    Vsekakor so najbolj sveže in številne slovnske žrtve zaradi prve in druge svetovne vojne ter nasilne revolucije, zato bi to troje moralo biti izpostavljeno konkretno na spomeniku.

    To si zaslužijo naši predniki.

  • svitase

    Povsem enostavno je, da se besedilo na spomeniku spremeni. To ne stane veliko.

  • svitase

    Na soški fronti je bil najbolj junaški 87. celjski pešpolk.

    ko sem lani pisno predlagal celjski občini, kako se bodo ob 100. letnici spomnili junaški celjskih predlogov, so odgovorili, da nimajo v načrtu nobenega tovrstnega spomina.

    ko pa sem bil ondan v Celjski knjižnici, pa imajo veliko razstavo pod naslovom ” Pulj za časa prve svetovne vojn”.

    Res pa je, da je celotno gradivo in obrazložitev k razstavi pripravila Puljska knjižnica, ne pa Celjska knjižnica.

    Ali se nič ne naučijo pri hrvaške dobrem zgledu?

  • svitase

    Drugi odstavek prejšnjega komentarja se pravilno glasi:

    Ko sem lani pisno predlagal celjski občini, kako se bodo ob 100. letnici spomnili junaških celjskih prednikov, so odgovorili, da nimajo v načrtu nobenega tovrstnega spomina.

  • svitase

    Tudi slovenski ujetniki, ki so bili zaradi prve svetovne vojne v ruskem ujetništvu, ki ni bilo lahko, nimajo nobenega spomenika.

  • svitase

    Slovenske žrtve in slovenski ujetniki zaradi prve svetovne vojne pri naših oblastnikih še vedno veljajo za prepovedane besede.

    So izbrisani iz javnega spomina.

  • svitase

    Zdaj pa se primerjajmo z Madžari, ki vsako leto počastijo svoje prednike tudi na kraju same soške fronte tako, da se pripeljejo s posebnim vlakom.

    Pa se niso Madžari borili za svoje ozemlje, ampak za slovensko ozemlje.

    Kako je mogoče, da imamo tako nevrednotno oblast, ki zaničuje civilizacijske vrednote?!!!!

  • svitase

    Treba pa je pohvaliti slovensko cerkev, ki ni zavrgla domoljubnih slovenskih prednikov, ki so dali svoja življenja za časa prve svetovne vojne, saj so dobili že po prvi svetovni vojni spominsko ploščo v cerkvi Marije Pomagaj na Brezju.

  • svitase

    Očitno naši oblastniki še vedno tako razmišljajo kot v Beogradu, ki je v času prve svetovne vojne rušil Avstro ogrsko in ustvaril svojo veliko državo, zato so se na Italijanski strani borili srbski polki, kar je dokumentiral zgodovinar s v svojem članku v časniku, pred dvema letoma.

    Deveta skrb pa je bila Beogradu, kaj bo s Slovenci v Benečiji, Reziji, na Primorskem, v Istri. Te je za dosego svojih ciljev odpisal.

    In zato so ostali odpisani in izbrisani tudi za naše leve oblastnike vse do danes.

  • “Dobronamerna opozorila.”

    Ponavadi noben zločinec sam ne prizna zločina, če je videti, da ga lahko skrije ali da kaže, da bo za to kriv nekdo drug. Tudi zločinčevi dediči in uporabniki koristi, ki izhajajo iz teh zločinov, ne.

    Zato bi bili nujni sodni procesi, ki bi akterjem revolucije dokazali krivdo ali dokazali nedolžnost. Samo tako bi resnica zares prišla na dan in kot takšna obveljala. Potem bi bili pieteta in zapis resničnosti samoumevni.

    Za to je potrebna oblast, ki bo imela voljo in moč, da razčisti s preteklostjo in seveda potrebno je normalno pravosodje, ki ga zanima samo resnica in pravica. Vprašanje, če bomo to kdaj doživeli.

    • Zdravko

      Ja, vladar si bo sam postavil sodišče, se pustil obtožiti in se obsodil.
      In ti praviš, da je vprašanje, če bomo to kdaj doživeli?! To je najbrž retorično vprašanje, kajne?!

      • A nimamo volitev zato, da zamenjamo oblast če ta ne zadosti pravici in resnici?

        • Zdravko

          NE! Kljub volitvam ima oblast (država) kontinuiteto! Npr., bivši predsednik Kučan ima isti status kot sedanji predsednik Pahor.
          Demokracija ne podira kontinuitete oblasti. Zato se čudim, kako nekateri sploh ne priznavajo komunistične Jugoslavije. Spet drugi ne priznavajo niti kralja in stare Jugoslavije. Pol so pa še hujši, ki niti Avstro-Ogrske ne priznavajo s cesarjem Francem Jožefom vred. Vse to na desnici!!!
          Napram njim je Tito pravo malo jagnje, ki je samo nekemu sodniku zabrusil nekaj.

        • To mi je jasno, da ima državna uprava in z njo vsi podrejeni sistemi kontinuiteto. Ampak kljub temu se oblast lahko zamenja in sprejema drugačne ukrepe, pač po lastni presoji.
          Vendar, ti trdiš da imajo tudi bivši predsedniki kontinuiteto ? Lahko jo sicer res imajo, a kdo ptavi da jo smejo uveljavljat!?

        • Zdravko

          Ne vem. Najbrž je to kar od Boga, neposredno.
          Če je oblast legalna je torej, legalna. In s tem ni špekuliranja.
          Oblast se lahko zamenja, režim se lahko celo spremeni. Ne more se pa na glavo postavljat.

        • A niso komunisti prišli na oblast prav s postavljanjem na glavo, kot praviš da se ne sme ?

          • Zdravko

            Še Tito je moral dobiti oblast od kralja, da so ga sploh priznali.

        • Saj mi je jasno. Ne strinjaš se z obsodbo.

          • Zdravko je nihilist.
            Če bi bile stvari tako urejene kot si on zamišlja, da bi morale biti bi jim on nasprotoval. Kako si jih pa zamišlja pa se ne ve, vprašanje če sam ve.

          • 🙂

          • Zdravko

            Uh! Obsodba režima, obsodba komunizma, ja. Tile pa, ki bi radi koga postavili pred sodišče, pa naj najprej izvedejo kontrarevolucijo, potem pa naj se ustijo.

          • Kontrarevolucija je ena že bila, med vojno in tudi po njej. Rezultat je znan, toliko in toliko umorjenih in mučenih, ter poniževanih.
            Da bi nastala še ena ? Kolikor poznam razmere, je ne bo. Ker so ljudje iz vsega trpljenja duhovno zrasli.
            Vendar to ni večina !

          • Revolucija, po volji levice, žal še vedno traja,
            Ne vem, po volji desnice najbrž ne.
            Le da so uboje zamenjale druge metode, kot so diskvalifikacije na delovnem mestu in podobno.
            Desnica se s tem sooča, le da ne dovolj. Morda tudi zato, ker ta civilna družba ni slišana. Tista, ki je sicer najtišja.

          • Zdravko

            Poražena je bila. Medtem, 1991, še lustracije nismo imeli, kaj šele kontrarevolucije. Sam nisem niti podpornik kontrarevolucije, sploh ne danes.
            Tako da je potrebno priznati oblast. Priznati bo treba tudi prejšnjo Jugoslavijo, celo kralja. Današnja desnica jo bo morala priznati za nazaj, kot je videti. Potem pa se lahko pogovarjamo kaj je bilo narobe in kako drugače bo odslej. Dokler pa desnica dela nove krivice, kako bo rešila stare?! V Sloveniji pravica velja za hudobijo. In to tudi na desnici!

        • Posredno s tem potrjuješ, da je prav da so jih pobili.

          • Zdravko

            Nikakor. Ampak to, da ne bi umrli zaman, tako kot je to sedaj. Od samega jezikanja pa se komikontinuiteta samo podaljšuje.

        • To kar komikontunuiteta tudi ves čas trdi. In zato ne dopusti sprememb.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI