Danes otrok ne kradejo »cigani«, kot so včasih strašili

Matevž Vidmar 16.8.2017 6:25
 

Všeč mi je, ker papež ne podpira ne permisivne ne »špartanske« vzgoje. Ne postavi se na eno ne na drugo stran. »Treba je najti ravnovesje med skrajnostma, ki sta obe enako škodljivi…”

Pri vzgoji otrok se kaže problem, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Da so nam otroci ukradeni. Ne, danes otrok ne kradejo »cigani«, kot so včasih strašili. Danes otroke kradejo bodisi različne elektronske naprave bodisi različni treningi, vaje itd. 

Vzgoja, sneg in počitnice

Sredi poletja pisati o vzgoji bo za marsikoga tako nesmiselno, kot pisati o lanskem snegu. Ali pa letošnjem. Če ga sploh kaj bo. Kajti sredi poletja res ne razmišljamo o snegu. In ne o vzgoji. Zdi se, da bi nekateri pravzaprav radi dosegli, da sploh ne bi več razmišljali o vzgoji. Seveda samo razmišljanje ni dovolj. Je pa dober začetek, v času počitnic, ko nekateri poklicno nismo vpeti direktno v vzgojno-izobraževalni proces. Ena izmed spodbud spodbude Radosti ljubezni je tudi, da bi krepili vzgojo otrok. Sedmo poglavje je temu namenjeno. Govori sicer o vzgoji v družini, a saj celotna spodbuda govori o družini, saj sta bili sinodi o družini, pa vendarle smo vsakič znova ugotovili, da spodbude ne moremo omejiti zgolj na področje družine, da pa ima družinsko velike posledice v družbenem.

Če se vrnem k lanskemu, letošnjemu snegu. Vzgojo velikokrat želijo pripeljati na to raven. Zato se mi zdi dobro, da sta papež in sinoda, da je Cerkev opozorila na to področje.  »Starši imajo vedno vpliv na moralni razvoj svojih otrok – k dobremu ali k slabemu. Zato je najbolje, da sprejmejo to neizogibno nalogo in jo zavestno, navdušeno, preudarno in stvarno izpolnijo.« (AL 259) Rekli smo, da se ne bomo omejevali. Zato tudi sam čutim odgovornost, da vzgajam. Vsako leto se mi sicer zgodi, da mi kdo želi to preprečiti. Najbolj radikalno se mi je to zgodilo na neki župniji, kjer sem sicer dobil očetovo dovoljenje, da učim, kar pač učim, z mojo vzgojo pa se ni strinjal. A učilnica je moja, pravila so moja. Pravila niso moja zaradi mene, pač pa zaradi vsakega posameznika, ki je v njej navzoč. Poskrbeti moram, da se bo vsak posameznik v temu razredu počutil dobro, lepo, svobodno, sprejeto. Do nekaterih dejanj velja torej ničelna toleranca. Npr. do norčevanja iz drugega. Kar ne pomeni, da tega nismo vsi počeli, ne pomeni, da se ne zavedamo, da se to pri pubertetnikih pogosto dogaja, in ne pomeni, da ne razumemo tega dejanja. Seveda mi je jasno, zakaj se nek pubertetnik norčuje iz drugega. Jasno mi je, da zaradi ne povsem razvitega čustvenega sveta morebiti niti ni želel biti žaljiv. Ampak to ne pomeni, da sprejmem njegovo dejanje. Norčevanje iz drugega v moji učilnici ne pride v poštev. Ko pride do takšne situacije, se mi zdi potrebno, da poskrbimo za tri stvari: prevzem odgovornosti s kaznijo, opravičilo, odpuščanje in sprava. Nič od tega se ne sliši preveč obetavno. Lažje je pomesti pod preprogo.

Nasičene preproge

Pod preprogo pa se že nabira marsikaj, zato menim, da si težko privoščimo, da pometamo tja. Saj ves čas beremo in opozarjamo, kako nespravljen narod smo. In pri majhnih stvareh se pa začne, kot je rada poudarjala moja profesorica biologije. Če začnemo pri kazni. Omenja jo namreč Frančišek.

Prav tako je nujno potrebno, da otroka ali doraščajočega pripravimo do spoznanja, da imajo slaba dejanja posledice. V človeku je treba prebuditi zmožnost, da se prestavi v položaj drugega in boleče začuti njegovo trpljenje, če mu je kdo povzročil bolečino. Nekatere kazni za nesocialno, napadalno ravnanje imajo prav ta namen. Pomembno je, da otroka dosledno vzgajamo za to, da prosi za odpuščanje in popravi škodo, ki jo je povzročil drugemu. Če bo vzgoja pomagala v zorenju osebne svobode, bo otrok kasneje, ko bo odrasel, uvidel, da je bilo zanj dobro, da je zrasel v družini in tudi sam prenašal zahteve, ki jih terja vsak vzgojni proces. (AL 268)

Ne kazen zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni in vzgoje. Kot sem sam velikokrat dobil obrazloženo doma: »Da ne boš zmazek …« Opravičilo naj bi bila tista točka, ko dosežemo, da se je posameznik vživel v vlogo drugega. Tisto, za kar naj bi kot kristjani poskrbeli, pa je dodatek: odpuščanje in sprava. Opravičilo namreč lahko hitro služi kot točka, kjer se žrtev postavi nad »zločinca«. Pa nima te pravice. Spomnimo na ženo iz evangelija, na katero tako rad opozarja tudi papež, da, na tisto, ki so jo želeli kamenjati. Jezus ji ni dal kamna v roke, naj ona vrže, čeprav je moč verjeti, da tudi ona ni doživljala situacije povsem brezčutno, da se je v neki točki tudi v njej prebudila želja po maščevanju. A prišlo je do sprave in odpuščanja, ker ji je bilo odpuščeno. Dostojevski to tako lepo zapiše: »Vedi, da je resnično sleherni človek kriv pred vsemi in za vse.« (Bratje Karamazovi) Kdo bo rekel, da pretiravam, a gre za učenje odgovornosti. Kristjani imamo veliko poslanstvo v tem svetu, da pričujemo o odpuščanju, ker nam je bilo odpuščeno. Še veliko vzgoje bo potrebne na tem področju. Kajti pod našo preprogo je že prepolno. Na drugi župniji smo npr. skušali poskrbeti, da bi se ob nekem incidentu o njem pogovorili, starši, otroci, vsi vpleteni in strokovnjakinja s področja vzgoje. Mislite, da smo se dejansko srečali? Poglejte pod preprogo.

Ukradeni otroci

Seveda pa ima vzgoja drug problem, ki se vedno bolj kaže in dobiva vedno večje razsežnosti. Da so nam otroci ukradeni. Ne, danes otrok ne kradejo »cigani«, kot so včasih strašili. Danes otroke kradejo bodisi različne elektronske naprave bodisi različni treningi, vaje itd. Proti slednjemu sicer nimam nič, a le, če je v mejah normale. No, ker sem že otrok računalniške dobe, ki je kar nekaj časa »preždel za računalnikom in igral igrice«, ne morem biti tudi čisto proti prvemu. A pri nas je bilo to, hvala Bogu, v mejah normale. Dokler se ni prvi »kompanjon« pojavil na dvorišču in že je bil računalnik ugasnjen, že smo bili na dvorišču. K odgovorni uporabi poziva papež.

»V tem času, ko vladata tehnološki nemir in naglica, imajo družine pomembno nalogo v tem, da vzgajajo k sposobnosti za čakanje. Ne gre za to, da bi otrokom prepovedali igrati se z elektronskimi napravami, ampak za to, da bi našli obliko, kako bi jih naučili razlikovati različne načine mišljenja, da ne bi prenašali digitalne hitrosti na vsa področja življenja. Če nekaj odložimo, ne pomeni, da smo zavrnili željo, temveč to, da smo odložili čas njene zadovoljitve. Če otroci ali mladostniki niso vzgojeni za to, da bi znali na nekatere stvari počakati, bodo postali brezobzirni ljudje, ki vse podrejajo neposrednemu zadovoljevanju svojih potreb. Tako dorastejo z razvado »vse in takoj«. To je huda zabloda, ki ne pospešuje svobode, temveč jo slabi.« (AL 275)

Druga kraja je hujša, saj je večkrat pod pretvezo dobrega. Dobil sem že vprašanje staršev, kaj naj naredijo, ker je bil nek nastop v tujini ravno na veliko noč. Z vidika tega trenutka je res, da je težko, da bi otrok tak nastop zamudil. Težko je tudi, ker bi bil morebiti ravno ta nastop nekaj odločilnega v njegovi karieri. Dobro, tega argumenta sam ne podpiram, ker od vseh »vrhunskih« športnikov in glasbenikov in ne vem kaj še, ki sem jih učil, žal še nisem srečal zares vrhunskega. Nekoč bo, eden. Ne pa pol generacije, kot me vsako leto prepričujejo. Saj jih je namreč ravno toliko nadnadarjenih. Ampak ja, lahko, da bo to njegov nastop življenja. Po drugi strani pa je to njegova družina življenja. To je družinski praznik, ki je prežet s tradicijo, z običaji. Papež spodbuja, da jim damo pravo mesto: »Zato imajo lahko trenutki molitve v družini in izrazne oblike ljudske pobožnosti večjo evangelizacijsko moč kot vse kateheze in vsi govori.« (AL 288) Staršem nisem dal odgovora. Žal pa jih tudi nisem prepričal s svojim argumentom. Nastop je prevesil.

Vprašanje za konec

Všeč mi je, ker papež ne podpira ne permisivne ne »špartanske« vzgoje. Ne postavi se na eno ne na drugo stran. »Treba je najti ravnovesje med skrajnostma, ki sta obe enako škodljivi: ena je, če bi hoteli zgraditi svet po otrokovi meri in njegovih željah, kar potem zraste v občutek, da ima pravice, ne pa odgovornosti; druga skrajnost pa je, ko bi otroka pripeljali do tega, da bi živel brez zavesti o svojem dostojanstvu, svoji enkratni istovetnosti in svojih pravicah, da bi ga mučile dolžnosti in bi bil odvisen od izvrševanja želja drugih.« (270)

Zato vprašanje za konec, vprašanje, ki je v procesu vzgoje vedno izziv in klic k odgovornosti: »Ali poskušamo razumeti, ‘kje’ se v resnici nahajajo otroci na njihovi poti? Ali vemo, kje je v resnici njihova duša? In predvsem: Ali hočemo to vedeti?« (AL 261)

 
Značke:

5 komentarjev

  • svitase

    Velik problem je, da je vse tako naravnano, da otroci pa tudi starejši danes verujejo v poganske malike, ki jim jih vsiljuje splet, pa tudi različne šund revije.

    Tako verujejo v človeške in druge malike, ki se ne odlikujejo po življenjskih vrednotah, ampak v njihovem nasprotju.

  • Zdravko

    in strokovnjakinja s področja vzgoje.
    ================
    Lep članek. Avtorju bi sicer svetoval, da malo izpreže z raznimi “ničelnimi tolerancami”. Življenje teče, stvari se dogajajo, koga briga za ničelnost vaše tolerance. Veliko bolj pomembno je razplesti stvari, tako da se razkrije resnica in zgodi pravica. In to je treba početi kar naprej, res, kar naprej in vedno znova. Ne bo vam dolgčas.

    Tole s strokovnjakinjo pa že ne razumem več. To je pa očitno bila neka zabloda, za katero pa še fajn, da je “pod preprogo”.

    Pa tudi očeta vprašajte, v čem je problem. Morda se boste le kaj naučili in nam celo o tem lahko kaj napisali. Z veseljem bi to prebral.

    Tudi to da so pravila zaradi posameznika, se ne strinjam čisto. To je nekako “marksistično”, ali vsaj paternalistično. Pravila so od Boga. Sindromu, da bi iz sebe naredili angela, se je treba izogibati.

  • Najodgovornejša za temeljno in bistveno vzgojo v odgovornosti sta otrokova mati in oče.Če bosta postavila trdne temelje,bo hiša prestala tudi viharje in povodnji.

  • “Danes otrok ne kradejo »cigani«, kot so včasih strašili”
    =====================

    Danes to počne država. Krade namreč.

    • Zdravko

      Revolucija jih žre, so rekli sami revolucionarji!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI